Marcel Štefančič jr.
-
26. 9. 2014 | Mladina 39 | Kultura | Film
Woody Allen vedno izgleda kot vernik, ki je izgubil vero v Boga, zato je zadnji, ki bi verjel v nadnaravne reči, toda do zdaj je režiral že 44 filmov, kar pomeni, da ima zelo močno vero v iluzije, iluzionizem, čarovnije ipd., potemtakem v vse tisto, kar filme drži skupaj. Čarovnija v mesečini, postavljena v dvajseta leta prejšnjega stoletja, je film o iluzionistu, klubskem čarodeju, ciničnem mizantropu, ki je izgubil vero v iluzije, iluzionizem in čarovnije.
-
26. 9. 2014 | Mladina 39 | Kultura | Film
Če bi Ameriko po islamističnih obglavljenjih ameriških reporterjev preplavila taka patriotska histerija, kot jo je po 11. septembru 2001, potem Mesta greha 2 zdajle po svetu ne bi vrteli v integralni, ampak v porezani, cenzurirani verziji: film se namreč začne z obglavljenjem – bad guy z nožem zareže v vrat, ki kar eksplodira. Ta prizor bi letel ven.
-
19. 9. 2014 | Mladina 38 | Svet
TV-mreža Fox je serijo Sleepy Hollow nedavno oglaševala s pikantnim sloganom: »Nacionalni praznik obglavljenja.« Da bi bilo oglaševanje čim učinkovitejše, je pošiljala tudi spletne razglednice, ki so napovedovale »Brezglavi dan«, s čimer je merila na Brezglavega jezdeca, glavnega junaka te serije, zadela pa nekaj povsem drugega: prav tisti dan je PR Islamske države sporočil, da so obglavili ameriškega reporterja Stevena Sotloffa. Slab timing. Katastrofalno slab.
-
19. 9. 2014 | Mladina 38 | Kultura | Film
Slovenski filmski junak je lahko depresiven brez razloga. In lahko je depresiven z razlogom. Žak (Klemen Janežič), glavni junak Poti v raj, je depresiven z velikim, težkim, strašnim razlogom – oče in mati umreta v prometni nesreči. Izsili ju tovornjak. Zelo slovensko. Toda to je sreča v nesreči. Ta “težki” razlog namreč prihrani veliko časa – vse je jasno, tako da ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je Žak tak, kot je.
-
12. 9. 2014 | Mladina 37 | Politika
Milovan Đilas, razvpiti jugoslovanski partijski veljak, ki se je na lepem prelevil v besnega kritika partije, je leta 1957 objavil knjigo Novi razred, ki je stresla Jugoslavijo, še zlasti partijo, s Titom vred. To je bil škandal brez primere. Vsi so govorili o tej knjigi, ki je podala »sliko komunističnega sveta«, toda potihem – v Jugoslaviji je bila tabu. Đilas jo je izdal v tujini. In o njej se še vedno spletajo legende. Je bil Đilas disident ali konvertit? Mu je pri pisanju te knjige pomagala CIA?
-
12. 9. 2014 | Mladina 37 | Kultura | Film
Slovenski filmi so imeli vedno probleme z realnostjo. Imeli so jih v socializmu. In imajo jih zdaj, v kapitalizmu. V socializmu so imeli največje probleme prav s temeljno celico socializma – delavcem. Tistim iz neposredne proizvodnje. Iz realnega sektorja, bi rekli danes. V slovenskih filmih namreč delavca ni bilo na spregled. Kot da ga ni. Slovenski film ni vedel, kaj naj z njim počne. Če pa se je delavec že ravno pojavil, potem je šlo za Neslovenca, ki je posilil Slovenko (Zgodba, ki je ni) – ali pa za Neslovenca, ki je skušal plesati s Slovenko (Po isti poti se ne vračaj).
-
12. 9. 2014 | Mladina 37 | Kultura | Film
Življenje je kratko. Traja le 39 dni. Vsako leto le nekaj dni. Filmi so tisti, ki spuščajo čas v življenje. Tisti, ki odločajo, koliko časa bo kdo živel. In česa se bo spominjal. Tisti, ki stojijo na vratih – in v življenje spuščajo čas. Vratarji časa. In film Fantovska leta je vratar, ki se tega zaveda. Richard Linklater ga je snemal 39 dni, toda 12 let – vsako leto le nekaj dni. Snemal pa ga je z istimi igralci, tako da se v filmu postarajo za 12 let. In tudi film se postara. Igralci – in liki, ki jih igrajo – se postarajo s filmom. Film jih postara. Ko se film konča, je Mason (Ellar Coltrane), glavni junak, star 18 let – odpravlja se na kolidž. Pred njim je novo obdobje, življenje, prihodnost, vznemirljiva daljava, v katero zre. Ko se film začne, je star 6 let – leži na travi in zasanjano zre v nebo. Poln pričakovanj. In pred njim je še vse – še ves film. Ko leži v tisti travi, se zdi, kot da komaj čaka, da se mu zgodi življenje. V njegovem pogledu prasketa vprašanje: le kaj je to življenje? Le kaj bo to življenje?
-
5. 9. 2014 | Mladina 36 | Politika
Aerodrom gre Nemcem. To ni ne prvo ne zadnje državno podjetje, ki bo šlo Nemcem. Tudi Telekom naj bi šel Nemcem. Und so weiter. Logično, boste rekli, komu pa, če ne Nemcem? Nemci so dobri gospodarji. Resda hladni in vzvišeni, toda odgovorni, racionalni, produktivni in učinkoviti. Poznajo red in disciplino. Ne trošijo več, kot ustvarijo. Ne počnejo neumnosti. Ne padajo na korupcijo. In ne delajo sranja – kot naši.
