Marcel Štefančič jr.
-
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Politika
V romanu 11.22.63, zadnjem eposu Stephena Kinga, rokenrolu potovanja skozi čas, se Jacob Epping, učitelj iz Maina, vrne v preteklost, da bi preprečil atentat na predsednika Johna F. Kennedyja. Zakaj hoče spremeniti zgodovino? Ker verjame, da bo svet zaradi njegovega posega v zgodovino boljši. Če bo preprečil atentat na Kennedyja, bo preprečil tudi vsa grozodejstva, ki so se zgodila po Kennedyjevi smrti – vietnamsko vojno, atentate (na Roberta Kennedyja, Martina Luthra Kinga), izvolitev Richarda Nixona, afero Watergate, izvolitev malega Busha, 11. september in tako dalje. Tip hoče očistiti zgodovino. In res, atentat na Kennedyja mu uspe preprečiti, toda ko se vrne v čas, iz katerega je odpotoval, ugotovi, da je njegov poseg – »metuljev učinek« – prihodnost spremenil na slabše. Amerika, ki so jo opustošili potresi, nuklearna apokalipsa, radiacija in ekstremno nori predsedniki, se je prelevila v distopijo.
-
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Kultura | Film
Če hočete videti apokaliptično verzijo Alice v čudežni deželi, potem morate nujno slediti sagi o Nevidnem zlu, v kateri se Alice (Milla Jovovich), uslužbenka korporacije Umbrella, tajne producentke »nevidnega zla«, prelevi v baletno, usnjeno, nesmrtno superjunaško orožje, gensko spremenjeni organizem (damska verzija Jasona Bourna, izgubljena sestra Selene iz Podzemlja, nesojena ljubica Nea iz Matrice), strup za zombije, prepotuje Ameriko, se klonira, v Maščevanju, peti epizodi Nevidnega zla, pa se vrne nazaj v korporacijo Umbrella, ki je lahko zdaj – v času globalizacije, vsaj s svojim testnim obratom – parkirana tudi v ledu Kamčatke.
-
14. 9. 2012 | Mladina 37 | Kultura | Film
Straža je čisti, absolutni dolgčas. Česa tako mučno upehanega zlepa ne boste videli. Kar je seveda presenetljivo, če pomislite, da je film po eni strani komedija, po drugi strani pa sci-fi. Še več, po eni strani vključuje hordo top komikov (Ben Stiller, Vince Vaughn, Jonah Hill, Richard Ayoade), po drugi strani pa vključuje invazijo zunajzemeljskih bitij, alienov, ki tudi izgledajo kot alieni.
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Svet
Tik preden je na republikanski konvenciji v Tampi na oder stopil Mitt Romney, bogataški robot, ki se ima za srednji razred, ki pravi, da njegova žena vozi nekaj kadilakov, ki trdi, da je korporacija človek, ki je prepričan, da je Barack Obama preživel preveč časa na Harvardu, ki verjame, da se v Evropi ljudje poročajo za sedem let (in potem pogodbo – pač glede na okoliščine – podaljšajo ali prekinejo), in ki je mojster bušizmov (»Verjamem v Ameriko, v kateri na milijone Američanov verjame v Ameriko, ki je Amerika, v katero verjame na milijone Američanov«), je na oder stopil spektakularni gost presenečenja, Clint Eastwood, ki je tako dobil priložnost za desetminutni stand-up, za svoj mali skeč, za svoj mali satirični performance, s katerim je skušal stopiti v čevlje Davida Lettermana, Billa Maherja, Jona Stewarta in Stephena Colberta.
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Kultura | Film
Kako začiniti zakon je film, ki se zaveda, kaj ima – Meryl Streep in Tommyja Leeja Jonesa. In tega ne skriva. Meryl Streep in Tommy Lee Jones sta namreč praktično v vsakem kadru – skupaj ali pa ločeno. Vsi ostali so v kadru le, če sta v njem tudi Meryl Streep in Tommy Lee Jones – ali pa vsaj eden izmed njiju.
