Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Družba  |  Intervju

Dr. Darja Zaviršek, sociologinja in feministka

»Zame je gibanje #jaztudi tudi gibanje proti fašizmu«

V torek popoldne je imela Darja Zaviršek v Kamniku predavanje. Govorila je o vidnosti nevidnega: nasilje v institucijah dolgotrajnih namestitev, o nekdanjih zaprtih zavodih, gradovih, dvorcih, v katerih so bivali otroci. Tudi ko sva se pogovarjala, je govorila o nasilju, ne o institucionalnem nasilju, morda posredno tudi o tem, temveč o nasilju moških nad ženskami, o vsakodnevnih nasilnih dejanjih, ki jih velik del ljudi v družbi do nedavna ni prepoznal kot sporna. Povsem jasno je, zakaj. Redkokdo je pomislil, kako spolno nadlegovanje, verbalno ali fizično, občutijo žrtve. Z gibanjem #MeToo ali #jaztudi po slovensko naj bi se to spremenilo. Kulturni vzorci se resda spremljajo počasi, a drugo kot sprejemanje človeka kot takšnega, kot nam enakopravnega, nam ne preostane. Patriarhalne družbe so nasilne in nasilje vodi v fašizem.

Darja Zaviršek je redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo. Je ena od pobudnic slovenske akcije #jaztudi, zbiranja osebnih zgodb o nasilju nad ženskami.

V kakšni kondiciji je feminizem danes?

V zadnjih dvajsetih letih se je na ravni Evropske unije veliko govorilo o t. i. uravnoteženosti spolov na vseh področjih življenja, sprejemala se je zakonodaja, mnogim se je zdelo, da smo prišli do resnične spolne enakosti in da boj ni več potreben. Bilo je vzdušje skoraj kot v socializmu, zaradi univerzalne zaposlitve žensk so ljudje verjeli, da smo dosegli enakost med ženskami in moškimi. Ta iluzija se je razblinila že leta 1991, Evropska unija pa je še za dve desetletji nekoliko zaslepila pogled. Današnje feministične zahteve so posledica tega, da smo znova v času, ki dokazuje, da pravice žensk niso izborjene, da prihaja do retradicionalizacije. Birokratski »mainstreaming« je ustvaril fantazmo pravne enakosti, pod katero pa so se v času neoliberalizma začele dogajati velike spremembe. Danes smo na križišču. Ozaveščanje žensk se bo nadaljevalo, temu smo bili priča ob letošnjem 8. marcu, ko so z vsega sveta prihajale fotografije žensk, ki demonstrirajo, fotografije s Kosova, iz Srbije, Kijeva, iz številnih azijskih držav. A zatiranje žensk in njihovih pravic se lahko tudi poostri, če se okrepi fašizem. Včasih demonstracij za 8. marec ni bilo, bile so rože, ne transparenti. Po nekaterih evropskih mestih so ženske demonstrirale oblečene v črno, nekoč so bile v vijoličastem, upanja je bilo več. V Kijevu so mlade ženske na ulicah vzklikale gesla o enakopravnosti, o pomenu solidarnosti, proti ubojem žensk in hkrati tudi gesla proti fašizmu. To me je spomnilo na gibanje Žensk v črnem (Žene u crnom), ki so leta 1991, nekaj mesecev pred začetkom nacionalistične vojne, na shodu v Beogradu nosile gesla proti nacionalizmom in proti vojni in govorile o pacifističnem protivojnem feminizmu.

Je beseda feministka žaljivka?

Zame je kompliment.

Je bila žaljivka nekoč, v socializmu?

