
Janko Lorenci
-
Programski svet RTV zaradi hude finančne stiske ustanove glasno razmišlja o ostrih rezih. To se dogaja, potem ko se je zavod, zlasti njegova javna televizija, nedavno znebil objema nastavljencev Janševega režima, ki so novinarje dušili še dolgo po padcu JJ.
-
Leto 2023 bo po vseh napovedih najbolj vroče doslej. Če se vročina združi z visoko vlago, postane dobesedno ubijalska. V Evropi, ki se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, je lani po ocenah zaradi vročine umrlo kakih 60 tisoč ljudi. Brez klimatskih naprav bi bilo žrtev bistveno več. Toda množična raba teh naprav dodatno segreva planet, saj je zanjo potrebne veliko energije. To je tak mali začarani krog. Nekaj milijard zemljanov pa si hladilnega razkošja sploh ne more privoščiti.
-
Komentar / Temne lise kontinuitete
Zoran Janković je bil svojčas kandidat za novi premierski obraz. Premier po neumnem ni postal, čeprav so volivci zanj in njegovo Pozitivno Slovenijo množično glasovali, pač zato, ker je veljal za veliko menedžersko ime in branik pred zmago Janeza Janše. Kakšen premier bi bil, ne vemo, ljubljanski župan pa je že majhno večnost in v tej funkciji star, dobro znan obraz.
-
Časi so težavni, težavno je vladati, težavna je tudi koalicija. Ena večjih težav pa je Robert Golob. Kot premier je razočaral. Pred volitvami je budil velika pričakovanja, zdaj je od njih ostalo malo ali nič.
-
Ena vojna je požrla drugo – krvavo dogajanje v Izraelu in Gazi je trenutno povsem zasenčilo vojno v Ukrajini in še povečalo »ukrajinsko utrujenost«. Tako ime se prijema dejstva, da se marsikje na Zahodu neomajna podpora Ukrajini krha; v Ameriki bi vojaško pomoč Kijevu ustavili republikanci, ki se lahko prihodnje leto znova povzpnejo na oblast, v Uniji je to poleg Madžarske napovedala Slovaška. Brez pomoči Zahoda bi Ukrajina vojno hitro izgubila. Se torej lahko »ukrajinska utrujenost« počasi prelije v premirje in mir?
-
Zdi se, kot da povsod okoli nas divjajo ali tlijo vojne. Nekakšna katarza, ki je sledila veliki moriji druge svetovne vojne in v kateri so rekli vojni »nikoli več«, je pozabljena, vojne znova postajajo sprejemljivo sredstvo za doseganje ciljev. Nanje se navajamo kot na življenje s covidom. A virus je mutiral v nedolžnejše oblike, vojne pa kvečjemu nasprotno.
-
Mediji se nenavadno vneto ukvarjamo z Anžetom Logarjem. Zakaj pravzaprav? Deloma zato, ker je v anketah o priljubljenosti politikov že dolgo na samem vrhu ali tik pod njim. Malo zato, ker vendarle dela nekakšen vtis, ni čisti brezveznik, na slovenskem političnem prizorišču pa je malo izrazitih figur. Nekaj zato, ker za zmerne desničarje pomeni upanje, da bo nekoč premier, levičarji pa se nadejajo, da bo Janši pobral nekaj volivcev.
-
Janša je zlorabil epidemijo, si podredil policijo, skoraj uničil STA in RTV, naskakoval sodstvo, povsod nastavljal »naše«, visoko zadolžil državo, jo tesno približal Orbánovi Madžarski … in volivci so ga nagnali v opozicijo. Bo tudi Golob vladal le en mandat? Zaupanje postopoma izgublja. Brez zaupanja je politično življenje kratko.
-
Komentar / Joj, ne upam si več v gozd
Kjer je en migrant, vidi Janša tri, kjer so trije, jih vidi devet, devet je že povodenj, povodenj pomeni izredne razmere. Ha, pa smo tam, kjer se počutimo kot riba v vodi.
-
Povzemamo po Guardianu: obširna vseevropska raziskava kaže, da tretjina Evropejcev voli populistične, skrajno desne ali skrajno leve stranke. Takih volivcev je bilo v prvem desetletju po prelomu tisočletja 20 odstotkov, desetletje prej pa 12. Trend je očiten in trajen.
