Bernard Nežmah
-
Nekoč kultni filmski revolveraš Clint Eastwood je posnel polemični film »Ameriški ostrostrelec«, ob katerem nastopa s protivojno držo. A pri eni največjih aktualnih filmskih uspešnic je pomenljivo ozadje: film bi naj posnel veliki Steven Spielberg, toda produkcijska hiša »Warner Bros« je od sodelovanja odstopila, ker so bili njegovi napovedani stroški filma previsoki. Finančniki gigantske filmske korporacije celo pri spektaklu tehtajo, kako bi bilo moč projekt izpeljati občutno ceneje. In v hipu pademo v primerjavo s slovensko bančno luknjo, v kateri je lokalni bančni možganski trust kreditiral za milijarde zgrešenih projektov. Najbolj plačani in najbolj čislani eksperti so ravnali kot popolni diletanti!
-
Medijska afera, ki je postavila v ospredje oceno, da je država s preveč milijardami dokapitalizirala banke, je prinesla spoznanje, ki je bilo poprej skrito. Zdajšnji in bivši ministri so izpostavili, da je bila razlastitev malih delničarjev in lastnikov obveznic zahteva vrha EU. Preprosto, če smo hoteli sanirati bančni sistem, je bila potrebna žrtev. Sto tisoč državljanov je moralo zato v dobrobit skupnosti izgubiti za 600 milijonov vrednostnih papirjev. In še drugače – bančnodržavni vrh je rešil državo pred trojko tako, da je razlastil pet odstotkov državljanov.
-
Ko bi zgodovina izbrala drugo pot
V parlamentu se je dogodil doslej nezamisljivi prizor: osrednji veljaki Nove Slovenije, Združene levice, SD in SDS so spregovorili v isti govorici. Matej Tonin, Luka Mesec, Andrej Šircelj in Matjaž Han, ki jih med seboj ne druži nič razen poslanskega mandata, so izrekali eden za drugim najostrejšo kritiko nad načinom, kako sta prejšnja vlada in »Banka Slovenije« izvedli bančno dokapitalizacijo. Rabota, o kateri je ta rubrika pisala že pred meseci, je zdaj dominantna topika. Deset tisoče državljanov, ki so nekoč kupili bančne delnice in obveznice, je bilo na prvi mah razlaščenih. Po drugi strani pa so tajkuni in Zorani Jankovići, ki so si od bank izposodili debele milijone, a jih niso vrnili, bili na drugi mah rešeni svojih dolgov. Njihov osebni dolg odtlej znaša nič, medtem pa je njihov realni dolg prevzela »Slaba banka« in z njo vsi državljani.
-
Evropski voditelji zavezništva liberalcev in demokratov so v Talinu soglasno obsodili napade proruskih separatistov na civiliste v Ukrajini, skupaj z njimi tudi slovenski premier Miro Cerar. Film, ki se ponavlja iz meseca v mesec. Toda v državljanski vojni se vendar bojujeta dve strani, istočasno je francoska AFP poročala o smrti treh civilistov v mestu Doneck, ki pa so padli pod topniškim napadom ukrajinske armade. Ljudje umirajo v krvavi vojni tako pod ruskimi kot pod ukrajinskimi kroglami, predstavniki EU pa vztrajno izpostavljajo enega samega zlodeja in tako čez noč potem razglašajo nove in nove sankcije proti Rusiji. V kompleksnem ukrajinskem problemu in v peklenski usodi tamkajšnjih meščanov, katerekoli narodnosti že so, je uradi evropski lek enosmeren – kaznovati je treba Kremelj. Žaljenje razuma!
-
Kdaj mediji lansirajo obskurno temo, ki potem dneve prekriva bolj relevantne. Te dni lahko prebiramo vest, da je hrvaško sodišče z nekaj tisoč evri penalov zagrozilo lastniku psa, če bo ta ponoči še kdaj zalajal. Praktično nič pa o izidu referenduma v dolini Neretve, kjer so se v Pločah domačini z 90 odstotki glasov proti uprli načrtu za gradnjo velike termoelektrarne v Eldoradu mandarin. Bizarno je zanimivo, spodbudna zgodba o civilnem gibanju, ki je lep zgled za delovanje civilne družbe tudi na Slovenskem, pa ne. A tokrat niso bili akter mediji, temveč tožilstvo, ki je sprožilo zadevo, ki presega meje zdravega razuma. Enega za drugim preganja namreč novinarje od Anuške Delić do Erika Valenčiča, ki naj bi z novinarskimi prispevki razkrivali skrivnosti tajne policije, Sove po imenu. Reč je dvakratno deplasirana.
-
Peticiji in opredeljevanja za ali proti privatizaciji 15 podjetij so sama po sebi produktivni konflikt s stališča družbenega dialoga. Pred državnim poroštvom za TEŠ 6 pač ni bilo videti silne javne diskusije, kjer bi poleg argumentov »za« lahko slišali tudi razloge za »proti«. Ne, da teh takrat ni bilo, le množični mediji jih niso priobčili, kaj šele postavili za osrednjo temo, ker za njimi ni stala skupina politične in medijske moči. Toda, ali je bil širok javni premislek o šoštanjskem energetskem gigantu res obskuren in nesmiseln? Zdaj, le nekaj let pozneje, skoraj ni parlamentarne skupine, ki bi zahteve za preiskavo TEŠ 6 rabot ne postavila na svojo agendo. Skratka, množični mediji so vsi po vrsti opustili svojo funkcijo glasnika javnosti, ko so bili ocenili, da polemika ni bila vredna naslovnih strani, ker njene teže niso presojali skozi idejo in demokratičnost dialoga, ampak le po manku elitizma protagonistov.
