Iztok Klemenčič

27. 1. 2003  |  Mladina 4  |  Kultura

Več kot le revija

Lani je minilo dvajset let od nastanka Nove revije, ki je iz družbeno kritičnega "časopisa" prerasla v eno vodilnih slovenskih založniških podjetij.

Živa legenda: urednik Niko Grafenauer, ki se je rad fotografiral, za pogovor pa mu je zmanjkalo dobre volje

Živa legenda: urednik Niko Grafenauer, ki se je rad fotografiral, za pogovor pa mu je zmanjkalo dobre volje
© Denis Sarkić

Ob imenu Nove revije se nekateri zgrozijo, ker naj bi pomenila leglo slovenske razumniške desne politične opcije, drugi nanjo gledajo s cinično distanco kot na "klub" nevrotičnih ljubiteljev alkoholnih napitkov, za tretje pa je Nova revija biblija v obliki zapisov vodilne slovenske kulturniške in znanstveno-filozofske inteligence. Dejstvo je, da je Nova revija postala slavna že, ko je nastala, in da je v dobrih dvajsetih letih svojega obstoja - lani je praznovala dvajsetletnico - na slovenski kulturnopublicistični trg lansirala ogromno število besedil in prevodov vodilnih slovenskih in svetovno znanih avtorjev. Samo v devetdesetih letih naj bi bilo v Novi reviji objavljenih več ključnih tekstov, vsaj tako pravi eden izmed ključnih ljudi in pobudnikov za nastanek revije, dr. Tine Hribar, kot prej v sto letih. Če je Nova revija njeno ime, je njen priimek mesečnik za kulturo. Vendar je res zgolj revija za kulturo? Večina se s tem ne bi strinjala, čeprav je in je vedno bila uradno subvencionirana iz postavke ministrstva za kulturo. Pri Novi reviji se kultura in politika prav nič ne izključujeta. Na straneh mesečnika objavljajo in so objavljali ljudje, ki so kulturniki in politiki. Ministri, poslanci, vodilni člani strank, celo prvi predsednik državnega zbora, da o drugih, ki so bili in so še tako ali drugače vpleteni v slovensko politiko, sploh ne govorimo. Nova revija so skratka ljudje, ki so tako ali drugače pisali zgodovino slovenske, še prej pa jugoslovanske kulture in politike, od nastanka slovenske države do danes. Od prve, prek famozne 57. številke, v kateri je bil objavljen slovenski nacionalni program, prek tez za ustavo, do 248. številke, ki je izšla prejšnji teden. Nova revija se je iz "časopisa" prelevila v založniško podjetje, ki poleg same sebe izdaja še filozofsko revijo Phainomena, kulturološko in religiološko revijo Poligrafi, revijo Dignitas in revijo Ampak ter večje število knjižnih zbirk, imajo tudi svoj famozni Klub Nove revije, ki je v politično orbito lansiral predsedniško kandidatko Barbaro Brezigar, in knjižni klub Samorog, poleg tega pa so si izmislili tudi Jurčičevo nagrado.

Mislili in pisali

Pobuda za novo revijo s podpisi 60 slovenskih kulturnih delavcev je bila s posebnim spremnim pismom, ki so ga podpisali Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in Dimitrij Rupel, naslovljena na predsednika Republiške konference takratnega SZDL, Mitjo Ribičiča, v vednost pa je bila poslana še predsedniku Predsedstva SRS, Skupščine SRS, Izvršnega sveta skupščine SRS, Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Slovenije in Društva slovenskih pisateljev ter v objavo glavnemu uredniku časnika Delo junija 1980. Kost je bila vržena in začela se je glodati. Polemike ob nastanku te neke "nove revije", takrat sploh še ni imela svojega imena, so nastale po celotni Jugoslaviji. Začela so se dopisovanja med takratno aktualno oblastjo, ki ni bila ravno navdušena nad idejo 60 slovenskih "diverzantov", ter novo nastalo kulturno srenjo, ki se je hotela odmakniti iz takrat vodilnih slovenskih kulturnih revij Problemi, Sodobnost in Dialogi. Javne in zaprte polemike so na koncu omehčale takratno partijsko vodstvo in šefe kulturnih in marksističnih centrov, tako da je prva številka izšla dve leti pozneje, junija 1982, prvi urednik pa je postal Tine Hribar, ki je urednikoval do leta 1985. Pozneje so ga nasledili Niko Grafenauer, Dimitrij Rupel, Boris A. Novak, Jože Snoj in Spomenka Hribar ter nazadnje spet Niko Grafenauer, ki ga praktično vsi akterji zgodbe o Novi reviji pojmujejo kot človeka, brez katerega revija niti založba nikakor ne bi preživeli vse do danes. "To je njegovo poslanstvo. Brez njega ne bi bilo nič, saj je sposoben združiti tudi skregane ljudi med seboj," pravi eden slovenskih publicistov. Kljub dogovorjeni napovedi za pogovor o njegovem videnju zgodbe ter že nekajminutnemu druženju v prostorih Nove revije pa nas je Niko v kratkem navalu poetskega besa odslovil, češ da se s tako obskurnimi mediji, kot je Mladina, že ne bo pogovarjal.

