Gregor Kocijančič
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Družba
»Mislim, da bomo tako ali drugače živeli v prihodnosti mešanih resničnosti,« je dejal Mark Zuckerberg, ko je te dni napovedal projekt Horizon Workrooms, najnovejšo Facebookovo pogruntavščino, ki bo videokonference preselila v navidezno resničnost. Namesto da bi se na karantenski poslovni sestanek priklopili na dobri stari Zoom, si boste lahko na glavo nataknili pametna »očala« za navidezno resničnost – proizvod podjetja Oculus, ki ga je Facebook leta 2014 kupil za dve milijardi ameriških dolarjev. Ta vas bodo popeljala v virtualno konferenčno sobo, tam pa boste sestankovali z avatarji sodelavcev, animiranimi v slogu likov iz računalniške igre Sims. Prihodnost je zdaj.
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Mlada novozelandska superzvezdnica Lorde, ki jo je David Bowie okronal za »prihodnost glasbe«, je zaslovela že pri rosnih šestnajstih, status ene od najvplivnejših pop pevk z začetka 21. stoletja pa je zakoličila s čislano ploščo Melodrama, ki ji je prinesla tudi grammyja za album leta. Sodeč po težko pričakovani plošči Solar Power, na katero smo čakali kar štiri leta, je bila Melodrama ustvarjalni vrhunec njene kariere. Na novem albumu krmari predvsem med kopiranjem generičnih pop šlagerjev devetdesetih let – pol plošče zveni kot hommáge Alanis Morissette – in monotonim pop-folkovskim kantavtorstvom: v besedilih se pogosto osredotoča na plehka razsvetljenja, do katerih je prišla z jogo, meditacijo, astrologijo, magičnimi kristali in pozdravi soncu.
-
20. 8. 2021 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Bleachers: Take the Sadness Out of Saturday Night
Pod psevdonimom Bleachers ustvarja Jack Antonoff, eden najbolj zaželenih producentov v sodobnem popu in petkratni dobitnik grammyja, ki je soodgovoren za nekatere najodmevnejše pop albume zadnjega desetletja. Kot producent – in pogosto tudi kot soavtor glasbe – redno sodeluje s pop velikankami, kot so Lorde, Taylor Swift in Lana Del Rey, a ob poslušanju njegove tretje solistične plošče se zdi, da vse najboljše zamisli pokuri za delo z drugimi izvajalci. Skladbe na plošči Take the Sadness Out of Saturday Night se tako zelo sklicujejo na dela Antonoffovih idolov, da je v njih težko zaznati kakršnokoli sled avtorske izvirnosti.
-
20. 8. 2021 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Čeprav vesoljne uspešnice, kot sta Mr. Brightside in Human, še vedno vztrajno odmevajo po radijskih valovih, poročnih zabavah in Spotifyevi šaljivi playlisti, imenovani Pesmi, ki navdušujejo belce (Songs That Excite The While Folk, op. p.), je zasedba The Killers že več kot desetletje tako passe, da marsikdo živi v prepričanju, da se je njena ustvarjalna pot končala že pred prelomom prejšnjega desetletja. A lasvegaški pop-rock trojec pravzaprav nikoli ni poniknil, ker pa se je dolga leta boril z identitetno krizo – katere učinki so bili denimo recikliranje prežvečenih formul, neuspešno preizkušanje novih terenov ali pa solistični spodrsljaji frontmana Brandana Flowersa –, se svet za njegove sodobnejše diskografske izdelke ni resnično zmenil. Vse do letos, ko je bend svežino nepričakovano našel v sklicevanju na zapuščino fotrovskega americana rocka, folka in celo countryja: The Killers je končno opustil težnje po ustvarjanju baladnih pop-rock himn, stadionsko pompoznost je zamenjal za melanholično spokojnost in se pri iskanju navdiha zazrl v glasbeno tradicijo ruralne Amerike.