-
31. 8. 2012 | Mladina 35 | Družba
Hollywood je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu hladne vojne, makartizma in protikomunistične histerije, posnel kopico pompoznih, paranoidnih sci-fi grozljivk, v katerih se je praktično vedno izkazalo, da v vesolju – bodisi na Luni, Marsu in Veneri ali pa na povsem izmišljenih planetih – obstaja življenje. Običajno se je tudi izkazalo, da ima to zunajzemeljsko življenje zlobne namene, kar pa ni presenečalo, če pomislite, da so bila zunajzemeljska bitja, ki so jih na vesoljskih odisejah srečevali ameriški astronavti, ponavadi rdeče barve, da so si hotela na vsak način podrediti Zemljo, da so ravno načrtovala množično invazijo na Zemljo, da so rada predla o zveličavnosti kolektivizma in da so nosila uniforme, ki so bile videti kot predelave uniform sovjetske, boljševiške vojske. To, da v vesolju obstaja življenje, ni bila dobra novica.
-
31. 8. 2012 | Mladina 35 | Kultura | Film
O mogotcih, ki jih je ustoličil deregulirani, razšopirjeni finančni kapitalizem, vemo že tako rekoč vse. Recimo: da namesto v razvoj in delovna mesta vlagajo v luksuz, saj veste, v jahte in drage avtomobile. Da so zelo mobilni, fluidni, fantomski – kot finančni kapital, skladi visokega tveganja in mistični finančni produkti. Da svoj denar na veliko selijo v davčne oaze. Da so hudo arogantni, hladni in distancirani, brez trohice sočutja in smisla za socialno državo, mrhovinarski in robotsko zatopljeni v svoj ego, svoje igrače in svoj fantazijski svet. Da s svetom – oh, in realnostjo, ljudstvom – nimajo več nobenega stika, da ga niti nočejo več imeti in da raje živijo v gated communities, zaprtih, zaklenjenih, nedostopnih, zastraženih skupnostih. In da ljudje ob pogledu nanje najprej pomislijo na Stalina, ki je take, kot so oni, pospravil, še preden so sploh – magari plašno in sramežljivo – dahnili: »Naš trg bi bilo treba bolj odpreti.«
-
24. 8. 2012 | Mladina 34 | Svet
ZDA
-
24. 8. 2012 | Mladina 34 | Kultura | Film
Chris (Emile Hirsch), idiotski teksaški diler, sklene, da bo likvidiral svojo mamo – z njeno zavarovalnino kani odplačati mafijski dolg. Jasno, oče (Thomas Hayden Church), zdaj poročen z drugo žensko (Gina Gershon), ga sunkovito podpre.
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Družba
Gore Vidal, nedavno umrli ameriški pisatelj in esejist, je leta 1998 v reviji Vanity Fair objavil esej Vojna doma, v katerem je napadel ameriško vlado, ki pod pretvezo »lažne vojne proti mamilom in terorizmu« gazi ustavo, državljanske in človekove pravice, množično prisluškuje ljudem, jim kontrolira urin, jih nenehno profilira, preiskuje in elektronsko nadzira. Povsod. Tudi na delovnih mestih. In letališčih. »Mamila. Če ne bi obstajala, bi si jih morali naši vladarji izmisliti, da bi jih lahko potem prepovedali in večino prebivalstva izpostavili aretacijam, zaporu, zaplembi premoženja in podobnim rečem.« Ameriko je videl kot represivno, nedemokratično deželo, v kateri nimaš več zasebnosti in v kateri ne moreš več početi tega, kar hočeš. Razlog več, da se je v Ameriki počutil kot kak Rus: kamor greš, moraš pokazati osebno izkaznico! Šele potem greš lahko naprej – skozi rentgen!
