Gregor Kocijančič
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Gaspard Augé, polovica dvojca Justice, ki je pred petnajstimi leti populariziral zvok novega vala francoskega elektra, zdaj predstavlja solistični projekt. Ta zveni kot plošča, ki bi jo Justice moral izdati po izjemnem prvencu Cross, a je namesto tega skoraj desetletje obujal nostalgijo po disko šlagerjih. Escapades je zbirka epskih poklonov očetom elektra, od Daft Punka do Giorgia Moroderja – in to tako epskih, da je eden od singlov z albuma pristal v uvodni špici evropskega prvenstva v nogometu –, hkrati pa se klanja tudi prog rocku sedemdesetih in kiču pompoznega italo diska. Ja, Augé je zazrt predvsem v preteklost: njegov synthovski retrofuturizem je bolj retro kot futurističen, a očakom se klanja s spoštovanjem in prefinjenostjo.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Tyler, the Creator: Call Me If You Get Lost
Tyler, the Creator, enfant terrible ameriškega hiphopa, že od nekdaj brezbrižno pove, karkoli mu leži na duši, oziroma, kot pravi sam: »I don’t give a fuck«. Tisti velik segment javnosti, ki je preobremenjen s politično korektnostjo, ga je zato skušal »ukiniti«, preden je t.i. »kultura ukinjanja« sploh našla svoje mesto v vsakdanjem besednjaku – kot se na novi plošči porogljivo pobaha tudi sam: »cancelled before cancelled was with Twitter fingers«. Če se je pri zadnjih dveh ploščah – Flowerboy in IGOR – zdelo, da je svojo zbegano, skoraj psihopatsko persono, s katero je občinstvo vztrajno polariziral v zgodnjih letih ustvarjanja, nekoliko umiril in jo zamenjal z bolj romantično platjo, pa se dobri stari Tyler zdaj vrača s polno paro: a bolj nabrit, bolj artikuliran in bolj skuliran kot kdajkoli prej: producentsko, muzikalno in pesniško spretnost, ki jo je osvojil v zadnjih petih letih, združuje z udarnostjo surovih, temačnih bangerjev, s katerimi je navduševal na začetkih svoje poti. Kombinacija starega in novega Tylerja je milo rečeno osupljiva.
-
24. 6. 2021 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Bo Burnham: Inside (The Songs)
Tragikomični stand-up muzikal Inside – Netflixov nepričakovani hit poletja, ki ga je v DIY-maniri ustvaril komik, režiser, scenarist in glasbenik Bo Burnham – je med nešteto umetniškimi deli, nastalimi v času lockdownov, verjetno najbolj osredotočen prav na seciranje karantenske klavstrofobije. Večji del filma zavzemajo Burnhamovi norčavi synthpop komadi, ki jih je zdaj izdal tudi samostojno. V glasbenih merilih niso presežek, a pravzaprav služijo predvsem kot medij za porogljiv družbeni komentar: avtor nas nasmeje denimo z odo Jeffu Bezosu, balado o videoklicih s svojo mamo, pesmijo o belkah na Instagramu, v mnogih skladbah pa poglobljeno razmišlja o izoliranosti in odtujenosti življenja na spletu v času pandemije.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Trojec Migos, eno najpopularnejših imen v blockbuster trapu, se po skoraj štirih letih diskografskega zatišja vrača z zaključnim poglavjem trilogije Culture. To je za zasedbo nenavadno dolg premor: njene izdaje so se nekoč vrstile kot po tekočem traku, s posnetim je bila (pre)hitro zadovoljna, kar je vodilo v količinsko inflacijo njene glasbe in hkrati v izrazito nazadovanje kakovosti. Pandemija ji je omogočila, da ponovno najde fokus in napiše besedila, ki niso zgolj vztrajna repeticija enovrstičnic: omogočila ji je, da ime založbe, pri kateri izdaja svojo glasbo – Quality Control Music – v kontekstu Migosa ne deluje več kot ironična šala.