-
13. 8. 2021 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Avanturistični postpunkovski trojec na jubilejni deseti plošči obuja svojega kolektivnega duha. Frontman Angus Andrew je v zadnjih letih pod imenom Liars izdajal solistična dela, ki niso dvignila ravno veliko prahu, zdaj pa je moči združil z jazzovskim bobnarjem Laurenceom Pikom in eksperimentalnim multiinstrumentalistom Cameronom Deyellom ter ustvaril eno najboljših plošč v svojem bogatem opusu. Hkrati je The Apple Drop Liarsov najdostopnejši studijski izdelek doslej: čeprav se zasedba tudi tokrat ne špara z značilno temačnimi besedili, drznim eksperimentiranjem in pogostimi rafali rezkega hrupa, odbite zamisli zapakira v dokaj konvencionalne strukture – v skrbno organiziran kaos – in v skoraj vsaki skladbi očara s presenetljivo spevnimi refreni.
-
6. 8. 2021 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Isaiah Rashad: The House Is Burning
Dolgih pet let je trajalo, da smo dočakali tretjo ploščo enega najbolj čislanih raperjev z ameriškega juga. Tako dolge čakalne dobe ustvarijo velika pričakovanja, ki jih je težko izpolniti, in Isaiah Rashad se je z odlašanjem ustrelil v koleno. Čeprav je The House Is Burning milo rečeno soliden studijski izdelek, poln prijetno zapohanih beatov, značilno ležernega rapanja in dobrodošlega klanjanja Rashadovim južnjaškim (t)raperskim koreninam, pusti nekoliko medel vtis: ležernost se na trenutke prevesi v apatično zaspanost, prijetna zapohanost pa v zdolgočaseno monotonost. Vse hitiče smo kot single slišali že pred izidom celotnega studijskega izdelka, zato si po poslušanju albuma preprosto želimo še več.
-
6. 8. 2021 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Billie Eilish: Happier Than Ever
Pri štetju grammyjev, s katerimi se lahko Billie Eilish pohvali pri rosnih devetnajstih letih, si mora pevka pomagati s skoraj vsemi prsti rok. Je edina izvajalka, ki je sočasno zmagala v vseh najpomembnejših kategorijah tega priznanja – singel leta, album leta, novinka leta –, in je tudi najmlajša izvajalka, ki je imela čast posneti naslovno skladbo za film o Jamesu Bondu. Billie Eilish je danes nesporno ena največjih zvezd na obličju zemlje, to pa za sabo seveda potegne tudi veliko nezaželenih izzivov in pritiskov. Ti so zdaj postali nesporni tematski fokus njene nove glasbe in osrednja tema druge dolgometražne plošče Happier Than Ever, morda najtežje pričakovanega pop albuma letošnjega leta.
-
30. 7. 2021 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Po osemletnem diskografskem zatišju se dvojec Darkside – zasedba Nicolasa Jaara, čislanega ameriškega glasbenika čilenskih korenin, in Dava Harringtona, eksperimentalnega kitarista iz Brooklyna – vrača z najboljšim delom doslej. Jaar se je zadnjih nekaj let posvečal produkciji ambientalnih zvočnih krajin, kar močno zaznamuje tudi album Spiral: odlikujejo ga detajlne psihedelične teksture in izjemno večplastna produkcija, a tudi pestri aranžmaji, ki sočasno zvenijo improvizirano in natančno skoordinirano – kar je paradoksalna kakovost, s katero se dvojec ponaša že od svojih začetkov. Med najbolj dobrodošlimi spremembami je večja prisotnost Jaarovega vokala, ki pogosto spominja na solistični prvenec – največjo mojstrovino v njegovem bogatem opusu.