-
Komentar / Janša, oblak in Golob
Na slovenski desnici, kot da vse brbota, migeta in se spreminja, a scela je vse na svojem mestu. Se pravi, Janez Janša ostaja suveren vladar scene, čeprav skuša kaka miš plesati po svoje.
-
Komentar / Drugo rojstvo javne tv?
Mediji v Sloveniji so v slabi formi in to je slabo tudi za državo. Resne dnevnike siromašijo zasebni lastniki z malo ali nič posluha za njihovo poslanstvo, zapostavljajo profesionalizem, hlastajo po oglasih, naklade pa usihajo. Javno tv, najpomembnejši posamični medij v državi, je okupirala in na pol uničila SDS. Problem pa so tudi mediji sami: če širijo neoliberalizem, se ne smejo čuditi, da jih lastniki stiskajo za vrat, če vso politiko dajejo v isti koš, pomagajo skrajnežem in ogrožajo tudi sebe.
-
Povzemamo nekaj ugotovitev iz tehtnih člankov Monike Weiss in Boruta Mekine iz prejšnje Mladine: NLB nima strateškega lastnika. Kdo so njeni prevladujoči lastniki, se ne ve. Enako kot druge »naše« banke plačuje izjemno nizke davke, nižje od povprečja v EU. Dobro posluje predvsem zaradi državne sanacije pred desetimi leti. Ima visoke dobičke, ki pa odtekajo v tujino.
-
S poplavami smo trajno čofnili v izredne razmere. Posledice divjanja voda pa bi bile bistveno blažje, če bi se država razvijala načrtneje in pametneje. A dosedanji razvoj samostojne Slovenije je stopicanje na mestu ali celo nazadovanje.
-
Komentar / Blaga ali brutalna?
Svet pada iz krize v krizo in to obnavlja staro vprašanje, ali se v takih razmerah bolje znajdejo demokratične ureditve ali avtokratske. Različne raziskave epidemije in podnebne krize govorijo, da sta oba sistema ekonomsko tako rekoč enako učinkovita. To je majhno presenečenje.
-
Komentar / Prevzetnost in pristranost
Putin se je z napadom na Ukrajino debelo zakalkuliral. Oslabil je Rusijo, po malem ogrozil samega sebe, predvidena hitra zmaga se je spridila v mučno pozicijsko vojno. A grdo se je zakalkulirala tudi Amerika.
-
Dežuje, naproti mi po robu ceste prihaja ženska z otrokom. Deček je smešno majhen, a pogumno korači po nizki, zanj visoki travi in čeblja. Kaj bo počel, ko bo velik, pomislim.
-
Komentar / Sodni dan à la carte
Strah je močno čustvo, lahko te uniči, lahko te reši. Po drugi svetovni vojni je svet zapljusnilo več valov kolektivnega strahu – strahu pred jedrsko vojno, terorizmom, korono, ekonomsko-socialnimi krizami … Vsi ti valovi so se dvigali na ozadju neštevilnih individualnih strahov.
-
V Maroku izginjajo oaze, v Avstraliji umirajo koralni grebeni, Španiji (in vsemu Mediteranu) grozi, da bo postala pustinja. Visoko na severu gorijo velikanski gozdovi, morski tokovi se premeščajo, oceani se zvišujejo in že požirajo nizke atole, tudi v Sloveniji v neurjih padajo celotna polja dreves. Taka je nova podnebna realnost. V prejšnjo, bolj predvidljivo in manj surovo, se ne bomo več vrnili. Na kočljivem pragu smo.
-
Komentar / Majhna, a dragocena
Koalicija je nekoliko nemirna zaradi nemira v Levici. Tam je zakuhalo, potem ko je levo krilo, ki Mescu očita, da rine preveč v sredino, dobilo večino v svetu stranke. Kdo jo bo po novem vodil, bo jasno šele jeseni.