Tako feministka kot AFŽ-jevka sta bili žaljivi označbi. V socializmu je feminizem pomenil meščanske zahodne ženske, ki naj bi se borile za površinske pravice; ker naj bi se socializem boril za razredno enakost z vsesplošno zaposlitvijo žensk, ki naj bi ženske osvobodila kuhinjskega suženjstva, se je zdel meščanski feminizem nazadnjaški. V resnici se razmere med spoloma v družini niso dosti spreminjale, nasilje je bilo kulturno sprejemljivo, žensko gospodinjsko delo je bilo samoumevno poleg plačanega. Ko sem začela raziskovati, se spominjam, da je med starejšimi profesoricami veljalo, da se je najprej treba uveljaviti z »drugimi temami«, sicer je za tisto, ki se začne ukvarjati s feminizmom, to začetek konca kariere. V resnici je bil to bolj ponotranjen strah in nelagodje starejše generacije. Na Zahodu je bilo vsaj v osemdesetih drugače. Na Švedskem je imela beseda feminizem absolutno pozitiven pomen, takrat so ženske, ki so bile v politiki, javno in ponosno govorile o tem, da so feministke. Žal se je to danes spremenilo tudi tam.

Zakaj naj bi bil feminizem sumljiv, nevaren?

Četudi so v feminizmu vseskozi delovali tudi moški, so vsa obdobja feminizma avtonomno organizirale ženske; prvi val za volilno pravico, delovna mesta, pravico do civilne poroke in ločitve; drugi val z bojem za reproduktivne pravice in tako naprej. V patriarhalnih družbah pa je sumljivo vse, kjer delajo ženske samostojno, brez mentorstva moških. Da bi se zakril moški nadzor nad ženskim političnim delovanjem, so feminizem začeli smešiti, omalovaževati.

Nedovoljeno otipavanje prihaja vedno s strani tistega, ki ima moč; ženske ne šlatajo svojih šefov, pač pa je obratno.

Ne le moški, tudi nekatere ženske pravijo, da ne marajo feministk.

Številne ženske se počutijo varne v tradicionalni ženskosti; verjamejo, da jih moški varujejo, da se brez njihovega mentorstva ne bi zmogle spopadati z vsakdanjimi življenjskimi težavami, zato jih feminizem ogroža, saj jih ta poziva, da se postavijo na svoje noge, postanejo avtonomne in enake moškemu, ki ga ljubijo, z njim delajo, imajo otroke ipd.

In menijo, da so tradicionalni odnosi med spoloma nekaj naravnega?

Tehnologije ženskosti in moškosti, ki se ustvarjajo s ponavljanjem, se spreminjajo v normo, v katero ljudje verjamejo, kot da gre za nekaj naravnega, esencialnega, skoraj biološkega. Če bi se odločili oditi onstran te priučene polarizacije, bi se odpravili proti neznanemu. Ženska ima torej dve možnosti, bodisi se podredi predpisani obliki ženskosti ali pa odkriva lastno, osebno ženskost, ne da bi upoštevala vnaprej predpisane kode obnašanja, čustvovanja, samopodobe. Druga pot je vedno težja. Zato me vedno najbolj razočara, da veliko žensk, ki so same dosegle visoke položaje in si pridobile družbeni ugled, tej tradicionalni bipolarnosti prikimuje. Varuhinja človekovih pravic je te dni dejala, da so moški preveč pomehkuženi, ženske pa prevelike možače. Gre za tradicionalistični koncept ženskosti in moškosti, besedo možača bi lahko zamenjali z besedo zamorec, kripelj, idiot, vodenoglavec – takšen koncept domnevne normalnosti je veljal v 19. stoletju. Kje so ti ljudje šele od pravnega priznanja tretjega spola, ki ga ima Nemčija od januarja 2017; svetlobne milje daleč. Razočaral me je tudi nastop hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je na festivalu Fabula dejala, da sicer gibanje #MeToo podpira, da pa je problematično v tem, ker naj ne bi ločilo med fizičnim nasiljem in običajnim šlatanjem.

Kakšna je razlika? 

