Saša Eržen

  • Saša Eržen

    12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Hudo

    Praznični poliester

    Še malo, pa nas bodo trgovci začeli prepričevati, da je božič tako rekoč pred vrati. Čeprav pri nas tradicija puloverjev z božičnimi motivi še ni toliko zaživela, da bi dobila svojo šaljivo nadgradnjo, velja razmisliti o oblačilu, v katerem ste lahko zvezda vsake zabave. Firma Beloved ponuja seksi božični pulover, v katerem je človek videti kot gol, a božično okrašen: goli kosmati moški torzo krasijo tematski tatuji, praznične lučke in novoletni okraski na bradavičkah. Iz potiskanega poliestra jih ročno izdelujejo v Kaliforniji, v šestih različnih velikostih; če vas poliester kot material sicer težko prepriča, boste slikovitemu motivu res težko rekli ne. V visoki ločljivosti je potiskan tudi poraščeni hrbet, s tatuji na rokah in z lučkami okoli vratu. Ako se za navaden »svetrček«, ki bo sicer odnesel lovoriko na vsakem tekmovanju za najgrši pulover na decembrski sindikalni zabavi, ne ogrejete, vas morda navduši enak motiv na puloverju s kapuco, majici s kratkimi rokavi ali spodnji majici brez rokavov. Za privržence solarija je na voljo temnejša različica z bolj zagorelo kožo.

  • Saša Eržen

    5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Hudo

    Dežni alarm

    Kadar perilo sušite zunaj, na terasi, balkonu ali vrtu tudi v spremenljivem vremenu, se vam verjetno pogosto dogaja, da pogledujete v nebo, stegujete roko skozi okno in tako oprezate za prvimi dežnimi kapljami, da bi lahko pravočasno ukrepali. Dežuje ali ne dežuje, pobrati ali ne pobrati? Kot nalašč za takšne aprilske dneve, ki so razpotegnjeni skozi vse leto, so Japonci ustvarili dežni alarm, nekakšen miniaturni senzor padavin. Ta vas v primeru slednjih s piskanjem obvesti, da morate pobrati perilo, če ne želite, da bo (ponovno) premočeno. Senzor lahko pritrdite na balkonsko ograjo, okensko polico ali celo stojalo s perilom. S petmetrskim kablom je povezan z javljalnikom, ki ga namestite na steno v notranjosti stanovanja ali hiše, vsekakor pa nekam na suho. V trenutku, ko na zunanji senzor začne deževati, se na notranjem sprejemniku – ta deluje na baterije – oglasi alarm in začne utripati lučka. Tako zvočni kot vidni signal se upehata šele po treh minutah, če ju seveda prej ne ugasnete in šele nato stečete na balkon pobirat žehto.

  • Saša Eržen

    28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Hudo

    Draga zdelana obutev

    Italijanski izdelovalec obutve Golden goose, zlata gos, je verjetno računal na zlata jajca, v zadnjem mesecu pa se je nanj zlil kup spletne gnojnice. Firma zakoncev Allesandra Galla ter Francesce Rinaldo iz Benetk, ki se označuje za deluxe brand in katere obutev še zdaleč ni poceni, svojo podobo že desetletje gradi s pomočjo superg, ki so, čeprav popolnoma nove, videti, kot bi bile že nošene. Njihovi umazani in na videz rabljeni obutvi so se pred letom pridružili modeli, oblepljeni z lepilnim trakom. Zanje je treba odšteti med 400 in 500 evri, spravljeni pa so v zlati škatli. Ker si z lepilnim trakom običajno pomagajo ljudje s socialnega dna, brezdomci, upokojenci in brezposelni, ki si ne morejo privoščiti niti popravila, kaj šele novih čevljev, so Zlati goski očitali prisvojitev revščine. V sporočilu za javnost, s katerim so skušali odgovoriti na očitke, so sicer zatrdili, da gre za poklon skejterski kulturi zahodne obale ZDA. Ker se superge skejterjev zaradi obremenjenosti hitro izrabijo, si namreč ti luknje oblepijo s trpežnim lepilnim trakom, da svoji obutvi vsaj malo podaljšajo življenjsko dobo.