-
Odrekanje je nekoliko izmuzljiva beseda, ki pomeni približno tole: ne poješ, ne vzameš, ne storiš, ne proizvedeš tistega, kar ti je pri srcu, kar je pogosto tudi normalno ali samoumevno. Odrečeš se v bistvu nerad, a se, ker to hočeš ali moraš, ker se ti zdi prav itd. Poglejmo nekaj primerov. Postiš se, ker si veren ali ker misliš, da je to zdravo. Odrečeš se avtu, da se otrok lahko šola. Odrečeš se oblasti in greš, recimo Janša, v penzijo, da zaživiš mirno, bereš debele knjige, okopavaš vrt in božaš vnuke.
-
Ukrajinska vojna je geografsko omejena, a muči ves svet, saj so vanjo posredno vpletene Amerika, EU, Kitajska … Najbolj jo je zakrivil Putin, ki bo to morda plačal s padcem. Ne glede na posamične krivde je tudi ta vojna slaba vojna. Dobrih ni.
-
Slovenija je najmanjša država z jedrsko elektrarno. Si hoče ta redki svetovni primat utrditi tako, da si bo dala zgraditi še eno? Finančno bi bil to zalogaj, ki se lahko zatakne v grlu in jedca zaduši. Nastale bi še nekatere druge škode, a tudi koristi. O tem, kaj naj bi prevladalo, naj bi na koncu odločili državljani. Sliši se demokratično.
-
Traktorjev in glasnih kmetov v Ljubljani ta čas ni, napetost okoli Nature 2000, ki bi kmetom naložila nekaj ekoloških omejitev, pa še traja. Kmečko nezadovoljstvo sicer ni samo naša posebnost – marsikje po Evropi se odpor proti restriktivni ekološki politiki krepi. V Ljubljano pa traktorjev najbrž ne bo več. To ni nujno dobro.
-
Vse od hitlerizma demokracija najbrž še ni bila tako ogrožena. O tem priča napredovanje skrajne desnice in množenje populistov, avtokratov, trdorokcev vseh vrst. Proces zajema ves svet, vključno z Zahodom, izumiteljem sodobne demokracije.
-
Anže Logar zna nastopati, se uveljavljati, biti všečen in je, domnevamo, boljši človek od svojega političnega šefa. A njegov najmočnejši adut je v bistvu to, da si je zlasti od predsedniške kandidature nekako pridelal podobo mirnega, dialoškega politika, ki pa živi in dela v agresivni, surovi, skrajni stranki. Velik del njegove privlačnosti izvira iz tega kontrasta. V kaki zmerni stranki bi štrlel bistveno manj.
-
Komentar / Kdo bo rekel: Dovolj!
Je Robert Golob že postal tradicionalni, se pravi neuspešni novi obraz? Je levosredinsko volilno telo nasedlo tudi njemu enako kot dozdevnim odrešiteljem pred njim? Nasedlo zato, ker je vsak nov obraz vendarle boljši, manj nevaren od Janše? Ker mediji, močni kreatorji javnega mnenja, volivcem ne pomagajo iskati res drugačnih, alternativnih novih obrazov? Ker so volivci komot, kratkega spomina in radi padajo na populistične, všečnostne finte? Ker so verjeli, da je bil Golob sposoben menedžer in bo sposoben premier? Ker ima nekaj osebnega šarma in je govoril, kar so ljudje hoteli slišati? Ker so glasovali taktično in skoraj vse glasove dali njemu, Levici in SD pa zgolj drobtinice?
-
Včasih gre pozabiti na janše, grimsoidne ustavne sodnike, palomar, ukrajinsko vojno in se spomniti česa dragocenega, denimo časa. Če je kaj na svetu izmuzljivo, je to čas. Ne moremo ga otipati, sproti ga ne zaznavamo, a ga tu in tam živo začutimo s spremembami v sebi in okoli sebe. Vemo tudi, da zagrizeno teče le v eno smer, kar nam šepeta, da je naše življenje omejeno.
-
Tokrat je šlo neverjetno hitro: Kučan predlaga spomenik osamosvojitvi na Trgu republike, Janša kislo prikima, vlada predlog posvoji. No, potem vendarle zastoj: kaj storiti s starim Spomenikom revoluciji?
-
Nasilje je nalezljivo; če v Srbiji ne bi bilo prvega pokola, se morda ne bi zgodil niti drugi. Blazno dejanje enega lahko v podobnem umu drugega sproži podobno blaznost. Toda ali živijo te izgubljene duše v normalnem okolju? In ali je to sploh pomembno?