Rastafarijanska kuhinja

Eksotična kulinarika, 7. del

Konzumiranje svete zeli

Konzumiranje svete zeli

Včasih, to pač moram priznati, me nekatere stvari malo zmedejo, kajti prikazujejo se mi zdaj v taki, potem pa spet v drugačni luči. Sploh prvič sem nabasal na nekakšno teoretično opredelitev rastafarijancev v enem izmed zvezkov Enciklopedije ljudstev, kjer je bilo tam na nekem obrobju poglavja o Jamajki navrženo, da se po tem karibskem otoku motajo še neki Jahovi ljudje, ki pa živijo "prazno in nočno življenje". Če seveda odmislimo vrednostni poprh, ki vsakogar kar bode v oči, ter tisto nočno praznoto zamenjamo s hrupnimi razodetji pesnikov in modrijanov, mi nemudoma privrejo v spomin mehko polzeče tropske noči, ki smo jih preždeli za vegastimi šanki na dolgih peščenih atlantskih plažah. Nekje tam zadaj v temi je bilo čutiti, kako v dolgih želatinastih gibih miga ocean in ob zaletavanju v obrežni pesek težko sope kot kakšna brezmejno debela žival, v gosto našarjeni tropski hosti za našimi hrbti pa so ga hrupno biksali nočni žužki. Včasih se je v bližnjih palmah s tožnim vzdihom utrgal kakšen kokosov oreh in zamolklo treščil v mehko mivko, vendar so bili vsi ti zvoki zgolj le pridušen šelest proti vrišču in cviležu, ki je brizgal iz grl ob točilni pult zveriženo nalimanih "ubogih Gospodovih ljudi". Takole na pogled so bili tipi kar nekam grozeči, vsi po vrsti mogočni srednjeameriški hrusti. Kadar so se med globokimi in debelimi vdihi trave ter težkimi požirki tia marie, sangsterja in ingverjevega piva z bikovsko jezljivo topostjo zazrli vame izpod tistih še najbolj kupom naključno nagrabljenega mrtvega lišaja podobnih dreadlooksov ter me hudobno motrili z v zamorsko žoltih beločnicah plavajočimi, debelo razširjenimi zenicami, sem se počutil kot nemočno krhka, neokusno rožnata slovenska človeška ribica. Vmes so se pa še neprestano, med seboj povsem neusklajeno, cufali in ravsali. Recimo, tam na enem koncu šanka sta hrupno vzkokodakala dva prijateljčka in se zagnala drug v drugega, medtem ko sta se butala, so iz ozadja mehko priplule tolste "mamice", tudi one že dodobra počene in nalite, ju razdvojile ter odvlekle vsaksebi na medsebojno najbolj oddaljena konca šanka; toda tudi tam nobeden ni dolgo trpel dolgočasja ter se nemudoma pričel zavzeto suvati z novim sosedom, na pomoč mu je bliskovito priskočil še oni njegov dotedanji sovrag, nakar so se od nekod spet v mehurjastem valovanju pripeljale posrednice in tako so se v kakšne pol ure sklofali po pravilu "vsak s vsakim" prav vsi gostje. Vmes pa so nadvse gromoglasno rjoveli "gambuj, gambuj", kaj naj bi to pomenilo, še nisem uspel dognati, takole po občutku pa bi menil, da je to nekakšen rastafarijanski "aufbiks", povabilo na ravs. Sicer ne vem, ali je to slabo ali morda celo dobro, da sem se rodil bolj take rožnate barve, celo to je res, da če ga kaj cuknem, postanem bolj temno zaripel, vendar je to še zelo daleč od vsakega pravega inkarnata in tako so me vsi ti črni silaki pojmovali kot nekakšen osladen vrinek. Ko sem si ponovno naročil pivo s kozarčkom žganega in jim s tem dal vedeti, da kanim še naprej ponočevati, je neki razgaljen debeluh, katerega obli stas je še najbolj spominjal na trup rejenega tjulnja, gromoglasno in preteče pljusknil v obraz, češ da "afrika mast bi blak", me pri tem prebadal s pogledi, ostali pa so mu renčeče pritrjevali. Tudi sam sem se jim pri tem nemudoma nadvse zavzeto pridružil in tudi kasneje, če me je le kdo malce bolj strogo ošinil s pogledom, goreče vrisnil omenjeni aksiom. A tista tropska noč me je vse bolj opajala, v brbotajočih morskih valčkih se je prižigal in ugašal plankton, skozi nevidne hodničke v gošči so neslišno kot preplašene črne cunje plahutali netopirji, pa kakšna neumna ptica je globlje v gmajni zarjula v svojih groznih sanjah, vse skupaj pa se je prepletalo z reggae godbo in klokotom ruma, tako da mi je srce napolnilo nekako raztopljeno zadovoljstvo. In v tej prešernosti, ko so se že vsi ostali pivci toliko važili s to svojo črnostjo, me je nenadoma popadlo, da bi vsaj malo pohvalil tudi belino, a vedel sem, da moram biti tod zvijačen. Zato sem, ko smo spet enkrat odžebrali tisto mantro o črni Afriki, kot dodatek kliknil še "antarktika mast bi vajt". Dedci so se spogledali s svojimi mastno lesketavimi očmi, se nekaj časa, ne vedoč kaj storiti, presenečeno buljili med sabo, kajti vsaka belina jim je bila že načelno strašno sumljiva, dokler ni najbistrejši med njimi po napornem tuhtanju, med katerim je bilo moč skoraj slišati, kako mu misli škripajo po ovinkih možganskih vijug, dognal, da se ta klic pravzaprav ne samo popolnoma sklada, temveč celo potrjuje in dopolnjuje strogo ekološko usmerjenost njihove vere. Pa še tako lepo spevno sta se oba stavka dopolnjevala, kar je kričanju dodalo še neko posebno poetsko dimenzijo. Pravi drek pa se je zakuhal, ko smo pod vplivom maliganov pričeli pozabljati prvotno besedilo in prostodušno rjoveli "afrika mast be vajt, antarktika mast be blak". Od takrat so bili izbruhi "gambujev" še bistveno pogostejši, vanje so se aktivno vključile tudi "mamice" in ena me je iz čistega mira tako dobro uslinila, da se mi je hipoma razodel tisti rasta didaktični pripev iz nekega njihovega komada, ki svari "dont fajt on di strit", dotlej se mi je namreč zdel neizmerno plehek, saj sem kot v marksistični analizi vzgojen levičar iskal pogoje za ukinitev "praznega in nočnega življenja" le v globalnih spremembah odnosov v ekonomski bazi.