Saj ni razlike. Če upoštevamo položaj moči, nedovoljeno otipavanje vedno prihaja s strani tistega, ki ima moč; ženske ne šlatajo svojih šefov, pač pa je obratno. Manj ko ima ženska moči, recimo, da je mlada, manj izobražena, izhaja iz tradicionalnejšega okolja, kjer velja, da je treba moške ubogati, manj ima moči. Tudi sovražni govor ni udarec z roko, temveč bolijo besede, ki poškodujejo.

Okoli gibanja #MeToo je veliko nejasnosti. Nekateri trdijo, da naj bi preganjalo eroticizem, drugi, da se vračata puritanstvo in pretirana politična korektnost, spet tretji, da je sprožilo lov na čarovnice.

Ne gre niti za politično korektnost niti za zmanjšanje erotičnosti. Nekatera dejanja, o katerih nekoč nismo razpravljali, ker so jih tako ženske kot moški sprejeli kot del aranžmaja ponavljajoče se tehnologije ženskosti in moškosti, smo danes ugledali kot nasilna. In to zato, ker jih tiste, ki imajo manj moči, prepoznavajo kot nasilna, se ob njih slabo počutijo, se zlorabljevalcev bojijo, se jim izmikajo, se počutijo izkoriščane. Erotičnost je čudovita in je univerzalna, a se bo počasi ločila od nasilja. V pariškem Louvru so imeli pred nekaj leti razstavo o spolnosti. Britanska antropologinja Henrietta Moore je takrat izjavila, da je bila večina tam razstavljenih slik prikaz prepletenosti nasilja in spolnosti. Spomnimo se samo na variacije Zevsa, ki posiljuje mlado Evropo, in podobne. Žal sta nasilje in spolnost še vedno tesno prepletena, #MeToo ju poskuša razplesti.

Seveda sta, tudi v spolnosti se velikokrat kaže moč, družbena, fizična, tradicionalna, kulturna, psihološka, medpartnerska, kakršnakoli že.

Moč lahko sicer obstaja brez nasilja, kot pravi Hannah Arendt, a nasilje pogosto uporablja kot svoje sredstvo. Negativni odzivi na slovenski #jaztudi me spominjajo na odzive izpred 30 let, ko smo se ženske prvič javno začele ukvarjati z nasiljem nad ženskami v zasebni sferi, s pretepanjem žensk v družini. Tudi takrat so se nekateri odzvali z zanikanjem, z obtoževanjem, da žalimo moške in moškost, ali pa z minimaliziranjem, da tudi moški potrebujejo zaščito pred »možačami«. Tedaj so nekateri trdili, da je to način, s katerim moški izraža ljubezen in skrb, danes nekateri spolnemu nasilju pravijo erotika.

V patriarhalnih družbah je sumljivo vse, kjer delajo ženske samostojno, brez mentorstva moških.

Omenili ste antropologinjo. Kaj menite o slovenski antropologinji Vesni Vuk Godina, ki deli nasvete o tem, kako so moški zaljubljeni v svoje mame in kako morajo biti ženske podobne taščam, če želijo biti prave fatalke?

Pri meni pusti vtis, da svet razloži »dokončno«. Ne ostane odprtih vprašanj, dvomov, dialoga; a zdi se, da to ljudi zabava in pomirja. Analitična in raziskovalna pozicija je drugačna; moja je praviloma etnografska, izkustvena, polna vprašanj, zakaj. Odgovori so pogosto neprijetni.

Veliko razpreda tudi o patoloških narcisih.

Sama verjamem, da lahko med odraslimi in otroki pride do demokratičnega dogovarjanja, a seveda zgolj s tem, da je odrasel tisti, ki postavlja meje, se samonadzoruje, otroka spoštuje in odgovornosti za svoja dejanja ne prenaša na otroke. Že večkrat sem poudarila, da je ljubezen do otroka manj pomembna kot samoomejevanje odraslega, da se ne izgubi v lastnih potrebah, ki naj mu jih zadovolji otrok. Pri otrocih mi je beseda »patološki narcis« tuja, kot mi je tuje, kar slišim v zadnjem času od zagovornikov forenzične otroške psihiatrije, da so že otroci v plenicah »psihopati«. Otroci so najboljše projekcijsko platno za vse tisto, kar želi človek odriniti od sebe. Raziskovati bi morali, kako razviti demokratično vzgojo, ta pa se začne pri odraslih.

