Bernard Nežmah
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Pamflet
Ob smrti zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova so zahodni in slovenski mediji polni hvale na račun njegovega vladanja, v Rusiji pa je o njem izrekel spoštljivo oceno prezident Vladimir Putin, medtem ko internetni časniki ob rešpektu navajajo vrsto njegovih napak. Vladar, ki je bil v svetu čislan, v domovini pa nepriljubljen. A to ni refleks Putinove dobe; leta 1996 je prvič sodeloval na svobodnih volitvah, na katerih je zmagal Boris Jelcin pred Genadijem Zjuganovom, on pa se je uvrstil na sedmo mesto z vsega pol odstotka glasov. Sramotni polom!
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Družba
»Raje sem bil na barikadah kot v ozadju«
Dokler je bil ljubljanski škof, so njegove pridige in govori polnili medije, nato je prišlo obdobje, ko je kot prefekt in kardinal stopil v vrh Vatikana, zdaj pa je napisal knjigo spominov, tudi takih, ki so mu jih odsvetovali.
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Kultura
Odšel je najbolj čaščeni, a neslišni
Ko so po prvi vojni v Trstu prevzeli oblast fašisti, je v novi šoli komajda kaj razumel, saj ni znal italijansko, tako da so ga imeli za tepčka in se mu posmehovali. Veliko kasneje je razumel: »Zaradi fašizma imam uničenih deset let mladosti, moral sem postati nekdo drug.« Toda ko se je privadil italijanske kulture, je v krogu sošolcev v semenišču uporno srkal slovenski jezik: »Takrat sem bral Shakespeara v Župančičevem prevodu in iskal pomen posameznih besed, ki jih nisem razumel, ter sem jih zapisoval v zvezke in čakal, da bom srečal koga, ki bi mi jih znal razložiti.«
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 3. del: Moške zgodbe
Na več kot 500 straneh nekaj sto izpovedi. Generacije dedov, sinov in vnukov: kaplani, mladeniči, obrtniki, poslovneži, študentje, kmetje, kulturniki vseh slojev in starosti.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Zgodovina najmočnejšega domobranskega bataljona, ki mu je poveljeval major Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika. Več kot 600 strani teksta in stotine fotografij, s čimer je s skupno težo več kilogramov že lahko orožje.
-
30. 10. 2019 | Mladina 44 | Družba
Soavtor Mladininega žurnalizma osemdesetih
David Tasić je eden od sinonimov slovenske pomladi. Med vojaškim procesom proti četverici leta 1988, znanem kot JBTZ, je skoraj dva meseca preživel v samici. Ko bi ne bilo množičnih demonstracij in upora civilne družbe, bi se zgodovina odvrtela drugače. Zaprti bi preždeli po zaporih leta, Mladina bi bila z izgubo urednikov Francija Zavrla in Davida Tasića ter sodelavca Janeza Janše kastrirana, povrnil bi se strah pred partijskim režimom, novinarji bi pod samocenzuro spet premišljevali, o čem lahko pišejo, da ne bi končali kot četverica. To so bili peklenski trenutki, od začetka junija do konca julija je bil Taso pod vojaškim ključem, ne da bi vedel, kaj se dogaja zunaj kasarne. Brez časopisov, radia in televizije, v popolni osami, z nekaj družinskimi obiski, pri katerih je zraven stal mrkogledi vojak, to je izkušnja, ki jo je v novejši dobi izkusil le malokdo.
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Družba
Slavko Goldstein (1928 - 2017)
Pri zagrebški založbi »Profil« je izšla obširna in podrobna knjiga o Titu, ki sta jo napisala oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein. Slednji je profesor zgodovine na zagrebški univerzi in veleposlanik v Parizu, prvi pa se je rodil prav leta 1927, ko je Broz začel politično kariero, si, Žid, rešil življenje, ko je leta 1942 pobegnil v partizane, po vojni delal kot novinar, publicist in urednik založb »Liber« in »Novi Lieber«, bil predsednik židovske občine v Zagrebu, še prej je konec štiridesetih let za nekaj let emigriral v Izrael, skratka človek, ki je zgodovino, o kateri piše, tudi sam doživel.
