Marjan Horvat  |  foto: Borut Peterlin

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Družba  |  Intervju

»Slovar ne sme biti žaljiv za nikogar, saj je namenjen vsem Slovencem, tudi kučanovcem in janševcem in vsem, ki smo onkraj ali nekje vmes.«

Dr. Marko Snoj: »Danes stare mame govorijo ful!«

Slavist in sourednik Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika

Irakizirati, bermude, batler, CD, odsurfati, opa, puzzle, rave, romolog, heavy metal, janšizem, kučanovec, bušizem, berlusconizem, tevejevec, jet set, estradnik, ful, kul, hekanje, hobit, rambo, superman, čaga – vse te besede in še 6500 drugih, ki so danes v rabi, podčrta wordov črkovalnik kot napačne, Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pa jih ne navaja. Morda ne za dolgo. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU so novejše besedje tujega in domačega izvora, ki je v pisni rabi, zbrali v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika. Večina jih je morda na pol poti, da postanejo del dopolnjenega Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Že bežen pogled v Slovar novejšega besedja slovenskega jezika pa glede na veliko novih besed obeta pravo revolucijo v pisanju. No, če smo natančni, ne obeta, temveč jo prikazuje, saj se je revolucija že zgodila.
O izbiri besed za uvrstitev v slovar, o nevarnosti anglizacije oziroma amerikanizacije slovenskega jezika, o nekaterih pozabljenih besedah, ki so se znašle v novem slovarju, pa tudi o najzanimivejših besedah z aktualno družbeno vsebino smo se pogovarjali s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in sourednikom zbirke Slovarji prof. dr. Markom Snojem. Avtorji slovarja: Aleksandra Bizjak Končar, Alenka Gložančev, Boris Kern, Polona Kostanjevec, Domen Krvina, Nina Ledinek, Mija Michelizza, Andrej Perdih, Špela Petric, Marko Snoj, Ivanka Šircelj Žnidaršič, Andreja Žele.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je nekaj več kot 93 tisoč iztočnic, Slovar novejšega besedja slovenskega jezika pa prinaša skoraj 7000 novih. Imajo vse te nove besede enak »knjižni« status kot besede v SSKJ?

Seveda ne. Verjetno ste opazili, da v naslovu slovarja manjka prilastek knjižni. Slovar je torej le pogojno normativen, predvsem je informativen. Prinaša besede, ki se na novo uporabljajo ali na novo uveljavljajo v slovenskem pisnem jeziku, to pa je danes precej širši pojem kot knjižni jezik.

Komu je namenjen ta slovar?

Vsem, ki jih zanima, kakšne dopolnitve je napravil slovenski jezik v zadnjih 20 letih. Gre seveda za jezik v pisni obliki, kakor ga zdaj pišemo. Velika večina na novo uslovarjenih besed je nevtralna ali stilnoplastno le rahlo zaznamovana. To so standardne besede, ki so v zadnjih 20 letih nesporno postale del slovenske leksike, na primer porjavitev, izpogajati, balerinke, suši. Poleg tega prinaša tudi del pogovornega ali drugače močneje zaznamovanega besedja. Slednje je označeno s posebnimi kvalifikatorji, recimo »pogovorno« pri besedi link (namesto nevtralnih povezava in hiperpovezava), ali s kvalifikatorskimi pojasnili, na primer »zlasti v sproščenem ožjem krogu« pri iztočnici lajf (namesto življenje), ki povedo, v kakšnih okoliščinah jih uporabljamo.

Lahko pričakujemo, da bo vendarle veliko besed iz tega slovarja postalo knjižnih?

Veliko teh besed je tako rekoč knjižnih. Je pa res, da pojma knjižni jezik danes ne uporabljamo prav pogosto. Govorimo raje o standardnem jeziku, čeprav tega nihče zares natančno ne definira. Sam sicer menim, da sta standardni in knjižni jezik pravzaprav sinonima in da je današnja uporaba prilastka standardni namesto knjižni prevladala pod vplivom angleščine. Novi slovar je v prvi vrsti informativne narave in prikazuje leksikalna dopolnila zadnjih 20 let. Nekatere tu prikazane besede verjetno ne bodo nikdar standardne, kaj šele kanonizirane kot norma. Naš osnovni normativni priročnik tako ostaja Slovenski pravopis 2001.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika je po zgradbi navezovalni, po vsebini in namenu pa dopolnilni k SSKJ. V čem se kaže navezovalnost in v čem dopolnilnost?