Berete ženske revije?

Berem jih včasih, radovedno in v raziskovalne namene. Poskušajo nagovoriti »vse ženske«, a v resnici reproducirajo tradicionalno ženskost. Opažam, da je v njih veliko »viktimizirane ženskosti«. Včasih te revije ženskam eksplicitno obljubljajo, da bodo z večjo ženstvenostjo nekaj pridobile, a gre na žalost za nevarno past, saj ostajajo v vzorcu, kakšna naj bo ženska, ki bo zadovoljila predvsem moškega. Ženske revije bi se morale najprej postaviti na stran žensk in biti protipol tradicionalni vzgoji »v žensko«, ki je še vedno najbolj tipični obrazec za največ žensk. Nikoli nisem razumela, da namenjajo prostor mizoginim moškim, morda prav to spada k reproduciranju »normalne« ženskosti …

Kaj je narobe s trditvijo, prav je, da gredo ženske v politiko, ker bodo v politiko prinesle ženski princip?

Veliko ljudi verjame, da je v naši krvi v našem genskem zapisu bodisi ženski ali moški princip, kar je seveda neumnost. Ženska in moški se pri nas razumeta arhaično. Bolj ko je družba tradicionalna, bolj potrebuje igro spolov, moškega lovca in žensko, ki doji otroka; on gre v vojsko, ona varuje ognjišče; teh arhaizmov je na milijone. Nekateri verjamejo, da so ženske na sploh boljši ljudje, bolj moralne, bolj miroljubne, angelske podobe ob postelji umirajočega ipd. Zelo so razočarani, če slišijo, da »ženska« ne obstaja, kot tudi ne »moški«, da ju ustvarjamo s ponavljanjem, z obrazci, z nagovarjanjem, barvami oblačil, zvenom glasu, s šolanjem, mediji, ženskimi in moškimi revijami. Marine Le Pen nima nič manj avtoritarne in nasilne drže, kot jo ima Viktor Orban, pa je ona sama zase v zadnji politični kampanji trdila celo, da je feministka in da zagovarja ženske vrednote. S tem je seveda mislila na »varovanje« žensk pred bojda nasilnimi begunskimi moškimi.

Uspešne ženske pogosto ne želijo podpreti drugih žensk prav zato, ker ženskost še vedno vidijo kot »šibkost«, torej če se identificirajo z bojem za pravice žensk, naj bi izkazovale, da so v resnici šibke. Zato se raje identificirajo z »močnejšim«, ki je moški, se obrnejo stran, ko vidijo spolno nadlegovanje, in boj žensk omalovažujejo. Spolne identitete so zelo fluidne stvari.

Kako razumete spol? Je to družbeni, biološki, kulturni, politični, ideološki konstrukt?

Kot je dejala Simone de Beauvoir, spol ni tisto, kar smo s seboj prinesli na svet, ampak ga sproti ustvarjamo, ustvarjamo ga s ponavljanjem, z družbenimi sporočili. Kar je pomenilo ženska pred 100 leti in kar pomeni danes, je radikalno drugače. Pred 100 leti ženske niso hodile v šolo, danes diplomira več žensk kot moških. Ne obstajata samo dva spola, temveč jih je več, čemur pritrjuje tudi medicina. Spol je skratka nekaj, kar ves čas ustvarjamo v komunikaciji z drugimi in s samim sabo. V postsocialističnih družbah je ljudem zelo lagodno razmišljati v binarnih opozicijah, znotraj njih se lažje znajdejo, človeška raznoličnost je skozi to optiko preprostejša. Bolj ko so ljudje v svojem razmišljanju preprosto strukturirani, več tradicionalnih vzorcev bodo posvojili, več ko srečujejo različnosti, vprašljivejši postanejo tradicionalni vzorci razumevanje medosebnih odnosov. Šele takrat začno razmišljati, kaj je ženskost, kaj je moškost. Naj to spremembo pojasnim s primerom ženske, ki se zaljubi v moškega, ta pa jo po poroki začne pretepati. Zelo pogosto so to ženske, ki se jim vse življenje sesuje v prah, ki zase pravijo, da ne vedo več, kdo so. In ko gredo počasi skozi proces ozaveščanja, ko zapustijo nasilneža, navadno ugotovijo, da so se spremenile, da so postale drugačne. Radikalno so morale prevprašati, kaj so razumele pod »ženskost« in kako jo razumejo zdaj.