-
30. 6. 2017 | Družba Za naročnike
Književni urednik, ki je pri MK desetletja urejal zbirki Kondor in Lirika, ki sta polnili knjižne police ljubiteljev literature, prevajalec nadrealizma, Becketta, Apolinaira, mož, ki je Slovencem pripeljal Queneauja, stripe Asterixa, zbirko Borgesa, poeme Lorce in številne gledališke igre, medtem dve desetletji spremljal teater kot gledališki kritik, nato pa po desetletjih prevajanja tujih stavkov začel pisati svoje v jeziku onkraj kanonov in žargona, ki jim je našel redko formo krokijev, zapiskov in vinjet v knjigah Povzetki, Omara v kleti, Zagatne zgodbe, Arles, večkrat. O tem, kako je iskal besede, kako mislimo stavke, kaj je prinesla v prevajanje tehnologija in kaj mu je odvzela, kako je cele zgodbe strnil v en sam stavek ter o duhu pošiljanja razglednic smo se s starosvetnežem, ki goji svojsko zvrst humorja, pogovarjali v posebnem intervjuju za Mladino.
-
30. 6. 2017 | Družba Za naročnike
Najprej so jo poznali kot čudežnega otroka: pri d e v et i h letih je v New Yorku igrala na odprtem turnirju, pri enajstih je premagala velemojstra, pri dvanajstih, ko so bili njeni vrstniki v šestem razredu, se je uvrstila med najboljših sto šahistov na svetu. Potem je bila znana kot ena od sester Polgar, ki so veljale za čudo: Zsuzsanna, Zsofia in najmlajša Judit so tekmovale na moških turnirjih, postale dvakrat zapored olimpijske prvakinje, in ko je George Bush, st. leta 1989 obiskal Madžarsko, se je sestal tudi z družino Polgar. Nato je razblinjala mit o moški superiornosti v inteligenci: pri petnajstih letih je zmagala na prvenstvu Madžarske pred legendarnim Portischem ter Saxom in Riblijem, kar ji je prineslo naziv velemojstrice, in to nekaj mesecev prej, kot je uspelo največjemu – Bobbyju Fischerju.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Napol hromo roko mu je po šestih mesecih uspelo stisniti v pest, medtem ko mu je oko viselo iz očesne jamice, tako da so mu veke zašili čez oko. Bilo je pošastno. Za telo, še bolj pa za duha. Jasno, da ni šlo brez atentatorja – A. Zakaj? Ta je v intervjuju povedal, da je prebral le dve strani njegove knjige in pogledal nekaj videov, iz katerih je ugotovil, da je slab človek. Rushdie se je čudil: je to dovolj močan motiv, da človeka 27 sekund prebadaš z nožem? To je storil na miselni ravni, medtem ko ga je prevevala jeza. A še hujša od nje je bila obsesija s travmo, ki je preprečevala, da bi znova zaživel svoje življenje. Toda kako naj se odmakne? Pomagajo mu tovariši s podobnimi usodami: Becketta je v tridesetih zabodel poulični zvodnik, Mahfuza verski skrajnež … Na ravni duha to še gre, vendar pa mu ostaja telo, ki ga ne sprejme za svojega – biti brez enega očesa ... Poskuša s Kiklopom Polifemom, a se vanj kajpak ne more vživeti, zato stopi po pomoč ven iz literature: igralec kriketa Mansur Ali Khan je izgubil oko, a se vrnil kot eden najboljših; vseeno kislo – da ima pisatelj za vzornika športnika? Lažje se opre na ljubezen z Elizo, s pomočjo katere postavi analogijo. Spoznala sta se na zabavi, kjer je padel po stopnicah in si zlomil očala, v mlaki krvi in z razbitimi očali je obležal tudi med atentatom.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Pamflet Za naročnike