-
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Vzpenjajoča se neosoul zvezdnica Greentea Peng je skupaj s sedemčlansko zasedbo The Seng Seng Family in vojsko osemnajstih producentov posnela dolgometražni prvenec, psihedelično epopejo, ki krmari med soulom, jazzom, synthfunkom, hiphopom, jazzom, dubom, raggaejem in še marsičim. MAN MADE je izjemno spokojna, skoraj meditativna, a hkrati precej groovy plošča, ki pa je kljub pestri žanrski paleti nekoliko monotona, k čemur močno pripomore odločno predolgo trajanje. Pevka v besedilih izraža uporništvo in aktivizem, hkrati pa svojo hipijevsko spiritualnost, ki pogosto deluje precej plehko, celo pretenciozno. »Ta zvok ni dobeseden, temveč metafizičen in mističen,« samozavestno zapoje z eteričnim glasom, a o mistiki na albumu ni ne duha ne sluha.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Black Midi – britanska art rock senzacija, ki med vsemi opevanimi bendi na cvetoči južnolondonski »postpostpunk« sceni dviguje največ prahu – zdaj navdušuje z drugo dolgometražno ploščo, s katero ga bo dvignila še več. Že pred izdajo prvenca so jo ljubitelji drzne kitarske glasbe okronali za eno najobetavnejših eksperimentalnih zasedb, po izjemni plošči Schlagenheim pa se je hype le še stopnjeval. Ena od glavnih odlik bendove glasbe je nepredvidljivost, zato preprosto ni bilo mogoče pričakovati, v katero smer bodo člani zasedbe zavili z novo ploščo Cavalcade. Sodeč po eklektičnosti dosedanjega opusa smo vedeli le, da lahko zaidejo marsikam, zdaj pa vemo tudi, da je prav vsak izmed 623 zavojev, ki jih zasedba naredi na tej avanturistični plošči, milo rečeno vznemirljiv.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: Senzorama vol. 1
Senzorama je oddaja na Radiu Študent, ki se posveča ambientalnim in eksperimentalnim odvodom elektronske glasbe, vodi pa jo Nitz, ljubljanski prvak klubske in ambientalne elektronike; na prvi Senzoramini plošči (v sodelovanju s producentom Evanom in radijsko sodelavko Hano-Umo Zagmajster) zdaj dokazuje tudi svoje kuratorske veščine. Album navdušuje z izjemno širokim, medgeneracijskim naborom sodelujočih glasbenikov: od veteranov, ki so se posebej za kompilacijo izmotali iz naftalina, prek tistih, ki so šele na začetku ustvarjalne poti, pa do tistih, ki presenetijo z občutkom za ambientalno glasbo, saj sicer ustvarjajo kaj poskočnejšega. Skoraj vsi od kar dvajsetih sodelujočih pa se izkažejo za mojstre pretanjenega raziskovanja meditativnih, a hkrati drznih zvočnih krajin.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Japonski kvartet predstavlja prvo ploščo za legendarno založbo Sub Pop, na njej pa intenzivno, skoraj karikirano igrivost, ki je zaznamovala njegovi prvi plošči, nekoliko omili z introspektivnim songwritingom, subtilnejšimi aranžmaji ter vplivi prefinjenega synth-funka, neo-soula in zapohanega slacker rocka. Igrivost kljub temu ostaja ena od ključnih kvalitet, ki glasbo zasedbe naredijo tako izjemno svežo, iskreno in prijetno na posluh, deluje pa tudi kot rdeča nit, ki povezuje izjemno eklektično paleto žanrov: od indie popa prek housa do hiphopa. Tudi ko CHAI v skladbah obdeluje resne teme in se spogleduje s spokojnejšim glasbenim izrazjem, zveni tako prikupno, kot bi nam igral bend fiktivnih likov iz kakšnega priljubljenega animeja.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
J. Cole, eden od najpopularnejših glasov sodobnega hiphopa, se je končno nekoliko sprostil. Sicer od nekdaj velja za izjemno veščega rimoklepača in tudi nadarjenega beatmakerja, a doslej se je pogosto spotikal ob pretencioznost svojih pridigarskih nagnjenj. Njegov rap je bil precej obremenjen z moraliziranjem, pretirano politično korektnostjo in s tem tudi s pomanjkanjem smisla za humor, tokrat pa – celo, ko obdeluje življenjske in družbenokritične teme – zveni, kot da se je med snemanjem plošče dejansko zabaval. Predvsem takrat, ko mu družbo delajo drugi reperji: ja, J. Cole se najbolj odlikuje pri sodelovanjih, to je pravzaprav že večkrat dokazal, a gostujočim vokalistom se je do zdaj na svojih avtorskih izdajah trmasto izogibal.