-
23. 7. 2021 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Prva postumna plošča Pop Smoka, pionirja newyorškega drilla, je bila komercialno izjemno uspešna, zato založba Republic iz njegove zapuščine neizdanega gradiva zdaj skuša izmolsti vse, kar lahko. Večina prejšnjega albuma je nastala še v času Smokovega prekratkega življenja in izdelek zato ni pustil vtisa, da gre zgolj za produkt založniškega pohlepa. Plošča Faith je čisto nasprotje: zveni kot nedodelana zbirka surovih demoposnetkov, ki niso bili predvideni za izdajo, a jih je vojska producentov na silo izpilila – pogosto z izrazito generičnimi producentskimi postopki – in jih okrasila z morjem verzov raznih pop zvezdnikov. Faith je zaradi tega popolnoma prenatrpan z gostujočimi vokalisti – od Chrisa Browna prek Pharella do Due Lipe in Kida Cudija –, ki v kontekstu Smokove glasbe delujejo popolnoma neprimerno.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Družba
Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je prejšnji teden pod okriljem Univerze v Ljubljani in kulturnega izobraževalnega društva PiNA potekala transdisciplinarna poletna šola, ki se je na presečišču oblikovanja in znanosti ukvarjala s prihodnostjo »sintetične« hrane. Narekovaji so tukaj zato, ker fokus poletne šole pravzaprav ni bil zgolj oblikovanje umetno proizvedene hrane, ustvarjene v laboratorijih (denimo fiktivne jedi, kakršne so oblikovalci iz studia Ljudje ustvarili za grafično podobo dogodka, torej mortadeline kroglice, mesne piramide in ikozaedri iz kruha), temveč se je mednarodna postava študentov, predavateljev in strokovnjakov z različnih področij – od gastronomije do grafičnega oblikovanja in biokemije – posvečala predvsem špekulativnim vprašanjem proizvodnje hrane jutrišnjega dne.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Tkay Maidza: Last Year Was Weird Vol. 3 EP
Le vprašanje časa je, kdaj bo Tkay Maidza, avstralska raperka in pevka zimbabvejskih korenin, iz podzemlja prodrla v mainstream. Njena glasba je popolnoma prepojena s spevnimi refreni in izjemnim občutkom za pop senzibilnost – pri številnih komadih tako zelo, da se zdi njen položaj v glasbenem undergroundu nekoliko neumesten. Z zaključkom trilogije Last Year Was Weird nadaljuje zgodbo pestrega eklekticizma – mala plošča ponuja vse od r&b-ja prek neo-soula do popa in trapa –, ki je po eni strani morda pretirano shizofren, po drugi pa vznemirljiv, saj poslušalec nikoli ne more pričakovati, v katero smer bo zavila naslednja skladba.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Hobo Johnson: The Revenge of Hobo Johnson
Zgodba uspeha kalifornijskega kantavtorja je skoraj neverjetna: Hobo Johnson je viralni fenomen na družabnih omrežjih postal v času, ko je bil še brezdomec. Nenavaden slog njegovega edinstvenega spoken-word »repanja« je od samega začetka preizkušal meje dobrega okusa, a pripovedna iskrenost in pristnost trpljenja, ki ga je izražal skozi svojo glasbo, je prepričala marsikaterega glasbenega avanturista. Z novo ploščo zdaj nalašč sabotira svojo kariero: kar je bilo prej pri njegovi glasbi karizmatično, je zdaj le še pretirano melodramatično in nadležno; kar je bilo očarljivo in spevno, je zdaj razglašeno in kakofonično. Johnson je že prej močno polariziral občinstvo, z namernim trolanjem svojih poslušalcev pa bo izgubil tudi naklonjenost tistih, ki so vanj optimistično verjeli.
