Sedem

V petek, 31. oktobra, se bo v Kinodvoru odvrtela sedma Noč grozljivk, ki bo servirala 12 ur groze, gorja in gravža

Skupina hormonskih mladeničev in mladenk se s kombijem odpravi na trip v divjino, kjer potem pade v pest in usta kanibalskim psihopatom. Oh, kakšen kliše, boste rekli. Toda leta 1974 to ni bil kliše – Teksaški pokol z motorko je bil prvi šoker o skupini hormonskih mladeničev in mladenk, ki jih nedolžno potepanje pripelje na ruralni žar. Mladeniči in mladenke, produkti tedanje kontrakulture in hipijevske alternative, ne zaupajo nikomur, ki je starejši od 30 let, toda zaupati ne bi smeli podeželju, Teksasu in družinskim vrednotam. V Teksaškem pokolu z motorko se namreč izkaže, da so prava pošast prav podeželje, Teksas in družina, no, teksaška kanibalska družina, ki vse te hormone nove Amerike natakne na kavlje in si jih potem servira kot najokusnejšo delikateso. Stara Amerika – vukojebina, slepa ulica evolucije, modernizacije in socialnega darwinizma, ki jo je kapitalizem zaobšel in prelevil v recesijski tehnološki višek – požre novo, mlado, svežo Ameriko. Ko kapitalizem odpove, ljudje mutirajo v kanibale.

Film, ki je šokiral Ameriko in svet (ne, Bush ni bil nič v primerjavi s tem), je Tobe Hooper posnel v stari viktorijanski hiši pri Round Rocku, v kateri je tedaj živel neki hipi, ekipa je imela le dve vozili, le eno stranišče in le 60.000 dolarjev, ki pa so jih – in to je šele šokantno! – vložili lokalni politiki, lobisti in odvetniki, ugledni mainstream ljudje. Snemali so 7 dni na teden, od 12 do 16 ur na dan, v strašni vročini in na groteskni scenografiji, polni pravih okostnjakov in kosov mesa, saj je skušal Hooper ustvariti avtentično atmosfero klavnice. Nekateri so bruhali, še preden so film sploh videli, pa četudi je šlo le za pravljico o Janku in Metki, križano z resnično zgodbo o Edu Geinu, serijskem morilcu, ki je jedel ljudi, si “oblačil” njihove kože in si natikal njihove obraze – kot Leatherface, nov obraz terorja, ki ga je igral Gunnar Hansen. Ja, imel je usnjen obraz. In ja, usnje je bilo iz človeške kože. Leatherface je postal tako kulten kot Teksaški pokol z motorko – in kot sam Gunnar. Ko bo umrl, na njegovem nagrobniku ne bo pisalo “Gunnar Hansen”, ampak “Leatherface”.

Teksaški pokol z motorko, ki je grozljivko – podobno kot prej Psiho in Noč živih mrtvecev – potegnil v filmska nebesa (in postal eden izmed najprofitabilnejših filmov vseh časov), je bil tako inovativen in originalen, da danes izgleda kot kliše. Ne brez razloga: zdi se, kot da so vse sodobne grozljivke – Noč čarovnic, Petek trinajstega, Mora v ulici brestov in drugi slasherji – zrasle iz njega, iz njegovega mesa, njegovih kosti, njegove kože, njegovih kanibalov, njegovega tipa gorja in gravža, njegove neogotske perverznosti, njegove morbidne nelagodnosti, njegove manične intenzivnosti, njegovega nervoznega, nasekanega cineveritéjskega sloga, njegovega porno punka. Teksaški pokol z motorko je bil prvi pravi slasher. Malo je bilo tako razvpitih in tako vplivnih grozljivk, da ne rečem – tako vplivnih filmov. Teksaški pokol z motorko je Državljan Kane grozljivk. In obratno: Državljan Kane je Teksaški pokol z motorko art filmov.

Teksaški pokol z motorko – restavrirana verzija te klasike, ki je letos dopolnila 40 let – bo eden izmed šestih šokerjev, ki bodo nocoj, v tradicionalni kinodvorski Noči grozljivk, stresali aficionadose groze, gorja & gravža, začenši ob 19.00 z južnokorejskim Ledenim vlakom (Snowpiercer), ki pikantno in brutalno pokaže, da za revolucijo – in revolucionarno nasilje, če hočete – ni nikoli prepozno, niti po koncu sveta, v postapokaliptični ledeni dobi, po kateri blodi vlak, orjaški perpetum mobile, ki ga brezpravno, sestradano, zatirano in zaničevano ljudstvo iz zadnjega vagona – iz zadnjega razreda – prelevi v Oktober in Križarko Potemkin, v elizejski pokol s srpom & kladivom.

V avstrijskem Krvavem ledeniku (Blutgletscher) bo raziskovalce v Alpah razmigal kameleonski stvor, nova histerična pošast klimatskih sprememb (ko kričite, ne jejte banan!), v izraelski Steklini (Kalevet), ki je tako hiperaktivna in obešenjaška, da od nje kar šprica, pa se izkaže, da so mali, vsakdanji, teniški ljudje nasilnejši, nepredvidljivejši in bolj psihopatski od psihopata, ki straši v gozdu, kar pove veliko o Izraelu.

Britansko Polje v Angliji (A Field in England), ki ga je posnel Ben Wheatley, stari znanec Noči grozljivk (Kill List), nas odpelje v preteklost, v čas angleške državljanske vojne, ki se ji skuša skupina dezerterjev izmakniti, a jih potem na polju, kjer naj bi jih čakal zaklad, pričaka okultni ringelšpil torture, halucinantni teater krutosti, ki ustvari vtis, kot da so psihedelijo izumili v 17. stoletju.

Krvavi sneg 2 (Død Snø 2), nadaljevanje norveškega kulta, pa nas vrne v sedanjost, v kateri pa se – o, kako slovensko! – druga svetovna vojna noče in noče končati. Nacistični zombiji ponovno vstajajo in novim generacijam ne pustijo spati, kaj šele sanjati. Film brezmejno uživa v svoji groteskni absurdnosti, toda bolj ko je absurden, bolj izgleda kot politična alegorija Evrope, ki prihaja in ki v resnici sploh nikoli ni odšla.

Filmski dogodek:
Noč grozljivk 7
Kje: Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: 31. oktobra 2014