Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Futurski: Emotional Tourist 

    Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe.

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Prince: The Originals

    Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter.

  • Gregor Kocijančič

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Peggy Gou: DJ-kicks

    Južnokorejska producentka in didžejka Peggy Gou je na podzemni house, elektro in tehno sceni postala tako zaželeno ime, da je iz undergrounda takoj po izdaji prve male plošče začela naglo prodirati v mainstream. Postala je obraz številnih modnih oglaševalskih kampanj, po vsem svetu je začela vrteti vsaj dvajsetkrat na mesec, njene hitiče pa smo na plesiščih slišali tolikokrat, da so – čeprav so resnično vrhunski – postali že nekoliko prežvečeni. A vsej slavi navkljub ni spustila kriterijev: vztrajno navdušuje z miksi in produkcijo, s prispevkom za ugledno serijo miksov DJ Kicks pa nam z barvitim naborom svojih vplivov pokaže, kaj jo je izoblikovalo v tako eklektično ustvarjalko in selektorko. Učna ura iz sodobnih klasik plesne elektronike.

  • Gregor Kocijančič

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Black Midi: Schlagenheim

    Člani mlade londonske zasedbe Black Midi so se spoznali na umetniški šoli BRIT School, ki slovi po (v kritičnih očeh izrazito standardiziranem) urjenju pop izvajalcev, kot sta denimo njena diplomanta Adele in Ed Sheeran. Zasedba Black Midi je popolno nasprotje tega, za čimer stoji ustanova, ki je združila njene člane: ti ustvarjajo izrazito eksperimentalno kitarsko glasbo in pri tem skorajda pretiravajo z eklekticizmom. Rdeča nit njihovega sloga je nekje med math rockom in noise punkom, a pri improvizacijskem bahanju z virtuoznimi glasbenimi veščinami zavijejo marsikam: od krautrocka prek funka do postpunka ter celo countryja in industriala. Black Midi združuje nezdružljivo in pravzaprav ni čudno, da si je zvesto, skoraj privržencem kulta podobno sledilstvo pridobil zgolj z nastopi že dolgo pred izidom prvenca.

  • Gregor Kocijančič

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Hot Chip: A Bath Full of Ecstasy

    Veliko glasbe, ki je pred dobrim desetletjem nastala kot del synthpopa in elektropop revival scene, se ni lepo postaralo. Tudi številni izvajalci, ki so se v tem času odlikovali ne le ustvarjalno, ampak tudi komercialno, so že precej zastareli. A tega nikakor ne moremo trditi za pomembne krivce za prerod synthpopa, člane britanske zasedbe Hot Chip, ki po dvajsetih letih ustvarjanja navdušuje še bolj kot na začetku. V glasbenem smislu se zdi, da se zasedba zdaj zadev loteva resneje kot kadarkoli prej, toda to nikakor ne pomeni, da je popolnoma opustila sproščenost, norčavost in humor, ki so od nekdaj veljali za njene najprivlačnejše atribute.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Miha Fras

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Dogodki

    Nadrealistična open-air intima

    Poleti v starem jedru prestolnice odmevajo predvsem akustične priredbe Vilija Resnika v kavarni Tromostovje, tisti trije akordi izpod rok harmonikarja na Prešernovem trgu in pompozno evforični vzkliki animatorjev na raznih športnih prireditvah. Zato je Selekcija, letna serija koncertov na odprtem odru pred mestno hišo – prireja jo bar Pritličje –, izjemno dobrodošla in nujno potrebna prevetritev zvočne krajine javnih površin Stare Ljubljane. Poimenovanje koncertov slikovito odraža njihovo poslanstvo, saj je izbor nastopajočih vsako leto res skrbno izbran, hkrati pa tudi nepredvidljiv, nekonvencionalen in izrazito svež, kar sovpada s siceršnjo programsko politiko Pritličja in njegovega krovnega didžejskega kolektiva Ustanova. Odprtje letošnjega programa Selekcije je bilo v rokah Perere Elsewhere, britanske vokalistke in producentke šrilanških korenin, ki živi in ustvarja v Berlinu.

