Gregor Kocijančič
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura
Pisalo se je leto 1989, po kitajskem koledarju leto kače, leto, ko je padel berlinski zid in – najpomembnejše – leto, ko sta režiser David Lynch in scenarist Mike Frost snovala svoj prvi skupni televizijski projekt, nadrealistično noir telenovelo Twin Peaks. V studiu na Manhattnu sta za staro, zmahano klaviaturo Fender Rhodes sedla skladatelj Angelo Badalamenti in Lynch. Slednji je – vizionar, kakršen je – nazorno, navdihujoče in skrajno doživeto ubesedil vzdušje, ki si ga je zamislil. »Angelo, sva v temačnem gozdu. Nad krošnjami dreves piha blag vetrič. Nebo osvetljuje luna, prisotni so živalski zvoki, v daljavi slišiva oglašanje sove,« je svojo vizijo opisal Badalamentiju in dodal: »Angelo, popelji me v to čudovito temačnost.« Badalamenti je kot pravi mojster interpretacije Lynchevih idej začel igrati in s preprosto kombinacijo dveh melanholičnih akordov že v prvem poskusu pričaral vzdušje, ki se je natančno ujemalo z režiserjevo vizijo. Iz potez Lynchevega obraza je bilo jasno vidno, da si ob poslušanju slikovito vizualizira opis, ki si ga je zamislil. Nadaljeval je z napotki: »Angelo, čas je za spremembo. V gozdu za drevesom stoji osamljeno in izjemno žalostno dekle. Njeno ime je Laura Palmer.« Badalamenti je gladko prešel v naslednjo stopnjo progresije akordov in z enostavnim prijemom slikovito uglasbil turobnost skrivnostnega dekleta, skritega za drevesom, ki se počasi približuje kameri. Z vsakim korakom bližje se je Badalamentijevo igranje dramatično stopnjevalo in v točki, ko se jima Laura Palmer dokončno približa, je kompozicija dosegla vrhunec. »To je to! Tako lepo je, čudovito je! Angelo, srce se mi para!« je ganjeno vzkliknil Lynch. Režiser je vstal izza klaviature, hvaležno objel Badalamentija in rekel: »Angelo, vidim Twin Peaks.« Skladatelj, ki je izkušnjo pozneje podrobno opisal medijem, je želel skladbo še malo dodelati, a mu je Lynch zabičal, naj ne spremeni niti note. Tako je v nekaj minutah nastala skladba Laura Palmer’s Theme, brezčasna melodija, ki nas v nadaljevanki spremlja ob najmračnejših in najbolj čustveno nabitih trenutkih. Prvič jo zaslišimo, ko v pilotni epizodi najdejo naplavljeno truplo Laure Palmer, z obrazom, bledim kot zid, in zavito v polivinil. Dogodek, ki je za vedno zaznamoval skrivnostno mestece Twin Peaks, kjer se vsi poznajo in kjer nič ni tako, kot se zdi.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Družba
V denarnicah sodobnih zapravljivcev kar mrgoli kreditnih in debetnih kartic. Če nam je osebne računalnike uspelo stlačiti v male škatlice, ki jim pravimo pametni telefoni, lahko najbrž tudi razširjeno družino plačilnih kartic skompresiramo v eno, izjemno praktično in prostorsko gospodarno kartico. Ali pač ne?
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Družba
Počivaj v medmrežju, na veke vekov, enter
Pred nekaj meseci je med vpeljevanjem nove funkcije Facebookovih spominskih profilov, s pomočjo katerih lahko uporabniki tega družbenega omrežja tudi po smrti »živijo« naprej, sistemska napaka čez noč »ubila« dva milijona uporabnikov. Njihovi profili so se po napaki spremenili v spominske račune in njihovi spletni prijatelji so že začeli z žalovanjem, javnimi posvetili in izreki sožalja. Četudi je bila nepravilnost hitro odpravljena, smo bili za kratek čas priče pravi spletni zombi apokalipsi. Pri tem spodrsljaju je najbolj ironično to, da se je med živimi mrtveci znašel tudi Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka. Njegov profil sta, tako kot je navada pri spominskih profilih, krasila podoba cvetlice in napis: »Upamo, da bodo ljudje, ki so Marka ljubili, našli tolažbo v stvareh, ki jih drugi delijo v spomin na njegovo življenje.«