-
9. 7. 2021 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Ameriška pevka in reperka Doja Cat je utelešenje pop zvezdništva 21. stoletja: kariero je zagnala kot spletni mem, s trapastim hitom Mooo!, v katerem je z ocvrtim krompirčkom, zataknjenim v nosnice, zafrkantsko repala, da ni mačka, ampak krava. V nadaljevanju se je uveljavila z narekovanjem glasbenih trendov na platformi TikTok, s tem osvojila srca brezštevilnih plešočih zoomerjev in se nato – ko je vzpostavila zajetno bazo oboževalcev – preračunljivo preobrazila v pop divo, ki občasno tudi malo zarepa. Začetki njene ustvarjalne poti so bili prepričljivi prav zato, ker niti sebe niti svoje glasbe ni jemala preveč resno – pravzaprav ravno nasprotno –, zdaj pa snema visokoproračunske albume standardiziranih R & B in pop balad, ki so v kvazikonceptualnosti nekoliko pretenciozni, po vsebini pa se pogosto zlijejo v sivo povprečje generičnega blockbuster popa.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Gaspard Augé, polovica dvojca Justice, ki je pred petnajstimi leti populariziral zvok novega vala francoskega elektra, zdaj predstavlja solistični projekt. Ta zveni kot plošča, ki bi jo Justice moral izdati po izjemnem prvencu Cross, a je namesto tega skoraj desetletje obujal nostalgijo po disko šlagerjih. Escapades je zbirka epskih poklonov očetom elektra, od Daft Punka do Giorgia Moroderja – in to tako epskih, da je eden od singlov z albuma pristal v uvodni špici evropskega prvenstva v nogometu –, hkrati pa se klanja tudi prog rocku sedemdesetih in kiču pompoznega italo diska. Ja, Augé je zazrt predvsem v preteklost: njegov synthovski retrofuturizem je bolj retro kot futurističen, a očakom se klanja s spoštovanjem in prefinjenostjo.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Tyler, the Creator: Call Me If You Get Lost
Tyler, the Creator, enfant terrible ameriškega hiphopa, že od nekdaj brezbrižno pove, karkoli mu leži na duši, oziroma, kot pravi sam: »I don’t give a fuck«. Tisti velik segment javnosti, ki je preobremenjen s politično korektnostjo, ga je zato skušal »ukiniti«, preden je t.i. »kultura ukinjanja« sploh našla svoje mesto v vsakdanjem besednjaku – kot se na novi plošči porogljivo pobaha tudi sam: »cancelled before cancelled was with Twitter fingers«. Če se je pri zadnjih dveh ploščah – Flowerboy in IGOR – zdelo, da je svojo zbegano, skoraj psihopatsko persono, s katero je občinstvo vztrajno polariziral v zgodnjih letih ustvarjanja, nekoliko umiril in jo zamenjal z bolj romantično platjo, pa se dobri stari Tyler zdaj vrača s polno paro: a bolj nabrit, bolj artikuliran in bolj skuliran kot kdajkoli prej: producentsko, muzikalno in pesniško spretnost, ki jo je osvojil v zadnjih petih letih, združuje z udarnostjo surovih, temačnih bangerjev, s katerimi je navduševal na začetkih svoje poti. Kombinacija starega in novega Tylerja je milo rečeno osupljiva.
-
24. 6. 2021 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Bo Burnham: Inside (The Songs)
Tragikomični stand-up muzikal Inside – Netflixov nepričakovani hit poletja, ki ga je v DIY-maniri ustvaril komik, režiser, scenarist in glasbenik Bo Burnham – je med nešteto umetniškimi deli, nastalimi v času lockdownov, verjetno najbolj osredotočen prav na seciranje karantenske klavstrofobije. Večji del filma zavzemajo Burnhamovi norčavi synthpop komadi, ki jih je zdaj izdal tudi samostojno. V glasbenih merilih niso presežek, a pravzaprav služijo predvsem kot medij za porogljiv družbeni komentar: avtor nas nasmeje denimo z odo Jeffu Bezosu, balado o videoklicih s svojo mamo, pesmijo o belkah na Instagramu, v mnogih skladbah pa poglobljeno razmišlja o izoliranosti in odtujenosti življenja na spletu v času pandemije.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Trojec Migos, eno najpopularnejših imen v blockbuster trapu, se po skoraj štirih letih diskografskega zatišja vrača z zaključnim poglavjem trilogije Culture. To je za zasedbo nenavadno dolg premor: njene izdaje so se nekoč vrstile kot po tekočem traku, s posnetim je bila (pre)hitro zadovoljna, kar je vodilo v količinsko inflacijo njene glasbe in hkrati v izrazito nazadovanje kakovosti. Pandemija ji je omogočila, da ponovno najde fokus in napiše besedila, ki niso zgolj vztrajna repeticija enovrstičnic: omogočila ji je, da ime založbe, pri kateri izdaja svojo glasbo – Quality Control Music – v kontekstu Migosa ne deluje več kot ironična šala.