Stranki SD je uspelo pritegniti pozornost. Pred volitvami za novega predsednika so trije protagonisti Jani Prednik, Milan Brglez in Tadej Beočanin polnili prostor osrednjih medijev. Eden za drugim so dajali intervjuje in predstavljali svoje vizije. Nacionalka jim je odmerila kar celotno oddajo Politično. Gledalci smo izvedeli vse, potem pa je skočil v Švico minister Matjaž Han, kjer ga je pričakal šef UEFE Aleksander Čeferin. Njuno fotko so časopisi postavili kot krono ministrskega obiska. Ne po naključju, perfektno izpeljana akcija je kulminirala v Hanovi napovedi, da bo čez nekaj dni tudi sam kandidiral za predsednika stranke. In na kongresu je zmagal. Bil je redek spektakel: edina stranka, v kateri so morali prešteti do deset glasov natančno, če so hoteli razglasiti novega liderja. Tekmovalna demokracija, ki je nismo zaznali v nobeni drugi politični stranki. Pot, ki jo pripelje na vrh med koalicijskimi zavezniki?
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Herbert Marcuse: Enodimenzionalni človek
Knjiga o avtoritarni družbi, ki pa je pisec ne locira na diktature brez parlamentov in svobode govora, ampak jo identificira v napredni industrijski družbi Zahoda. Kako je lahko najmanj svobodna in torej enodimenzionalna prav dežela obilja? Enodimenzionalno mišljenje širijo množični mediji, ki ustvarjajo mentalni okvir, v katerem je svoboda izbira med številnimi produkti, ki so na voljo na trgovskih policah, ko ljudje delajo za to, da si kupujejo avtomobile, počitnice etc., ki jim jih kot željo lansira reklamna industrija. Danes bi bil avtor še radikalnejši, saj je spletna industrija preniknila še globlje v zasebnost kot pred njo televizija. V vse pore, tudi v kulturo, kjer kakovost umetnine določata samo še njen tržni ali medijski odmev in število klikov.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Pamflet Za naročnike
Komentar / Referendumski trojček kot vladna igrača
V oddaji nacionalne televizije Tarča so začeli soočanja pred evropskimi volitvami, a z nerazumljivim izborom gostov. Pet zastopnikov parlamentarnih strank je bilo v studiu, s ceste pa se je oglašal šef Resnice Zoran Stevanović. Ne v studio ne na pločnik pred TV-hišo pa niso povabili zastopnika SLS, stranke, ki ima evropskega poslanca!!? Če so uporabili kriterij opazne uvrstitve v javnih anketah, bi skupaj s Stevanovićem pred vrata morali postaviti tudi Zmaga Jelinčiča iz SNS in koga izmed Piratov. Za javni medij, ki naj reprezentira čim širši spekter političnih akterjev, je bil izbor gostov arogantna gesta uredniške samovolje. Sama oddaja pa je tekla apartheidno, še posebej očitno v finišu, ko so goste pozvali k zaključnim besedam - vse, razen na cesti stoječega glasnika Resnice.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Dragan Matić: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice
Malo je knjig, ki bi konfiskacijam sledile tako pikolovsko. A ta plus ima svojo ceno – študija ne bo dosegla širnega bralstva.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Pamflet
Pred leti je Robert Golob z reklamnimi akcijami za GENI: grejemo se na sonce, dobil vzdevek sončni kralj. Zdaj postaja kralj referendumov. Slovenija je bila od devetdesetih pa vse do začetka prve dekade tretjega tisočletja evropsko čudo na področju participativne demokracije. Izvzemši Švico je bila država z največ nacionalnimi referendumi. Potem pa so se največje stranke, ki med seboj desetletja ne sodelujejo v vladah, naenkrat združile v projektu, kako omejiti ljudstvu pravico, da lahko na plebiscitarnem odločanju odpravi sporne parlamentarne zakone. Referendumska prizadevanja so se še naprej ohranila, le da je zdaj komaj da mogoče uspeti s pobudo. Delo pobudnikov je postalo garaško. Najprej morajo v tednu po izglasovanem zakonu zbrati 2.500 neoverjenih podpisov. To se zdi enostavno, toda v primeru poskusa referendumske ustavitve TEŠ 6 je organizator