Grenke pomaranče

"Prekleto, sedaj se mi bo partija vmešavala še v moje privatne telefonske razgovore," sem zaklel pri sebi.

Tako zabrunda pripovedovalec, ko ga je šef dr. Begović, muslimanski Srb, po tajnici skušal spraviti od pogovora z ženo Marjano trenutno v Ljubljani do moža v Atenah (klicala je jasno žena). Roman opisuje zadnja štiri leta jugoslovanskega diplomatskega predstavništva v Atenah. Vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki je seveda zgolj slučajna, kot je opozorjeno v podnaslovu. (Bolje bi bilo reči naključna.) Avtorjevo ime je baje podobno psevdonim. Diplomatski zbor ga kliče Theo. Če vas vseeno buri zvedavost, so morda meritorne inicialke J. P. Štiri leta, ne manj ne več, je bila tudi predpisana dolžina bivanja za vsakega drugega jugoslovanskega diplomata. Tudi za pripovedovalca, po službi sicer prvega sekretarja ambasade, ki je sicer pogosto pomembnejši kot veleposlanik, Bolj silom prilike je bil še sekretar tedaj že umirajoče partije. Predhodnik pri skoraj prisilnih volitvah, Hrvat, je zaigral celo dramatični srčni napad. On pa je ravno mislil izstopiti iz partije, vendar je bil potem izvoljen za sekretarja in ni mogel. Še partijskemu sekretarju pa prošnje zaradi šoloobvezne hčerke na ministrstvu niso hoteli podaljšati za pet mesecev. (Malo neugodno končati šolo sredi marca v Atenah in jo takoj zatem začeti na Ledinah, kaj?) Roman je po obliki malo podoben romanu Vojake ubijajo, mar ne? Damijana Šimigoja, čeprav niza samo dejstva o propadu države, nima pa duhovnozgodovinskih premis ali kake druge esejistične širine. V zaključku je podoben televizijski nadaljevanki izpred let 'Grlom u jagode' (Na vrat na nos), kajti našteva dejstva iz publicistične stvarnosti tako kot v njej. Še ena filmska podobnost je: pogosto pomislimo na kak Šijanov film. Ko tisti Hrvat zaigrano umre, ga neka tovarišica pospremi z besedami: *Bože mili! Umro nam čovek!* - Roman je napisan v še kar korektni slovenščini, čeprav se ponekod čuti, da je shematsko, pogosto narobe zlektoriran. Tudi navednice pri odvisnem govoru so navadno stavljene narobe. Biti morajo tako, kot je v citatu na začetku recenzije, ne kot je v originalu. Posebej velja pohvaliti izdatno rabo zanimivih frazemov. Tudi prevedeni so s pravimi slovenskimi. Ali ste vedeli, da je angleški big deal po slovensko presenetljivo enostavno prava reč?