Mnoge razlage v Slovarju novejšega besedja vsebujejo besede, ki jih v tem slovarju ni. Te razlage lahko razumemo le v kontekstu SSKJ. V geslu antidepresivni je tako v razlagi zapisano »ki deluje proti depresiji«. Uporabljena je beseda depresija, ki je v tem novem slovarju ni, ker je že v SSKJ. V takih primerih se vedno navežemo na veliki slovar. Še bolj je to razvidno iz etimološkega razdelka, kjer imamo v našem slovarju v oklepajih puščice, ki usmerjajo na SSKJ. Pri antidepresivni piše »glej anti-«, ki je že v SSKJ, in »glej depresiven«, ki je prav tako že v SSKJ. Na nek način je novi slovar v razmerju do SSKJ interaktiven, saj dopolnjuje njegovo besedje in se nanj navezuje in sklicuje skoraj v vseh pogledih.

V čem se zgradba novega slovarja razlikuje od zgradbe SSKJ?

V mnogih podrobnostih. Etimološke osvetlitve so morda najmarkantnejša razlika. Uvedli smo tudi vrstne pridevnike na -ni. Pridevnik antidepresivni odgovarja na vprašanje »kateri« in ne »kakšen«. Zato nismo zapisali antidepresiven, kot bi veljalo v SSKJ, če bi imel to besedo. SSKJ ima na primer šivalen, pa vemo, da se beseda uporablja le za oznako vrste stvari, na primer šivalni stroj, ne za njeno lastnost. Poleg tega navajamo več sinonimov kot SSKJ. Pa tudi več stavčnopovednih zgledov je v novem slovarju. Ne navajamo pa starinskih in zastarelih besed. To so glavne vsebinske razlike.

Novi slovar so večinoma (so)ustvarjali mlajši raziskovalci jezika. Pravite, da je slovar medgeneracijsko povezovalen. Se to kaže tudi v izbiri besed v njem? Starejša generacija nikoli ne bi uvrstila v novi slovar besed, kot sta kul in ful?

Prislov ful in pridevnik kul sta se res močno uveljavila. Iz slenga sta se razširila tudi na srednjo in starejšo generacijo. Danes stare mame govorijo ful! Mnogi ful in kul uporabljajo tudi v pisnih sporočilih. Preprosto si pred tem ne moremo in ne smemo zatiskati oči. Podobno je s sposojenkami in tujkami. Uporabljamo jih in zato ne morejo živeti kot divje besede. Razlagalni slovar, kot je Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, jih mora opaziti in opredeliti njihove rabe. Povedati pa tudi, kakšen je njihov zapis. Prislov ful smo zapisali z enim l-jem in ne dvema, fitnes prednostno z enim s-jem, agiliti z i-jem. Besedo jakuzzi pa smo zapisali citatno, se pravi, z j-jem in dvema z-jema. Ker je raba pač takšna. Mislim pa, da se prej ali slej večina besed začne zapisovati po domače. SSKJ denimo poleg zapisa vikend navaja tudi weekend z dvojnim w-jem in dvema e-jema. Danes zagotovo te besede ne bo nihče več zapisal tako.

Zares narobe bi bilo le, če bi slovenščino začeli opuščati in na njenem mestu uveljavljati globalizirano, slavizirano, skratka kreolsko angleščino.

Kako ste izbirali besede, ki so zdaj postale del novejšega besedja?

Izbira iztočnic je bila praviloma korpusna. Se pravi, da so v novi slovar prišli besede in pomeni, ki jih SSKJ nima, jih pa v zadostni frekvenci prinaša besedilni korpus Nova beseda, ki je dostopen na internetu. Ta besedila smo z ustreznimi računalniškimi orodji obdelali in iz njih izluščili besede ter pomene, ki jih SSKJ nima.