  • Saša Eržen

    21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Hudo

    Šaljivo parkirišče

    V galeriji sodobne umetnosti Hirama Butlerja v Houstonu v ameriški zvezni državi Teksas so se domislili nenavadnega načina, s katerim odganjajo neželene obiskovalce svojega parkirišča, zlasti vernike bližnje cerkve. Ti ob večernih poglabljanjih v Sveto pismo, ki jih med tednom organizira cerkev, s parkiranimi avtomobili preplavijo ulice okrog cerkvene hiše in brezobzirno zasedejo tudi štiri parkirna mesta galerije čez cesto. Ker niso zalegle ne prošnje ne grožnje, so v galeriji uporabili humor. Ob parkirišču so postavili znak, da je parkiranje dovoljeno samo obiskovalcem terapije za istospolno usmerjene, s pomočjo katere naj bi se spreobrnili v heteroseksualne. Oba, lastnik galerije Hiram Butler in umetnik Robert Rosenberg, ki si je zamislil skoraj pet metrov dolg leseni znak, postavljen na količkih, sta sicer istospolno usmerjena in zagotavljata, da gre pri napisu za satiro, ne homofobijo. Butler, tudi gejevski aktivist, je dejal, da je že leta neuspešno poskušal prepričati voznike, najprej z razumom, nato z jezo, zato zdaj nagovarja s humorjem. Znak, ki so ga postavili 20. avgusta, bo na ogled dva meseca.

  • Saša Eržen

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Hudo

    Iz kave za kavo

    Recikliranje kot način zmanjševanja količine odpadkov je še posebej dobrodošlo pri vrstah odpadkov, ki jih človeštvo v velikih količinah proizvaja vsakodnevno. Na primer pri kavi. Kaffeeform, zagonsko podjetje iz Berlina, tako ustvarja skodelice za kavo, narejene iz kave. Ustanovitelj podjetja Julian Lechner se je med študijem industrijskega oblikovanja v Italiji dan za dnem nalival z espresom, pri tem pa se mu je porodilo vprašanje, ali je mogoče kavno usedlino uporabiti za kaj koristnega. Pred devetimi leti je ustvaril prototip skodelice iz uporabljene kave, sledilo je še nadaljnjih šest let razvoja, da je izdelek prišel na tržišče. V snovi, iz katere izdelujejo skodelice, so poleg kavne usedline še biopolimeri, škrob, celuloza, les, naravne smole, voski in olja. Šalčke so trpežne, primerne za mnogokratno uporabo, prenesejo celo kak padec na trdo površino in se ne branijo pomivanja v stroju. Na voljo so v nekaj oblikah, manjše in večje, z ročajem in krožničkom ali brez ročaja in s pokrovčkom za prenašanje naokoli. Ko odslužijo, jih je mogoče reciklirati, ljubiteljem kave pa bo verjetno všeč tudi to, da nežno dišijo po kavi.

  • Saša Eržen

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Hudo

    Hexa

    V prihodnosti svojih osebnih robotov ne bomo imeli le ljudje, ampak tudi lončnice. Sun Tianči, kitajski razvijalec robotov in ustanovitelj podjetja Vincross, je izdelal robota hexa, ki s tremi pari nog še najbolj spominja na rakca, je zelo okreten in ga je lahko upravljati. Sončnica, ki je umirala v senci, čeprav je bila le nekaj metrov oddaljena od sončnega mesta, je Tiančija navdihnila, da je svojega robota spremenil v lonček za rožo, ki poskrbi, da je rastlina vedno na soncu oziroma da dobi toliko svetlobe, kot je potrebuje, saj se robot po potrebi umakne tudi v senco. Za zdaj je preizkušen pri skrbi za mobilnost rastlin, imenovanih sukulente ali sočnice. Te so znane kot bolj trpežne, ljubijo toploto in svetlobo, so nekakšni kaktusi brez bodic. Hexa rastlino v lovu na sonce prenaša po tleh, omari ali mizi, če je dovolj široka, pa tudi po okenski polici. Sam tehta malo manj kot dva kilograma, premika pa lahko lončnico, ki tehta do kilograma in pol. Pri oskrbi rastline z vodo in hranili še vedno potrebuje človeško pomoč; ko je treba lončnico zaliti, to robot pokaže tako, da poplesuje in z nogami udarja ob tla.