-
14. 5. 2021 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Člani kalifornijske power-pop zasedbe Weezer te dni štejejo že okoli petdeset let, a še naprej vztrajno snemajo komade, ki potrjujejo, da jim najstniškega elana še zdaleč ni zmanjkalo, hkrati pa zvenijo, kot bi jih slišali že vsaj stokrat. Tudi na svoji petnajsti plošči se držijo zvoka, s katerim so zasloveli v devetdesetih, in se ga niti malo ne trudijo začiniti s kakršnimkoli sodobnim zasukom. Namesto tega se na svoji petnajsti plošči klanjajo glasbenim idolom osemdesetih, na kar očitno namigujeta tako naslov kot porazna naslovnica plošče. Spogledovanje s hard rock klasikami privre na površje predvsem v obliki ekscesnih kitarskih solaž, ki pa vsesplošnemu medlemu vtisu plošče ne naredijo nikakršne usluge.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Zgodba o uspehu enega najuspešnejših velikanov ameriškega hiphopa je neverjetna: DJ Khaled ni glasbenik ali producent, a se pretvarja, da je: skladbe podpisuje kot soizvajalec, čeprav v njih ne nastopa, temveč zgolj vztrajno vpije nekaj vedno istih gesel, na primer svoje ime ali ime svoje založbe »mi smo najboljši!«. Je zgolj kurator, prodaja pa se kot umetnik. KHALED KHALED je še ena »plošča« v njegovem prenatrpanem opusu, ki je pravzaprav zgolj na hitro narejena, ekscesno sprocesirana kompilacija najpopularnejših imen v hiphopu in popu, na katerih gradi svojo slavo. Večina gostujočih vokalistov zveni zdolgočaseno, kot bi jih Khaled prisilil, da zanj posnamejo nekaj verzov, čeprav so verjetno vnaprej vedeli, da bo končni izdelek porazen.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Snoop Dogg: From Tha Streets 2 Tha Suites
Snoop Dogg, absolutna legenda gangsta rapa in G-funka devetdesetih let, je v zlatih letih svoje maratonske kariere ustvaril marsikaj tako izjemnega, da mu lahko odpustimo (skoraj) vse sramotne spodrsljaje, ki so zaznamovali zrelejša leta njegove ustvarjalne poti. Zaradi brezsramnih zaslužkarskih teženj je sodeloval tako rekoč s komerkoli, ki je bil za njegov gostujoči verz pripravljen odšteti mastno vsoto, in tako se je znašel denimo na EDM-štancah Davida Guette, na polomiji srbske turbofolk pevke Ljupke Stević, na porazni mešanici countryja in rapa, ki jo je zakrivil skupaj s country legendo Willijem Nelsonom, pristal pa je celo na bizarni plošči Coreyja Feldmana, ki je bila soglasno oklicana za najslabši album prejšnjega desetletja ... če božičnega albuma in poraznega zavoja v žanr reggae glasbe, ki jo je ustvarjal kot Snoop Lion, sploh ne omenjamo. Skratka, zabredel je zelo globoko, a kot rečeno, so njegova zgodnja dela tako brezčasna in prelomna, da kljub vsem grehom ni zmožen omadeževati svoje zapuščine. Je pa kot sodoben ustvarjalec izgubil skoraj vso verodostojnost, in to tako zelo, da tudi ko posname razmeroma solidno ploščo, kakršna je najnovejša From Tha Streets 2 Tha Suites, ta ostaja razmeroma spregledana – pri kritikih in pri občinstvu. Ja, Snoop Dogga pri devetinštiridesetih letih nihče več ne jemlje prav resno.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Kero Kero Bonito: Civilisation II
