-
Ježek in vran pričarata Božič
Ko ježek in vran ugotovita, da v norveški vasici Flåklypa za Božič ne bo snega, angažirata “norega” izumitelja, ki potem ustvari preveč snega. Brez snega ni Božiča – povejte to klimatskim spremembam, pravi tale animacija, norveški megahit, ki ne spregleda, da so posledica klimatskih sprememb ekstremni vremenski pojavi, uničevalci delovnih mest.
-
Ujemi Božička
Kaj se zgodi, ko božični film posname režiser, ki je do sedaj snemal grozljivke a la Črna smrt, Creep in Trikotnik? Tole: Božiček (Jim Broadbent), ki strmoglavi (z jeleni vred), pristane v ječi (nekaterim se celo zdi, da je v resnici le pedofil, ki hlini, da je Santa), njegovo vlogo pa prevzame bančni ropar (Rafe Spall), ki so ga ravno spustili iz ječe. V liku Božička je torej nekaj nelagodnega, delinkventnega, transgresivnega.
-
Preden zaspim
Ženske imajo “probleme”, ko se postarajo, nam kažejo nekateri filmi (npr. Oblaki nad Sils Mario), spet drugi filmi pa nam kažejo, da imajo ženske “probleme”, še preden se postarajo.
-
Poti k zvezdam
David Cronenberg se izkrca v Hollywoodu, da bi nam povedal, da tam ni nič novega: odpadle zvezde upajo, da bodo drugim zvezdam crknili otroci (Julianne Moore), holistični guruji bi sami potrebovali pomoč klasične medicine (John Cusack), new kids in town se ožgejo, še preden zažgejo (Mia Wassikowska), otroški zvezdniki pa so tako izrojeni, da se pri trinajstih že prvič vrnejo z rehabilitacije (Evan Bird). Vsi ti vulgarni sijamski obsedenci s famo bi najraje fukali sami s sabo, in če že to ravno ni mogoče, pa vsaj s svojo krvjo. Cronenberg nanje pogleda skozi oči klinike za cinike, toda nič ni prehudo za kozmopolis, v katerem je vsaka izprijenost v nekem smislu le priprava na vlogo.
-
-
Oblaki nad Sils Mario
Filmi nam že od nekdaj dopovedujejo dvoje: prvič, da se igralki – filmski ali gledališki – ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se postara, in drugič, da ni nič hujšega in grozovitejšega od igralke, ki se postara. Spomnite se le filmov Vse o Evi (Joseph L. Mankiewicz), Mila ptica mladosti (Richard Brooks), Premiera (John Cassavetes), Persona (Ingmar Bergman) in Ameriška noč (François Truffaut). Valetina Cortese je bila v Ameriški noči tako zapita in nevrotična, da si ni mogla zapomniti niti teksta, Gena Rowlands je bila v Premieri na robu živčnega zloma, Liv Ullman je v Personi obnemela, Geraldine Page je v Mili ptici mladosti zbežala iz kinodvorane, ko je na svojem vratu zagledala gubo. Vse so igrale “ostarele” igralke.
-
Hobit: Bitka petih vojska
Bitka petih vojska, sklepni del trilogije Hobit, se začne z zmajevim apokaliptičnim napalmiranjem Jezernega mesta, ki izgleda kot Vietnam v času ameriškega napalmiranja (Apokalipsa danes redux), samo napalmiranje pa kot alegorija dronovskega ali daisy-cutterskega cvretja “malopridnih” režimov, nadaljuje s formiranjem petih vojska (orki, vilinci, škratje, ljudje, orli), ki se prelivajo v načelne in nenačelne koalicije voljnih (kot da je Srednji svet nekje na Bližnjem vzhodu), in konča z veliko bitko za Samotno goro, kjer se nahaja srce teme in terorja, najlepše in najdragocenejše izmed vseh naravnih bogastev – zlato.