-
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Vzpenjajoča se neosoul zvezdnica Greentea Peng je skupaj s sedemčlansko zasedbo The Seng Seng Family in vojsko osemnajstih producentov posnela dolgometražni prvenec, psihedelično epopejo, ki krmari med soulom, jazzom, synthfunkom, hiphopom, jazzom, dubom, raggaejem in še marsičim. MAN MADE je izjemno spokojna, skoraj meditativna, a hkrati precej groovy plošča, ki pa je kljub pestri žanrski paleti nekoliko monotona, k čemur močno pripomore odločno predolgo trajanje. Pevka v besedilih izraža uporništvo in aktivizem, hkrati pa svojo hipijevsko spiritualnost, ki pogosto deluje precej plehko, celo pretenciozno. »Ta zvok ni dobeseden, temveč metafizičen in mističen,« samozavestno zapoje z eteričnim glasom, a o mistiki na albumu ni ne duha ne sluha.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Black Midi – britanska art rock senzacija, ki med vsemi opevanimi bendi na cvetoči južnolondonski »postpostpunk« sceni dviguje največ prahu – zdaj navdušuje z drugo dolgometražno ploščo, s katero ga bo dvignila še več. Že pred izdajo prvenca so jo ljubitelji drzne kitarske glasbe okronali za eno najobetavnejših eksperimentalnih zasedb, po izjemni plošči Schlagenheim pa se je hype le še stopnjeval. Ena od glavnih odlik bendove glasbe je nepredvidljivost, zato preprosto ni bilo mogoče pričakovati, v katero smer bodo člani zasedbe zavili z novo ploščo Cavalcade. Sodeč po eklektičnosti dosedanjega opusa smo vedeli le, da lahko zaidejo marsikam, zdaj pa vemo tudi, da je prav vsak izmed 623 zavojev, ki jih zasedba naredi na tej avanturistični plošči, milo rečeno vznemirljiv.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: Senzorama vol. 1
Senzorama je oddaja na Radiu Študent, ki se posveča ambientalnim in eksperimentalnim odvodom elektronske glasbe, vodi pa jo Nitz, ljubljanski prvak klubske in ambientalne elektronike; na prvi Senzoramini plošči (v sodelovanju s producentom Evanom in radijsko sodelavko Hano-Umo Zagmajster) zdaj dokazuje tudi svoje kuratorske veščine. Album navdušuje z izjemno širokim, medgeneracijskim naborom sodelujočih glasbenikov: od veteranov, ki so se posebej za kompilacijo izmotali iz naftalina, prek tistih, ki so šele na začetku ustvarjalne poti, pa do tistih, ki presenetijo z občutkom za ambientalno glasbo, saj sicer ustvarjajo kaj poskočnejšega. Skoraj vsi od kar dvajsetih sodelujočih pa se izkažejo za mojstre pretanjenega raziskovanja meditativnih, a hkrati drznih zvočnih krajin.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Japonski kvartet predstavlja prvo ploščo za legendarno založbo Sub Pop, na njej pa intenzivno, skoraj karikirano igrivost, ki je zaznamovala njegovi prvi plošči, nekoliko omili z introspektivnim songwritingom, subtilnejšimi aranžmaji ter vplivi prefinjenega synth-funka, neo-soula in zapohanega slacker rocka. Igrivost kljub temu ostaja ena od ključnih kvalitet, ki glasbo zasedbe naredijo tako izjemno svežo, iskreno in prijetno na posluh, deluje pa tudi kot rdeča nit, ki povezuje izjemno eklektično paleto žanrov: od indie popa prek housa do hiphopa. Tudi ko CHAI v skladbah obdeluje resne teme in se spogleduje s spokojnejšim glasbenim izrazjem, zveni tako prikupno, kot bi nam igral bend fiktivnih likov iz kakšnega priljubljenega animeja.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
J. Cole, eden od najpopularnejših glasov sodobnega hiphopa, se je končno nekoliko sprostil. Sicer od nekdaj velja za izjemno veščega rimoklepača in tudi nadarjenega beatmakerja, a doslej se je pogosto spotikal ob pretencioznost svojih pridigarskih nagnjenj. Njegov rap je bil precej obremenjen z moraliziranjem, pretirano politično korektnostjo in s tem tudi s pomanjkanjem smisla za humor, tokrat pa – celo, ko obdeluje življenjske in družbenokritične teme – zveni, kot da se je med snemanjem plošče dejansko zabaval. Predvsem takrat, ko mu družbo delajo drugi reperji: ja, J. Cole se najbolj odlikuje pri sodelovanjih, to je pravzaprav že večkrat dokazal, a gostujočim vokalistom se je do zdaj na svojih avtorskih izdajah trmasto izogibal.
