Darjeeling Limited

Trije izgubljeni, odtujeni, disfunkcionalni bratje Whitman, Francis (Owen Wilson), Peter (Adrien Brody) in Jack (Jason Schwartzman), ki se po očetovi smrti niso več videli, se znajdejo na vlaku “Darjeeling Limited”, ki vozi čez radžastanski del Indije. Trip poteka v organizaciji Francisa, najstarejšega, ki skuša brate ponovno povezati in združiti in ki je - zavit v povoje - videti kot mumija, ki se skuša odmotati in pogledati, kaj bo na koncu padlo ven. Bosonogi Jack in Peter, ki ima očala z napačno dioptrijo, mu nejevoljno sledita. Ker pa je film posnel Wes Anderson, avtor filmov, kot so Rushmore, Življenje pod vodo in Veličastni Tenenbaumi, pomeni, da ne bo šlo za tipično, generično samoiskanje in samonajdevanje. Ne, izgubljeni, odtujeni, disfunkcionalni bratje, oboroženi s tabletkami proti bolečinam in drugimi farmacevtskimi blažilci stresa, na trip ne krenejo zato, da bi se našli, ampak zato, da se ne bi našli. Ne torej zato, da bi našli svoj “pravi jaz”, ampak zato, da bi ostali izgubljeni, odtujeni in disfunkcionalni - da bi torej svojo izgubljenost, odtujenost in disfunkcionalnost bolj polno in bolj ingeniozno izživeli.

Njihov problem ni v tem, da so izgubljeni, odtujeni in disfunkcionalni, ampak v tem, da so premalo izgubljeni, premalo odtujeni in premalo disfunkcionalni. Ponovna združitev in trip njihovo izgubljenost, odtujenost in disfunkcionalnost radikalizirata in spremenita v njihov “pravi jaz”. Stanje izgubljenosti, odtujenosti in disfunkcionalnosti je njihovo naravno stanje - in ker je to film Wesa Andersona, najboljšega poeta sodobne fluidne, razpršene, alternativne identitete, se svoji pravici do izgubljenosti, odtujenosti in disfunkcionalnosti ne bodo odrekli.

Biti Whitman je nekaj takega kot biti Tenenbaum. Skupaj so zato, da lahko svojo osamljenost bolj prečistijo. Indija ni priložnost, da se najdejo, ampak da se še bolj izgubijo. In distancirajo. Tipično: peljejo se z vlakom, ki že po definiciji vedno pripelje na cilj, toda bratje se kljub temu izgubijo. Specifično: ko jih vržejo z vlaka, z enajstimi kovčki, s svojo - in očetovo - prtljago, obtičijo v puščavi, nekje Bogu za hrbtom. Ergo: njihovo odštekano, tragikomično, patetično, spicy potovanje po eksotični, avtentični, spiritualni, meditativni, oltarski Indiji ni potovanje proti “resnici” in proti “smislu”, ampak oddaljevanje od “resnice” in “smisla”: v Indiji najdejo le to, kar tja prinesejo s sabo. Očetovo prtljago. In s sabo prinesejo toliko prtljage, da je ne bodo nikoli razpakirali in da do same Indije ne bodo nikoli prišli. Še več, celo tisto, kar tam najdejo, je tam le zato, ker je tja zbežalo pred njimi.

Preteklost se v filmu Darjeeling Limited nikoli ne konča - tudi če jo spremeniš v nekaj geografskega, ne pomaga. Ko Bill Murray, anonimni, hektični poslovnež, sicer junak prejšnjih Andersonovih filmov, na začetku filma - ob štiklu “This Time Tomorrow” (via Kinks) - zamudi vlak “Darjeeling Limited”, s tem kakopak namigne, da so tudi bratje Whitman, ki se skušajo z umrlim očetom, hektičnim poslovnežem, “povezati” posthumno, na zamujenem vlaku in da so prav zamujeni vlaki edini vlaki, ki te v nekem smislu vedno počakajo. Bratje Francis, Peter in Jack - duhovni bratje velikih ikon sedemdesetih, Francisa Forda Coppole, Petra Bogdanovicha in Jacka Nicholsona - se bolje počutijo ob odsotnosti stvari, ki jih iščejo. Da se film o iskanju “svetega Grala” konča s spoznanjem, da hočejo nekatere stvari ostati nenajdene, ne preseneča.

ZA +