  • Gregor Kocijančič

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Radiohead: MiniDiscs (Hacked)

    Neznani storilec je britanski zasedbi Radiohead vdrl v računalnik in ji ukradel šestnajst ur gradiva, ustvarjenega v času, ko je nastajala prelomna plošča OK Computer. Heker je za posnetke zahteval odkupnino v znesku 150 tisoč ameriških dolarjev, vendar se Radiohead s teroristi ne pogaja. Zlikovcu je rajši pokazal srednji prst in gesto začinil z altruizmom: ogromno količino posnetkov studijskih seans je objavil kot spletno izdajo, ves izkupiček od prodaje pa bo namenil okoljevarstveni organizaciji Extinction Rebellion. Čeprav se skozi obsežen arhiv stežka prebijemo tudi najzvestejši oboževalci skupine, najdemo neprecenljivo vrednost že v tem, da nam ponuja vpogled v ustvarjalni proces ene najbolj cenjenih plošč devetdesetih let.

  • Gregor Kocijančič

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Avicii: TIM

    Švedski producent Avicii je bil prvi mož žanra EDM, tistega najbolj skomercializiranega, standardiziranega in generičnega zvoka elektronske plesne glasbe, ki je navadno križana s pompoznim vokalnim popom. Njegova posthumna plošča TIM brez odstopanj sledi tej formuli. Nastala je iz skrbnega izbora njegove neizdane zapuščine dvestotih demov, ki jih je posnel v času, ko se je zaradi pritiskov glasbene industrije boril z alkoholizmom in depresijo, zgodba pa se je tragično končala z njegovim domnevnim samomorom. Čeprav založba trdi, da se v avtorjevo vizijo plošče ni pretirano vtikala, jo v največji meri zaznamujejo prav osladno evforični napevi vokalistov, ki so svoje vložke posneli po njegovi smrti; njihova besedila delujejo kot Aviciijevo poslovilno pismo.

  • Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    The National: I Am Easy to Find

    Če so ameriški veterani The National svojo slavo zgradili z dodelanimi indie epopejami, s katerimi so se na prelomu tisočletja znašli na samem vrhu ameriške post punk revival scene, so njihove zamisli po dvajsetih letih delovanja več kot očitno razvodenele. To zdaj neuspešno skrivajo pod fasado osladnih godalnih aranžmajev, zborskega petja in gostujočih glasbenikov: na plošči I Am Easy to Find je več gostujočih pevk kot svežih glasbenih zamisli. A tudi tem ne uspe rešiti enoličnosti vzdušja, ki ta pusti studijski izdelek bremeni na skoraj vseh možnih ravneh. Prepričljiva je zgolj ritem sekcija, ki – kot se za The National spodobi – dostavi kup drznih idej, kompozicijsko in aranžmajsko pa je plošča tako monotona in bleda, da nanjo pozabimo, še preden se odvrti do konca.

  • Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Jai Paul: A Leak 04-13 (Bait Ones)

    Zgodba uspeha Jaija Paula je edinstven fenomen. Na prelomu prejšnjega desetletja je na takrat priljubljeno družabno omrežje Myspace naložil zgolj eno skladbo, imenovano BTSTU. Ta je po zaslugi glasbenih blogov postala viralna uspešnica: Jai Paul je čez noč pridobil milijonsko sledilstvo in opevali so ga vsi najrelevantnejši glasbeni mediji: Pitchfork mu je pisal vzhičene hvalnice, BBC-jev novinar Zane Lowe pa ga je opisal kot mešanico med J Dillo in D’Angelom. BTSTU sta semplala Drake in Beyonce, za Paula, ki je štel komaj dvajset let, pa so se začele grebsti številne založbe velikanke; na koncu ga je dobila XL Recordings. Enigmatični britanski pevec in producent indijskega porekla je obveljal za enega največjih mladih upov alternativne pop in R&B scene. Kar je sledilo, je kot nekakšna indie kriminalka.

