Marcel Štefančič jr.
-
Gotovo poznate vic bratov Marx: »Imate probleme? Najemite si odvetnika. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste odvetnika.« Filmi so boljši od odvetnikov, pa ne le zato, ker imajo nižjo urno postavko, ali zato, ker so na voljo ves čas, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden (tudi ob praznikih), temveč zato, ker probleme v resnici rešijo. Za začetek, spomnite se tistega razvpitega novoletnega praznovanja v Kölnu (in še nekaterih drugih nemških mestih), ki je dvignilo toliko prahu in povzročilo pravo histerijo: kopica fantov »severnoafriškega videza«, kot so rekli, je ponoči na odprti sceni spolno nadlegovala tisoč nemških deklet.
-
Ko je Amerika vstopila v II. svetovno vojno, se je Frank Sinatra spretno izognil vpoklicu, kar pa mu je nepričakovano zdesetkalo fene in fenice. Ker sta njegova imidž in kariera trpela ter potrebovala nujno prenovo, je leta 1942 aktiviral Georgea Evansa, menedžerja številnih velikih zvezd, ki mu ni bilo tuje nič človeškega, kaj šele nečloveškega.
-
Leto 2016 je bilo leto, ko so Hollywoodu veliki, prestižni filmi – tisti, ki naj bi imeli oskarjevski potencial – spodleteli. Filmi 13 ur (bitka za Bengazi), Hologram za kralja (Tom Hanks v Savdski Arabiji), Veliki dobrodušni velikan (via Spielberg), Zaveznika (Romeo in Julija, le da Brad Pitt preživi), Free State of Jones (Matthew McConaughey v kostumu), Kamnite pesti (bio boksarja), Tekač (bio šprinterja Jesseja Owensa), Snowden (bio najslavnejšega žvižgača) in Mladi mesija (bio Jezusa Kristusa), ki so moledovali za oskarje, so se sfižili. Se še spomnite Ben-Hura? Ali bolje rečeno: ste ga sploh opazili? Tudi Akademija ga ne bo opazila. A ne pozabite: njegov veliki predhodnik, Ben-Hur, posnet leta 1959, je dobil 11 oskarjev.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Svet
Osebnost leta: Donald Trump. Človek, ki mu je uspel posel tisočletja.
Donald Trump ne izgleda kot prvi ameriški predsednik, ki je padel z Marsa, temveč kot prvi ameriški predsednik, ki je pristal na Marsu. »Tu ni nikoli nihče živel. Tu ni nikoli nihče umrl. Morda bom živel večno,« dahne ameriški astronavt Stanaforth (Mark Strong), ko se mu na koncu briljantnega sci-fija Približevanje neznanemu (Approaching the Unknown) vendarle uspe izkrcati na Marsu. Sam je. Edini. In sam – ja, edini – bo ostal. Nikjer ni nikogar. Nihče ne bo prišel za njim. Mars je njegov. Lahko ga prelevi v družinski biznis. Nihče mu ne bo težil. Nihče mu ne bo nič mogel. Vse, kar vidi, je njegovo. Tu se je zgodovina končala v trenutku, ko se je začela. Stanaforth je prvi človek, ki se je izkrcal v postzgodovini. Tu bo lahko počel, kar bo hotel. Tu bo lahko psoval, žalil, grozil, izsiljeval, nategoval, blefiral, lagal. Tu bo imel vedno prav. Tu bo lahko rekel, kar bo hotel. Tu bo lahko po mili volji širil teorije zarote. Tu bo lahko kršil vse kodekse in protokole. Tu bo lahko kandidiral za vse funkcije. Tu ne bo navzkrižja interesov. Tu mu ne bo treba ničesar skrivati – lahko bo povsem transparenten. Tu mu ne bo treba brati dnevnih geopolitičnih poročil – nihče ga ne more napasti.