Vi se, če prav razumemo, niste ukvarjali s slovenjenjem besed ali iskanjem pravega prevodnega izraza, ampak ste zgolj navedli besede glede na rabo?

V glavnem glede na rabo. Če v rabi prevladuje podomačeni zapis, smo ga postavili na prvo mesto, če pa prevladuje citatni, je na prvem mestu naveden ta. Pogosto imamo dvojnice in v takih primerih raba še ni ustaljena. Fitnes se lahko piše z enim s-jem ali dvema. Ker se pač uporablja oboje. Kjer pa se uporablja samo citatni oziroma podomačeni zapis, navajamo samo enega. Jakuzzi zato navajamo le v citatni pisni podobi, kapučino pa samo v podomačeni.

Pri večini besed, ki jih pojasnjuje novi slovar, gre za besede in besedne zveze, ki so se pojavile ali uveljavile po letu 1991 in niso obravnavane v SSKJ. Iz katerega pojmovnega polja bi rekli, da je največ novih besed?

To je zelo kompleksno vprašanje. V času po letu 1991 so pri nas na vseh področjih življenja in dela nastopile velike družbene spremembe. Te se zrcalijo tudi v jeziku. Poglejte samo prehranjevanje. Danes imamo veganstvo, biološko in ekološko pridelano hrano, pa le redko kdo točno ve, kaj pomenijo te besede. Razlage zdaj lahko preberemo v novem slovarju. Imamo tudi različna nova živila, nove jedi, kot so tofu, pesto, mocarela, suši, ki jih pred letom 1991 pri nas skorajda ni bilo. Slišimo za razne avtomate. Mislim na mlekomat, kondomat, iglomat. Vse to je bilo treba uslovariti. Pa še izrazi iz sveta mode so prišli k nam ali smo jih na novo ustvarili: irokeza, pajkice, tangice, bodiji, bermude. Veliko je tudi iz ezoterike, jin-jang, prana itd. V popularni kulturi imamo besedno zvezo heavy metal. Delno poslovenjena ustreznica je težki metal, ne pa težka kovina, kot bi morda hoteli nekateri. Zveza težka kovina nam pomeni nekaj povsem drugega. Namesto heavymetalca bi sicer lahko imeli težkega kovinarja, vendar ga nimamo. Ta zveza preprosto ni nastala, zato je slovar ne vsiljuje. Vse polno je tudi besed, za katere ne bi niti pomislili, da so nove, ker niso izposojenke, ampak so nastale pri nas. Na primer porjavitev, martinčkati se, pa tudi babi in dedi sta v novejšem času nastala po zgledu mami in oči. Vse to so nove besede, ki so se uveljavile v glavnem po letu 1991, nekatere morda kako leto prej. Pa še na medmete ne smeva pozabiti. Te si očitno radi izposojamo, na primer vav, opa, ups.

Tudi beseda takojšnji se prej ni uporabljala. Očitno se nam nekdaj v življenju ni tako mudilo, da bi jo potrebovali.

Navkljub bližini italijanščine, nemščine in hrvaščine ob brskanju po slovarju opazimo, da največ besed prevzemamo iz angleščine.

Angleščina je danes v neposrednem stiku s slovenščino. Bolj kot italijanščina, nemščina ali madžarščina. Morda je hrvaščina še nekoliko konkurenčna. Pred 30 leti je bilo drugače. Drži, največ tujih besed smo v zadnjih 20 letih prevzeli iz oziroma prek angleščine, recimo tajkun in cunami. Tajkuna nismo dobili neposredno iz kitajščine in cunamija ne iz japonščine, temveč prek angleščine. To smo pojasnili v etimološkem razdelku slovarja. Vseh besed, ki smo jih dobili iz ali prek angleščine, je v slovarju 1025. To je približno šestina slovarja, kar ni malo, vendar pa ni kar vse. Imamo tudi izposojenke iz drugih jezikov, čeprav so bistveno redkejše.