  • Saša Eržen  |  foto: Uroš Abram

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

    Tijana Zinajić, režiserka in igralka

    Njen najljubši film je mjuzikel Moje pesmi, moje sanje. »Ker je to najboljša pravljica vseh časov.« In ker rada verjame v pravljice. Glasba se ji zdi ena najprodornejših zvrsti umetnosti. Prepričana je, da se, ko igralec na odru ali v filmu začne peti, zgodi komunikacija, ki je močnejša od samih besed. Če se le da, v vsaki predstavi, ki jo režira, pojejo. Ni obiskovala glasbene šole in pravi, da ne zna peti, a dobro sliši. Ustvarila je veliko glasbenih predstav, med njimi Piaf, Edith Piaf z odlično Vesno Pernarčič. In poje ves čas.

  • Saša Eržen

    31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Hudo

    Atonalni pristop

    Več postaj na berlinski liniji podzemne železnice U8 slovi po tem, da se na njih zadržujejo uživalci drog. Podjetje nemških železnic Deutsche Bahn zato išče učinkovite načine, kako jih pregnati. Postaja Hermannstrasse na omenjeni liniji bo postala eksperimentalni zajček, saj kanijo še pred koncem tega leta neželene džankije z nje začeti odganjati s pomočjo atonalne glasbe. Disharmonija zna sicer iti na živce tudi povsem običajnim potnikom, zato razmišljajo, da glasbe ne bi vrteli na peronih, kjer potniki vstopajo na vlake in izstopajo z njih. Znani so primeri iz različnih držav, ko jim je s predvajanjem pomirjujoče klasične glasbe na hodnikih podzemnih železnic uspelo zmanjšati asocialno vedenje. Atonalna glasba pa je všeč le redkim, večina od nje raje pobegne; računajo, da bo tako tudi z uporabniki prepovedanih substanc. S preizkušanjem različne glasnosti bodo skušali ugotoviti, katera je najučinkovitejša pri preganjanju posedanja in poležavanja zadrogiranih, vprašanje pa je, ali slednjim v njihovi otopelosti ne bo eno figo mar za razlegajoče se poltone.

  • Saša Eržen

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Hudo

    Netopljivi sladoled

    Ustvarjalce v londonskem studiu Bompas & Parr sta letošnja poletna pripeka in dolgoletno globalno segrevanje navdihnila za sladoled, ki ponuja osvežitev tudi v skrajni vročini, saj se na soncu ne stopi. Zanj sta uporabila poseben material, ki ga je med drugo svetovno vojno iz ledu ter žaganja in lesne kaše ustvaril angleški izumitelj Geoffrey Pyke; poimenovan je pykrete, kar je skovanka iz izumiteljevega priimka ter angleške besede za beton, concrete. Pri tem so lesno žaganje oziroma kašo v primeru sladoleda zamenjali s sadnimi vlakni. Netopljivi sladoled na palčki se sicer s časom vseeno začne topiti, a pri temperaturi 24 °C nespremenjen zdrži kar eno uro, od ostalih sladoledov pa v precej krajšem času ostane le lužica. Ta teden, v sredo, je bilo vzdržljive lučke mogoče poskusiti na razstavi, posvečeni sladoledu, v Britanskem muzeju hrane v Londonu. Sam Bompas in Harry Parr sta sicer pred leti že ustvarila sladoled, ki se sveti v temi, namenjen obiskovalcem kinopredstav.

  • Saša Eržen

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Hudo

    Wemo

    Kronično raztreseni in pozabljivi si stvari, ki jih ne smejo ali ne želijo pozabiti, običajno zapišejo na listek, v spomin pametnega telefona ali kar na kožo. Japonski oblikovalski studio Kenma, ki se je namenil ustvarjati alternative papirnatim blokcem in neotipljivim zapiskom v spominu elektronskih naprav, pa je zanje ustvaril znamko wemo, katere ime je okrajšava za »wearable memo«, torej listek, ki ga je možno obleči. Tako so za kratke zapiske in opomnike izdelali zapestnice, po katerih pišemo s pisalom na oljni osnovi ter jih uporabimo vedno znova, saj je možno napisano izbrisati z običajno radirko. Raztegnjena silikonska zapestnica deluje kot podolgovat listek, ki je celo vodotesen, ko z njo udarimo po zapestju, pa se samodejno ovije okoli njega. Priporočajo jih medicinskemu osebju, uporabne so tudi pri učenju, za nakupovalne sezname, spiske opravil, prezentacije ipd. Paziti moramo le, da opomnike pravočasno zradiramo, sicer ostanejo v silikon zapisani za vedno. V seriji wemo je še silikonski listek, ki ga lahko pritrdimo kamorkoli in uporabimo vedno znova, pa tudi ovitka za tablični računalnik in telefon, namenjena zapiskom.