-
29. 8. 2014 | Mladina 35 | Svet
V ameriškem Fergusonu je belopolti policist sredi belega dne ustrelil temnopoltega najstnika, Michaela Browna. Fotke njegovega iznakaženega trupla so obletele družbena omrežja, še preden so mediji sploh vedeli, kaj se je zgodilo. Brown je bil star 18 let, neoborožen – in roki je držal kvišku. Policist ga je ustrelil povsem od blizu – vanj je izstrelil šest krogel. Dve v glavo, kot je pokazala obdukcija. Brown ni imel nobenih možnosti. Njegovo truplo je ure in ure ležalo na cesti. Pokopali so ga v zaprti krsti.
-
29. 8. 2014 | Mladina 35 | Kultura | Film
Če bi radi videli, kako si brata Dardenne, dobitnika dveh zlatih palm (Rosetta, Otrok) in trume drugih prestižnih nagrad, predstavljata vestern Točno opoldne (ali pa film Teci, Lola, teci, če smo že ravno pri filmih o tekmi s časom), potem si obvezno poglejte film Dva dneva, ena noč, kombinacijo reboota njune Rosette, naturalističnega trilerja, moralke in road movieja, v kateri ima Sandra (Marion Cotillard), “depresivna” uslužbenka neke belgijske tovarne sončnih panel, le dva dneva in eno noč, da ohrani zaposlitev.
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Kultura
Leta 1950 sta se Lauren Bacall in Humphrey Bogart med potjo v Afriko, kjer naj bi John Huston z Bogartom in Katharine Hepburn posnel Afriško kraljico, ustavila v Evropi. Obiskala sta London in Pariz, si ogledala vse atrakcije, ki jih moraš videti, preden umreš (Seno, Place de la Concorde, Versailles, Fontainebleau, Slavolok zmage, Elizejske poljane, hotel Ritz, Café de la Paix, Diorjeve štacune, bolšji trg ipd.), mahala fenom in pozirala. V Benetkah ni bilo nič drugače. Ko sta se z gondolo peljala po Velikem kanalu, jima je sledila truma gondol in čolnov. Feni so ju fotografirali – in onadva sta fotografirala fene, kako ju fotografirajo.
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Kultura | Film
Film Dva obraza januarja se dogaja v Grčiji, na njenih barvitih, zapečenih ruševinah pravzaprav, toda ne danes, ampak leta 1962. Posnet je po kriminalki ameriške pisateljice Patricie Highsmith, ki jo je na zemljevid postavil Alfred Hitchock, jasno, s klasiko Neznanca na vlaku, v kateri je skušal Bruno, ojdipski fičfirič, teniškega prvaka prepričati, da bi “izmenjala” umora – Bruno bi umoril ženo teniškega zvezdnika, teniški zvezdnik pa bi umoril njegovega očeta, s čimer bi zagrešila “popolni zločin”.
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Kultura | Film
Če na filmski sliki vožnjo avtomobilov ekstremno pospešiš, izgine. Ne vidi se jih več. Vse je odvisno od časa. “Brez časa ne obstajamo,” dahne Lucy, glavna junakinja tega sci-fi trilerja, ki izgleda kot hiperaktivni B-film, v katerem o evoluciji debatirajo Kubrickova Odiseja v vesolju, Malickovo Drevo življenja in Nolanov Izvor. Lucy igra Scarlett Johansson, ki s tem sklepa svojo neformalno posthumanistično trilogijo (Ona/Pod kožo/Lucy). Režira Luc Besson, ki ne more pozabiti svoje Nikite.
-
14. 8. 2014 | Mladina 33 | Svet
Leta 2009 so začeli od Chicaga proti New Yorku polagati optične kable. Prebijali so hribe, doline, ceste, predore, postavljali strogo varovane bunkerje z ojačevalniki. Na videz povsem rutinska stvar. Optične kable stalno vlečejo. In to ne bi bilo nič posebnega ali pa nenavadnega, če tega ne bi počeli v veliki tajnosti. Delavci, ki so kable polagali, so vedeli, kaj polagajo, niso pa vedeli, zakaj, še manj – za kaj. Čemu bodo ta optična vlakna namenjena, niso imeli pojma. To je bila vojaška skrivnost. Nihče ni kaj dosti spraševal in vohljal, toda tisti, ki so ugotovili, da ni dobro preveč spraševati, so bili prepričani, da gre res za kak nov odsek vojaške infrastrukture – za najnovejšo vojaško skrivnost. V resnici je šlo za več kot vojaško skrivnost – za skrivnost, ki je nad vojaškimi skrivnostmi.
-
14. 8. 2014 | Mladina 33 | Kultura | Film
Prvič: ste videli zadnje superjunaške filme studia Marvel? Ja, postajali so vse bolj resni, celo resnobni. In ja, vse bolj so se držali Zemlje. Spomnite se le Thora, Iron Mana in Stotnika Amerike – potrebovali so Zemljo, da bi izgledali superjunaško. Marvelovi Varuhi galaksije pomenijo predah, celo diverzijo. Superjunaki se tu ne jemljejo resno. In tudi film jih ne jemlje resno. A da ne bo kakega nesporazuma: film jih jemlje resneje, kot jemljejo sami sebe. Varuhi galaksije so intergalaktični wisecracking, vesoljski stand-up, ringelšpilski kozmični vic. Kot da bi Lucas šepnil Spielbergu: Tega pa še nisi slišal! Hej, vesolje je neskončno, brezmejno in nepredvidljivo – zakaj bi se držal utrujene, enolične, dolgočasne, predvidljive, majhne Zemlje, na kateri nihče več ne sliši tvojih vicev?