zadnji hip zbral zahtevano število, imel celo nekaj rezerve, potem pa se je zapletlo. Nekdo je kot naslov napisal začasno namesto stalnega bivališča, drugi je pozabil, da ima matično ime Josip, in se je podpisal kot Joc, kot ga celo življenje kličejo prijatelji in sodelavci, in na koncu je število veljavnih podpisov padlo pod usodnih 2.500. A tudi ko aktivistom uspe preseči magični prag, se začne težaško delo, saj morajo prepričati 40.000 državljanov, da pridejo v skopo odmerjenih uradnih urah na upravne enote, da registrirajo uradno podporo referendumu. OK, gre tudi z e-podpisi, ampak ti tvorijo le minorni del fonda podpisov. Praksa je pokazala, da ta gigantski projekt lahko uspe le, če ga podpre močna strankarska struktura, kot denimo SDS, ali pa prek aktivistov leve provenience ob izdatnem angažmaju dominantnih in s podporo bloka antijanšističnih strank, kot je bilo v primeru referenduma o vodi. Tako ali drugače pa je tak potrditveni zakonodajni referendum politično sredstvo opozicije oz. civilne družbe, s katerim sem ter tja ustavi kak zakon, ki ga je sprejela vladajoča koalicija.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Tim Spector: Resnica na pladnju
Avtor pove, da ni svetnik, da je ob nasvetih uradov za zdravo hrano reagiral kot slehernik in tako tudi sam opustil maslo na račun margarine, jedel prehranska dopolnila, pil kokakolo. A kot raziskovalec je potem zavrgel vsa priporočila državnih institucij, ko je ugotovil, kako diametralno se razlikujejo v različnih državah, kako izsledke raziskav usmerja in plačuje živilska industrija, predvsem pa je začel sam premišljevati o hrani. Ko umikate sol z jedilnika, velja imeti v mislih, da je 70 odstotkov dobite iz predelane in gostilniške hrane, sama sol pa je za organizem koristna. Ribe denimo zaslužijo vso hvalnico, a danes je večina vzgojena v vodnih parkih, v katere vlivajo antibiotike, prosto plavajoče pa v času polucije použijejo čedalje več mikroplastike, kadmija in živega srebra. Spectorjev osrednji credo je, da večina ljudi ni povprečna, torej raziskave, ki slikajo učinke na povprečno telo, vašega ne zadenejo. In ker ne vemo, katera hrana našemu telesu najbolj ustreza, je najbolje, da čim bolj pestro spreminjamo jedilnik. Nekaj je gotovo – predelana in industrijsko pridobljena hrana je polna pesticidov in vsemogočih dodatkov ter ojačevalcev okusov. Slaba hrana je danes razlog za večino sodobnih bolezni.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Pamflet
Komentar / Korupcija na zvočnem zapisu
Pred evropskimi volitvami vedno poteka ritual, ko stranke napovedo sezname svojih kandidatov. Pred dnevi je to storila NSi, za njo Svoboda. Toda sestanek vrha največje stranke je presenetil tam zbrane novinarje. Namesto imen je predsednica sveta Nataša Avšič Bogovič odjecljala, da seznama žal nima pri sebi. Celo vladi naklonjeni SIOL je pikro zapisal, da se je za silo zbrala in se potem le spomnila, da sta na listi tudi oba dosedanja evropska poslanca Irena Joveva in Klemen Grošelj. In nato so različni mediji nekako sestavili spisek sedmerice, Svoboda pa je razkrila, da bo o poslednjih dveh odločil osebno Robert Golob, celotno listo pa da bodo razkrili na srečanju stranke čez čas na Zbiljah. Norčevanje iz medijev! Nacionalna agencija STA je v sredinem jutranjem napovedniku prenesla strankino vest, da bodo na večernem vrhu določili celotno kandidatno listo. Torej so novinarji besede Svobode vzeli zares in prišli na predstavitev izbranih kandidatov. Zaman.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Michael Polanyi: Razsežnost tihe vednosti