Še vedno pa je v tem slovarju veliko nespremenjenih angleških besed. Na primer country glasba, cheesburger, airbag, bachelor. Vse to je očitno v naši rabi ostalo v angleškem zapisu in zdaj romalo v slovar novejšega besedja?

Tako se te besede uporabljajo in uporabljajo se precej pogosto. Tega nismo mogli prezreti, saj smo jih našli v kredibilnih virih. Bachelor ne bo nihče napisal s č-jem. Še ne. Pač pa vse te besede pregibamo po slovensko, tudi izgovarjamo jih s slovenskimi glasovi, kar je navedeno med oglatima oklepajema, zato ne moremo prezreti dejstva, da so tudi že slovenske.

Vsaj starejša generacija slovenistov je skušala v takih primerih (iz)najti izvorno slovenske besede. Na primer zgoščenka ali pa razpočnica (žemlja). Vi tega niste počeli?

Kot sem že poudaril, novi slovar ni normativni, ampak opisuje stanje v jeziku. Razpočnica je bil neposrečen primer in beseda ni nikoli zaživela, zgoščenka je na pol zaživela. Imamo pa zglede, ki so zelo uspeli. Na primer grenivka, ki je čisto umetna tvorjenka. Ko sem prvič videl ta sadež, je bil to grejpfrut. Potem pa je prišla beseda grenivka in danes jo vsi uporabljamo. Tudi računalnik. Kdo bo danes še rekel kompjuter? Marsikaj je lepo uspelo. Ampak slovenjenja se praviloma nikdar niso lotevali slovaropisci ob slovaropisnem delu. Poslovenjeni izrazi za nove pojavnosti so morali nastati prej. Če je bila poslovenjena beseda ponujena ob pravem času in je bila dobro narejena, smo jo začeli uporabljati, zato je nato prišla v slovar, sicer ne.

Kakšna pa bi bila pot, da bi te besede postale tudi knjižne, se pravi zapisane v SSKJ?

Če je beseda v Slovarju novejšega besedja, potem je že na pol poti. Ta čas pripravljamo drugo izdajo SSKJ, ki se od zaključka prve izdaje leta 1991 ni niti spreminjal niti dopolnjeval. Zdaj se bo. Vanj bomo vnesli večino besed iz Slovarja novejšega besedja. Marsikaj bomo v novi izdaji SSKJ tudi preuredili, vendar bo to še vedno Slovar slovenskega knjižnega jezika. Na umestitev besede v drugo izdajo SSKJ bosta tako kot v prvo vplivala predvsem raba in splošno poznavanje. To sta glavna argumenta za vnos neke besede v temeljni slovar. Beseda tajkun bo torej gotovo uvrščena v novo izdajo SSKJ, seveda zapisana po naše.

Zdi pa se tudi, da ste večjo pozornost namenili besedam iz pogovornega jezika, kot je to storil SSKJ? Kje je meja med pisnim in pogovornim jezikom?

Pravzaprav je prehodna. Pogovorni jezik se tudi zapisuje, vendar ne na vsakem mestu. Prošnje za zaposlitev ne boste napisali v pogovornem jeziku. Pač pa pogovorne izraze najdemo v sodobni literaturi. Vanjo prihajajo ti izrazi tako, kot so v starejšo literaturo prihajali narečni. Prve zdaj navaja Slovar novejšega besedja, druge pa ima že SSKJ.

Pomemben vir novih besed je gospodarsko-politično in sploh družbeno dogajanje. Tu najdemo besede, kot so osamosvojitelj, pomladnik, s širitvijo Evropske unije pa smo dobili tudi evroskeptike, evroposlance itd. Ob besedi etnični ste zdaj dodali še zvezo etnično čiščenje. Ob besedi balkanizirati smo zdaj dobili besedo irakizirati. Pa tudi berlusconizem, bušizem, janšizem. Kako ste sestavljali gesla, saj gre za občutljive politične in družbene vsebine?