  • Gregor Kocijančič

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Denzel Curry: ZUU

    Čeprav od izdaje Curryjeve trap epopeje TA13OO – na njej je v treh poglavjih predstavil svoje tri plati: temno, svetlo in tisto vmes – ni minilo niti leto, se mladi raper vrača z delom, s katerim presega samega sebe. Tokrat predstavi še četrto (in še kakšno) plat svoje domiselne ustvarjalnosti, a to stori brez nepotrebne konceptualne zasnove, ki je bremenila prejšnjo ploščo. Niha med surovimi trap beati, frajersko synth nostalgijo in sklicevanjem na miami bass vragolije, pri divjaških bangerjih pa upraviči naziv black metal terorista, ki si ga je dal sam. V besedilih slikovito prikaže, da njegov rodni Miami ni zgolj mesto plažnega blišča, temveč območje pristne urbane kulture in drame uličnega nasilja, a to stori brez spotikanja ob klišeje.

  • Gregor Kocijančič

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Steve Lacy: Apollo XXI

    Čeprav je Steve Lacy na dan izdaje prvenca Apollo XXI dopolnil šele enaindvajset let, se lahko pohvali s sodelovanji z velikani, kot sta Solange in Kendrick Lamar, ter z nominacijo za grammyja, ki jo je dobil z zasedbo The Internet, katere basist je. Je šele na začetku poti, a pravzaprav ni dvoma, da bo ta veličastna. Temu suvereno pritrjuje debitantski album, surova zbirka izrazito ležernih skladb na presečišču med neo-soulom, slacker popom in indie R & B-jem, Lacy pa se preizkusi tudi kot raper ter v tej vlogi zveni prav tako prepričljivo. Plošča je polna preprostih, a učinkovitih in izjemno spevnih komadov, ki imajo ogromen potencial za pop hite, toda Lacy zamisli rad nonšalantno zaključi ravno v trenutkih, ko se razživijo.

  • Gregor Kocijančič

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Tyler, The Creator: IGOR

    Tyler, The Creator se je ponovno transformiral. Med desetletno umetniško evolucijo je pokazal že veliko obrazov: iz raperja se je prelevil v producenta, iz homofoba v homoseksualca, iz problematičnega najstnika, ki v videospotih žveči ščurke, v romantika, ki poje o strtem srcu. Čeprav se je že v pozni puberteti, ko je vodil kolektiv Odd Future, uveljavil kot izjemno vešč raper, je pred leti dejal, da rapanje sovraži, saj ga preveč uokvirja. Na večer pred izdajo plošče IGOR nas je opozoril, naj ne pričakujemo rap albuma in naj pravzaprav ne pričakujemo ničesar. Kljub suspenzu, ki ga je s tem ustvaril, IGOR preseneča od uverture do zadnjega tona.

  • Gregor Kocijančič

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Mac DeMarco: Here Comes The Cowboy 

    Mac DeMarco je prvi mož ležernega indie kantavtorstva, ki je s svojim neobremenjenim pristopom do skladanja in neumorno iskrenostjo sprožil celoten podžanr indie glasbe. Temu nekateri pravijo slacker rock, sam mu pravi jizz-jazz, verjetno zato, ker je eden izmed največjih šaljivcev na sceni. Z bizarnim humorjem deluje kot Andy Kaufman glasbenega sveta: nekoč je na koncertu denimo dvajset minut preigraval glasbo iz filma Top Gun. Humor v veliki meri zaznamuje tudi novo ploščo, pogosto pretirano. Ko tri minute ponavlja stavek »prišel je kavboj« ali ko celotno skladbo oponaša zvok vlaka, plošča deluje kot DeMarcova interna šala, ki nasmeji zgolj njega. A v večini ponovno očara z zapohanimi rifi in neposrednimi besedili, ki so globoka kljub surovemu minimalizmu.