-
Poročilo o mučenju
»Ali mučimo ljudi? Da. Ali to deluje? Ne,« je rekel ameriški senator Angus King, član senatne komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb, ki je sestavila mamutsko poročilo o Cijinem mučenju jetnikov. Obsega več kot šest tisoč strani, toda v javnost so po dolgem omahovanju – in ob številnih varnostnih ukrepih – spustili le »izvršni povzetek«, 480 strani, ki pa bi jih lahko povzeli v enem samem stavku: Cia je ameriška verzija Sadamove mučilnice.
-
Brezposelnost v času Amazona
Allentown sicer ne leži v kaki novomehiški ali kalifornijski puščavi, ampak v Pensilvaniji, toda poleti leta 2001 je bilo tam zelo, zelo vroče – 40 stopinj in več. Ne sicer zunaj, v senci, pač pa notri – v orjaškem skladišču internetne korporacije Amazon.
-
Božičkov vajenec in čarobna snežinka
Božičku se zazdi, da je prestar za to sranje, zato za svojega naslednika določi 7-letnega Nicolasa, s čimer ga prisili, da naglo – po hitrem postopku – odraste in prevzame “težka” bremena, toda Božiček, ki hoče biti Božiček, mora ostati tudi ravno dovolj otročji. Tale francoska iniciacijska animacija leti naravnost v usta sodobne družbe, ki odrasle sili, da se obnašajo kot otroci, otroke pa, da se obnašajo kot odrasli.
-
Pingvini z Madagaskarja
Pingvini so po zaslugi Potovanja kraljevskega pingvina in Veselih nogic preveliki zvezdniki, da bi lahko obtičali v seriji Madagaskar, zato se odcepijo in gredo na svoje, kar pomeni, da izvedejo pučistični reboot (dovolj imamo tega, oznanijo na začetku), potem pa krenejo na frenetično globalno reševanje pingvinov, ki jih hoče malopridna, zlovešča, megalomanska hobotnica, maskirana v znanstvenika, preleviti v ostudne pošasti.
-
Božiček in jaz
Videz vara, še posebej na predbožični večer, ko pariški fantič na balkonu zagleda Božička, misleč, da je pravi Božiček, ki pa je v resnici le vlomilec, našemljen v Božička. Toda fantičeva vera je neomajna, tako da se ga potem Božiček vso noč ne more znebiti. Tale francoska bajka, ki jo pilotira Tahar Rahim, eks Profet, sicer sporoča to, kar običajno sporočajo božični filmi, da je namreč Božič čas, ko se zmehčamo in humaniziramo (s kriminalci vred), obenem pa tudi, da je Božič le variacija “stockholmskega sindroma”.
-
Kako se znebiti šefa 2
V komediji Kako se znebiti šefa so trije non-stop poniževani podrejenci – Jason Bateman, Jason Sudeikis in Charlie Day – sklenili, da bodo pobili svoje šefe, in sicer tako, da bodo umore izmenjali (ti mojega, jaz tvojega), pač kot Danny DeVito in Billy Crystal v farsi Vrzi mamo z vlaka (parodiji Hitchcockovih Neznancev z vlaka), zdaj, v nadaljevanju, v katerem sklenejo, da bodo sami postali šefi, ustanovili svoje podjetje in lansirali “viralni” produkt (samodejni šampon!), pa v grozi ugotovijo, da kapitalizem pri življenju držijo prav njegove slabe, destruktivne, sociopatske plati, saj ima mogočni tajkun za uničenje start-upa, ki mu ga nočejo prodati, dovolj drugih poti (naročiš, a ne plačaš!), nemoralnih, a legalnih.
-
Večna najstnica
Megan (Keira Knightley) je najstnica, ki je ravno dopolnila 28 let. Ne, ne pade v časovno zanko, niti se ji ne zgodi Peggy Sue se je omožila, ampak v trenutku, ko jo fant zasnubi, preprosto zbeži in se zateče med najstnike (Chloë Grace Moretz ipd.), kjer se počuti bolje in svobodnejše kot med odraslimi.