-
Peklenska usoda časopisa »Charlie Hebdo« je v svetu sprožila množično podporo. Posamezniki so s svojimi donacijami hitro zbrali milijon evrov za obnovo demoliranih prostorov, novinarji in uredniki pa so po tragični smrti svojih kolegov izdali novo številko, s katero vztrajajo pri svojem časniškem projektu. A hkrati s tragedijo je vzniknil tudi biznis. Satirični list, ki je poprej izhajal v 60 tisoč izvodih, je povečal naklado na 3 milijone, časnik, ki je poprej izhajal le v francoščini, je zdaj na voljo tudi v angleškem, arabskem in drugih jezikih, tako v papirni kot v e-inačici. Smrt in tragika sta tako postala donosni posel po starem reku – ta bi prodal še mrtvo mater!
-
V Nemčiji so organizirane skupine državljanov v gibanju »pegida« začele z mirnimi protesti zoper priseljevanje tujcev in islamizacijo zahoda. Misel na preganjanje nezaželenih, se pravi spomin na nasilje nacizma je spodbudil druge številne nemške prebivalce, da so se tej ideji uprli s protiprotesti, na katerih pozivajo k solidarnosti do priseljencev.
-
Profesor na Univerzi v Grenoblu Yves Citton je izdal knjigo z naslovom »Pour une écologie de l’attention«, v kateri polemizira z vladajočim mnenjem, da se internetne generacije niso sposobne skoncentrirati na eno temo, ker pač neprestano skačejo z ene spletne strani na drugo. Problem so po njem vsi preostali, ki svojo pozornost prepustijo množičnim medijem, ki jim določajo, na kaj morajo biti pozorni, pri čemer sami sploh ničesar več ne opazijo. Celo v primeru, ko so do vsebine informacij kritični, so že del igre, saj se vneto ukvarjajo z lansirano medijsko temo, namesto da bi preusmerili pozornost v vitalna vprašanja družbenega bivanja.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Pamflet
Junak olimpijskih iger leta 65 je bil cesar Neron, ki je bil večkratni zmagovalec, med drugim tudi v igranju na liro in v konjskih dirkah. A v zgodovino se je zapisal kot veliki prevarant, saj je tekmece podkupil in zastrašil, da so bodisi odstopili ali pa zaostali za njim. Zmagal je celo na tekmi, na kateri sploh ni prišel do cilja. A ta zgodovina, ki je dolgo veljala za neponovljivo, se je zadnjič ponovila kot farsa na volitvah za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Osrednji mediji so o njih poročali kot o spopadu z nekaj nedostojnimi potezami, ne da bi izpostavili glavnega akterja Zorana Jankovića. Jasno, vsakdo ima pravico, da kandidira, toda kaj je storil predsednik Pozitivne Slovenije?
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Pamflet
Na dan človekovih pravic je predsednik Borut Pahor podelil posebno odlikovanje aktivistom »Eko–kroga«, ki v Trbovljah že desetletje bijejo borbo za človeka vredno okolje brez nevarnih in zdravje ogrožajočih industrijskih izpustov. Ne, to bi bila le prvoaprilska šala. Prvi mož v državi je priredil le slavnostno srečanje, na katerem so doneli hvalospevi o pomembnosti zavzemanja za človekove pravice.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Pamflet
Pred mesecem je vlada napovedala rez v plače javnih uslužbencev. Projekt je zastavila kot usoden in neizogiben prispevek k znižanju državnega primanjkljaja.
-
21. 11. 2014 | Mladina 47 | Pamflet
Bilo je konec aprila v oddaji »Tarča«, ko se je dr. Miro Cerar tako razjezil nad etičnimi standardi in delovanjem prejšnje vlade, da je napovedal, da imajo pa zdaj tega dovolj in da bo ustanovil svojo stranko, ker je nekaj treba spremeniti.
-
14. 11. 2014 | Mladina 46 | Pamflet
Medijsko razkritje luksemburških davčnih poslov je zatreslo samo bistvo Evropske unije. Mož, ki sliši na ime Jean-Claude Juncker, je prvi mož evropske komisije, ki naj bi tlakovala pot prosperitite v Evropi. Toda zdaj je urbi et orbi zadonelo, da Luksemburg z nizkimi davki parazitira na račun drugih evropskih držav. Veliki medijski zvon tolče šele zadnji teden, toda že julija je Nick Cohen v reviji »The Observer« nasprotoval tedanjemu kandidatu za predsednika evropske komisije. Britanska firma »GlaxoSmithKline«« je denimo prenesla svoje poslovanje v luksemburško prestolnico, kar na ravni davkov pomeni, da namesto 28 odstotnih dajatev v britanski budžet plačuje le pol odstotka v luksemburški. Še plastično: namesto da bi na otoku plačala 34 milijonov, v luksemburško blagajno »donira« 300 tisočakov. Richard Brooks, avtor uspešnice »Veliki davčni rop«, je Luksemburg označil za večjo nevarnost kot je pralnica denarja na Kajmanskih otokih. Junckerjeva dežela namreč izkorišča vse prednosti svobodnega gibanja kapitala po EU, medtem ko Kajmančani teh ugodnosti nimajo.