Posebna knjiga – ni je mogoče brati, ne da bi razmišljali o njej. Začetek je izzivalen: dejstvo je, da lahko vemo več, kakor lahko povemo. Prikladen tudi za študenta, ki bi protestiral zaradi ocene pri izpitu. A kaj je tisto več? – Misel ima telesne korenine. Jasno, brez telesa tudi ni razmišljanja, vendar pa avtor meri širše, na teorijo, ki postane del tebe in jo ponotranjiš.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Pamflet
Evropski parlament je uzakonil akt o svobodi medijev. Že teden nazaj, a osrednji slovenski mediji so ga le omenili. Tudi nobene reakcije vlade, ki bi povedala, kako ga misli implementirati v nacionalno zakonodajo. Ta akt namreč predvideva, da morajo države zagotoviti pluralnost medijev ter da v javnih medijih ni dovoljeno odstavljati vodstev pred koncem njihovega mandata. Idealna tema za nacionalno televizijo, da bi organizirala in predvajala okroglo mizo. Nasprotno, beremo lahko, da so z lepo odpravnino končali večdesetletno novinarsko kariero Vide Petrovčič, ki je v zadnjih letih vodila serijo različnih okroglih miz. OK, lahko bi jih zdaj vodil tudi še kdo drug, toda ta novinarski žanr, ki je dajal pečat RTV SLO, je iz informativnega programa izgnan. S stališča pluralnosti je nenadomestljiv, saj se v njem jasno izoblikujejo dileme in problemi obravnavanih področij. Njena paradna oddaja Tarča res da odpira škandalozna teme, toda v omejenem formatu všečnih TV-dvobojev in s šibkim spoznavnim učinkom.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Gabriel García Márquez: Avgusta se vidiva
Zadnje delo, ki ga je izdal za življenja, so Žalostne kurbe mojega življenja (2004), v katerih si pohotni 90-letnik zaželi devico, a najde ljubezen svojega življenja. Od tod naprej ni nadaljevanja. Pač, sinova sta za neobjavljeni rokopis, ki ga je Gabi zavračal, češ da mu peša spomin in ga ni vreden, po desetletju presodila, da je imel prav, saj po njunem mnenju ni bil več toliko pri sebi, da bi presodil, da je tudi to pisanje izvrstno, in sta ga letos izdala.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Pamflet
Komentar / Bog se ne opravičuje
Svoboda je priletela dobesedno iz neba in zmagoslavno osvojila skoraj polovico parlamenta. To ji je uspelo, ne da bi predstavila program, po katerem bi lahko prepoznavali ideje, za katere se zavzemajo njeni nosilci. Teh še vedno ni, se je izoblikovala njena govorica. Ko njen vrhovnik odstavlja ministre, umaknjeni sporočajo, da so to storili sami po svojih željah. Kajpak ob eni izjemi ministrici Tatjani Bobnar, katere kritike pa je premier Robert Golob označil za izmišljije. Odstopa z mesta podpredsednice stranke si je zaželela celo prva dama parlamenta Urška Klakočar Zupančič. Zadnji teden beležimo opazni osip funkcionarjev vlade in vladajoče stranke, kjer so spet vsi odšli sporazumno k novim kariernim izzivom nasproti. Prepoznavna značilnost Svobode je torej ta, da nikoli ne izvemo nobenega razloga, zakaj so izvedli interno čistko. Udari kot strela z jasnega, potem pa mediji preigravajo možna zakulisja. Bog ne daj, da vprašajo visokega funkcionarja stranke: ta bo vedno izrekel isto frazo - jaz o tem nič ne vem.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Kot avtor je brskal po pozabljenih žanrih, se ustavil pri antični manipeji, se spraševal, kaj je pisanje, kaj slog, kaj percepcija, kaj je sploh tisto, kar vidi, na kaj meri pojem »zagledal se je«. Pomenljivo, novinarjem je vedno vse jasno, nezamisljiva jim je refleksivna distanca do samih sebe.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Pamflet