-
11. Animateka, več lokacij, Ljubljana
Mednarodni festival animiranega filma Animateka bo že enajstič poskrbel za obilico dogajanja v prestolnici. Obetajo se filmske projekcije, pogovori z avtorji, razstave, delavnice, predavanja, okrogle mize. Predvsem pa številni kratki in celovečerni animirani filmi za otroke in odrasle. Od sedmih celovečercev bodo kar trije namenjeni odraslim, tudi latvijski Kamenje v mojem žepu (na fotografiji) avtorice Signe Baumane, ki bo predvajan 8. decembra ob 19. uri v Kinoteki. Film, ki so ga nekateri kritiki označili za »komedijo o depresiji«, je večinoma avtobiografski, tudi glas, ki pripoveduje zgodbo, je avtoričin. Med posebnostmi letošnjega festivala izpostavimo še, da imajo prav vsi filmi slovenske podnapise.
-
Otroci digitalne revolucije
Zadnja leta so pri nas vsi panično tuhtali, kako otroke na internetu zaščititi pred spolnimi ujedami, pedofili, nadlegovalci, zalezovalci in kar jih je še. To je bilo vprašanje št. 1. Otroka nikar! Toda ko so nedavno v javnost prek interneta bušnili posnetki, na katerih naj bi se spolno tešila »ravnatelj« in »učiteljica« neke mariborske srednje šole, je prišlo do obrata. Vprašanje se po novem glasi: kako na internetu zaščititi odrasle? Jasno: kako jih na internetu zaščititi pred otroki? Tiste posnetke naj bi skrivaj posneli in spletno zapakirali prav otroci, dijaki ene mariborske srednje šole.
-
Medena koža
Če je film animiran, še ne pomeni, da je veselica. Spomnite se le Valčka z Baširjem, Folmanovega avtobiografskega animiranega dokumentarca, v katerem se skuša nekdanji izraelski vojak spomniti, kaj je leta 1982 počel v bejrutskih palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila, kjer so falangisti pobili 2.000 palestinskih civilistov. Animirani film je bil tu medij, ki je naredil strašno travmo znosno in sploh predstavljivo.
-
Ljubezen je čudna reč
Ljubezen je čudna reč – melanholični nokturno v ritmu Chopina – se začne s happy endom: ostarela newyorška geja, George (Alfred Molina) in Ben (John Lithgow), oba umetnika, se lahko po štiridesetih letih skupnega življenja končno tudi poročita. Toda ko se poročita, ne moreta več živeti skupaj.
-
Amaterji
Norveška vendetta Amaterji izgleda kot Fargo, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ali pa kot Ugrabljena, ki sta jo posnela brata Coen. Le da ugrabljena ni ugrabljena, ampak ugrabljeni – in ugrabljeni v resnici sploh ni ugrabljen, ampak mrtev. Beitostølen je norveška vukojebina, v kateri vedno zapade ogromno snega, ki kar kliče po stalnem in vztrajnem pluženju – tega zagotavlja mirni, prizadevni, predani, neutrudni Nils Dickman (Stellan Skarsgård), steber družbe, švedski priseljenec, alias “povsem integrirani priseljenec”.
-
Gozdovi so še vedno zeleni
Marko Naberšnik, avtor Petelinjega zajtrka in Šanghaja, je za tale film o I. svetovni vojni dobil le 200.000 evrov – ne v Sloveniji, ampak v Avstriji. Kar je logično: I. svetovna vojna – kljub vsem tistim ponarodelim srhljivkam o soški fronti – slovenskega filma ni nikoli zanimala. Res nikoli. Ni slovenskega filma o I. svetovni vojni.
-
Velika polomija
Varčevanje nas ni potegnilo iz krize. Zato se lahko povsem upravičeno vprašate: če strogo varčevanje ne deluje, če ne daje ekonomskih rezultatov, če je ekonomsko neučinkovito, če ni vrnilo rasti in če ni konsolidiralo javnih financ, zakaj potem še vedno vztrajamo pri varčevanju? Zakaj se je tako lepo prijelo? Zakaj ga ne spustimo iz rok? Zakaj so ga tudi ljudje tako čudovito sprejeli? Če za sabo pušča le suhe jezike, zakaj potem vsi še vedno mahajo z repom?