  • Javna pokora Kanyeja Westa

    Kanye West, rapersko-producentski superzvezdnik, ki iz rokava kot po tekočem traku stresa domiselne manevre za pritegovanje medijske pozornosti, je spet na delu. Zadnje čase prah dviguje s performativnimi mašami, imenovanimi Sunday Service, ki jih ob spremljavi gospelovskega zbora v spremstvu klana Kardashian in drugih zvezdnikov vsako nedeljo že od začetka leta prireja na svojem kalifornijskem veleposestvu in drugih prizoriščih, tudi v različnih cerkvah. Vrhunec je njegova nova faza pred nedavnim dosegla kot spremljevalni dogodek kalifornijskega puščavskega festivala Coachella, enega največjih svetovnih srečevališč influencerjev, springbreak razuzdank in testosteronskih bratov v majicah z V-izrezom. Organizatorji Coachelle so posebej za velikonočni spektakel zgradili hrib, na katerem je West, obkrožen z glasbeniki in zvezdniki, odetimi v barvno usklajene pastelne tunike in ponče, ves blažen in ekstatičen dirigiral dveurni koncert standardov gospela in pobožnih priredb svojih skladb, starih in še neobjavljenih.

  • Gregor Kocijančič

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča

    Vampire Weekend: Father of the Bride

    Vampire Weekend se po šestletnem zatišju, v katerem je zasedbo zapustil Rostam Batmanglij, eden krovnih članov, ki se je posvetil solistični karieri, vrača z najbolj dodelano in neobremenjeno ploščo doslej. Čeprav značaj prav vsake od kar osemnajstih skladb na albumu zaznamujeta pretirana prijaznost in nekoliko osladna pop spevnost, ki zasedbo spremljata že od začetkov, plošča ne neha presenečati: naj gre za večplastnost, ki skriva pretanjen žanrski eklekticizem (od countryja prek jazza do flamenka), za domiselne aranžmaje ali za igrive, skoraj duhovite produkcijske trike. Father of the Bride je nepredvidljiva zbirka nepreračunljivih kompozicij, ki v ameriško indie pop sceno vnaša ogromno svežine.

  • Gregor Kocijančič

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Plošča

    Beyoncé: Homecoming (The Live Album)

    Ob dokumentarnem filmu Homecoming je izšla tudi istoimenska plošča, posnetek epskega koncerta nesporne kraljice popa, s katerim je Beyoncé na lanskem festivalu Coachella redefinirala pojem koncertnega spektakla. Popolno izveden nastop živih interpretacij štiridesetih skladb, ki se močno razlikujejo od svojih studijskih različic, zaobjame vse vrhunce njenega opusa – od uspešnic trojca Destiny’s Child do raperskih bangerjev zakoncev Carter. Ob spremljavi orkestra trobil in živih bobnov, ki se pretanjeno prepletajo z elektronskimi beati, dokazuje neverjeten razpon mogočnega glasu, nadnaravno kondicijo in veličastno prezenco brez primere. Občinstvo pa se nenehno odziva z evforičnimi kriki, ki glasbo na trenutke skoraj preglasijo.

  • Gregor Kocijančič

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

    Drugdealer: Raw Honey

    Drugdealer je psevdonim Michaela Collinsa, nekoč lo-fi glasbenika, ki je outsiderske psych-pop plošče ustvarjal pod imeni RUN DMT in Salvia Plath, danes nostalgika, ki obuja starošolski zvok radijskih hitov z začetka sedemdesetih let. V prvencu smo še prepoznali vzporednice s čudaško indie psihedelijo, katere glavni predstavnik je Ariel Pink, ki s Collinsom pogosto sodeluje, z novo ploščo pa se je avtor popolnoma osvobodil lo-fi tendenc in se s polno paro zazrl v preteklost. Plošča, ki jo je produciral kanadski kantavtor Mac DeMarco, je kot časovni stroj. Če bi izšla pred petdesetimi leti, bi jo obravnavali kakor mainstream pop, ker pa je njen retronostalgični slog danes precej zapostavljen, je del robne indie alternative.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Portret

    Živa Selan, igralka

    Že v rani mladosti je vedela, da bo igralka. Pred sprejemnimi izpiti za študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v podzavesti čutila, da bo sprejeta v prvem krogu, zato je na akademijo vstopila brez rezervnega načrta za študij. Hitro se je izkazalo, da plana B resnično ni potrebovala. Naj gre za gledališke odre, celovečerne filme, spletne ali televizijske serije, Živa Selan je ena najvidnejših igralk mlajše generacije, ki je lansko poletje zablestela na Slovenskem filmskem festivalu in požela priznanje filmske srenje v obliki zlatega kipca vesna. Za seboj ima že dva celovečerca, dve sezoni priljubljene humoristične serije V dvoje in uspešno leto igranja na odru Slovenskega ljudskega gledališča v Celju – pa čeprav šteje šele triindvajset let.