V Novi reviji so se objavljali teksti slovenskih pa tudi drugih jugoslovanskih intelektualcev, ki so pozneje kulminirali v slovenski nacionalni program, in prve teze za slovensko ustavo ter ustanovitev Demosa, ki je na prvih volitvah tudi prevzel oblast v državi. "Ob objavi prve številke smo se vsi tresli. Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Takrat še ni bilo takšne svobode. Z vsako številko smo pričakovali, da jo bodo ukinili, vendar se to ni nikdar zgodilo. Mene sploh niso nikdar klicali na zaslišanja, druge pa, posebno Rupla, ki je bil odgovorni urednik in se jim je s tem bolj zameril, po drugi strani pa je imel kritje, ker je bil oče njegove žene predsednik zveze borcev," se prvih let spominja Hribar. Njegova žena Spomenka Hribar je v enem svojih tekstov zapisala, da "razen ob 57. številki nismo ničesar skrivali. Bili smo notranje osvobojeni strahu, mislili smo svobodno in tako smo se tudi vedli in govorili, recimo po telefonu. Nas 'udbi' res ni bilo treba spremljati in prisluškovati; kar smo mislili, to smo tudi pisali. In seveda, kar smo pisali, smo tudi mislili."

Sploh je 57. številka Nove revije v tistih časih, poleg Mladininega pa tudi Tribuninega materiala, postala eden najbolj iskanih artiklov za branje, zaslišanj na partiji in policiji ter pritiskov, ki se jih radi spominjajo novorevijaški akterji v svojih spominih, pa v tistem času niso bili deležni le člani in sodelavci Nove revije, temveč tudi tisti, ki so nastanku Nove revije v začetku nasprotovali. "S Spomenko sva se redno srečavala na zaslišanjih na partiji, čeprav sem bil član marksističnega centra. V začetku sem Novi reviji res nasprotoval, predvsem zato, ker je bila pobuda nekolegialna, saj naj bi se po njihovem morale ukiniti vse druge revije. Poziv, da se ukinejo Problemi, je bil grd. Dialog, ki je že obstajal v Mladini, Radiu Študent, ŠKUCU, Društvu pisateljev, zgodil se je Punk in Laibach, se je ožal, ne pa širil. Navzoča je bila kritika sistema. Takrat se nam je zdelo, da je Nova revija vzela pomen drugim gibanjem. Vendar je bilo rivalstvo potrebno, da smo se oboji lahko razvijali," se dogodkov ob nastanku spominja dr. Lev Kreft, ki dandanes poleg dr. Mladena Dolarja in dr. Toma Virka sestavlja posebno strokovno skupino ministrstva za kulturo, ki ministrici predlaga, koga in koliko subvencionirati na področju revijalne kulture.

Politika nas ne zanima

Kljub nedvoumnim političnim konotacijam pa je Nova revija, vsaj takšno je uradno mnenje ministrstva za kulturo, nesporno najobsežnejša in hkrati najboljša revija na področju kulture v Sloveniji. "Gre za absolutno temeljno revijo na področju kulture in kvaliteta res ni sporna. Nas zanima, kako kvalitetne so vsebine, kako se revija razvija in za kakšne avtorje gre. Poleg tega ta revija generira tudi nove, mlade avtorje. Politika nas ne zanima," pravi dr. Uroš Grilc z ministrstva za kulturo. Nova revija za samo revijo in založbo dobiva denar iz treh postavk, in sicer iz postavke za založništvo, za knjižnično nadomestilo ter postavke nepredvidenih akcij, ki je financirana neposredno iz fonda ministrice, včasih pa tudi iz postavke Slovenci po svetu. Poleg revije same se financirata tudi reviji Phainomena in Poligrafi ter seveda knjižni program. Za vse skupaj naj bi letos dobili okrog 60 milijonov tolarjev, točne številke ni, ker se denar tudi preliva iz leta v leto, v nasprotju s prejšnjimi leti, ko se je znesek dotacij iz državne blagajne gibal pri okoli 40 milijonov tolarjev. Manjši spor med novorevijaši in ministrstvom je nastal zaradi revije Ampak, za katero so Grafenauerjevi zahtevali bistveno več denarja, kot so ga na koncu tudi dobili. Mnenje ministrstva je bilo, da mora Ampak, glede na to, da vsebuje pretežno politične in gospodarske in le delno kulturne vsebine, preživeti na trgu. S tem se izdajatelji iz Dalmatinove ulice nikakor niso hoteli sprijazniti in menda je bilo na sestankih, ki so bili na ministrstvu, izrečenih kar nekaj hudih besed. Na koncu pa so si od zahtevanih 20 izborili le borne tri milijončke, vendar zgolj za področja, ki zadevajo kulturne vsebine, za katere so na ministrstvu celo ugotovili, da niso tako zelo zanič. Zahtevo po financiranju revije Dignitas, ki jo ureja nekdanji ustavni sodnik in policijski minister Peter Jambrek, pa so gladko zavrnili. "Tukaj gre za direktne politične odločitve," radodarnost do Ampaka pojasnjujejo na kulturnem ministrstvu. Nasploh naj bi bili novorevijaši izredno uspešni pri pridobivanju državnih dotacij prek vseh ministrov, ki so doslej vodili narodov kulturni resor. Kot so še povedali na ministrstvu, se v vsebine objavljenih tekstov nikakor ne vmešavajo, ker imajo za to po ustavi zapovedano distanco. Z držo ministrstva pa ni najbolj zadovoljen eden nekdanjih glavnih operativcev pri Novi reviji, sedanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki si je skupaj z Dragom Jančarjem v enem izmed bifejev okrog Maximarketa tudi izmislil naslov teksta "teze za slovenski nacionalni program", ki je izšel v slavni 57. številki. Rupel je lani v svojem govoru ob 20-letnici izhajanja Nove revije povedal, da sta se slovenska zgodovina ali slovenska politika in Nova revija razšli. "Marsikomu je bila ta razveza všeč, marsikdo jo obžaluje. Seveda je nemogoče vztrajati pri istovetnosti in skladnosti države in NR, težko pa bo pojasniti vse bolj očitno nasprotje med NR in slovensko državo, ki se kaže na mnoge načine, tudi pri odnosu ministrstva za kulturo do Nove revije."