Kot je dejala Simone de Beauvoir, spol ni tisto, kar smo s seboj prinesli na svet, ampak ga sproti ustvarjamo, ustvarjamo ga s ponavljanjem, z družbenimi sporočili.

Kako se je v teh 30 letih, odkar jo preučujete, spremenila patriarhalna družba v Sloveniji? 

Danes morda nobeden več ne trdi, da nasilje v zasebni sferi med moškimi in ženskami ne obstaja, a hkrati trdijo, da gre pri gibanju #jaztudi za pretiravanje. V Sloveniji – ne samo pri nas, tudi drugje – pač velja prepričanje, da tisto, o čemer ne govorimo, ne obstaja. In ko tu in tam izbruhne kakšen škandal, se ustvari lažni občutek, da gre za eksces, v resnici pa gre za razširjene in običajne stvari. Vedno se želijo potlačiti glasovi, ki ne idealizirajo vsakdanjega življenja, kot da bi imeli ljudje zelo veliko potrebo po tem, da lažejo sami sebi. Tu se ni veliko spremenilo.

S tem se strinjam, a občutek imam, da se je odnos do žensk, do vseh manjšin, v zadnjih letih poslabšal. Samo poglejte, kakšen jezik se uporablja v politiki, žaljiv in vulgaren.

V postsocializmih, kjer v resnici ni bilo pravih demokratičnih procesov, je neoliberalizem spodbudil boj med ljudmi, boj za delovna mesta, pravzaprav je s tem radikalno spremenil družbo in posameznike v njej. Že sama finančna kriza je pokazala, kako so ženske izgubile ekonomsko neodvisnost. Število brezposelnih žensk se je v Sloveniji v času krize zelo povečalo, kar je s seboj prineslo veliko posledic. Podobno je bilo drugje. Podatki iz Velike Britanije pričajo o tem, da se je po letu 2008, ko je država začela zmanjševati socialne transferje, povečalo število žensk, ki so ostajale pri nasilnih partnerjih, hkrati pa se je povečevala tudi pogostost nasilnih dejanj. Ekonomska odvisnost neposredno vpliva na zatiranje žensk. Hkrati so se moški z družbeno močjo predvsem v Vzhodni Evropi spečali z religioznimi in konservativnimi političnimi strankami in njihovimi organizacijami, ki naj bi jim pomagale, da potisnejo ženske na mesto, za katero smo mislili, da so ga že zapustile.

Torej »Kinder, Küche, Kirche«?

Da, poleg tega se je obudil pritisk na nadzorovanje ženske spolnosti in ženskega telesa.

Smo se moški ustrašili samostojnih in samozavestnih žensk?

Ja, če kdo misli, da bo njemu nekaj vzeto, če bo drug nekaj dobil; da bo z bolj enakopravnimi odnosi sam izgubil svojo moškost; takšni moški se počutijo »moško« in samozavestno samo, če imajo občutek, da obvladujejo položaj in s tem tudi ženske.