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Politika
V Sloveniji se vsak dan zgodi kaj starega. »Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« Tako je pred skoraj stotimi leti pisal Srečko Kosovel. V Pravici, zbirki njegovih misli, ki jih je nedavno ponatisnila založba Sanje, popisuje »ta strašni čas, neurejeni čas«, »temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva«, čas »nizkotnega boj za nizkotne cilje«, čas »malenkostnih, sebičnih idej«, čas, ko »z vseh strani grozijo stranke«, čas, ko so politiki »zamenjali državo in stranko«. Vidite, pred stotimi leti je bilo tako kot danes. »Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev.« In tudi tedaj je Slovenija zastala – tako kot sedaj. Jasno, tudi razlogi za zastoj so isti, kot so bili tedaj. »Zastoj naše družbe izvira iz njenih bistvenih kali – obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti«, iz našega »slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope«, iz »naše pasivnosti, ki sicer usposablja človeka, da dolgo prenaša okove«. V Sloveniji se dogajajo le stare reči. »Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost.«
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Kultura | Film
Sam (Jared Gilman), zaočaljeni, rahlo asocialni, introvertirani fant zagleda fatalno punco, Suzy (Kara Hayward), maskirano v krokarja – ljubezen na prvi pogled. Začneta si dopisovati, kar počneta precej zarotniško. Mesece. Kmalu skleneta, da bosta skupaj zbežala. Fant ji da napotke: pridi tja, naredi toliko in toliko korakov – dobiva se na travniku! In se dobita. In zbežita. Amour fou. Lahko bi postala Bonnie in Clyde. Lahko bi postala serijska morilca – kot oni parček v Rojenih morilcih.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Kultura | Film
Seth MacFarlane, režiser obešenjaške komedije Ted, je bil ena izmed tistih velikih »človeških zgodb« 11. septembra 2001. Zjutraj ob 7.45 bi moral iz Bostona odleteti v Los Angeles, toda potovalni agent mu je rekel, da bo letalo odletelo ob 8.15, tako da je prišel prepozno in letalo zamudil – moral je počakati na naslednje. Tisto, na katerega naj bi se izvirno vkrcal, so kakopak ugrabili teroristi in ga potem raztreščili ob severni stolp Svetovnega trgovinskega centra.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Kultura | Film
Romunski filmi nam zdaj že nekaj let kažejo, da Romuni s prehodom v kapitalizem niso veliko pridobili – depresivno, represivno okolje je ostalo, le da jih ne tlači več komunizem, ampak kapitalizem.
-
27. 7. 2012 | Mladina 30 | Družba
Matjaž Klopčič je leta 1978 posnel Norega malarja, enega izmed najboljših slovenskih TV-filmov. Glavno vlogo – vrhniškega »norega malarja«, Jožefa Petkovška, avtodestruktivnega slikarja, ki je na sloviti sliki Doma svoji materi »pozabil« naslikati roko, s čimer je povedal vse o Ivanu Cankarju (preden ni Cankar v noveli Petkovškov obraz vsega povedal o njem) – je igral Polde Bibič, ki je imel tedaj za sabo že kopico Klopčičevih filmov, od Papirnatih avionov in Cvetja v jeseni do Strahu in Vdovstva Karoline Žašler. Ko je osem let kasneje objavil knjigo Igralec, je imel za sabo še več Klopčičevih filmov, od Iskanj do Dediščine, toda za sabo je imel še več nečesa drugega: dolgih polemik z oblastjo in njeno fiksno idejo, da je igranje nekaj ljubiteljskega, nezahtevnega in družbeno nekoristnega, da je igralsko delo ničvredno, da so igralci družbi in gospodarstvu le v breme (in da naj tiste, ki izpolnijo pogoje za upokojitev, takoj upokojijo!), da je igranje le guncanje afen, da igralci niso ustvarjalci ali delavci, da ničesar ne delajo, proizvajajo ali ustvarjajo, da so pravzaprav lenobe in paraziti. Nekateri politiki – »butci, uradniki, malomeščani, birokrati, politikastri«, če naj uporabim njegov izraz – so bili zgroženi in ogorčeni, ko so ugotovili, da igralce za to, kar počnejo, celo plačujejo.