Čeprav je britanski trojec Kero Kero Bonito prepoznan kot pomemben akter pri vzponu hyperpopa, pravzaprav z značilnim zvokom tega ekscentričnega internetnega žanra ironične elektronike na steroidih nima prav veliko skupnega. Vplive namesto iz pozabljenih tradicij plesne glasbe devetdesetih let in najsodobnejših mutacij klubske elektronike vleče predvsem iz J-popa, elektra, indietronice in še marsičesa in jih tudi na novi mali plošči zapakira v izrazito samosvojo interpretacijo synthpopa. Namesto ekscesno sprocesiranih vokalov, ki sicer zaznamujejo večji del hyperpopa, glasbo zasedbe tudi tokrat odlikujejo sladkobni napevi frontmanke Sare Bonito, enega najprepoznavnejših glasov v sodobni produkciji indie popa.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Nekoč skrivnostna zasedba The Armed je ob izdaji nove plošče končno razkrila identiteto članov. Zdaj vemo, da gre za oktet, ki ga med drugim sestavljajo dva bobnarja in štirje kitaristi, kar pojasni intenzivno nasičenost zvočnega zidu, ki ga gradi v svoji hrupni glasbi – domiselni mešanici (post)hardcora, artpopa in še marsičesa. ULTRAPOP je resnično edinstvena plošča, ki je tako polna neprizanesljive distorzije, težkokategornih kitarskih rifov in ekstatičnega kričanja, da od poslušalca zahteva veliko, a ga nekoliko razbremeni z melodičnimi, sila čustvenimi napevi, ki so učinkovito nasprotje kaotične, ekscesno skompresirane zvočne slike tega nenavadnega albuma.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Andy Stott: Never The Right Time
Mojster meditativnega dub-techna in podobnih odvodov komorne elektronike, se po petih letih vrača z novo dolgometražno ploščo. Ta se osredotoča predvsem na ambientalne, a spevne zvočne krajine, obogatene z zasanjanim glasom Alison Skidmore, Stottove nekdanje učiteljice klavirja. Avtorja tudi tokrat odlikuje podrobno zvočno dizajniranje večplastne produkcije, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem albuma razkrije kakšno novo podrobnost. Edino, kar lahko očitamo tej izjemni plošči, je njena nekoherentnost: večidel album zveni kot dreampop, na trenutke pa nas preseneti z rafali kompleksnih synthov, ki se – ne glede na to, kako mojstrsko so sproducirani – preprosto ne uležejo v kontekst celotnega izdelka.
-
16. 4. 2021 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Benny Sings predstavlja že drugo ploščo, izdano pri razvpiti kalifornijski založbi Stones Throw, ki je svoje žanrske okvire v zadnjih letih s hiphopa razširila na polje neo-soula in indie popa. In ravno nekje na presečišču teh žanrov se nahajajo sladkobni napevi nizozemskega prijazneža, ki znova šarmira z optimističnimi, rahlo zapohanimi in izrazito spokojnimi disko šlagerji. Plošča Music je tako sproščena, da bi se lahko vrtela v čakalnicah ali dvigalih, a hkrati dovolj groovy, da bi lahko ogrevala plesišča. Bennyjev falzet je dvorezen meč, saj je po eni strani sila očarljiv, a kmalu postane nekoliko repetitiven in posledično malce nadležen. Kljub temu da dogajanje popestrijo gostujoči glasbeniki, kot je Mac DeMarco, album zaradi monotonosti vzdušja pusti nekoliko medel vtis.
-
16. 4. 2021 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
BROCKHAMPTON: ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE
BROCKHAMPTON – eden najštevilčnejših boybandov na sceni, ki poleg šestih reperjev in vokalistov vključuje mnogo drugih ustvarjalcev z različnih področij, od producentov do vizualnih umetnikov – se vrača s še eno odlično ploščo. Ta naj bi bila po skrb zbujajočih napovedih frontmana Kevina Abstracta tudi njegova predzadnja: BROCKHAMPTON naj bi letos izdal še en album in se nato poslovil od scene. Glede na osupljive učinke pogumnih ustvarjalnih korakov, ki jih naredi z vsako novo izdajo, lahko le držimo pesti, da si bo premislil in novo glasbo snemal še vsaj desetletje. ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE je namreč suveren dokaz, da članom zasedbe še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega goriva, da še naprej rastejo v vseh razsežnostih svoje kreativnosti in da je bilo navdušenje, ki so ga poželi z izjemno serijo SATURATION, več kot upravičeno.