  • Gregor Kocijančič

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Plošča

    Bibio: Ribbons

    Nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ od britanskega glasbenika Stephena Wilkinsona, ki pod imenom Bibio že štirinajsto leto navdušuje z eklektičnimi izdajami. Jasno je zgolj, da bo glasba spokojna in zasanjana. Bibio z vsako ploščo predstavi nekakšen slogovni zasuk, pri tem pa niha med samosvojo elektronsko produkcijo, načiliranimi hiphop beati, akustičnim folk kantavtorstvom in mirnodušnim indie popom. Na zadnji plošči Ribbons se sklicuje predvsem na svoja hipijevska indie in folktronica dela, iz katerih žari očiten vpliv psihedelije šestdesetih let. A v ta zvok vpelje tudi značilnosti svojih drugih plošč in pravzaprav se zdi, kot bi želel na novem albumu le povzeti pestri opus.

  • Gregor Kocijančič

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Plošča

    Warrego Valles: save as

    Na domačem polju futuristične klubske elektronike je klubsko dogajanje zaradi peščice didžejskih kolektivov, ki niso zazrti v preteklost, razmeroma pestro, v lokalni avtorski produkciji pa na tej sceni prevladuje diskografska suša. K sreči ni vse tako črno, k temu pa je največ pripomogel producentski dvojec Warrego Valles. Njegovi članici, Nina Hudej in Nina Kodrič, lokalno sceno napredno misleče klubske elektronike – poleg prirejanja rejvov, privabljanja neodkritih imen iz evropskega podtalja ter pogostega nastopanja z eklektičnimi didžejskimi seti – marljivo pestrita z avtorsko produkcijo, ki v dodelanosti eksponentno narašča.

  • Postapokaliptična turbofolk distopija

    Umetniška skupina Freštreš (torej ’fresh trash’ ali sveže smeti) te dni v Ljubljani predstavlja bizarno vizijo postapokaliptične Slovenije, v kateri po jedrski katastrofi zavlada totalitarni režim, ki kontaminiranim preživelim servira kruha in iger v obliki narodnozabavne glasbe, turbofolka in gasilskih veselic. Drevi, v petek, 19. aprila, na opuščeni bencinski črpalki na Tivolski cesti, kjer pod pokroviteljstvom novomeškega festivala Fotopub občasno potekajo razstave in različni umetniški dogodki, Freštreš odpira instalacijo, imenovano DekontamiNACIJA. Njegove (navadno performativne) razstave, ki potekajo zgolj enkrat na leto, vsakič pospremi izid umetniške revije. Tokratna številka, ki se osredotoča na jedrsko apokalipso in na avtorje (k sreči že nekoliko pozabljene) uspešnice Brizgalna brizga, nosi naslov Atomik.

  • Futuristična kupčija

    Distopična prihodnost, v kateri računalniki nadomestijo človeško delovno silo v ustvarjalni sferi, je izjemno daleč, morda tudi nemogoča. A v zadnjem času na področju razvoja umetne inteligence, ki na temeljih mehanskega učenja ustvarja izvirne glasbene kompozicije, prihaja do premikov.

  • Gregor Kocijančič

    12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Marvin Gaye: You’re the Man

    Marvin Gaye je po izdaji prelomne mojstrovine What’s Going On, ki je za vselej spremenila svet soula in redefinirala založbo Motown, zaprepadeno izjavil, da »ko si na vrhu, greš lahko samo še navzdol«. Vseeno je ustvarjal naprej in leta 1972 posnel še eno družbenokritično ploščo z naslovnim političnim singlom You’re the Man, s katerim je izražal ogorčenost nad Nixonom. Čeprav je na albumu veliko fascinantnih skladb, je ob poslušanju hitro jasno, da predhodniku ne seže niti do kolen. Tega sta se zavedala oba, Gaye in založba Motown, in plošča je izšla šele zdaj, skoraj petdeset let po tem, ko je bila ustvarjena. Postumna izdaja, ki se ponaša z opisom Gayev »izgubljeni album«, pa je v svoji sporočilnosti izjemno relevantna še danes.