Spat sem se odtihotapil že dodobra razrušen, a še vedno sredi najbolj razvnete zabave in se naslednjega jutra v tistih bungalovčkih le z groznim naporom izmotal izpod rjuh zelo pozno, vzbujajoč videz scufane in prežvečene trave, kakršna se pojavi po travnikih spomladi izpod staljenega snega, uvela in brez trdne notranje strukture, ki bi jo držala pokonci. In ko sem se kot kakšen polž lazar brezkostno plazil proti sekretom, da izlijem ves tisti grez, ki se mi je prek noči nacedil v čreva in mehur, so spodaj na plaži "bratje" že prav živahno rjoveli v nov dan. Madona, sem se začudil, pa kdaj ti ljudje sploh kaj jedo in kdaj spijo, kajti prav to sem takrat sam najbolj potreboval. Zato sem se, iz gole samozaščitne previdnosti, naslednje dni motal okrog tega brezna le v širokih krogih, kot to počno na srednješolskih plesih nezreli dijački prvega letnika okrog bohotno razcvetenih maturantk, ob tem pa priplezal do prepričanja, da se "pravi" jamajški rastafarijanci prehranjujejo predvsem z nekimi malomarno lojastimi zrezki v omaki iz črnega fižola, cenenimi hamburgerji ter narabutanim sadjem ("ajm iting from di garbič kants aj saj"), pijejo pa vse, najraje pa šnops in pir, slastno posrebajo celo tiste kapljice, ki ostanejo v na šankih pozabljenih kozarcih, zelo radi in nenavadno spretno pa jih tudi izmikajo izpred nosov ostalih gostov. Vse to pa neprestano in strastno začinjajo z dolgimi in obilnimi srki dimov "svete zeli". Pa sem v svoji preproščini menil, da umevanje rasta piplov ni nič zapletenejše kot razvozlati osebno filozofijo zadnje pijandure iz Škofjeloškega hribovja. Vendar sem se motil. Polagoma so mi pojasnili, da take druščine niso čisto pravi rastafarijanci, pravzaprav da so čisto pravi rasta pipli, ampak da se ne vedejo čisto po verskih določilih, še več, da jih neprestano grešno kršijo ter dobesedno pljuvajo nanje, vendar pa, ko končno potegnemo črto, so to zgolj iskreni in globoko verni podaniki Jaha. Čeprav ta pojasnila zvene precej zamotano in protislovno, pa mi njih doumevanje ni povzročalo večjih težav, primer se mi je zdel razumljiv in domač, saj je baje tudi pri nas kar sedemdeset procentov prebivalcev rimskih katolikov, vsaj ohlapno krščansko pa se jih vede le borna peščica. Zapovedi rastafarijancev pa so celo mnogo strožje in, baje, zamorska kri bolj kipeče vroča.