  • Saša Eržen

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Hudo

    Poročna pica

    Veriga italijanskih restavracij Villa iz New Jerseyja, ki je svojo prvo gostilnico odprla leta 1964 v New Yorku, je v začetku poletja strankam ponudila nekaj popolnoma novega in nekonvencionalnega – poročni šopek iz pice. Sami celo trdijo, da so ustvarili letošnji poročni trend, vendar za zdaj povečanega povpraševanja po užitnih šopkih v lokalnih picerijah še ni zaznati. Posamezni cvetovi so izdelani iz testa za pico s klasičnimi dodatki, kot so kečap, sir, salama in paradižniki, za izdelavo enega šopka pa potrebujejo pet ur. Cvetove spečejo s pomočjo pekača za mafine in jih z lesenimi nabodali čvrsto pritrdijo na kroglo iz stiroporja, a tako, da jih je mogoče sneti in pojesti. Nevesta ima s tem dodatno nalogo, da šopek ubrani pred sabo, ženinom in svati, dokler poroka ni končana. Tudi sicer so v Villi polni izvirnih zamisli; ob nacionalnem dnevu poljubljanja so aprila ustvarili in delili rdečilo za ustnice z okusom salame, ob koncu šolskega leta so učiteljem ponudili popust, spekli pa so tudi pico Steven Colbert, na kateri so dodatki oblikovani tako, da ustvarijo prepoznavni portret tega znanega televizijskega voditelja.

  • Saša Eržen

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Hudo

    Gumshoe

    Brezbrižno odvrženi odsluženi žvečilni gumiji so težava, s katero se spopada vsako veliko mesto. Amsterdam ni nobena izjema, v celotni Nizozemski na leto pešci in vozniki mimogrede izpljunejo kar 1500 ton čigumijev, ki pomenijo – takoj za cigaretnimi ogorki – drugo najštevilnejšo smet na mestnih ulicah in s tem tudi velik strošek čiščenja. Zato so sodelavci mestnega marketinškega projekta I amsterdam tuhtali, kako se s težavo spopasti ter kako o njej učinkovito ozaveščati posameznike, predvsem mlade. To jim uspeva korak za korakom, dobesedno. S pomočjo strokovnjakov so namreč ugotovili, da je v žvečilnih gumijih tudi umetna guma, ki jo je mogoče ločiti od preostalih sestavin in reciklirati. Najprej so prežvečene čigumije postrgali s pločnikov, iz njih ustvarili novo vrsto gume, nato pa v sodelovanju s podjetjem Explicit, ki oblikuje obutev, naredili prve čevlje s podplati, ki so bili v prejšnjem življenju žvečilni gumiji. Superge so poimenovali gumshoe, na voljo pa so prek spleta, v roza barvi ali črnosivi različici z rdečimi podplati.

  • Saša Eržen

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Hudo

    Zaklepanje pijač

    Da s ključavnicami v strahu pred tatovi zaklepamo vrata, kolesa ali kovčke, je razumljivo, da lahko z njimi opremljamo steklenice s pijačami v domačem hladilniku ali minibaru, pa dokaj neobičajno. A prav za to je na voljo ključavnica, ki stane toliko kot buteljka boljšega vina. Učinkovito bo zaščitila vsebino steklenice, katere vrat ima premer 28 milimetrov, služi tudi kot zamašek in preprečuje, da bi pijača med natakanjem kapljala po vratu buteljke. Kombinacijo treh številk na ključavnici sicer nastavi uporabnik sam, s pomočjo te zaščite pa bo vsebina steklenice ostala varna tako pred morebitnimi zakrinkanimi alkoholiki v gospodinjstvu ali žejnimi študentskimi sostanovalci kot mladoletnimi otroki. S ključavnico je mogoče zaščititi tudi kakšen posebej dragocen alkohol, ki bi ga na primer neuka mladež v odsotnosti staršev lahko požlampala med hausbalom. Če kdo pogrunta kombinacijo, jo je mogoče spremeniti, če jo čez čas pozabite, pa bo treba v steklenico vdreti s silo.