-
16. 12. 2016 | Mladina 50 | Kultura
Kirk Douglas je Jugoslavijo zadnjič obiskal leta 1984 – udeležil se je zimske olimpiade v Sarajevu. Ne aktivno, se razume, pa četudi bi se lahko, saj je še vedno izgledal kot olimpski Bog, temveč pasivno, bil je gledalec. Prišel je z ženo in nekim zakonskim parom s Floride. »Jugoslovani so bili vljudni, prijazni in gostoljubni,« pravi v briljantni avtobiografiji Cunjarjev sin (Ragman’s Son, 1988), »zgodila se je le ena neprijetnost.« Šli so na večerjo v neko restavracijo, kjer so jih lepo sprejeli, jih še lepše nahranili, potem so se z njimi vsi – od lastnika, njegovih otrok, njegove stare mame in sorodnikov do psa – fotografirali, nazadnje pa so jim izstavili astronomski račun: 600 dolarjev. No, to niti ni bil račun, temveč le številka, napisana na kosu papirnate vreče. Nič posebnega niso jedli, nič posebnega niso pili. Logično: Douglas je ponorel. Zahteval je račun – ni ga dobil. Zahteval je lastnika – ni ga dobil. Zahteval je policijo – in jo dobil. Račun ne bi smel znašati več kot 110 dolarjev, so izračunali, restavracijo pa so oblasti potem za devet mesecev zaprle.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Svet
Trumpova revolucija je potekala v neposrednem televizijskem prenosu – leto in pol. 24 ur na dan, sedem dni na teden. Le ameriške vojne trajajo dlje. Zato ni čudno, da je Weather Channel 8. novembra, na dan volitev, vrtel protistresni program – maraton vizualne relaksacije.
-
14. 8. 2015 | Mladina 33 | Svet
Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte se ima za cesarja ameriškega Želvjega otoka, najvišjega boga in vladarja Pangeje. Žal mu je, da ga ljudje ne poslušajo in da internet ne omogoča revolucije. Ima se za ujetnika tega planeta. In za žrtev finančnih elit in sil »novega svetovnega reda«, predvsem Bilderbergov in Trilaterale. Vse mu je jasno, saj zna politiko brati med vrsticami. Toda stvari je pripravljen izboljšati. Če bi bilo po njegovem, človeštvo ne bi zamudilo vsake priložnosti za evolucijski skok, vojn, terorizma, tornadov, hurikanov, poplav, cunamijev in podnebnih sprememb pa ne bi bilo več. Na srečo je v stalnem stiku z višjimi bitji in višjo energijo, tako da prekleto dobro ve, kaj zamujamo. Zato Američane poziva, naj mu dajo svoj glas. Njegovo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte namreč kandidira za ameriškega predsednika.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Svet
Ko pride ameriška predvolilna kampanja oktobra v sklepno fazo, vsi pričakujejo »oktobrsko presenečenje« – dogodek, s katerim bo skušal nekdo, ena ali druga stran, spremeniti potek volitev in volilni izid. Ko pride oktober, Američani napeto čakajo bombo, neke vrste »razodetje«. Tako je bilo vedno. Leta 2000 so tik pred volitvami razkrili, da so Georgea W. Busha pred leti aretirali, ker je vozil pijan, leta 2008 pa so tik pred volitvami razkrili, da je Obamova teta Zeituni v Ameriki ilegalno.
-
30. 9. 2016 | Mladina 39 | Svet
»Mislim, da je Trump najnevarnejši politik, kar sem jih kdaj srečal, pa sem v Kongu vodil predvolilno kampanjo proti tipu, ki so ga v Haagu obtožili vojnih zločinov. Toda če bi tisti tip že ravno zmagal, vsaj ne bi imel jedrskega orožja,« pravi Stuart Stevens, politični svetovalec, ki je leta 2012 režiral predvolilno kampanjo republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja.