Nova televizija

"Največji dosežek so bile nedvomno številke iz prvega desetletja, ampak zgolj z zgodovinskega vidika. So posamezne številke, ki imajo esejistične in filozofske vrednosti. Še vedno ohranja visoko raven in neko literarno elito in je najobsežnejša tudi po neliterarnem delu. Vendar ceno določa vsaka številka posebej. Če primerjaš revije med seboj po literarni vrednosti, pa je nemogoče reči, da je najboljša, ker je lahko kakšna številka Sodobnosti boljša od kakšne številke Nove revije in obratno. Obstaja pa vtis, da je zelo blizu določeni politični usmeritvi, kar pa ni nič narobe. Ravno obratno, za družbo, ki se razvija, je to dobro," je prepričan predsednik društva pisateljev Tone Peršak. Tudi Tine Hribar, ki je iz uredništva izstopil lani, ker se, kot pravi, ni strinjal s partijskimi prijemi uredniškega odbora. "Nisem prenesel, da polemizirajo o mojem tekstu, še preden je bil objavljen, šlo je za uvodnik, poleg tega pa je Jambrek preprečil objavo Spomenkinega teksta Sproščena Slovenija, v katerem je povezovala Kardelja in Mahniča. Kljub temu pa pri reviji še sodelujem. V širšem smislu je še vedno osrednja slovenska založba. Vendar je treba tudi ločiti Klub Nove revije in revijo samo. Klub je zloraba imena. Tega ljudje ne ločujejo in se potem govori, da je bilo nekaj narejeno v krogu Nove revije. Nobena politična stvar ni bila sprejeta na uredništvu, ampak v Klubu, vključno s predlogom kandidature Barbare Brezigar."

In kako se bo Nova revija razvijala v prihodnje? Iz do sistema kritičnega časopisa se je prelevila v resno založbo. Vendar ali je to njen končni domet? Verjetno ne, vsaj če citiramo članek Dimitrija Rupla v eni izmed številk revije Ampak. Hm, že junija lani je postavil smernice, ki so na moč podobne tistim, ki sta jih pred kratkim vladajoči koaliciji predstavila dr. Andrej Bajuk in Janez Janša, ki vsaj navzven pripadata čisto drugi politični opciji. "To, kar je nekoč delala Nova revija, danes delajo drugi. Nova revija danes živi v ustavi, v državnem zboru in vladi. Nova revija nas bo navsezadnje (posredno) pripeljala v Evropsko zvezo in Nato. ... Kolikor lahko vidim, na Slovenskem primanjkuje bolj demokratična medijska scena. Slovenski mediji so svobodni, vendar niso demokratični. Po zadnjih volitvah so v nekaterih političnih krogih sklenili, da je parlamentarna opozicija prešibka, zato morajo vlogo opozicije prevzeti (sicer neizvoljeni) mediji. Nekateri mediji so to vlogo sprejeli in jo igrajo z veliko gorečnostjo. Izjeme so TV Slovenija in POP TV, mariborski Večer, Mag in Ampak, vendar Slovenci še vedno nimamo finančno in kadrovsko močnega, množično vplivnega političnega tednika. Če se kdo sprašuje, kaj je epohalni dosežek današnjega "novorevijaštva", bi rekel, da bi bil to lahko Novi politični tednik. Sicer pa bi Nova revija danes morala postati Nova televizija. To bi bil projekt, ki bi ustrezal ravni političnega angažmaja Nove revije leta 1982. To, kar je bila Nova revija takrat, bi bila danes lahko Nova televizija. Predpostavljam, da bi bilo mogoče doseči učinek tudi tako, da bi bil drugi program slovenske televizije dejansko politično alternativen."