Slovaropisje je družbeno odgovorna dejavnost. Razlage teh besed smo skušali napisati kar se da strokovno in zlasti nepristransko. Upam, da nam je uspelo. Res je, da je bilo včasih težko najti nevtralen zgled. Recimo pri primerih kučanovec in janševec, ki na svoj način kažeta na dva politična tabora, sami besedi pa sta pogosto rabljeni slabšalno. Zanju smo napisali nepristranski razlagi in našli nevtralne zglede rabe. Slovar ne sme biti žaljiv za nikogar, saj je namenjen vsem Slovencem, tudi kučanovcem in janševcem in vsem, ki smo onkraj ali nekje vmes.

Tudi beseda takojšnji se prej ni uporabljala. Očitno se nam nekdaj v življenju ni tako mudilo, da bi jo potrebovali.

Ampak beseda berlusconizem je lahko le del specifičnega novinarskega sloga. Kako ste presodili, da takšna beseda zasluži mesto v vašem slovarju?

Očitno je bila pogostnost takšna, da so jo sprejeli. Ni me bilo zraven, ko so se odločali o tem. Bi si pa upal trditi, da je to ena od besed, ki ne bodo sprejete v drugo izdajo SSKJ. Ta beseda bo šla verjetno v pozabo, podobno kot beseda bušizem, ki je bila ob svojem času še mnogo bolj aktualna kot berlusconizem.

Pri janšizmu pa zapišete, da gre za »politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa Janez Janša«, ne pa tudi, kakšna je ta politična usmeritev.

Podrobnejša opredelitev skorajda ni več stvar opisnega slovarja. Janša si lahko danes premisli in zagovarja nekaj drugega, pa bomo tudi to poimenovali z janšizmom, saj bo nova usmeritev še vedno njegova. Podrobnejša razlaga bi bila sestavina leksikona ali enciklopedije, slovar pa praviloma nima tovrstnih razlag.

To vas sprašujem zato, ker ste pri berlusconizmu konkretnejši in jasnejši. Zapisali ste, da je to »politična smer v Italiji, za katero je značilen velik vpliv zasebnega kapitala v državi«.

Nekoliko več zato, ker je povprečnemu Slovencu pojav manj znan kot janšizem, zlasti pa zato, ker tak pomen izkazuje korpusno gradivo.

Kakorkoli že, Slovar novejšega besedja je jezikovni dokument nekega časa, kajne?

Seveda, kar pomeni, da se jezik stalno spreminja. Marsikaj, kar je veljalo pred 40 leti, je danes na smetišču zgodovine. V SSKJ imamo na primer še terminologijo samoupravnega socializma, ki ga verjetno ne bo nikoli več nazaj.

Pa boste ob reviziji SSKJ te stare besede izločili?

Ne, le označili jih bomo tako, da bo razvidno, kaj je veljalo v kakem obdobju. Ob branju besedil iz druge polovice prejšnjega stoletja bo marsikdo potreboval razlago takrat uporabljenih besed, ki jih bo našel tudi v prenovljenem SSKJ. Slovar se ne dela za pet let. Druga izdaja SSKJ bo pravzaprav pokrivala sto let, od razpada Avstro-Ogrske do Evropske unije.

Omeniva še besede v vašem slovarju, ki so zavoljo novih družbenih, gospodarskih ali kulturnih okoliščin dobile nove pomene. Sem sodijo, če uporabimo računalniško izrazje, miška, hrošč in črv, ki so se iz pomenskega polja »žival« premaknile v računalništvo. Z ekonomijo se na primer zdaj povezuje tudi hči kot hčerinsko podjetje itd. Temu segmentu besedja ste dodali nadpisano grafično znamenje SSKJ. Takšnih besed je v vašem slovarju kar precej.

Da, kar precej. Nadpisano znamenje SSKJ v ovalu, podobnem avtomobilski oznaki države, kaže, da je bila beseda že obravnavana v SSKJ, vendar v drugih pomenih ali besednih zvezah. V SSKJ boste našli na primer miško, ki pomeni žival, ljubko žensko in pecivo iz kvašenega testa. Danes pa je v ospredju pomen računalniške miške. Podobno je tudi pri etničnem čiščenju. Obe besedi te zveze sta že v SSKJ, ne pa tudi besedna zveza, ta je razložena šele v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika.