Sicer se človeku, kadar na ulici nabaše na kakšnega kot globokomorska riba zadetega frika, ki s dreadlocksom (podobnim zvozlanim šopom prhke žime, izbrskane iz tisočkrat prescanega modroca v domu onemoglih), stlačenim pod trobarvno beehive baretko (rdečo za kri, zeleno za zemljo in zlato za sonce), zazdi, da ima opravka zgolj z nekim zahojenim progresivcem, ne pa z visokim verskim dostojanstvenikom zelo stroge in samoodpovedovanja polne religije. Sicer pa, roko na srce, če se enkrat z nedolžnimi očmi, osvobojenimi navade, v kateri smo se že rodili, ozremo na tele naše menihe in nune v njihovih srednjeveških kutah in haljah, lahko mirno ugotovimo, da so tudi oni opravljeni jako čudaško. Pri rasta piplih je hec samo v tem, da njihova vera nastaja tako rekoč pred našimi očmi in se razne doslej nekanonizirane banalnosti še niso zavile v težko meglo nekakšnih globljih mističnih in simbolnih pomenov, temveč štrlijo na plan zgolj kot naključja običajnega vsakdana. Denimo, Bob Marley, če vzamemo paralelo z krščanstvom, nekakšen sveti Peter ob utelešenju Boga, cesarja Haileja Selassija, je kot vsi prostodušni umi strastno ljubil nogomet ter tudi sam neznansko rad nabijal žogo, in to kar tako, iz gole radoživosti, brez kakršnihkoli metafizično zasnovanih umovanj. Po njegovi smrti pa, ko se je kot oseba sakraliziral in je vsako njegovo dejanje pridobilo v nekem skrivnostno pomenskem smislu, so se njegovi najbolj zvesti privrženci globoko zamislili, češ da tako plehko pa vendarle spet ne gre, da bi se tako bitje kar tako zgolj zaradi neke "rekreacije" gonilo za balonom, temveč gre bržčas za težke simbolne pomene. In tako so se popoldanska fantovska srečanja na prašnih travnikih tam za zadnjimi hišicami kingstonskih slumov naenkrat prelevila v res malce neobičajne svete obrede, nekakšne maše, kjer je moštranco zamenjala črno pikasta bela žoga.

Je pa pri rastafarijancih hec v tem, da imajo od vseh teh religij, ki so še v bolj ali manj surovem stanju izmišljevanja, bržčas najmočnejši, no, izraz morda res ni najbolj pravi, "kulturni vpliv", in to zahvaljujoč predvsem prebrisani zapolnitvi najbolj zevajoče tržne niše, v katero cepajo labilneži današnjega sveta najbolj strastno, z glasbo namreč, v tem primeru z reggae godbo. Glasbeni modrijani menijo, da je vsa prijaznost rasta glasbe vcepljena sleherniku v najgloblje niti zaznavnega sistema že v času, ko še kot zarodek brezdelno poležava v maminem trebuhu ter vse dolge, puste in v večnost polzeče ure, dneve in mesece nosečnosti tiho prisluškuje enakomernim udarcem njenega srčka (to naj bi bil izvor tega preprostega ritma) ter šuštenju njenega dihanja in oddaljenemu brnenju glasu (kar naj bi vodilo k prvim slutnjam nevsiljivo enostavne melodije). Iz teh bioloških praizvirov pa naj bi se razvila ta "lirika pobožnosti, trpljenja, miru, svobode, ljubezni in razumevanja", kar zveni precej farško medeno in pravzaprav čakam samo še na to, kdaj bo vrhuška rasta piplov sklicala kakšno sinodo, na kateri bodo najstrožje obsodili in ekskomunicirali razne sektaše in zastranjevalce, recimo, se že kar slastim, kako bodo fuknili iz svojih vrst kakšne Kingstone ali Petra Lovšina, ki izrabljajo opojnost te svete godbe za hujskanje v take izgrede, kot so norenje po ulici ali celo spolno zlorabljanje učenk s strani nekakšnega dobrega profesorja.