Govorila sva o tradicionalizmu, ki naj bi bil varen, ker vemo, kakšen naj bi bil naš položaj v družbi. Slovenija je tradicionalistična družba, v zadnjih letih so se stvari zaostrile. Nekoč ni bilo molitev proti splavu, nekoč ni bilo politične stranke, ki bi Biblijo brala dobesedno, znova se glorificirajo ženske v smislu, edina prava ženska je tista, ki je mati.

Res je, da se vse te oblike tradicionalizmov oživljajo, a ne samo v Sloveniji. Na Poljskem je bil s koncem komunizma takoj prepovedan splav in eden od politikov je takrat dejal, da bo država nacionalizirala ženske trebuhe. Za kaj pravzaprav gre? Ne za to, da bi koga zares skrbelo za nerojene otroke. Gre zgolj za to, da se nadzorujeta ženska spolnost, žensko telo, ki naj bi v tradicionalistični shemi služilo narodu in državi. Ženska je vredna toliko, kolikor rojeva. Nekatere ženske se pustijo pretentati, ker znajo nacionalistične države dobro nagraditi tiste, ki svoje telo prepustijo narodu. Nagrade so lahko simbolne, lahko pa so denarne, nagrade za velike družine, za petega in šestega otroka, ponekod imajo ženske možnost, da ostanejo po rojstvu otroka doma dve, tri leta, a te ženske imajo potem težave, ko se želijo vrniti na delovno mesto. Izgubijo stik s svojim delom, izgubijo spretnosti, neradi jih zaposlijo, zato ostajajo doma ter skrbijo za otroke.

Ali ženske vladajočim moškim pomenijo Tujca? Podobno kot so tujci tudi druge manjšine, brezposelni, istospolno usmerjeni, Romi, begunci, ljudje drugačne vere. So ženske begunke v domovini svojih sinov? 

Ideja tujstva mi ni blizu, saj bi potemtakem imela državljansko pravico le peščica privilegiranih moških in najverjetneje »njihovih« žensk. Sama bi dejala drugače, moški, ki v fundamentalističnem neoliberalizmu doživlja številna zatiranja, izgubi službo, živi v strahu pred izgubo varne prihodnosti, ga ponižuje mlajši in sposobnejši šef, lahko doma vedno najde žensko, ki jo bo zatiral sam. Zatirani moški lahko v neoliberalizmu, če ne omenim res majhnega sloja moških, ki kroji svet, izkušnjo lastne frustracije vedno znese nad žensko. Podobno je tudi z ženskami. Tiste ženske, ki so do moških zelo servilne, bodo velikokrat prve, ki bodo rekle, da je gibanje #MeToo neumnost in da so feministke problematične. V Sloveniji imamo zelo močno mentaliteto, kjer mora človek vedno imeti nekoga pod seboj. Zelo težko ustvarjamo egalitarne odnose, bodisi med ženskami in moškimi, bodisi med begunci in Slovenci, bodisi kje drugje. Človek svojo identiteto in samozavest velikokrat napaja iz tega, da se počuti močnega nasproti drugemu, ki je šibkejši. Tukaj je bistvo slovenske elementarne nedemokratičnosti v medosebnih odnosih. To se vidi marsikje, pri pozivih, da mora obstajati pedagoško nasilje nad otroki, vidi se v socialnovarstvenih institucijah, a vprašanje moči se zelo dobro prikrije s krinko, da gre za »skrb« za drugega. Ljudi ves čas nekaj skrbi; da bodo slovenski otroci postali narcisi; da bodo begunci dobili zdravstvene storitve; da bodo istospolni starši imeli preveč pravic, zaradi te »skrbi« izvajajo nadzor in celo nasilje, tako se »skrbi« spreminjajo v »nasilne skrbi«, kar pišem v svoji novi knjigi. Hkrati pa imajo pogosto ljudje, ki imajo moč in jo tudi uporabljajo, ves čas občutek, da so šibki, ponižani, razžaljeni, zatirani in zato potrebujejo nekoga, da ga zatirajo sami. Bistvo konservativizma je v resnici ohranjanje tradicionalnega reda spolov, moški potrebujejo ženske, da jih zatirajo, in ženske potrebujejo druge ženske, da jih zatirajo dalje.

