Petra Tihole

9. 8. 2013  |  Mladina 32  |  Kultura

(Po)beri me!

Projekt Knjigobežnice ljudi spodbuja k branju in medsebojnemu izmenjevanju knjig

Knjige v omarici, ki sta jo zasnovala Klara Zalokar in Klemen Zupančič iz kreativnega tandema Handmade in Moste, ostanejo na varnem tudi v dežju in vetru. Poleg tega sta postopek izdelave poenostavila, kolikor se je le dalo, in načrte javno objavila na svoji spletni strani.

Knjige v omarici, ki sta jo zasnovala Klara Zalokar in Klemen Zupančič iz kreativnega tandema Handmade in Moste, ostanejo na varnem tudi v dežju in vetru. Poleg tega sta postopek izdelave poenostavila, kolikor se je le dalo, in načrte javno objavila na svoji spletni strani.
© Handmade in Moste

Poletni konec tedna na razbeljenem mestnem asfaltu je moje misli odnašal k osvežilnim morskim valovom, zato sem vzela v roke roman Morje mlade češke avtorice Petre Soukopove in po nekajdnevnem tuhtanju sem ga v upanju, da bo komu polepšal dan, pustila na robu Ljubljane, pred vhodom v Fužinski grad.

Kdo je našel knjigo, ne vem. Prav tako ne, ali jo je že prebral. A to niti ni pomembno. Ključno je, da sem se s tem, ko sem knjigo na javnem mestu prepustila v branje drugim, tudi sama pridružila vse bolj priljubljenemu gibanju Knjigobežnice. Gre za interesno skupino, ki spodbuja ljudi k branju in medsebojnemu izmenjevanju knjig. Že drugo leto živi na Facebooku, kjer je nastala na pobudo Nine Kožar, ki čez dan načrtuje spletne strani in piše strategije spletnih nastopov, sicer pa se navdušuje nad nogometom, filmi in nadaljevankami. Je pa tudi strastna bralka in se rada druži z ljudmi, ki berejo. Bralce, pravi, nemudoma prepozna, saj bolje pripovedujejo zgodbe.

Zgodba knjigobežnic se je začela, ko je v britanskem Guardianu zasledila akcijo, ki je bralce nagovarjala, naj vzamejo knjigo, jo nekje pustijo, fotografirajo in lokacijo zatem objavijo na svojem profilu na spletni strani Flickr. Vse skupaj se ji je zdelo prezapleteno, podobno kot pobuda spletnega portala Bookcrossing, pod pokroviteljstvom katerega ljudje puščajo knjige po različnih koncih sveta in jim potem lahko sledijo, a si morajo najprej ustvariti svoj profil. Toda zamisel o deljenju knjig se ji je zdela dobra, tudi zato, ker je bila doma tako rekoč zazidana s knjigami, na katerih se je, ko jih je prebrala, nabiral prah, in začela se je spraševati, kako bi jo lahko poenostavila. Ker imamo tako rekoč »vsi« profil na Facebooku, si je rekla: »Kaj bi komplicirali.« Na Facebooku je ustanovila skupino Knjigobežnice in s tem ustvarila podlago za medsebojno obveščanje, kje vse na terenu je mogoče najti knjige, ki so jih bralci po branju sklenili podariti drugim.

Nina namenoma ni želela določiti preveč pravil, zato je, da knjiga postane knjigobežnica, dovolj že, če v njej pustiš listek s pripisom: »Živijo, sem od Knjigobežnic, to je knjiga zate, oglasi se, če jo najdeš ...« Sama je v tem času razdelila že veliko knjig, a našla ni še nobene, saj se pojavljajo na zelo raznolikih in nepredvidljivih lokacijah, denimo na avtobusnih postajališčih ali v parkih. Od vsake se ji je bilo težko posloviti, ker praviloma od sebe daje le tiste, ki se ji zdijo res »kul«, tudi zato, da ne bi kdo pomislil, da bere slabe knjige, doda v smehu. Svojo prvo knjigobežnico, Lovely Bones Alice Seabold, je oddala na Obali. Ko je že dobre tri četrt ure hodila po Kopru in cincala, kje bi knjigo pustila, je ta končala na klopci na promenadi zraven tržnice.

Tudi sicer se ji zdi vedno pomembnejša izbira lokacije, saj jo skuša povezati z vsebino knjige. Knjigo Novorojen, ljubezensko vojno zgodbo, v katero je vpleten novorojenček, je pustila pri ljubljanski porodnišnici, Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil pa je končal na okenski polici pri domu za ostarele.

Pobudnica projekta Knjigobežnice Nina Kožar med obiskom hišice, ki domuje v senci drevesnih krošenj na Smrtnikovi ulici v ljubljanskem naselju Dravlje. Krajani so jo postavili samoiniciativno in poleg nje postavili tudi dve klopci za branje.