Vendar pa, navkljub vsej sedanji nirvanistični globini in spiritualnosti te vere, slutim, da je, vsaj po moje, tako kot tudi ostale religije, vzbrstela sicer iz spleta povsem običajnih naključij, svojo plodno zemljo pa našla v obupu in bedi življenja v kingstonskih slumih. Druščini, katere srce in um je bil Marcus Garvey, je tam okrog 1930. nekako prikapljalo v uho, da so spodaj v stari Afriki okronali temnopoltega (vendar pa ne čisto do konca črno zapečenega, kar so seveda tiho spregledali) cesarja Haileja Selassija. Ko so malo prebrskali po knjigi Stare zaveze, ta se jim je namreč tako po slogu kot občutju zdela bolj zamorska, Novo, vse preveč rimskokatoliško, pa mirno prepustili "vajtijem", so sčarali skupaj Hailejev tritisočletni rodovnik, ki sega vse tja do obiska kraljice iz bajeslovne Sabe pri legendarnem kralju Salomonu. Slednji je, kot je razvidno iz svete knjige, najprej poflodral njeno prvo služabnico, nato pa še njej snel kronico, tako da sta se obe vrnili v svojo etiopsko? domovino "breji", kot bi to stanje z največjo možno častjo in spoštovanjem označili domorodni živinorejci. O tem, kje je bila skrivnostna Saba in kateri pamžek je bil pravzaprav začetnik abesinske cesarske linije, se nekateri še dandanes strastno prepirajo, rastafarijanci pa so se odločili enostavno in enkrat za vselej za kraljičinega princa Menelika 1., katerega linija se vse do Haileja ni pretrgala. Ko pa se je ta blagorodnež še hrabro in uspešno uprl vdoru tipičnega zamaščeno pohlepnega vajtija Mussollinija, je veliki prerok Garvey zmagoslavno vzkliknil, da je "Bog Afrike spregovoril z glasom groma in viharja, ki bo zrušil stebre pokvarjenega in nepravičnega sveta ter ponovno dvignil Etiopijo v vsej nekdanji slavi". In odsihdob ni bilo niti za smet velikega dvoma več, da je Ras Tafari Makonen Haile Selassie Jah (iz biblijskega Jahve, Jehova). Hudir je bil samo v tem, da se o tej svoji božanski naravi Bogu samemu sploh ni niti sanjalo in to dolga leta, celo desetletja, vse tja do 1966, ko se je odpravil na državniški obisk na Jamajko. Kot črne mambe nakajeni verniki (menda se to stanje strokovno tako označi) so se v ekstazi zgrinjali že nekaj dni pred njegovim prihodom okrog kingstonskega letališča, končno je letalo pristalo in na vratih se je slavnostno pojavil sam Lyon of Judah, kot rozina majčken, posušen in zguban starček, prav nič božjega videza, a to vseeno ni odvrnilo množic, da ne bi začeli lomiti ograje ter plezati prek njih, policisti, varnostniki in vojska jih niso več mogli obvladovati in Bog jo je v poplahu bedno stisnil nazaj v notranjščino, vrata so se zaloputnila in "jeklena ptica" je žurno pobegnila nazaj v nebo. (Pozneje so pristali na nekem oddaljenem vojaškem letališču.) Nemudoma so se zbrali najvplivnejši rasta dostojanstveniki, kajti Jah je bil vendarle viden in premnogi jamajški črni orjak ni bil zadovoljen z njegovim obskurnim liliputanskim videzom. Vendar tega problema niso dolgo pretehtavali, po starem preizkušenem receptu drugih ver so dvomljivce pomirili s stavkom: "Ni važno, kakšen je naš Bog videti, važno je, kakšen je v Resnici," s to zadnjo besedico pa zabrodili v popolno neujemljivost in neopredeljenost; Resnica je pač Resnica, kakšna je, nikakor ni stvar razprave, in vsakdo, ki bo o njej dvomil, bo dobil po pički. Pojavil pa se je še drug problem, in sicer to frčanje po zraku, kajti po eni izmed rasta dogem je potovanje v "jekleni ptici" strogo prepovedano. A tudi s tem si niso dolgo belili glave, spet so se zatekli k praksi že utečenih religij, češ da to, kar velja za vernike, pač ne velja za Boga. (Tu lahko namignem samo na srborito in ogorčeno zavzetost v boju rimskokatoliške cerkve proti umetni oploditvi ter vneto zavzemanje zgolj za naravno pot, torej floder, prek katerega pa se je Devica Marija, navkljub temu, da ga je Vsemogočni pocukral s premnogo slastjo, vendarle tiho prešvercala.) Džah pipli so kasneje v interesu razširjanja vere polete spregledali še profetu Bobu Marleyju ter še celi vrsti uglednežev, predvsem glasbenikov, tako da danes prepoved velja zgolj še za "navadne" raste.