-
Amazonija
Ko je padel berlinski zid, se je sprostila brezmejna količina svobode, ki pa je šla potem v nič. Nekaj takega se zgodi v Amazoniji, francoskem “igranem” dokumentarcu, v katerem kapucinska opica, ki je vse življenje preživela v zoološkem ujetništvu, na lepem – po letalski nesreči – pristane v amazonski džungli, v svobodi. Jasno, svoboda je potovanje skozi pekel, v katerem opico pričaka pravi ringelšpil ovir, groženj, nevarnosti, strupov in anakond, ki ji strežejo po življenju. Svoboda je stalni in brutalni boj za preživetje. In opica igra tako dobro, da s svojim obrazom prezrcali vse nianse strahu pred svobodo.
-
Jauja: Raj na zemlji
Jauja izgleda kot predelava Iskalcev, kultnega, perverznega, kontroverznega Fordovega vesterna, v katerem je John Wayne iskal svojo mladoletno nečakinjo, ki so jo ugrabili Indijanci.
-
Igre lakote: Upor, 1. del
Protestno gibanje Okupirajmo! je trdilo, da nima voditelja – organizirano je bilo horizontalno, ne pa vertikalno. Gibanje je potem zamrlo.
-
Boj za
Boj za, zmagovalec letošnjega Festivala slovenskega filma, je odpiranje oči, listanje po revoluciji, serija dobro tempiranih vklopov v okupacijo Ljubljanske borze, “institucije finančnega kapitalizma, ki nam je ukradel prihodnost,” kot pravi eden izmed protestnikov, ki kampirajo pred borzo (“Dobrodošli v novem svetu,” pravi drugi).
-
Škatlarji
Pod mestom prebivajo nečloveške kreature, ki živijo od drobtin, odpadkov in smeti, nad njimi pa ljudje, elitni “beli klobuki”, ki živijo od privilegijev in ki v teh nočnih kreaturah vidijo pošasti, nad katere pošljejo eksterminatorja, ki – medtem ko se skuša socialno prebiti – tuhta: sem junak ali bedak? Bedak.
-
Butec in butec DA
Ko posnamejo nadaljevanje kakega hita, junaka pogosto zagledate v eksotični deželi, kjer v meniški samoti meditira, kot recimo Rambo v tretjem Rambu.
-
Smeti
Film Smeti, ki ga je posnel Stephen Daldry, avtor prestižnih, oskarjevskih filmov (Bralec, Ure do večnosti, Billy Elliot), se dogaja na terenu, na katerem se je dogajal Meirellesov film Božje mesto, v brazilski faveli (Rio de Janeiro), med revščino in kupi smeti, po katerih kopljejo in brskajo odrasli in otroci, toda ko bolj ko ga boste gledali, bolj se vam bo zdelo, da Daldry brazilskih favel ni nikoli videl in da si jih predstavlja precej po svoje.
-
Spomenik Majklu Džeksonu
Spomenik Majklu Džeksonu je srbski film o ljubezni v času demokracije. Če bi posneli slovenski rimejk, ne bi bilo treba kaj dosti spreminjati. Tu imate naivno, zakotno srbsko mestece, ki se mu zgodi Točno opoldne, le da ga ne ogroža banda pistolerosov, ki prihajajo, da bi se maščevali šerifu Willu Kanu, ampak izumrtje.
-
Prihajamo v miru
Bi radi videli popolno sliko sodobnega kapitalizma? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki sledi vsem neoliberalnim direktivam, dogmam in mantram? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki je ustvarjen po podobi finančnih trgov? Potem si vsekakor poglejte Sauperjev dokumentarec Prihajamo v miru, ki ga bo zavrtel letošnji Ljubljanski mednarodni filmski festival, alias Liffe. Tu boste videli kapitalizem na odprti sceni – v čisti obliki. Brez skrivanj in zastranjevanj, brez opravičevanj in kesanj. Tu boste videli kapitalizem, ki prihaja v miru, kot prijatelj, z nasmehom tujega investitorja, dobrega gospodarja.
-
Ljubezen v času ebole
Leta 2010 so demokrati na kongresnih volitvah izgubili predstavniški dom. Zdaj so izgubili še senat. Poleg tega pa so republikanci še okrepili večino v predstavniškem domu. Amerika je zanihala na desno. Zakaj?