  • Gregor Kocijančič

    12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Senidah: Bez tebe

    V novoletni izdaji Mladine smo Senido Hajdarpašić na glasbenih straneh pregleda leta omenili kot glasbenico, ki je Ljubljano prvič po punku iz osemdesetih let spremenila v epicenter balkanske glasbe. Lani je s solističnim projektom Senidah (sicer je pevka zasedbe Muff) zgolj s tremi skladbami preštela več spletnih pretokov in ogledov videospotov, kot je seštevek vseh predvajanj skladb drugih slovenskih izvajalcev, izdanih leta 2018. Po uspešnem obdobju postopnega kapljanja hit singlov je zdaj pod pokroviteljstvom beograjske platforme Basstivity Digital – »največje balkanske založbe za urbano glasbo in hiphop«, ki je najbolj pripomogla k preboju Senidine prelomne uspešnice Slađana – izdala dolgometražni prvenec Bez tebe.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Aljaž Košir

    12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Dogodki

    Eterična milina ob kremni juhi

    Tine Vrabič, programski vodja Kluba K4 ter producent in didžej, ki deluje pod psevdonimom Nitz, je po letih prirejanja ambientalnih dogodkov odkril popoln recept za serviranje meditativne elektronike: v intimnem vzdušju, med rastlinami in s krožnikom kremne juhe. Izkušnje je nabiral z organizacijo letnih dogodkov Chill&Grill, ki se na različnih podeželskih lokacijah z vsako izvedbo čedalje bolj oddaljujejo od rejva in se osredotočajo predvsem na spokojno posedanje na travi ob poslušanju eteričnih zvočnih eksperimentov. A očitno se Nitz zaveda, da je prepuščanje mehkim zvokom ambientalne elektronike v mirnem okolju stvar, ki se mora dogajati pogosteje kot zgolj enkrat na leto. Zato prireja AmbientSoup, serijo edinstvenih glasbenih dogodkov, ki jih gosti v izjemno domačnem in fotogeničnem fundusu rekvizitov Cepelin. Organizatorji na poslušalnice sprejmejo največ štirideset obiskovalcev, ob poslušanju toplega dronanja pa jih še dodatno pogrejejo z juho. Prejšnji četrtek je na osmem AmbientSoupu v novi, ambientalni podobi presenetil kamniški rap trojec Matter.

  • Ruski podzemni teror

    Ruske oblasti so konec lanskega leta začele z agresivno cenzuro glasbenih izvajalcev, ki jih FSB – Federalna varnostna služba Rusije, nekdanji KGB – obravnava kot ekstremistične. Po ukazih iz Kremlja nekaterim glasbenikom s prepovedjo njihovih del omejujejo umetniško svobodo govora, jih brez pravne podlage prisilno zadržujejo v zaporih ali na policijskih postajah ter prepovedujejo njihove množično obiskane koncerte. Po konservativni logiki roke zakona ruski glasbeniki hitro padejo v kategorijo ekstremizma: avtorji, ki jih zatira vladna policija, v svoji sporočilnosti bodisi kritično obravnavajo Putinov režim, korupcijo v političnih krogih ali policijsko okrutnost, repajo o drogah, alkoholu, depresiji in revščini ali pa se posvečajo LGBTQ aktivizmu. Pozabite na Pussy Riot, zasedbo aktivistk, ki so slavo zgradile prav s provokacijo ruske vlade: zdaj so na tapeti hiphop izvajalci, ki z drznimi žanrsko izmuzljivimi deli in ostrimi družbenokritičnimi besedili predstavljajo novi val ruskega podzemlja. Poleg Huskyja in Frendzona je eden temeljnih predstavnikov preganjanega glasbenega podzemlja v Rusiji Ic3peak, elektronsko-eksperimentalni hiphop dvojec: v ljubljanskem Kinu Šiška nas bo v ponedeljek, 15. aprila, v živo počastil z intenzivnim nastopom, ki ga sam opisuje kot »avdiovizualni teror«.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Družba