  • Saša Eržen

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Hudo

    Umetni mozolji

    Stiskanje zamašenih lojnic je očitno za nekatere neverjetni vir zadovoljstva in sprostitve, saj se na vsaki plaži najde kdo, ki se z užitkom spravlja na mozolje na hrbtih družinskih članov. Če vam srce zaigra ob misli na to početje, a nimate v bližini nikogar, ki bi bil pripravljen z vami deliti svoje ogrce, si lahko prek spleta naročite pripomoček, ki simulira mozolje. Zadeva je videti kot silikonski podstavek za milo z dobrim ducatom luknjic; ob pritisku na okolico katere od luknjic iz slednje primezi zmes, ki dejansko spominja na zdrizasto vsebino mozolja. Ponudnikov je kar nekaj, eden prodaja zadevščino v oranžkasti barvi, čeprav so verjetno bolj ciljali na kožni odtenek, pri drugem je mogoče naročiti še temnopolto različico in posebno, samorogovo, pri kateri je umetni gnoj pomešan z bleščicami. Igračka je baje namenjena odpravljanju stresa, vsebina mozoljev pa naj bi bila iz naravnega materiala, čeprav ne povedo, iz česa. Nič hudega, če vas zanese in umetni mozolj izpraznite do konca, saj je umetni gnoj naprodaj tudi posebej, igračo pa z njim ponovno napolnite s pomočjo plastične pipete.

  • Saša Eržen

    13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Kultura

    Kartolini Aleša Debeljaka

    »Drži se, draga Tanja, in nasmehni se, ko obrneš tale kartolin!« piše na razglednici, ki jo je oblikovalka Tanja Radež pred kratkim odkrila zataknjeno v eni od svojih knjig, kjer je služila kot knjižno kazalo. Sporočilo ji je pred dobrimi tremi leti poslal Aleš Debeljak, s katerim je takrat sodelovala pri ustvarjanju podobe njegove pesniške zbirke Kako postati človek. Težko bi ga našla v boljšem trenutku, saj je nedavno oblikovala prav knjigo z izborom razglednic, ki jih je Aleš Debeljak vse svoje življenje pošiljal sorodnikom in prijateljem.

  • Saša Eržen

    13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Hudo

    Špricar

    Ljudje, ki poleti gasijo žejo z alkoholom, se delijo na tiste, ki pijejo pivo, in take, ki prisegajo na vino, razredčeno z vodo, torej bevando ali špricar, nekoč bojda označen kot proletarski nadomestek šampanjca. Preden se ob šanku razvnamejo debate, ali se prav reče špricer ali špricar – nekateri mu pravijo še škropec –, naj zapišemo, da je najbolj prav brizganec. Ta bo, enako kot pivo, letošnje poletje v grla tekel tudi iz pločevink. Čeprav so bili pri nas do vina iz tetrapaka ali pločevink pivci in proizvajalci dolgo sumničavi, so se zadnja leta na trgu začeli plaho pojavljati primerki upločevinjenih tujih vin in celo domačega brizganca manjšega proizvajalca. Slednji je zdaj dobil močno konkurenco, saj je podjetje, ki slovi po zlati in srebrni penini, v aluminijasti pločevinki začelo prodajati špricar, katerega osnova je vino janževec; pijača ga vsebuje 55-odstotkov. Gre za slovenski izdelek, s katerim pa pločevinke polnijo v Avstriji. Morda se kmalu opogumijo še bolj in v piksne natočijo še penino, kot to že štirinajst let počne filmski režiser Francis Coppola s svojim penečim se vinom sofia, posvečenim hčerki, prav tako režiserki.