Pobudnica projekta Knjigobežnice Nina Kožar med obiskom hišice, ki domuje v senci drevesnih krošenj na Smrtnikovi ulici v ljubljanskem naselju Dravlje. Krajani so jo postavili samoiniciativno in poleg nje postavili tudi dve klopci za branje.
© Uroš Abram

Zamisel o knjigobežnicah se je medtem izjemno razširila in skupina na Facebooku ima danes že krepko čez 1500 članov. V tem času je postalo jasno, da potrebujejo tudi kakšen stalni prostor za izmenjavo knjig. Eno leto so razmišljali, da bi v Ljubljani postavili hiško po zgledu ameriškega projekta Little Free Library. Ko je Nina na svojem profilu na Facebooku napisala, da potrebuje arhitekta in mizarja, se je oglasilo nekaj ljudi. Prva je šla v akcijo Urška Saletinger, ki sta jo prepričala Ninin entuziazem in vera v uspešnost projekta. V želji da bi zamisli pomagala zaživeti v pravem pomenu besede, pridobiti večjo prepoznavnost in še bolj razširiti krog aktivnih članov, se je ob pomoči družine lotila izdelave desetih hišic. Tudi zato, pravi, da ne bi znova ostali pri trditvi, da se »dobre stvari dogajajo samo v tujini, v Sloveniji pa kaj takšnega tako ni mogoče izpeljati«.

Nekaterim njenim hišicam so že skrbno izbrali dom, za preostale še razmišljajo, kam bi jih umestili, saj želijo, da bi se znašle na frekventnih, lahko dostopnih lokacijah – da bi bile torej med ljudmi, zato so veliko truda vložili v pogovore z lokalnimi mestnimi oblastmi, ker bi bilo brez njihove podpore to veliko teže izvedljivo.

Ena izmed hišic je sredi julija zaživela na drevesu na igrišču ljubljanskega vrtca Hansa Christiana Andersena, katerega poslanstvo je že vrsto let tudi skrb za pravljice in knjige. Čeprav je v poletnih mesecih prisotnih manj staršev, otrok in zaposlenih in hišica še ni popolnoma zaživela, že izpolnjuje svoj namen, pravi ravnateljica Tina Merčnik, ki ji je zamisel o knjigobežnicah všeč, ker je drugačna, inovativna in ker potihoma združuje generacije. »Otroci staršem in starim staršem razlagajo namen hiške. V njej je tudi kratko navodilo, da vsak hitro razume, da gre za lep in dober namen,« je prepričana Merčnikova.

Izdelave knjigobežnih omaric sta se na lastno pobudo lotila tudi Klara Zalokar in Klemen Zupančič iz kreativnega tandema Handmade in Moste. Njuna hiška je izredno funkcionalna, saj knjige ostanejo na varnem tudi v dežju in vetru. Postopek izdelave sta poenostavila, kolikor se je le dalo, in tako je omarica lahko narejena že v enem popoldnevu ali še prej. Načrt za izdelavo sta objavila na svoji spletni strani, zato je dostopen vsem, ki bi se želeli lotiti takšnega dela. Mestna občina Ljubljana je že izdala dovoljenje za postavitev dveh njunih omaric; ena bo kmalu stala v ljubljanskem parku Tivoli, na ograji ob vrtnicah na poti do rastlinjaka, drugo bodo postavili v parku Tabor, kjer ta hip še iščejo primerno mesto.

Hišica za knjigobežnice v vrtcu Hansa Christiana Andersena je zaživela sredi julija, a že izpolnjuje svoj namen. Ne skrbi pa le za izmenjavo knjig, temveč potihoma združuje tudi generacije, saj otroci staršem in starim staršem pogosto razlagajo njen namen.

Hišica za knjigobežnice v vrtcu Hansa Christiana Andersena je zaživela sredi julija, a že izpolnjuje svoj namen. Ne skrbi pa le za izmenjavo knjig, temveč potihoma združuje tudi generacije, saj otroci staršem in starim staršem pogosto razlagajo njen namen.
© Uroš Abram

Nina si želi, da bi bilo takšnih hišic čim več, da bi se ljudje navadili brati in skrbeti drug za drugega in za skupnost ter da bi bili bolj povezani, radovedni in bi jih zanimal svet okoli njih. Poleg tega bi rada videla, da se projekt Knjigobežnice ne bi razvijal le v mestih, temveč tudi po vaseh, ker se ji zdi, da je, če že kje, družabnost doma prav na vasi. In ker so knjižnice nemalokrat daleč, po podstrešjih pa se skriva veliko knjig, bi se to lahko kazalo tudi z izmenjavo knjig. Zato vsakomur, ki jo vpraša, ali misli, da bi knjigobežnice lahko živele v njegovem domačem kraju, reče: »Naredi to! Tudi če si prvi, nekdo mora začeti.«

Ključna je torej samoiniciativnost, zato so še posebej prijetno presenečenje kreativneži, ki so si sami postavili hišice v svojih soseskah. Eno takšnih, polepljeno s tapetami in okrašeno z marjeticami, najdemo v senci drevesnih krošenj na Smrtnikovi ulici v ljubljanskem naselju Dravlje, kjer so zraven postavili še dve klopci. V hišici vse od takrat domuje prav fino branje in samo upamo lahko, da bo, tako kot tudi vse druge hišice, ostala trajni prostor povezovanja sosedov in drugih bralcev od vsepovsod.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.