-
14. 5. 2021 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Člani kalifornijske power-pop zasedbe Weezer te dni štejejo že okoli petdeset let, a še naprej vztrajno snemajo komade, ki potrjujejo, da jim najstniškega elana še zdaleč ni zmanjkalo, hkrati pa zvenijo, kot bi jih slišali že vsaj stokrat. Tudi na svoji petnajsti plošči se držijo zvoka, s katerim so zasloveli v devetdesetih, in se ga niti malo ne trudijo začiniti s kakršnimkoli sodobnim zasukom. Namesto tega se na svoji petnajsti plošči klanjajo glasbenim idolom osemdesetih, na kar očitno namigujeta tako naslov kot porazna naslovnica plošče. Spogledovanje s hard rock klasikami privre na površje predvsem v obliki ekscesnih kitarskih solaž, ki pa vsesplošnemu medlemu vtisu plošče ne naredijo nikakršne usluge.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Zgodba o uspehu enega najuspešnejših velikanov ameriškega hiphopa je neverjetna: DJ Khaled ni glasbenik ali producent, a se pretvarja, da je: skladbe podpisuje kot soizvajalec, čeprav v njih ne nastopa, temveč zgolj vztrajno vpije nekaj vedno istih gesel, na primer svoje ime ali ime svoje založbe »mi smo najboljši!«. Je zgolj kurator, prodaja pa se kot umetnik. KHALED KHALED je še ena »plošča« v njegovem prenatrpanem opusu, ki je pravzaprav zgolj na hitro narejena, ekscesno sprocesirana kompilacija najpopularnejših imen v hiphopu in popu, na katerih gradi svojo slavo. Večina gostujočih vokalistov zveni zdolgočaseno, kot bi jih Khaled prisilil, da zanj posnamejo nekaj verzov, čeprav so verjetno vnaprej vedeli, da bo končni izdelek porazen.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Snoop Dogg: From Tha Streets 2 Tha Suites
Snoop Dogg, absolutna legenda gangsta rapa in G-funka devetdesetih let, je v zlatih letih svoje maratonske kariere ustvaril marsikaj tako izjemnega, da mu lahko odpustimo (skoraj) vse sramotne spodrsljaje, ki so zaznamovali zrelejša leta njegove ustvarjalne poti. Zaradi brezsramnih zaslužkarskih teženj je sodeloval tako rekoč s komerkoli, ki je bil za njegov gostujoči verz pripravljen odšteti mastno vsoto, in tako se je znašel denimo na EDM-štancah Davida Guette, na polomiji srbske turbofolk pevke Ljupke Stević, na porazni mešanici countryja in rapa, ki jo je zakrivil skupaj s country legendo Willijem Nelsonom, pristal pa je celo na bizarni plošči Coreyja Feldmana, ki je bila soglasno oklicana za najslabši album prejšnjega desetletja ... če božičnega albuma in poraznega zavoja v žanr reggae glasbe, ki jo je ustvarjal kot Snoop Lion, sploh ne omenjamo. Skratka, zabredel je zelo globoko, a kot rečeno, so njegova zgodnja dela tako brezčasna in prelomna, da kljub vsem grehom ni zmožen omadeževati svoje zapuščine. Je pa kot sodoben ustvarjalec izgubil skoraj vso verodostojnost, in to tako zelo, da tudi ko posname razmeroma solidno ploščo, kakršna je najnovejša From Tha Streets 2 Tha Suites, ta ostaja razmeroma spregledana – pri kritikih in pri občinstvu. Ja, Snoop Dogga pri devetinštiridesetih letih nihče več ne jemlje prav resno.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Kero Kero Bonito: Civilisation II