  • Saša Eržen

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Hudo

    Kukuc medvedek

    Malčki obožujejo igro, pri kateri se jim skrijemo in nato spet pokažemo, pri tem pa govorimo »ku ku« ali »kukuc«. Za starše, ki nimajo časa za igro skrivalnic s svojim naraščajem ali se jim ne ljubi ponavljati vedno enakih for in fraz, je naprodaj plišasti medvedek z mehko odejico v šapah, ki to neutrudno počne namesto njih. Deluje na baterije, vključimo in izključimo ga s pritiskom na gumb, njegove glasnosti pa ni mogoče uravnavati. Ker medvedek govori le angleško, bo naraščaj mimogrede vsrkal še šest različnih izrazov v tem jeziku, na primer »Hi cutie pie!«, v smislu »Živjo, cukrček!«, in »Peek-a-boo, I see you!«, torej »Kukuc, vidim te!«. Poleg klasične, rjave različice, ki jo je mogoče kupiti pri nas, je v tujini na voljo tudi v rožnati, svetlo modri in smetanasti barvi. Mehki medvedek je visok 29 centimetrov in ga lahko obrišemo z mokro krpo, kar je fino, ker ga otroci zagotovo ne bodo samo gledali. Da se zabava ne bi sprevrgla v grozljivko, ga pred spanjem nikar ne pozabite izklopiti; če namreč sredi noči zaslišite robotski glas medvedka, ki kliče »Where are you?«, vas lahko zadane kap.

  • Saša Eržen  |  foto: Uroš Abram

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret

    Nik Škrlec, dramski igralec

    Prvič je kot igralec nastopil v tretjem razredu osnovne šole, v vlogi polha. Ko je moral čez nekaj let na valeti improvizirano odigrati parjenje jelenov, je ugotovil, kako močna izkušnja je improvizacija, ki mu omogoča stik z gledalci, skupno doživetje. Na gimnazijo v Brežicah ga je nato privabil prav gledališki krožek, igral pa je tudi v lokalni gledališki skupini, kjer je moral med neko predstavo pasti v nezavest. To je naredil tako prepričljivo, da mu je odrski tehnik, ki predstave ni poznal, priskočil na pomoč.

  • Saša Eržen

    29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Hudo

    Morje plastike

    Junijska številka revije National Geographic poroča, da se utapljamo v morju plastike za enkratno uporabo. Pri tem dotična revija tudi sama prispeva k onesnaževanju planeta, saj je vtaknjena v plastični ovoj in ponekod kot poštna pošiljka v še eno plastično vrečko. Za naslovnico slovenske izdaje so sicer izbrali morskega konjička, pritrjenega na vatirano palčko, pri večini tujih izdaj pa digitalno ilustracijo, ki jo je ustvaril Jorge Gamboa in prikazuje plastično vrečko, plavajočo v morju kot ledena gora. V notranjosti najdemo podatek, da je več kot 40 odstotkov plastike uporabljene le enkrat in nato zavržene; ovoj revije National Geographic žal ni nikakršna izjema. Da bi bralce spodbudili k odgovornejšemu ravnanju, so ustvarjalci revije pripravili šest nasvetov, kako zmanjšati količino plastičnih odpadkov, a med njimi sta najmanj dva – odpoved plastičnim vrečkam ter izogibanje plastični embalaži –, pri katerih bi lahko bili vzor kar sami. No, v ZDA, Veliki Britaniji in Indiji naj bi revijo že vtikali v papir namesto v plastiko, drugod po svetu kanijo to storiti do konca prihodnjega leta.