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Ekonomija
Neznosna pošastnost korporacij
Apple trpi. Zelo, zelo, zelo. Joče. Na ves glas. Apple je užaljen in prizadet. Zgrožen in šokiran. Evropska komisija – ta jebena politika, ki se nenehno vmešava v gospodarstvo in mu ne pusti dihati! – se je spravila nanj in mu naložila, da mora Irski izplačati 13 milijard evrov davščin. To, da od Appla, največje korporacije na svetu (vredne skoraj bilijon dolarjev), terjajo, naj plača davke, je že kar mobing. Ne, to je izsiljevanje. Tako rekoč posilstvo. Apple ne more dihati. Mučijo ga. Dušijo. Davijo. Odirajo.
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Svet
Belci so vse bolj nervozni. In vse bolj panični. Ne pozabite: brexit, ki je destabiliziral Veliko Britanijo, je le produkt belske panike. Tudi Pegida, ki je renacificirala Nemčijo, je produkt belske panike. Pa švicarski referendumski NE univerzalnemu temeljnemu dohodku je prav tako le produkt belske panike. Populistični, avtokratski, fašistoidni voditelji – od profetskega Donalda Trumpa navzdol – so produkti belske panike. Protibegunska retorika, ki nadomešča nekdanjo antisemitsko retoriko, je produkt belske panike. Rasistični nacionalizem, ki vstaja po Evropi, je produkt belske panike. In ja, tudi sam neoliberalizem je produkt belske panike: po hitrem postopku – s privatizacijo javnega sektorja, liberalizacijo trga in deregulacijo financ – nagrebimo čim več, da bomo lahko živeli sami, v »čistem« okolju, brez tujih primesi! Ograje stanejo. Tudi ograje, ki so nekoč ločevale črnce in belce, niso bile poceni.
-
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Svet
»Rodila sem se v Sloveniji, mali, lepi, tedaj komunistični deželi v srednji Evropi,« je na republikanski konvenciji v Clevelandu povedala Melania Trump. Obenem je tudi povedala: »Z Donaldom sva skupaj že osemnajst let.« Ko sem jo slišal, sem si rekel: je ta gospa v belem znak ali celo razlog, da bo Donald Trump postal ameriški predsednik? Še enkrat preberite, kaj je rekla – točno, rekla je tole: Prihajam iz komunistične dežele, zdaj pa sem Trumpova žena! Kar je bilo približno tako, kot da bi rekla: Vidite, Trump je komunistko spreobrnil v kapitalistko! Kar pomeni, da ima Trump nadnaravno, čudežno, karizmatično moč. Če je Slovenko spreobrnil v Američanko in komunistko v kapitalistko, potem bo tudi muslimane spreobrnil v kristjane.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Svet
S petka na soboto je turška vojska izvedla državni udar – več kot 200 je bilo mrtvih, na tisoče ranjenih, Turčijo je prestrelil kaos, po ulicah so hrumeli tanki, skozi noč so švigala vojaška letala. Toda to slovenskih turistov ni ustavilo – naslednji dan so mirno oznanili, da odhajajo v turška letovišča. Njihovo sporočilo je bilo jasno: Vseeno nam je, kaj se tam dogaja, važno je, da se imamo mi fajn! S tem prikimavajo Američanom, ki so dali ob napadu na Afganistan in Irak jasno vedeti, da jim je za življenja muslimanov vseeno in da mrtvih ne bodo preštevali.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Kultura
Se še spominjate filma Se spominjaš Dolly Bell?, zgodbe o idilični sarajevski soseski, v kateri se vsi poznajo? Saj veste, ljudje živijo drug ob drugem, drug z drugim, drug za drugega in celo drug na drugem. In tu odrašča 16-letni Dino (Slavko Štimac), ki stalno ponavlja, da “vsak dan v vseh pogledih vse bolj napreduje”. Njegova velika, revna družina se stiska v enosobnem stanovanju, kratkočasi se s hipnozo, z vrstniki igra v bendu, z velikimi očmi gleda lokalne kriminalce in po otročje se zatreska v Dolly Bell, pevko in prostitutko. Včasih kdo odide. Včasih se kdo poroči. Včasih kdo umre. In kot veste, se film – sicer himna sarajevskemu talilnemu loncu – konča z Dinovo selitvijo iz te idilične soseske.