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Mladi britanski producent, ki je na polju eksperimentalne bass glasbe jutrišnjega dne že v zgodnji puberteti suvereno premikal meje – in že v rosnih letih sodeloval z velikani, kot je Flying Lotus –, predstavlja popolnoma novo poglavje pestre ustvarjalne poti. Nasičenost intenzivne bubblegum bass in glitch-hop produkcije je večidel zamenjal z orkestralnim minimalizmom in spokojno melanholijo, klubske elemente pa je tako dekonstruiral, da postanejo skoraj ambientalni. Čeprav je Lei Line Eon njegov najintimnejši in najbolj pretanjeni studijski izdelek doslej, vseeno kar kipi od avtorjevih igrivih zamisli in edinstvenih produkcijskih postopkov, ki tudi najbolj umirjene kompozicije naredijo izjemno nepredvidljive in izvirne.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Death From Above 1979: Is 4 Lovers
Kanadski dvojec Death From Above 1979 – ki mu zgolj z bas kitaro, bobni in vokalom uspeva ustvarjati tako polno zvočno sliko, kot bi nam igral (vsaj) trojec, še rajši kar kvartet – je ponovno našel ustvarjalni zagon, s kakršnim je navduševal prva leta delovanja. Po dolgem času nam ponudi basovske rife, ki se po čvrstosti lahko primerjajo z udarnostjo, s katero je bend zaslovel pred več kot petnajstimi leti. Brez pomislekov smemo zatrditi, da je Is 4 Lovers njegova najboljša plošča po izjemnem prvencu, a zdi se, da na sodobnem glasbenem zemljevidu verjetno ne bo našla mesta: z elektro-punkovsko energijo se je bend takrat lahko pridružil trendovskemu valu nu-rave in electroclash izvajalcev, zdaj pa je prepuščen samemu sebi.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Čeprav je bila ameriška zasedba Xiu Xiu v eni od faz kvartet, v drugi trojec, že precej časa pa je dvojec z Angelo Seo, je njen frontman Jamie Stewart pravzaprav njen edini stalni član: je idejni vodja in gonilna sila tega čislanega indie projekta, ki nas že dobrih dvajset let zalaga z avantgardnimi zvočnimi eksperimenti raznoterih oblik in v rednih presledkih polni tudi slovenska koncertna prizorišča. Hiperproduktivni glasbenik je v tem času, poleg tega, da nenehno koncertira, izdal že ducat plošč, na njih pa je pogosto preizkušal meje vzdržljivosti občinstva – vrhunec takšnega zvočnega teroriziranja je predlani izdana plošča Girl With a Basket Fruit, ki jo je delno predstavil tudi v Layerjevi hiši v Kranju. Novi izdelek je album duetov s petnajstimi izvajalci s pretežno podzemne indie scene. Med prepoznavnejšimi so denimo kantavtorica Sharon Van Etten, postpunkovski trojec Liars, synthpop šarmer Twin Shadow in mojstrica ambientalne melanholije Liz Harris iz zasedbe Grouper.
-
19. 3. 2021 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Večina bendov, ki so pred petnajstimi leti popularizirali novi zvok britanskega indie rocka, je naglo utonila v pozabo, The Horrors pa je eden redkih, ki ostajajo relevantni. Verjetno mu to uspeva zato, ker nenehno na novo izumlja svoj zvok: začel je z garažnim, gotičarsko začinjenim indie rockom, nato vplive zamenjal s shoegazom in krautrockom, kasneje presedlal na pompozni stadionski rock in se nazadnje ustalil pri zvokih synthpopa osemdesetih let. Zdelo se je, da bo tam tudi ostal, a z novo malo ploščo Lout predstavlja radikalen obrat za skoraj 180 stopinj; posvojil je močne vplive industrial glasbe, se začel izživljati s hrupom, težko kitarsko distorzijo in eksperimentalnim cvrčanjem modularnih synthov. The Horrors je zdaj glasnejši, temačnejši in bolj udaren kot kadarkoli prej.
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Genesis Owusu: Smiling With No Teeth
Nekje na nenavadnem presečišču med soulom, eksperimentalnim hiphopom, avant-funkom, svojevrstnim synthpopom ter celo pankom, no-wavom in še marsikaterim žanrom se nahaja Genesis Owusu, samooklicani »Prince, če bi bil sodoben avstralski reper«, ki ga marsikdo primerja z Death Grips, če bi ta ustvarjal neo-soul. Owusu se na svoji prvi dolgometražni plošči vztrajno izogiba slogovnim oznakam: nonšalantno skače med različnimi žanri, nenehno preobraža svoj kameleonski glas in se nikoli dodobra ne zasidra v določenem vzdušju. Kljub neizmernemu, skoraj shizofrenemu eklekticizmu pa plošča deluje kot razmeroma koherenten in celosten izdelek, verjetno zaradi avtorjeve edinstvene karizme, ki veje iz vsake pore njegovega izjemnega prvenca.