    Čebelarski svetovljan

    »Črno vulkansko skalovje na Havajih. Zatemnjena bencinska postaja v Italiji. Strehe v Maroku. Kaj imajo skupnega ti kraji?« na hrbtu svoje nove knjige sprašuje William Blomstedt, ameriški pisatelj in popotnik, ki živi, ustvarja in čebelari v Sloveniji. Odgovor se glasi: »Čebele,« hkrati pa so to kraji, kjer je Blomstedt v zadnjih desetih letih delal kot sezonski čebelar. A to je zgolj peščica lokacij, kjer je delal štiriintridesetletni svetovljan, ki je ob svojih strokovnih podvigih prepotoval tako rekoč ves svet in se po koncu desetletne pustolovščine ustalil v Sloveniji, kjer se je tudi oženil. Blomstedt je v naše kraje prvič prišel leta 2010, ko je kot dobitnik prestižne Fulbrightove štipendije preučeval zadnje stoletje razvoja čebelarstva na Slovenskem. Nedavno je pod okriljem ameriške založbe Wicwas Press izdal knjigo Foraging Afar: Zgodbe iz desetletja čebelarjenja po svetu, v kateri opisuje svoje dogodivščine v izjemno duhovitem in doživetem slogu prek portretov ljudi, ki jih je spoznal na svoji dolgi poti, prek poglobljenih popotniških vtisov, predvsem pa s pomočjo zabavnih in pogosto nekoliko bizarnih anekdot.

  • Gregor Kocijančič

    5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    Flume: Hi This Is Flume

    Flume je avstralski producent, ki je futuristične wonky beate že v najstniških letih uspešno predstavil v komercialnejšem, skoraj stadionskem kontekstu. Slavo je nato zakoličil z bleščečimi remiksi za pop zvezdnike, kot sta denimo Lorde in Disclosure, po triletnem zatišju pa je zdaj presenetil z novim mikstejpom, s katerim se občutno oddalji od pompoznega zvoka, ki je v marsikaterem pogledu mejil na EDM. V sedemnajstih drznih skladbah ponovno izkaže izjemne produkcijske veščine, a tokrat je popolnoma neobremenjen s težnjo po komercialnem preboju: novi mikstejp je žanrsko neopredeljiva zbirka težkokategornih beatov in napredno misleče elektronike, eksperimentalne tendence pa dokazuje tudi z naborom sodelujočih, kot sta denimo SOPHIE in JPEGMAFIA.

  • »Glasbi moraš zaupati«

    Na prvi spomladanski dan, ki je hkrati tudi svetovni dan lutk, so na Odru pod zvezdami v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno predstavili veličastno uprizoritev Posvetitve pomladi – lutkovno-baletne predstave, ustvarjene na temeljih prelomne glasbene kompozicije Igorja Stravinskega z istim imenom, enega najvplivnejših plesnih in glasbenih del dvajsetega stoletja. Eklektična predstava v režiji Matjaža Fariča združuje lutke oziroma animacijo objektov, prvine baleta in izraznega plesa, ki ga izvajajo tako lutke kot igralci, hipnotične videoprojekcije ter čudovito igro s svetlobo. Vse našteto pa izjemno dobro poveže vrhunska dramaturgija pod taktirko Nike Švab in Staše Prag, ki pri svojem delu izkazujeta izjemen posluh za rdečo nit predstave, avantgardno kompozicijo Posvetitev pomladi. To prelomno glasbeno delo, »revolucionarno delo revolucionarnega časa«, ki je pred dobrimi stotimi leti s svojimi radikalnimi idejami za vselej spremenilo svet klasične glasbe, je v svoji intenzivni blaznosti tako nasilno, kaotično in šokantno, da že brez vizualne komponente vzbuja široko paleto močnih in tesnobnih občutkov. Farič pa je z vrhunsko koordinacijo pestrega dogajanja na odru in premišljenim izborom sodelujočih – resničnih mojstrov na svojih področjih, poskrbel za pravo pašo za oči, ki v prizanesljivih petinštiridesetih minutah laska prav vsakemu disonančnemu akordu in ritmičnemu rafalu te moderne klasike.