Čeprav je britanski trojec Kero Kero Bonito prepoznan kot pomemben akter pri vzponu hyperpopa, pravzaprav z značilnim zvokom tega ekscentričnega internetnega žanra ironične elektronike na steroidih nima prav veliko skupnega. Vplive namesto iz pozabljenih tradicij plesne glasbe devetdesetih let in najsodobnejših mutacij klubske elektronike vleče predvsem iz J-popa, elektra, indietronice in še marsičesa in jih tudi na novi mali plošči zapakira v izrazito samosvojo interpretacijo synthpopa. Namesto ekscesno sprocesiranih vokalov, ki sicer zaznamujejo večji del hyperpopa, glasbo zasedbe tudi tokrat odlikujejo sladkobni napevi frontmanke Sare Bonito, enega najprepoznavnejših glasov v sodobni produkciji indie popa.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Nekoč skrivnostna zasedba The Armed je ob izdaji nove plošče končno razkrila identiteto članov. Zdaj vemo, da gre za oktet, ki ga med drugim sestavljajo dva bobnarja in štirje kitaristi, kar pojasni intenzivno nasičenost zvočnega zidu, ki ga gradi v svoji hrupni glasbi – domiselni mešanici (post)hardcora, artpopa in še marsičesa. ULTRAPOP je resnično edinstvena plošča, ki je tako polna neprizanesljive distorzije, težkokategornih kitarskih rifov in ekstatičnega kričanja, da od poslušalca zahteva veliko, a ga nekoliko razbremeni z melodičnimi, sila čustvenimi napevi, ki so učinkovito nasprotje kaotične, ekscesno skompresirane zvočne slike tega nenavadnega albuma.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Andy Stott: Never The Right Time
Mojster meditativnega dub-techna in podobnih odvodov komorne elektronike, se po petih letih vrača z novo dolgometražno ploščo. Ta se osredotoča predvsem na ambientalne, a spevne zvočne krajine, obogatene z zasanjanim glasom Alison Skidmore, Stottove nekdanje učiteljice klavirja. Avtorja tudi tokrat odlikuje podrobno zvočno dizajniranje večplastne produkcije, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem albuma razkrije kakšno novo podrobnost. Edino, kar lahko očitamo tej izjemni plošči, je njena nekoherentnost: večidel album zveni kot dreampop, na trenutke pa nas preseneti z rafali kompleksnih synthov, ki se – ne glede na to, kako mojstrsko so sproducirani – preprosto ne uležejo v kontekst celotnega izdelka.
-
16. 4. 2021 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Benny Sings predstavlja že drugo ploščo, izdano pri razvpiti kalifornijski založbi Stones Throw, ki je svoje žanrske okvire v zadnjih letih s hiphopa razširila na polje neo-soula in indie popa. In ravno nekje na presečišču teh žanrov se nahajajo sladkobni napevi nizozemskega prijazneža, ki znova šarmira z optimističnimi, rahlo zapohanimi in izrazito spokojnimi disko šlagerji. Plošča Music je tako sproščena, da bi se lahko vrtela v čakalnicah ali dvigalih, a hkrati dovolj groovy, da bi lahko ogrevala plesišča. Bennyjev falzet je dvorezen meč, saj je po eni strani sila očarljiv, a kmalu postane nekoliko repetitiven in posledično malce nadležen. Kljub temu da dogajanje popestrijo gostujoči glasbeniki, kot je Mac DeMarco, album zaradi monotonosti vzdušja pusti nekoliko medel vtis.