-
Stereolab: Electrically Possessed (Switched On Vol. 4)
Mineva že dvanajsto leto, odkar se je poslovil avantpop bend Stereolab, ki je bil v svojih zlatih letih eden od vrhuncev alternativne glasbe devetdesetih let. V času delovanja je bila zasedba tako dejavna, da nas kljub predčasni upokojitvi že leta marljivo zalaga z zbirkami B-strani, demoposnetkov in skladb z raznih kompilacij, zapakiranimi v serijo izdaj, imenovano Switched On. V četrtem poglavju serije nam poleg zbirke raritet iz obsežnega opusa ponuja tudi nekaj prej neslišanih skladb, dolgo izgubljenih klasik, posnetih med letoma 2000 in 2005. Te so večidel izjemne, zato resnično ni jasno, zakaj je zasedba pustila, da se je na njih tako dolgo nabiral prah. Bolje pozno kot nikoli!
-
King Gizzard & The Lizard Wizard: L. W.
To, da le nekaj mesecev po recenziji plošče K. G. beseda teče o še eni plošči avstralskih mojstrov psihedeličnega rocka, pravzaprav ni nič nenavadnega. Gre za enega najproduktivnejših bendov na obličju zemlje: v dobrih desetih letih delovanja je izdal že sedemnajst albumov; v svojem najplodnejšem diskografskem letu (2017) jih je izdal kar pet. Toda čeprav se je pri predhodniku albuma, ki je na tapeti danes, zdelo, da članom zasedbe počasi zmanjkuje ustvarjalnega goriva, je njegova naslednica – plošča L. W. – glasen dokaz, da so se pravzaprav šele dobro ogreli.
-
Skrivnostni dvojec Daft Punk, eden najvplivnejših elektronskih projektov vseh časov, je po 28 letih delovanja oznanil umik iz sveta glasbe. Člana zasedbe, Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo, sta upokojitev – kot se spodobi za glasbenika, ki v tako dolgi karieri nista razkrila obraza – napovedala zelo skrivnostno: z objavo videa Epilogue, odlomka iz njunega filma Electroma, v katerem se eden od članov dvojca razstreli z vgrajenim sistemom za samouničenje: ja, ne smemo pozabiti, da sta se legendarna francoska producenta vso glasbeno pot pretvarjala, da sta pravzaprav robota. Objavo ikoničnega prizora sta opremila z napisom »Daft Punk: 1993– 2021«, njuna dolgoletna predstavnica za odnose z javnostmi Kathryn Frazier pa je pozneje za portal Pitchfork potrdila tragično novico. Razlog za upokojitev ostaja nejasen.
-
Jane Birkin: Oh! Pardon tu dormais …
Britanska pevka in igralka Jane Birkin, muza pokojnega velemojstra Sergea Gainsbourga, nas pri štiriinsedemdesetih še naprej boža z žametnim glasom. Te dni je izdala štirinajsto studijsko ploščo, prvo, za katero je vse skladbe napisala sama, in hkrati prvo, za katero je besedila pisala tudi v maternem jeziku. Na njej se je opogumila in globoko žalost zaradi hčerkine smrti prvič izrazila skozi glasbo: plod tega je ganljiva, a na trenutke nekoliko naporna zbirka srce parajočih šansonov, melanholičnih french pop šlagerjev in otožnih orkestralnih balad. Razkošni aranžmaji, ki so nastali v sodelovanju z Etiennom Dahojem, se pogosto klanjajo Gainsbourgovi zapuščini – na trenutke tako zelo, da zvenijo skoraj kot njegovo maslo.
-
Nižanje temperature na Facebooku
Če je Facebook vaša najljubša destinacija za prepiranje z neznanci o političnih temah, je morda čas, da preklopite na Twitter. Velikan med družabnimi omrežji želi omejiti svojo vlogo političnega glasnika: te dni je oznanil, da bo začel spreminjati algoritme, ki nam strežejo z vsebino na newsfeedu, da bi bilo tako sčasoma tam čedalje manj političnih vsebin. »Ljudje ne želijo, da bi v njihovi izkušnji z našimi storitvami prevladovali politični prepiri,« pravi Mark Zuckerberg, prvi mož Facebooka.