Kako je nasilje nad ženskami povezano z nasiljem nad otroki?

Patriarhalna družina vedno zatira otroke in ženske. Tisti, ki so nasilni nad ženskami, otroka strukturno razumejo na enak način kot žensko, ki naj bi bila le »velik otrok«. Hkrati so v tej strukturi tudi ženske nasilne nad otroki, ker so one tiste, ki imajo poslanstvo vzgajanja, iz tega, kako uspešno jih disciplinirajo, črpajo svojo samozavest. Skrajni primer je nauk katoliške cerkve, ki pravi, da mora biti otrok staršem pokoren; otrok staršem, ženske moškim.

Spomnite se nerazumevanja, ki ga je bila deležna zakonska sprememba o fizičnem kaznovanju otrok.

Bila sem šokirana, ko je iz konservativnih in tudi iz liberalnih krogov zavelo prepričanje, da se država preveč vpleta v družino. Sama sem legalistično prepoved razumela kot normo države, ki jo bodo ljudje sčasoma ponotranjili.

Človek svojo identiteto in samozavest velikokrat napaja iz tega, da se počuti močnega proti drugemu, ki je šibkejši. Tukaj je bistvo slovenske elementarne nedemokratičnosti v medosebnih odnosih.

Slovenska akcija #jaztudi se še ni končala, zgodbe o nasilju nad ženskami še vedno prihajajo na elektronski naslov, zbirate jih, analizirate jih. Kaj vas je najbolj presenetilo?

Bila sem presenečena nad številom čisto navadnih, običajnih zgodb mladih žensk, ki se ob spolnem nasilju, ki so ga doživele, niso uprle, ampak so otrpnile, bilo jih je sram, groza, niso poznale strategij za zaščitno ravnanje. Recimo, ko sedemnajstletnico otipava oče njenega fanta, ona pa čaka, da bo fant »kaj opazil«. Ali pa, ko se je ženska pogajala z voznikom avtošole, naj jo ta preneha božati po roki in jo vabiti na zmenek; ali pa mlado dekle, ki ne gre več na medkrajevni avtobus, saj lahko sreča voznika posiljevalca. V resnici sem bila šokirana, saj so mi zgodbe povedale veliko o tem, v kakšnem okolju so zrasle vse te mlade ženske. Naučili so jih, da se ne smejo in ne morejo upreti; to je »ženskost«, ki so se je naučile. Počutijo se nemočne, strah jih je, da jim nihče ne bo verjel, srečanju s storilcem se na široko izognejo. Šokiral me je občutek nemoči, odvisnost od avtoritet moškega, pa čeprav je to navadni voznik avtobusa, inštruktor, gost lokala itd. Nisem si mogla kaj, da se ne bi vprašala, zakaj se te mlade ženske ne uprejo, ne grejo na policijo, na televizijo, na radio. Moj »zakaj« ne pomeni, da ženske obtožujem, temveč je v njem moja jeza nad tem, kako so bile »narejene« v pokorne mlade ženske.

Kdaj bodo ženske v Sloveniji moškim zares enakopravne?

Takrat, ko bodo tako ženske kot moški imeli dovolj poguma, da bodo svojo naučeno ženskost in moškost razumeli demokratično, ko bodo presegli zapovedane vzorce obnašanja in opazili, da nasilja v medosebnih odnosih ne potrebujejo.

Smo pred desetimi leti živeli v strpnejši družbi? Dandanes se mnogi geji v Sloveniji in tudi v Evropi počutijo bolj ogroženi kot pred desetimi leti.

Kot sem dejala na začetku, imamo stvari še vedno v svojih rokah, lahko jih obrnemo na boljše, lahko pa gremo proti fašizmu. Zato je zame gibanje #jaztudi tudi gibanje proti fašizmu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.