Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Pamflet

Ko bi zgodovina izbrala drugo pot

Banke, etika in Ukrajina

V parlamentu se je dogodil doslej nezamisljivi prizor: osrednji veljaki Nove Slovenije, Združene levice, SD in SDS so spregovorili v isti govorici. Matej Tonin, Luka Mesec, Andrej Šircelj in Matjaž Han, ki jih med seboj ne druži nič razen poslanskega mandata, so izrekali eden za drugim najostrejšo kritiko nad načinom, kako sta prejšnja vlada in »Banka Slovenije« izvedli bančno dokapitalizacijo. Rabota, o kateri je ta rubrika pisala že pred meseci, je zdaj dominantna topika. Deset tisoče državljanov, ki so nekoč kupili bančne delnice in obveznice, je bilo na prvi mah razlaščenih. Po drugi strani pa so tajkuni in Zorani Jankovići, ki so si od bank izposodili debele milijone, a jih niso vrnili, bili na drugi mah rešeni svojih dolgov. Njihov osebni dolg odtlej znaša nič, medtem pa je njihov realni dolg prevzela »Slaba banka« in z njo vsi državljani.

Rop pri belem dnevu, a viden je postal šele zdaj. Poprej ga je prekrival nebulozni besednjak finančnih operacij: sanacija, dokapitalizacija, razlastitev lastnikov podrejenih obveznic, prenos slabih terjatev na »Slabo banko« etc.

A kako je sploh deloval ta mehanizem? Ena najbolj vratolomnih političnih rabot je bila izpeljana v imenu reševanja države in gospodarstva. Vsebine in argumenti transakcij so bili izpeljani daleč od oči strokovne in splošne javnosti v formi tajnosti bančnih podatkov. Preprosto, o fatalni usodi države je odločila peščica.

Vendar ta primer sploh ni osamljen. Zdaj so kriminalisti med tajno preiskavo aretirali cenilca »Slabe banke«, ki je od lastnika podjetja dobil podkupnino, da mu ugodno oceni vrednost njegove nepremičnine. Obče vprašanje, ki se tu pojavlja, je na dlani: koliko podkupnin je doslej neopazno steklo v žepe cenilcev? Seveda bi tu lahko pledirali na etičnost dela, toda korupcija ima za svoj predpogoj netransparentnost. Če enemu človeku, ki se imenuje cenilec, daš ekskluzivno moč, da on osebno odloča, kolikšno vrednost imajo ocenjevana podjetja in nepremičnine, boš avtomatično sprožil korupcijsko verigo. Še zlasti, kadar ni strahu pred kaznovanjem. In res: koliko cenilcev sedi po zaporih, ker so zlorabljali svoj položaj? Prakse, kjer posameznik arbitrarno odloča o milijonih, so same po sebi leglo korupcije.

Etični kodeks sodnikov in tožilcev je obenem projekt, ki ga je lansiral pravosodni minister Goran Klemenčič. Pozabimo zdaj na podrobnosti in se postavimo v čas. Naj bodo sodniki in tožilci zavezani etiki od pojutrišnjem naprej, ali pa je etika njihov nujni atribut, ki so mu bili zavezani že doslej? Tu kajpak ne gre za lovljenje čarovnic, vendar pa bi od ministra justice pričakovali dosledno zavezanost pravosodni etiki. Po osamosvojitvi je bil namreč sprejet zakon, ki je mandat sodnikom in tožilcem končal v primerih, če so poprej s svojim pravosodnim delom kršili človekove pravice. Vendar osnova za to niti ni ideološka ocena, temveč nazorna dejstva sodb, ko so ustavni in vrhovni sodniki razveljavili posamične sodbe zaradi kršenja človekovih pravic in svoboščin. In seznam ni ravno pičel – na njem najdemo celo nekaj vrhovnih sodnikov. So morebiti sami odložili pravosodne toge, jim je vzel mandat sodni ali tožilski svet??? Nič od nič. In tudi od ministra Klemenčiča nič.

O mednarodnih mirovnih pogajanjih običajno ne poročajo skozi perspektive etike. Malo pred mirovno konferenco v Minsku je ukrajinski predsednik Petro Porošenko nastopil kot igralec, ki je potegnil iz žepa pet ruskih potnih listov, s čimer je dokazal, da se ruski vojaki borijo v Ukrajini zoper ukrajinsko vojsko. In kakšen dokaz je to? Hrvaški časnik »Večernji list« je istočasno poročal o desetih hrvaških prostovoljcih, ki se jim je v zadnjih dneh pridružilo še 20 novih in se borijo v uradnih ukrajinskih enotah, kar je potrdila tudi hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić. Toda podatek, koliko plačancev ali prostovoljcev iz drugih držav sodeluje v vojni, je prazen. V Ukrajini vihra vojna, gospodarstvo je sesuto, ljudje, živeči na ruskih območjih, ne dobivajo penzij iz Kijeva, škof Stanislav Szyrokoradiuk pripoveduje o številnih, ki trpijo lakoto, kijevske oblasti so vpeljale smrtno kazen za dezerterje, po zadnjih podatkih se je število mrtvih povzpelo na več kot 5.400. In sedaj preprosto vprašanje: se je bilo vojni moč izogniti? Je bila nasilna zamenjava tedanjega predsednika Viktorja Janukoviča vredna tega gorja?

Po večmesečnih demonstracijah v Kijevu so 21. februarja 2014 podpisali dogovor med Janukovičem in opozicijskimi voditelji Arsenijem Jacenjukom ter Vitalijem Kličkom. Po njem naj bi postavili vlado narodne enotnosti, odstavili policijskega ministra in vrhovnega tožilca, omejili moč predsednika ter razpisali predčasne volitve predsednika. Dogovorom so botrovali francoski, nemški in poljski zunanji minister ter Putinov odposlanec. Zgledna demokratična rešitev, ki bi na svobodnih volitvah odločila tudi o tem, ali naj osovraženi predsednik ostane na predsedniškem mestu.

Toda naslednjega dne so mediji namesto o implementaciji dogovora poročali o tem, kako so oboroženi protestniki zavzeli parlament, vladno in predsedniško palačo. Opozicija in predsednik sta podpisala dogovor, ki pa ga je opozicija prekršila v manj kot 24 urah in izvedla državni udar!????? Akt, ko oboroženi protestniki zavzamejo z orožjem tri osrednje institucije, pač ni moč opisati drugače kot coup d’état. In uradna opozicija je po dveh dnevih pozabila na dogovor in jadrno odstavila predsednika Janukovića.

Naj si je bil nekdanji ukrajinski voditelj še tako skorumpiran, je cena prevrata fatalna – uničena in razpadla država ter 5.400 mrtvih. Pa bi konflikt preprosto rešile volitve.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.