-
22. 8. 2025 | Mladina 34 | Kultura | Film Za naročnike
Popolna zveza je romantična komedija, ki ni komična, do romantike – romantične ljubezni – pa je skeptična. Zato se prolog odvrti v kameni dobi – med jamskimi ljudmi, sredi jamske romance, sredi »popolne zveze«. Kot romantična verzija Kubrickove klasike 2001: Odiseja v vesolju. In Popolna zveza, film Celine Song, avtorice Preteklih življenj, je res Odiseja – zgodba o vračanju domov, metazgodba pravzaprav, saj po eni strani popisuje vračanje povnanjene, svojemu bistvu odtujene romantične komedije k sebi, k »duhu« romantične komedije, po drugi strani pa orisuje vračanje ponovno združenih ljubimcev k svojemu izvoru, k prekinjeni, izgubljeni ljubezni. A vmes morata premagati hudo, strašno, največjo oviro – ljubezen. Lucy (Dakota Johnson) je ženitna posrednica – analogna verzija aplikacije za zmenke, analogni algoritem za popolno zvezo, perfect match, tinder za bogate. Zaposlena je pri prestižnem newyorškem podjetju, ki prestižnim možem išče žene in prestižnim ženskam može, jasno, na osnovi skupka lastnosti in preferenc (potencialnih ujemanj), ki ga klienti in klientke iščejo, a tudi sama Lucy, ki je sicer prepričana, da se z nikomer ne ujema, in ki svoj posel res obvlada (kopica njenih »posredovanj« se je končala s poroko, happy endom), postane le tinderski predstavitveni skupek lastnosti in preferenc, ko na zabavi – v duhu Petdesetih odtenkov sive – spozna Harryja (Pedro Pascal), atraktivnega, inteligentnega, razgledanega, duhovitega, nežnega, netoksičnega finančnika (private equity), skupek lastnosti in preferenc, ki bi bil perfect match za vsako njeno klientko (če ne že kar za vsako žensko). Vsaj tako meni Lucy, ki pa na isti zabavi – v vlogi natakarja – sreča svojega nekdanjega fanta Johna (Chris Evans), revnega, nesojenega igralca, ki še vedno – pri dobrih štiridesetih – živi s trumo cimerjev in ki ga je pred leti pustila zaradi finančnih razlogov, saj njegova falirana igralska »kariera« ni obetala ekonomske varnosti in stabilnosti. Ljubezni se je odpovedala iz strahu pred revščino.
-
22. 8. 2025 | Mladina 34 | Kultura | Film Za naročnike
»Moje življenje je v oblaku,« pravi Johanne (Ella Øverbye), norveška najstnica, ki piše dnevnik/roman. Ko je bila mlajša, je plesala klasični balet, a je potem brala, da klasični balet temelji na zastarelih odnosih med spoloma. »Morali bi ga ukiniti.« Zdaj jo bolj vleče sociologija. Veliko bere, a ne zato, da bi izvedela resnico, temveč zato, da »kam grem in da pridem do sebe«. In res, ko bere, vidimo, da joče, sanjari, hrepeni, zgrabi jo tudi »močen, ščemeč občutek želje, da bi bila ob nekom popolnoma gola«, da pa tega, kar pade z oblakov, ne bi odplaknil dež, se skrivaj zaljubi v Johanno (Selome Emnetu) – svojo novo učiteljico norveščine in francoščine. Na vsak način ji skuša ugajati. Če je ne vidi, je dan izgubljen. Občutek ima, da je nekaj med njima. Ko vidi volnen pulover na njeni goli koži, ji telo kar zadrhti. Ves čas misli nanjo. Ob njej se počuti tako, kot da sta par. Kot da sta si namenjeni. Sanja in sanja in sanja, tako da bi lahko citirala Prospera, ki v Shakespearovem Viharju famozno oznani: »Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«
-
14. 8. 2025 | Mladina 33 | Kultura | Film Za naročnike
Ko na ameriške šole prikoraka kak do zob oboroženi psycho, otroci nenadoma izgubijo deset ali petnajst sošolcev in sošolk. V trenutku izginejo. Tako kot v lunatičnih glavah trumpovskih qAnonskih konspirologov nenadoma »izgine« kopica otrok, ki jih ugrabi in zlorabi liberalna pedofilsko-satanistična kabala.