Sicer pa se Džajevi ljudje še niso povsem poenotili, bolj strokovno rečeno, kanonizirali, glede svojih simbolnih barv. Starejša, močnejša in bolj sofisticirana struja prisega na rdečo (kri), zeleno (zemljo) ter zlato (sonce), druga, bolj ozemljena in konkretna pa na črno (za Afriko), rdečo (za zmagovito cerkev) in zeleno (za zelenilo etiopskih gozdov). In prav slednji zelo strastno zagovarjajo hitro in neodložljivo vrnitev vseh po svetu razgnanih črncev, predvsem pa onih z Jamajke, nazaj v Afriko, konkretneje v Etiopijo, ter pri tem vlečejo otožno primerjavo z babilonsko sužnostjo antičnih Judov, omenjeni karibski otok, ki premnogim zahodnjakom pomeni kar sinonim za pravi tropski raj, pa razglasili za čisto geografsko odvratnost z najbolj ostudno družbeno ureditvijo, skratka za Babilon sistem of Empire. Vendar pa menim, da bi ona simbolna zelena barva bolj pristajala težko temno zelenim jamajškim džunglam kot pa z vetrom pobritim abesinskim pustinjam, pa tudi o obeh političnih režimih bi se dalo kakšno mastno izvaliti. Morda bi se povratnikom utegnilo zgoditi podobno kot nekaj sto ameriškim črncem, ki so se polni upanja podali v "svojo" obljubljeno Liberijo, v presilni radosti ob izkrcanju na bližnji plaži ritualno pometali v morje svoje US potne liste, že po nekaj mesecih pa je bilo moč zapaziti skrivnostne postave, ki so dolge noči brezupno lazile po tej obali ter skrbno prebrskavale pesek. Vendar hrepenečih src ni soditi, zato še dandanes v St. Andrewsu, nekakšnem poslovnem središču rastafarijancev, obstajata dve dokaj ugledni organizaciji, Ethiopia Royal Nation Wealth Kingdom ter Ethiopia Africa Black International Congres Church of Salvation, ki neprestano nekaj lobirata, organizirata ter nemilo gnjavita vlado, naj že vendar enkrat izpolni njihovo zahtevo po dokončni preselitvi vseh črnih Jamajčanov nazaj v Zion, torej Afriko, še določneje Etiopijo. (To zemljepisno sicer ni povsem točno, kajti biblijski Sion je neki griček v Jeruzalemu, nič posebnega, še tisti naš Krancelj nad Škofjo Loko je vsaj dvakrat višji, toda s svojimi grobnicami očakov iz Knjige neizmerno slavnejši in, denimo, tudi cionisti so poimenovani po njem.)

Toda v tem času, to je pač treba priznati, vlada v rasta religiji, kar se tiče razlage "The holy Piby", nekakšna zmedica, v kateri ni povsem jasne enoznačnosti, morda zategadelj, ker trenutno nimajo kakšnega tako avtoritativnega "papeža", ko je bil na primer Marcus Garvey. No, morda "papež" ni pravi izraz, boljši bi bil "nosilec Haile Selassijevega prstana", najsvetejše Jayeve relikvije. Ta mistična in čudodelna relikvija naj bi bil dar kralja Salomona kraljici iz Sabe, ki je kasneje prešel v last njunega sina princa Menelika I., prvega v tri tisoč let trajajoči dinastiji, ki je ugasnila s smrtjo Boga Haileja leta 1975. Takrat se je na čudežen način pojavil na prstu Boba Marleyja. Ko pa je umrl še ta, je sveti prstan skrivnostno izginil in verniki nestrpno pričakujejo, kdaj in na čigavi roki bo ponovno zablestel.