Komentar / Mir kot vsesplošna dobrina
Posnetek nelegalne avto dirke iz garažne hiše megacentra na Rudniku je pretresel družabna omrežja. Ko policijsko vozilo prižge utripajoče luči, se mu vozniki na cesti samoumevno umaknejo. Tokrat se je pred može postave postavil junak, jih ustavil, si v zabavo sezul čevelj in navdušeni množici demonstriral, kako se jih ne boji, kako mu nič ne morejo. In res, policisti so se z vzvratno vožnjo umaknili s posredovanja. Demonstracija vesoljni državi o popolni nemoči policije.
-
Charles Darwin: O izražanju čustev pri ljudeh in živalih
Njegovo delo o izražanju čustev poldrugo stoletje kasneje seveda ni več vsebinski novum, zato ga velja umestiti v zgodovino vednosti. Ob izidu je šlo za prelomna dognanja. V viktorijanski dobi, ki jo je oblikovalo 63 let vladavine kraljice Viktorije, je dominirala olika, ki je določala obnašanje, v katerem je spodoben človek obvladoval in zadrževal čustva. Iz literature so bile denimo izgnane psovke in kletvice za izražanje strasti, kot sta jeza in bes. V tem ozračju je nastopil Darwin in sistematično afirmiral široko paleto izražanja čustev, jih opisal kot naravno stanje človeka, tudi kultiviranega. Še več, kot čuteča bitja je prepoznal številne vrste domačih in divjih živali, poleg predvidenih stanj, kot sta recimo jeza in strah, je opisal celo osuplost.
-
Komentar / Karikatura pravne države
Ruski opozicijski politik Aleksej Navalni je izgubil vse bitke s prezidentom Putinom, toda zmagal je v poslednji. Za življenja mu ni uspelo, da bi gospodar Kremlja naredil korak nazaj. Tudi v posmrtni je kazalo, enako - oblasti niso hotele izročiti njegovega trupla materi. Toda, na koncu je Vladimir Vladimirovič popustil in v Moskvi ga bodo položili v grob. Vsemogočni prezident, katerega moč spominja na Stalinovo, vseeno ni boljševik. Njegov ideološki projekt je imperialna država, ki pa ni v vojni s pravoslavno cerkvijo. Ta pa zahteva, da se človek poslovi od sveta s pokopom, da mati pokoplje mrtvega sina. Putin se prekriža, kadar vstopi v cerkev, in je zaveznik z ruskim patriarhom. Navalnemu je uspelo najti točko, kjer ga je premagal. Kislo, cinično, toda predstavlja del najmočnejše ruske tradicije, v kateri so posamezniki kljubovali absolutni oblasti. Ruski disidenti so bili svetovni unikum, zakaj svojo držo so znali braniti sami, v brezupnih razmerah, brez pomoči zahodnjaških fanfar svobode govora. Pod Stalinom je sredi tridesetih vladal totalni teror. Ne le, da si ljudje niso upali javno izgovarjati svojih misli, bali so se pisati celo intimne dnevnike. Stari boljševik in partijski sekretar Demjanov je nekoč v dnevnik zapisal, da nerad Stalinu posoja knjige, ker mu jih ta vrača popackane z mastnimi odtisi prstov. Tajna policija Čeka ga je odkrila in odtlej se je samo še tresel za življenje. Učenjak Solertinski pa je v istem času povsem svobodno zapisal vse, kar si misli. Zapiske je pisal v starem, pozabljenem portugalskem narečju. Ostal je prost in svoboden. Pesnik Osip Mandelštam je bolj ljubil prostost. Napisal je pesem o Stalinu, v kateri je komunističnega boga z eno besedo prekrstil v kremeljskega gorjana. Jasno, da je ni objavil. Jo je pa recitiral na večerji s prijatelji. Agenti Čeke so ga hitro našli in zaprli, za njim pa še vseh 11 poslušalcev, ki so končali po zaporih. A režim se ni ustavil, v nadaljnji preiskavi so se dokopali še do osmerice, ki je slišala za vsebino deklamacije. Mandelštam je štiri leta po aretaciji umrl neznano kje v gulagu. Pomirjeno je sprejel, da je smrt cena njegove svobode.
