Mafijske noči

Martin Scorsese je leta 1973 posnel Ulice zla, enega izmed najboljših filmov sedemdesetih, zgodbo o dveh marginalnih Italo-Američanih, resnobnem Charlieju (Harvey Keitel), nečaku lokalnega mafijca, ki ima z njim velike načrte, in impulzivnem, neobvladljivem Johnnyjem Boyem (Robert DeNiro), ki od svojih malo-italijanskih korenin pobereta vse, tudi gangsterizem, rasizem, seksizem in mizoginijo, obenem pa mislita, da je na trgu dovolj prostora za vse, tudi za Johnnyjeve povsem ludistične eksplozije norosti in neodplačane dolgove. Toda na mafijskem trgu, ki je prešpikan s katoliško hierarhijo greha, kazni in pekla, sta brez cene. "Za svoje grehe ne plačaš v cerkvi, ampak na ulici, doma, vse ostalo je sranje, in to dobro veš," pravi Charlie, ki skuša svoje katoliške fantazije sinhronizirati s svojo mafijsko, kriminalno naturo. Charlie in Johnny živita v svetu, v katerem so dobitki in uspehi majhni in v katerem je treba dolgove kljub vsemu plačati - Charlie to ve, zato skuša Johnnyja na koncu odpeljati stran. Johnny se tega ne zaveda. Svojih dolgov noče odplačati. Meje njegovega sveta so meje nereda - njegovega nagonskega nemira, njegovih impulzov. "Z neskončnostjo se ne moreš zajebavati, preprosto ne moreš," pravi Charlie: "Bolečina v peklu ima dve strani - tisto, ki se je lahko dotakneš z roko, in tisto, ki jo lahko čutiš s srcem." Hujša je "spiritualna" stran pekla, česar pa Johnny Boy ne razume - in Johnny Boy je le Charliejevo breme, le Charliejev občutek krivde, le signal, da je pekel povsod, na ulicah, v nočnih klubih in cerkvi. Nič ni bolj vitalnega od pekla.

In James Gray se zdaj, skoraj 35 let kasneje, še vedno trudi, da bi zadel Ulice zla - da bi ujel kompleksnost njihove moralne divjine, sicer replike tiste mitske divjine, v katero so Američani odhajali nekoč, v času divjega zahoda, da bi se ritualno prerodili, doživeli "ameriško izkušnjo" in odkrili smisel "manifestne usode". Ko je ta divjina izginila, je bilo mogoče "ameriško izkušnjo" doživeti le še v gangsterskem podzemlju, ki je postalo nova divjina. Vse imigrantske skupnosti, vključno z Italo-Američani, so to, kar so pionirski Američani doživljali na divjem zahodu, doživljale v podzemlju: če so hoteli imigranti postati Američani, so morali skozi divjino, skozi rituale podzemlja. Tako kot Charlie in Johnny Boy.

V filmih Jamesa Graya je razlika le v tem, da junaki "ameriške izkušnje" ne pridobijo s pomočjo mafijskih ritualov Male Italije, ampak s pomočjo mafijskih ritualov newyorške Male Odesse: junaki Grayevih filmov, že vse tja od Male Odesse, so ruski imigranti. V Mafijskih nočeh, postavljenih v predgiulianijevsko leto 1988, Charlieja in Johnnyja Boya zamenjata Bobby Green (Joaquin Phoenix) in Joseph Grusinsky (Mark Wahlberg), sicer brata ameriško-poljskega rodu z različnima priimkoma: Bobby je svoj priimek amerikaniziral oz. de-etniziral, medtem ko je Joseph svoj etnični priimek ohranil. Toda družina Grusinsky se je že davno integrirala in asimilirala, "ameriško izkušnjo" pa pridobila v podzemlju, ali bolje rečeno, v boju s podzemljem, z osvajanjem divjine - njun oče Burt (Robert Duvall) je veteran policije, pa tudi Joseph je fanatični policaj. Za razliko od Bobbyja, razpuščenega, od družine distanciranega, stalno zadetega hedonista, ki hodi s hormonsko Portoričanko (Eva Mendes) in ki menedžira brooklynski nočni klub, čigar lastniki so Rusi. Ne da je to vse: ta klub je del divjine, v kateri dilanje kontrolira ruska mafija, ki jo vodi ledeni, karizmatični Vadim (Alex Veadov), nečak lastnika kluba. Toda ko Joseph v klubu izvede racijo in "užali" Vadima, postane družina Grusinsky tarča ruske mafije. Problem je le v tem, da Rusi ne vedo, da je tudi Bobby, sicer vidno fasciniran nad ruskim osvajanjem divjine, eden izmed Grusinskih. Ulice zla tako srečajo Dvojno igro, začinjeno s svinčeno šekspirjansko atmosfero, industrijskim sturm-und-drang dežjem, epizodno vlogo Eda Kocha, tedanjega newyorškega župana, reaganistično paranojo, klavstrofobičnim avtomobilskim pregonom, mačističnim poziranjem, retro noir mrmranjem, biblično alegoriko, streli v glavo (“Odsekaj glavo in telo bo padlo”), krvavimi transfiguracijami in ritualnim očiščenjem v divjini. Da se film konča v naravi, med trsjem, ne preseneča. Mafijske noči so film o ameriški ideologiji, “ameriški izkušnji” in krvi, ki jo mora preliti outsider, da bi postal Američan.

ZA