-
8. 8. 2025 | Mladina 32 | Kultura | Film
Liam Neeson je v zadnjih sedemnajstih letih – po Ugrabljeni – igral dovolj odločnih, rigidnih, brezkompromisnih, smrtno resnih pravičnikov, ki se ne menijo za zakon, da je bil zrel za vlogo poročnika Franka Drebina mlajšega, sina poročnika Franka Drebina, ki ga je nekoč – najprej v televizijski seriji Police Squad!, ki je za policijsko-detektivske serije naredila to, kar je komedija Ali je pilot v letalu? naredila za Letališče in druge filme katastrofe, in potem še v filmski seriji Gola pištola – igral Leslie Nielsen. Drebin je bil ameriška hardboiled verzija inšpektorja Clouseauja – kretenski, brezizrazen in smrtno resen, relikt starih časov (že kar starih geoloških dob, ko je bila Amerika še velika), komičen sebi navkljub.
-
25. 7. 2025 | Mladina 30 | Kultura | Film
Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje
Vzemite slasherje: kaj počnejo skrivnostni serijski morilci, recimo maskirani morilci v Krikih, Michael Myers v Nočeh čarovnic, Jason Vorhees v Petkih trinajstega, Smrt v sagi Brez povratka? Izpolnjujejo želje publike, saj grizlijevsko pobijajo zoprne, iritantne, arogantne, dekadentne mladince in mladinke. To, da so ti brezosebni in brezdušni in karakterno povsem anonimni, tem bolje. Užitek publike je še večji. Slasher Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje, rimejk slasherja iz leta 1997, hoče ta užitek optimizirati: skrivnostni psycho, ki je stalno v temi ali senci, zatemnjen in neviden (kar govori, da je res le nadomestek publike, ki zatemnjena in nevidna sedi v dvorani), začne namreč – resda ne tako inventivno in burleskno kot oni ribič s kljuko v originalu – pobijati privilegirance, dekadentno bogataško mladež, prince in princese (Southport se je v teh osemindvajsetih letih prelevil v »Hamptons of the South«), ki – tako kot originalu – povzročijo hudo prometno nesrečo in potem zbežijo. Ja, paraziti, ki mislijo, da je njihova ekonomska svoboda tako sveta, da odtehta vse, dobijo svoje! Ja, med njimi je tudi ekonomska, socialna devica, final girl! In ja, psycho, ki ve, kaj so zakrivili lansko poletje, deluje kot kritik tega neoliberalnega koncepta svobode!