-
Smrt Alekseja Navalnega usmeri pogled na pesnika Osipa Mandelštama, ki je zaradi nepojasnjenega vzroka umrl med služenjem zaporne kazni v gulagu leta 1938. Njegova žena Nadežda, ki je nekaj let prostovoljno preživela z njim v kazenski koloniji, je v Spominih ustvarila eno najmočnejših pričevanj o duhu stalinizma. Takrat, ko se je Stalinovo ime le hvalilo, je Osip napisal pesem o vladarju iz Kremlja, v katero je vtaknil slabšalnico – kremeljskega gorjana. Ni je objavil, deklamiral jo je skupini prijateljev. Sistem ovaduhov ga je kajpak razkril, a zaprli niso le avtorja poeme, tajna policija je prišla na sled še vsem 11 poslušalcem recitacije in osmim, ki so potem slišali zanjo. Ko so ga obsodili na leta zapora, se je čudil milosti, da ga niso takoj ustrelili, ampak so mu podarili še štiri leta življenja, seveda v obliki grozljivke. Vdova Nadežda, tudi sama pesnica, ki je v šestdesetih letih imela skrivni salon oporečniških literatov, v knjigi prinaša opornike smisla, na katerih so stali disidenti. Ko so jim čekisti sredi noči vdrli v stanovanje in ga preiskali, je bilo pomenljivo pogledati, kakšne našitke je imel poveljnik. Višja šarža je nakazovala, da bo kazen bolj drastična. Ko dobi Osip v taborišču fiksno idejo, da ga bodo ubili ob šestih popoldne, mu žena vsak dan prestavi uro naprej. Kot obliko rezistence si je omislil avtocinizem: celotno sovjetsko dobo si je želel, da bi odpotoval kam daleč, a ni imel denarja, zdaj pa potuje v oddaljeni gulag na stroške države. Toda prostora za ironijo praktično ni bilo, postranska kazen je bila odvzem osebne izkaznice. V kazenski koloniji je moral vsak mesec zaprositi za začasno, čakati nanjo v vrstah, prej moledovati za potrebna potrdila. Kdaj mu je pomagala izbira perspektive, da si je ustvaril nekaj vedrine: taboriščniki niso vedeli, kam jih peljejo, njemu pa je stražnik izdal destinacijo, ergo – imam izjemen privilegij!
-
Komentar / Prestolnica korupcije
Skoraj osem od deset Ljubljančanov meni, da v mestni upravi vlada korupcija. To pravi mestna opozicija? Ne, to je raziskava Evropske komisije, ki je želela presoditi, koliko korupcije je v administraciji velikih mest. Ljubljana je tako uvrščena med najbolj koruptivne prestolnice. A ista raziskava je prinesla še en podatek: večji del vprašanih je zadovoljen z življenjem v mestu. Ergo - večina meščanov je zadovoljna s korupcijo v mestu; skorumpirano je torej tudi ljudstvo. Z izjemo časnika Dnevnik, ki je o tem poročal na naslovnici, se večine dominantnih medijev to ne tiče. Tudi vlada ni sklicala seje, na kateri bi obravnavala ukrepe, kako v glavno mesto vrniti vladavino prava. Zaradi razmaha korupcije so zaskrbljeni le v vrhu Evropske unije, v domovini pa kot, da nismo člani EU. No, na izredni seji v parlamentu so poslanci Svobode iznašli rešitev: zapisati je treba ničelno stopnjo korupcije v vladne dokumente. In ta bo potem sama od sebe izginila.