Je pa res, da ti pipli malo čudno govorijo. Kako je iz "Holy Bible" vzniknilo "Holy Piby", je popolnoma razumljivo ob upoštevanju predpostavke, da je nakajenim zamorcem vedno vse kristalno jasno, tako planjave kot goščave. Bolj zapletena pa je njihova iz religioznih predpostavk izvirajoča slovnica. Za označitev prve osebe ednine, na primer, uporabljajo "I and I", kar je precej razsipno, saj bi po naši logiki zadostoval že en sam "I". Vendar vtika tod svoje prste zraven vera, kajti vsi raste se počutijo sinovi Jaha, Boga, so neprestano v direktnem stiku z njim, torej kar potopljeni vanj in v njem tudi nesmrtni. Zato morajo že iz vljudnosti same, ko se poimenujejo "jaz", omeniti tudi drugi del "jaza", torej Boga, ki pa je tudi samo "jaz", skratka vsake sholastike vredna spekulacija, ali bolje, komplikacija, ki v praksi, ko izrečeš tako preprost stavek, kot je "grem dol v Kingston obiskat prjatelčke", zveni takole: "I and I goen don' tu kinsto si I and I fren." (Ob tem pa si je dobro, takole za žmoht, predstavljati še šušt in mezenje nabreklih zamorskih ustnic.)

Včasih pa Jahovo ljudstvo preseneča s presenetljivo sodobnimi stališči, denimo z odnosom do žensk. Ker pravi raste ne smejo delati, odpirajo svojim soprogam in dekletom vse možnosti za ustvarjanje poslovne kariere, predvsem kot branjevke na trgu, sekalke sladkornega trsa na poljih in obiralke bombaža na plantažah, medtem ko zadeti možje varujejo zarolane otročke, negujejo vrt in kuhajo. Skratka, večina resnejših šol psihiatrije se nekako strinja, da je vzroke psihičnih deviacij v zreli dobi življenja iskati v travmah iz otroštva in prav zategadelj je izjemno slastno proučevati religije v nastajanju.

So pa rastafarijanci, vsaj v teoriji, zelo zoprni in malenkostni ter tabujev polni pri prehrani. Strogo in povsem materialistično se držijo tistega obrabljenega stavka, da si to, kar ješ, torej, ko gledajo kakšno babo v joške, v njih vidijo tudi jogurt in jabolko, ki ga je pojedla za zajtrk, pizzo napoletano in jabolčni sok za kosilo ter krvavico s kislim zeljem ter litrom refoška za večerjo. Da pa oni sami ne bi bili tako vizualno grdi kot zgoraj omenjeni, sicer povsem sprejemljivi spoj prehrane povprečnega slovenskega dekleta s srednješolsko izobrazbo, tečnarijo s striktno naravno čisto, na lastnem vrtičku pridelano vegetarijo, torej tako imenovano "ital" hrano, menim, da ta izraz prihaja iz "vital", brez kakršnihkoli konservansov in kemikalij. Mesa se izogibajo kot hudič križa in prašiča, ki je nekakšen simbol babilonske hotljivosti in razuzdane požrešnosti, se ne smejo dotakniti niti živega in ne mrtvega, kaj šele žvečiti. So pa v makabejski ali koptski verziji Biblije izbrskali blagohotno božjo privolitev za uživanje rib, a tudi tod ne gre povsem enostavno, kajti strogo prepovedano se je mastiti s tistimi, ki so daljše od trideset centimetrov, kje so dobili to številko, pa ve samo Jah. Prav tako so tabuizirane vse pasme morskih psov, vseh lupinarjev, rakov, rakovic in kozic, saj nad njimi preteče ždi oznaka morskih "cestarjev". Kakršenkoli alkohol, kava, celo mleko, kokakola ter ostale gazirane pijače ter končno tudi sol so med I and I-ji uvrščene pod oznako nedopustna jeba. In preden se lotiš priprave jedil, saj je kuhanje podobno kot nogomet sveti obred, se pravi rasta v svoji skrbno počiščeni kuhinji tudi ritualno umije.

Najbolj klasično rasta kosilo pa bi bilo nekako takšno:

Najprej trčimo ob problem aperitiva, kajti kot je bilo že povedano, so vse grenčice in podobni alko kapselčki strogo prepovedani. Toda tudi tu obstaja čašica, imenovana "chalico", sveti kelih, skratka glinena pipa, v katero se natlači kaja, gandža, marihuana, trava, zel modrosti, sveta zel ali kakorkoli se že pogovorno imenuje Canabis sativa. Nato pa to čašo nekajkrat krepko vdahneš, saj to med pravimi pipli ni samo dovoljeno, temveč celo zapovedano, kar bo vedel vsakdo, ki je preštudiral Levitukus. Če chalica gospodinjstvo ne premore, zadostuje tudi džojnt, ki pa ne sme biti zrolan iz kakšnih rizl ali podobnih papirčkov, temveč zgolj iz suhih bananinih listov. Potem je kaj kmalu v celotnem zaznavnem sistemu moč občutiti nemajhno ješčnost in radostni hlip po hrani, ki v lesenih skodelah pričakujoče ždi na pražnje pogrnjeni mizi. In sicer:

Nebeški sok

500 gramov opranega in ostrganega korenja
2 skodelici (500 mililitrov) zavrete vode
1 skodelica (250 mililitrov) sojinega mleka
3 žlice kokosove smetane
pol žličke sveže nastrganega muškatnega oreščka
1 čajna žlička rožne vode
melasa ali nerafiniran rjav trstni sladkor po želji

Moderna priprava: Vse sestavine daj v mešalnik in mešaj pri najvišji hitrosti, dokler mešanica ni enakomerna. Postrezi z ledom v velikih visokih kozarcih.

Stari način priprave: Naribaj korenje. Daj ga v vodo in večkrat precedi skozi gosto tkanino, dokler ne stisneš vsega soka. Ostanke zavrzi. Primešaj mleko, muškatni orešček in rožno vodo in dodaj melaso oziroma sladkor po želji. Postrezi hladno. Zadostuje za šest kozarcev.

Riž s stročnicami

180 gramov stročnic
hladna voda
1 skodelica (250 mililitrov) kokosovega mleka
1 vejica timijana
sveže zmlet črni poper
1 skodelica (250 gramov) temeljito opranega rjavega riža
sok ene limete
rastlinska margarina

Posušene stročnice čez noč namoči v toliko vode, da ta povsem prekrije zrnje. Osuši jih. V kozici zavri dve skodelici (500 mililitrov) vode in dodaj stročnice. Vrejo naj približno eno uro oziroma dokler niso mehke. Dodaj kokosovo mleko, timijan, poper in zavri. Nato dodaj riž in nalij toliko vode, da bo segala približno pet dentimetrov nad rižem in stročnicami. Pokrito kuhaj na nizkem ognju približno 25 minut oziroma dokler riž ne posrka vse tekočine in je popolnoma kuhan. Tik preden jed postrežemo, jo polijemo s sokom limete in dodamo malo margarine. Zadostuje za štiri osebe.

Arašidova juha

180 gramov oluščenih praženih arašidov
4 skodelice (1 liter) bistre tekočine, v kateri se je kuhala zelenjava
4 jagode pimenta
1 strok česna
četrt na drobno sesekljanega feferona, očiščenega semen
pol skodelice (125 mililitrov) kokosovega mleka

Arašide in nekaj juhe daj v mešalnik in mešaj, dokler ne dobiš gladke mešanice. Dodaj še malo juhe in vnovič zmešaj. Vlij v kozico in kuhaj na srednje močnem ognju. Vlij preostalo juho in dodaj druge sestavine razen kokosovega mleka. Zavri in pusti, da počasi vre približno 15 minut. Vlij kokosovo mleko in zavri za nekaj minut. Začini po okusu z malo mlete paprike ali znano jamajško feferonovo omako. Iz juhe vzamemo jagode pimenta in jo postrežemo vročo. Zadostuje za dve osebi.

Vroča pikantna omaka

2 žlici rastlinskega ali kokosovega olja
1 narezana čebula
1 sesekljan strok česna
pol narezane zelene paprike brez semena
četrt kilograma olupljenih in narezanih svežih paradižnikov
pol pekočega feferona brez semena
1 žlička soka limete
1 žlička zdrobljenih svežih listov koriandra
sveže zmlet črni poper po želji

V ponvi pogrej olje in dodaj čebulo, česen in zeleno papriko. Na hitro popraži do mehkega. Dodaj preostale sestavine; polovico listov korandra prihrani. Mešanica naj zavre, nato naj počasi vre približno 15 minut, da se omaka zgosti.

Odstavi z ognja in ohladi. Omako pretlači s paličnim mešalnikom. Posuj jo s preostankom zdrobljenih listov koriandra in postrezi.

Rasta solata

1 strok česna
pol skodelice (125 gramov) kuhanega rdečega fižola
pol skodelice (125 gramov) kuhanih drugih stročnic
1 rdeča paprika, narezana na rezine in brez semen
1 zelena paprika, narezana na rezine in brez semen
1 rumena paprika, narezana na rezine in brez semen
četrt skodelice (60 gramov) sveže nastrganega kokosovega oreha
1 žlica rozin
1 žlica sesekljanih lešnikov
4 žlice sezamovega ali arašidovega olja
sok 1 limete
1 čajna žlička kisa s sladom
1 čajna žlička rjavega trstnega sladkorja
sveže zmlet črni poper

Česen razreži na pol in z njim natri leseno skledo za solato ali drugo veliko posodo, tako da bo imela izrazit vonj po česnu. Dodaj fižol, stročnice, papriko, kokosov oreh, rozine in sesekljane lešnike.