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Kultura | Film
V akcijskem spektaklu The Old Guard, s katerim nas je Netflix adrenaliniziral v času covida, so nesmrtni bojevniki in bojevnice – od Charlize Theron in KiKi Layne do Marwana Kenzarija in Luce Marinellija – svet superjunaško reševali pred zlom, recimo pred pohlepno farmacevtsko industrijo (človeštvo je bitko z velikim kapitalom, virom vseh motenj, že davno izgubilo), zdaj, v benignem nadaljevanju, posnetem v Italiji (še celo hrvaško obalo – in Split, kjer se skriva globalni trgovec z orožjem – igra Lago di Como), pa se sami znajdejo na robu izumrtja, saj Discord (Uma Thurman), nesmrtnica, ki hoče zavladati svetu, sklene, da se bo znebila vseh nesmrtnih (»Čas ne pomeni nič, dokler ne pomeni vsega«), tako da vam je v uteho vsaj to, da vas slej ko prej čaka mečevalsko-verbalni duel Furiose in Črne mambe, tem bolj, ker Furiosa – no, Andromache, alias Andy – nekje vmes izgubi nesmrtnost, a eksistencialistične debate o strahu pred smrtjo, staranjem in osamljenostjo – in tem, da se »mora vsak sam odločiti o tem, kdo je« – so tu res petkrajcarske, stoletje gor, stoletje dol. (Netflix)
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Kultura | Film
Video Bad Motherfuckers, ki ga je leta 2013 za ruski rock bend Biting Elbows posnel Ilya Naishuller (sicer član tega benda), je bil zgodba o tipu, ki se brutalno, neumorno, nezadržno in ringelšpilsko spopada s trumami plačancev – vso akcijo, od streljanj in mikastenj do razstreljevanj, ta testosteronski perpetum mobile, smo videli skozi njegove oči, njega samega pa ne. Naishuller je dve leti kasneje, v Hardcore Henryju, ta samoironični ultrakinetični hipertrip megasubjektivne metakamere podaljšal v film – vso frenetično in frapantno akcijo, neskončni razčefuk (z blaznim smislom za sarkazem in cinizem), ves ta testosteronski perpetum mobile, vidimo skozi cyberpunkerske oči eksplozivnega kiborga, »robocopskega« Henryja, ki se – v golem boju za preživetje – spopada s hordami morilskih napadalcev, plačancev diaboličnega kriminalca, ki si sveta noče le pokoriti, ampak ga hoče uničiti. Hardcore Henry – sicer kulten in razvpit –presenetljivo ni dobil nobenega nadaljevanja (ali predzgodbe ali reboota), toda Naishuller je zdaj, deset let kasneje, v ta format – neskončni johnwickovski perpetum mobile, samoironični ultrakinetični hipertrip, kaskaderski twister, metafilm, poln referenc in citatov – katapultiral trumpovskega ameriškega predsednika (John Cena), sicer nekdanjega holivudskega akcijskega junaka (»Strup v kavbojkah«), in precej resnejšega britanskega premierja (Idris Elba), nekdanjega specialca, alergičnega na politični Hollywood, ki se po sestrelitvi predsedniškega letala Air Force One, s katerim potujeta, znajdeta v Evropi (najprej v Belorusiji, potem na Poljskem itd.), kjer se – lucidno, vizualno atraktivno (včasih ob asistenci tajnega agenta Jacka Quaida, včasih ob asistenci specialke Priyanke Chopra Jonas) – spopadata s hordami napadalcev, plačancev sadističnega, sociopatskega, megalomanskega trgovca z orožjem (Paddy Considine), ki si hoče pokoriti svet, tako da ju boj za golo preživetje – in boj za demokracijo, ki za preživetje očitno nujno in tako rekoč konstitutivno potrebuje vojno, magari vojno proti terorju – vrže na naš prag, v Trst (briljira!), dobro staro bojišče nove hladne vojne, kjer se odvrti pikantni grand finale te odiseje, v kateri je – zaradi nenehnih »partnerskih« pričkanj in prerekanj – več romantične komedije kot v sodobnih romantičnih komedijah in v kateri ne boste navijali za koalicijo nacionalistično-izolacionističnega bloka in vojaško-industrijskega kompleksa, ki hočeta demontirati Nato. (Prime Video)
-
11. 7. 2025 | Mladina 28 | Kultura | Film
John Krasinski in Natalie Portman sta »Indiana Jones« in »Marion«, libertinska lovca za izgubljenimi zakladi (in slikami), le da nista nekdanja ljubimca, temveč brat in sestra, ki ju je za pustolovsko iskanje neprecenljivih artefaktov, kot je recimo mitska »fontana mladosti«, ključ do večnega življenja (kot sveti gral ali skrinja stare zaveze), navdušil oče, sicer arheolog/tat, ki mu je ime Harrison. Ker je že mrtev, ga ne vidimo, a v kakem flešbeku bi ga lahko igral originalni Indy, Harrison Ford.