-
Django Django: Glowing in the Dark
Britanska zasedba Django Django že skoraj desetletje deluje v senci veličine svojega studijskega prvenca, ki jo skuša doseči z različnimi drznimi poskusi, a ji to vedno znova spodleti zaradi spotikanja ob pretirane težnje k žanrskemu eklekticizmu. Avanturistični kvartet se znova in znova preizkuša v najrazličnejših zvrsteh, vendar je to izrazito dvorezen meč, saj se v nobenem žanru ne ustali dovolj, da bi ga dodobra osvojil. Na plošči Glowing in the Dark to postane še očitneje kot doslej: skoraj nobena skladba nima prave povezave z naslednjo, zato izdelek sploh ne zveni kot polnopravni album, temveč bolj kot nekakšna kompilacija glasbe različnih izvajalcev. A čeprav plošča ne deluje kot zaokrožena celota, na njej ni večjih posameznih spodrsljajev.
-
Najmočnejši glas northamptonskih ulic se po burnem letu vrača s ploščo TYRON, naslednico izjemnega prvenca Nothing Great About Britain. Na tej dih jemajoči zbirki grima in trapa (ter občasnih rafalov electropunka) se je slowthai dokazal kot izrazito političen in družbenokritičen raper – kot glas ljudstva, ogorčenega nad britansko politiko; med drugim je grajal kraljico, torijce, monarhijo in brexit. Oster ni bil zgolj v besedilih, temveč tudi na odru in onkraj. Na podelitvi nagrad mercury je med nastopom denimo vihtel odrezano glavo lutke predsednika britanske vlade in vpil: »Jebeš Borisa Johnsona, jebeš vse, prav nič velikega ni na Veliki Britaniji.« Ko se je poglabljal v žgočo družbeno problematiko Združenega kraljestva – denimo v nacionalizem, represijo, revščino in razredno razslojenost –, je to počel v izrazito duhoviti in ironični maniri. Takšna igrivost sicer zaznamuje tudi njegovo drugo ploščo, a ta se deloma oddalji od punkovske političnosti: slowthai se zdaj vrača h koreninam, v čas pred izdajo prvenca, ko je besedila pisal v slogu introspektivnega dnevnika. Plošča TYRON je tako veliko bolj intimna od predhodnice. Gre za slikovit vpogled v zbegani um genialnega glasbenika, ki se med drugim spoprijema s sramom in obžalovanjem. Opit s slavo in pivom je na lanski podelitvi nagrad NME – na njej je ironično prejel priznanje »heroj leta« – pokazal svojo mračno plat: s seksističnimi komentarji se je znesel nad voditeljico prireditve, žalil občinstvo in zaradi tega postal tarča t. i. kulture ukinjanja, ki jo zdaj obravnava v singlu, na katerem gostuje grime superzvezdnik Skepta.
-
Nina Bulatovix, postpank bend, ki ustvarja plesno muziko za neznosne čase
Nina Bulatovix je – kot se za pravi (post)pank bend spodobi – nastal kot neposredni odgovor na politično dogajanje. Leta 2009 je mariborska občina pod taktirko takratnega župana Franca Kanglerja želela deložirati mariborski avtonomni kulturni center Pekarna. Člani zasedbe, ki so se spoznali kot sodelavci mariborskega študentskega radia MARŠ, so v napeti situaciji prepoznali priložnost za glasbeni upor. Ustanovili so bend in ga poimenovali po Nini Bulatović, takratni vodji mestnega urada za kulturo in mladino, ki je v javni razpravi o Pekarni izkazala precejšen neposluh za neodvisno kulturo in samonikle ustvarjalne skupnosti. V dveh tednih so napisali osem skladb, njihova besedila pa so nastajala na podlagi izjav občinskih uradnikov, ki so jih prevedli v glasbeni jezik, nato pa so jih na obletnico Pekarne predstavili na svojem prvem koncertu. »Na dan koncerta je Nina Bulatović naznanila, da nas bo tožila, in nam s tem naredila odlično reklamo. Provokacija vedno lepo mesto najde,« pravi frontman Gregor Kosi, sicer diplomirani sociolog kulture, zgodovinar in pesnik.