V drugo posodo vlij sezamovo ali arašidovo olje, primešaj sok limete, kis, sladkor in črni poper. Z mešanico prelij solato in jo pretresi. Postrezi z enolončico in rižem. Jedi lahko dodaš tudi fino sesekljane vršičke marihuane, ki jih potreseš po vrhu. Zadostuje za štiri osebe.

Koruzni kruh

180 gramov koruznega zdroba
60 gramov polnozrnate moke
4 žličke pecilnega praška
četrt žličke zmletega cimeta
četrt žličke sveže zmletega muškatnega oreščka
120 gramov rastlinske margarine
2 žlici melase
četrt žličke sveže zmletega ingverja
2 žlički kokosovega mleka
120 gramov zdrobljenih mešanih oreščkov
Pečico ogrej na 120 stopinj Celzija.

Zmešaj zdrob, moko, pecilni prašek in začimbe (razen ingverja). Raztopi margarino skupaj z melaso, dodaj ingver. Maso vlij na mešanico zdroba in moke. Primešaj kokosovo mleko in zdrobljene oreščke. Mešanico vlij v namaščen in pomokan visok model (primeren za pečenje kilogramske štruce kruha). Pusti v pečici približno 35 minut oziroma dokler nož, s katerim zarežeš v testo, ne ostane čist.

Izdatni rasta piškoti (to so znameniti Rasta brownisi)

1 skodelica (250 gramov) rastlinske margarine
1,5 skodelice (375 gramov) rjavega trstnega sladkorja
pol skodelice (125 gramov) naribanega grenkega kakava ali čokolade
pol skodelice (125 gramov) melase
1 žlička vanilije
pol žličke pimenta
pol skodelice (125 mililitrov) kokosovega mleka
1,25 skodelice (310) gramov polnozrnate moke
1,5 skodelice (375 gramov) nasekljanih različnih oreščkov
2 čajni žlički pecilnega praška
pol skodelice (125 gramov) listov in cvetov marihuane brez semen in pecljev (ta sestavina ni obvezna)
Pečico ogrej na 120 stopinj Celzija.

Margarino stolči in ji postopno dodajaj sladkor. Mešanico tolči, dokler ne bo gladka in rahla. Na nizkem ognju v kokosovem mleku raztopi čokolado, melaso, vanilijo ter piment in nenehno mešaj. V margarino postopoma vmešaj moko, pecilni prašek ter sladkorno mešanico in pri tem zmes mešaj z mešalnikom. Dodaj sesekljane oreščke in liste marihuane (ni obvezno). Mešanico zlij v namaščen in pomokan pekač (približno 20 krat 30 centimetrov) in peci od 45 do 50 minut. Ko se masa ohladi, jo razreži na kocke. Če so dodani listi marihuane, piškoti niso primerni za otroke.

Tod pa je čast in dolžnost za priložnosti uporaben

Sebastjanov kotiček

Tako ali tako za vse slaščice uporabljamo maslo in čemu ne bi imeli "I and I" maslo že pripravljeno kar v hladilniku. Postopek je enostaven, moj prijateljček Sebo oznanjuje takole: zgrabi večji lonec, takšen, ki zdrži vsaj tri ali štiri litre. In nalij vodo vanj. Potem pa noter stlači kilo perja ter jo ob temperaturi, ki miga tik pod vreliščem, a ga ne presega do vrenja, kajti tam se THC že brezplodno izmuzne v zrak, cmari vsaj dve, morda, to ne bo nič hudega, celo tri ure. Seveda pa moraš biti zvit in v ono kipenje vreči še vsaj dva ali tri zavitke putra, tistega ki ga kupimo v samopostrežbah, mislim, da so 250 gramski. Po končanem varjenju na situ precedimo perje, shranimo pozeleneli puter, tisto vodo pa odnesemo ven na balkon, kjer se po kakšne pol ure kot led na gladini vode strdijo še prej v vodi porazgubljeni ostanki, ki jih spet skrbno zdruziš v kepco in hajd z njo v hladilnik. Vsa peciva so pravzaprav dobesedno pohlepna po putru, možno pa ga je uporabiti tudi kot kakšen orešek zabele na malce bolj suhi rižoti.

Rastafari oče s sinovoma

Rastafari oče s sinovoma

Rasta piškoti

Rasta piškoti