Med nove besede ste uvrstili tudi tiste, ki smo jih poznali že pred letom 1991, pa niso bile uslovarjene, na primer kredibilnost, borzništvo, borznoposredniški, takojšnji.

Sestavljalci SSKJ teh besed niso uvrstili v slovar, ker v tistem času preprosto niso bile v dovolj splošni rabi. SSKJ je nastajal na podlagi šestmilijonske kartotečne listkovne zbirke. V slovar so bile praviloma uvrščene le besede, ki so imele v tej kartoteki vsaj tri pojavitve. Kredibilnost jih ni imela, borzništva pa po drugi svetovni vojni in pred letom 1991 pri nas sploh ni bilo. Beseda borza je že obravnavana v SSKJ, saj se je uporabljala za označevanje tovrstnih ustanov v zahodnem svetu. Tudi beseda takojšnji se prej ni uporabljala. Očitno se nam nekdaj v življenju ni tako mudilo, da bi jo potrebovali.

Urejevalnik besedila Word večino teh besed podčrta kot napačne. Kdaj lahko pričakujemo, da bo slovar zaživel tudi v elektronski obliki?

To sta dve vprašanji. Nihče ne brani Microsoftu, da bi v wordov črkovalnik vnesel besede iz novega slovarja. Tudi v sodelovanju z nami, če bi bilo to potrebno. Drugo vprašanje pa je vprašanje elektronske izdaje. Te so danes samo spletne ali mobilne, niso več na CD-ju. Vse, kar lahko ta trenutek rečem, je, da bo. O tem soodločajo tudi pristojne založbe. Časovni zamik med knjižno in elektronsko izdajo je pogosto dve leti. Trudil se bom, da bo spletna prostodostopna izdaja slovarja na voljo čim prej, vendar moja beseda pri dokončni odločitvi ne bo edina.

Ko človek prebira Slovar novejšega besedja, dobi vtis, da je dovoljeno veliko več kot do sedaj. Ogromno je tujih in pogovornih besed, kar ima zagotovo tudi neke stranske učinke na identiteto naroda. Če se bo to nadaljevalo in bodo te besede dejansko postale knjižne, bo slovenščina dobila značilnosti nekakšnega esperanta. So to prehude besede?

Da, vsaj za zdaj so prehude. Vse v tem slovarju ni niti knjižno niti priporočljivo za vsako priložnost. Marsikatera beseda je vzeta iz pogovornega jezika in teh res ne moremo uporabljati brez omejitev. Sicer pa Slovar novejšega besedja opisuje novo slovensko besedje in ga samo delno in samo pogojno tudi normira. Normirano je recimo v tem, da se ful piše z enim l-jem in da se izgovarja kar lepo s slovenskim u-jem in slovenskim l-jem, ne z angleškim. In da CD izgovarjamo po slovensko kot cede, ne po angleško kot sidi. Narod pa si glede identitete piše sodbo sam. Slovaropisci jo le opažamo in opisujemo. Ne glede na to, v kaj se bo slovenščina razvila, bo še vedno ostala slovenščina, in sicer zaradi drugih posebnosti, ne toliko zaradi besedja. Zares narobe bi bilo le, če bi slovenščino začeli opuščati in na njenem mestu uveljavljati globalizirano, slavizirano, skratka kreolsko angleščino. Če pa rečemo, na primer, da klofamo tepihe, je to slovenščina, čeprav ima dve nemški izposojenki. Če rečemo, da je nekdo kul faca, je to še vedno slovenščina, čeprav pogovorna. Ne nazadnje pa nas prav nič ne motijo besedne zveze, kot so: andrejev križ, skutni žlikrofi, župnijska cerkev, ki vsebujejo same izposojenke. Le nekoliko starejše so in nihče več se ne obregne obnje. Občutek je pri teh rečeh varljiv, sprejemljivost pa spremenljiva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.