-
Spraševalec je atipični novinar, saj postavlja vprašanja, ki so kdaj daljša od odgovorov. Zgled, kako ne pristopiti k sogovorniku? V tem primeru ne, saj Jernej Šček prav s tem stke vezi s sogovorniki; predstavi se kot poznavalec njihovih knjig in del, s čimer ustvari zvedavi dialog, v katerem se njegovi gostje odprejo in nazorno pojasnjujejo svoje misli. Projekt, ki prinaša spoznavni učinek, a ne le na ravni dejstev, večinoma skozi šolo razmišljanja.
-
Komentar / Molk kot orožje socialdemokratov
Ko je SD podpora javnosti strmoglavila na nižjo raven in potem ko je predsednik vlade ignoriral njeno zahtevo po odstavitvi ministrice za pravosodje in demonstriral svojo nadvlado, je imela stranka krizni vrh. Kako je odreagirala? Napovedala odhod iz koalicije, zaostrila verbalni spopad s premierom, na čelo postavila novo ime? Nak, naredila ni nič, vse odločitve je prestavila na kongres čez nekaj mesecev. Njena strategija je torej postati neviden, brezobličen in čakati, da ji čas povrne izgubljeni domet popularnosti. Simpatizerji in volivci jo bodo potemtakem prepoznali po molku. Nedvomno originalni eksperiment.
-
Veliko ime med svetovnimi reporterji Kapuściński (1932– 2007) je v člankih in knjigah združeval tri vrste spoznanja: kar je videl in doživel na lastni koži, pogovore z domačini ter branje literature in zgodovinopisja, kar je potem povezal v refleksivne pripovedi o stvarnosti. Njegov angažma je bil edinstven: najprej otroška leta v Pińsku pod sovjetsko okupacijo, potem novinarsko potovanje s transibirsko železnico konec petdesetih let, nato reportaže iz šestdesetih, s konca osemdesetih in iz prvih let devetdesetih. Leta in meseci osebnih izkušenj. Mož je vedel, o čem piše. In pisal je v slogu, ki velja za vrhunec literarnega novinarstva. Ki pa ne prinaša literature, ampak spoznanja. Tako denimo ni le navedel uničevanja religije in ikon, ampak je postregel z detajli – uničenih je bilo več kot 30 milijonov ikon: v vojski so jih uporabljali za tarče, rudarji so z njimi prekrivali z vodo zalite rove, na tržnicah so jih uporabljali kot gajbice za krompir, v kuhinjah so na njih sekljali meso in zelenjavo, v stanovanjih so jih kurili v pečeh. Lik omnipotentnega partijskega voditelja je utelešal Gajdar Alijev, ki je Azerbajdžanu vladal več kot 40 let, zadnjih deset let kot predsednik države; osebno je izročal ključe dobitnikom novih stanovanj. Drugače Lenin; samo v Ukrajini so mu po smrti postavili pet tisoč spomenikov. Avtor je v Moldaviji srečal nekoga, ki je bil deset let zaprt: v dnevno sobo si je hotel postaviti Leninov kip, a ker ni šel skozi vhodna vrata, ga je privezal z vrvjo okoli vratu in ga ob steni bloka dvigoval v drugo nadstropje: toda še preden ga je slavnostno postavil, so ga že odpeljali agenti KGB, ker je obesil voditelja revolucije.