  • Saša Eržen

    22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Hudo

    Puff-N-Fluff

    Vonj mokrega psa je za človeški nos daleč od prijetnega, zanj pa je kriva predvsem združba mikroorganizmov, ki naseljuje površje človekovega najboljšega prijatelja ter se v vodi namnoži in usmradi. Po kopeli, sprehodu v dežju, plavanju v reki, morju ali bazenu je treba torej kosmatinca čim prej osušiti, da smrad izgine. Zato je pred sedmimi leti takrat devetletna Marissa Streng za šolski projekt inovacij izumila sušilec za pse, s katerim je v nekaj minutah posušila svojega mopsa po imenu Mojo. Pripomoček je poimenovala Puff-N-Fluff – ime združuje pihanje in mehko puhasto dlako –, naprodaj pa je v štirih velikostih, primernih za različne pasme. Psa namestimo na razgrnjeno pravokotno tkanino sušilca, vtaknemo njegove tace v odprtine, zadevo na hrbtu spnemo skupaj, jo z vrvico rahlo stisnemo še okoli vratu in repa ter v posebno cev ob strani vtaknemo običajen sušilec za lase. Ko slednjega vključimo, topel zrak kroži okoli psa in ga suši. Manjši in kratkodlaki psi bodo suhi v desetih minutah, večji ali dolgodlaki pa bodo morali potrpeti kar do pol ure, pri čemer največja različica omogoča sušenje z dvema fenoma hkrati.

  • Saša Eržen

    15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Hudo

    Plavajoči kozarec

    Poletje je čas, ko se s temperaturo ozračja povečuje tudi žeja, zato je steklenica, plastenka ali pločevinka s pijačo nepogrešljiva spremljevalka dopustnikov. Da se grlo ne izsuši niti med namakanjem v morju, reki, jezeru, bazenu ali domači kadi, poskrbi poseben plavajoči kozarec. Vanj gre tri decilitre in pol pijače, primeren pa je tako za na plažo kot za obisk koncertov, piknikov in drugih družabnih dogodkov. V družbi se pogosto pojavi potreba po nazdravljanju in kaj je lepšega kot fin, eleganten kozarec, ki ga potegnemo iz torbe ter bo gotovo predmet občudovanja ali vsaj iztočnica za pogovor? Kadar ga ne držimo v roki, lahko kozarec s pomočjo zašiljenega peclja zapičimo v mivko, pesek ali zemljo, da se ne prevrne, med hlajenjem v vodi pa ga brez skrbi odložimo na vodno gladino, saj ne potone. Je trpežen, izdelan iz akrilnega oziroma pleksi stekla, na voljo prosojen ter v več živobarvnih različicah. Kozarec je mogoče prati v pomivalnem stroju in uporabiti vedno znova; prav bo prišel celo pozimi, ko ga lahko zapičimo v sneg.

  • Saša Eržen  |  foto: Uroš Abram

    15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

    Martina Obid Mlakar, oblikovalka nakita

    Želela si je postati gledališka režiserka, a je nato oder ustvarila čisto drugje, saj zgodbe pripoveduje s svojimi kolekcijami nakita. Najnovejšo je poimenovala Živalska farma, po knjigi Georgea Orwella. Nastala je na povabilo Pokrajinskega muzeja Ptuj na Ptujskem gradu, kjer bo na ogled od sobote, 16. junija. S tem muzejem je pred leti sodelovala že pri rekonstrukciji starih fibul.

  • Saša Eržen

    8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Hudo

    Štumfali

    Sandali, obuti prek nogavic, so nekoč veljali za modni faux pas večjih razsežnosti. Nato so prišli kroksi, plastični cokli, nadvse priljubljeni, a grdi tako z nogavicami kot brez njih. Pred leti so privrženci modnega trenda normcore na gola ali onogavičena stopala ponosno nataknili ortopedske natikače, letos pa je gucci za drag denar ponujal plastične sandale za hojo po morskih ježkih iz časov socializma. Ko smo mislili, da nas nič več ne more presenetiti, kroksi vračajo udarec s posebno, luksuzno kolekcijo. Ta je plod sodelovanja z znamko alife in prinaša tri modele: art, sport in klasik. Umetniška verzija je sive barve, nanjo pa so pripete njujorške znamenitosti, kot je kip svobode. Kako se v teh natikačih hodi, ni jasno, saj sta levi in desni povezana z brooklynskim mostom. A kontra-šik je vrhunec dosegel v športni verziji, ki je krokse nadgradila z belimi nogavicami z rdečo ter modro črto, ki jih ni mogoče ločiti od obuvala. Redki srečneži, ki si jih bodo lahko nadeli – na voljo bo le sto parov –, imajo še nekaj časa, da razmislijo, kako jih bodo oprali; naprodaj bodo namreč šele od 14. junija.

  • Saša Eržen

    1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Hudo

    Penna

    Retronostalgiki in ljubitelji veje znanstvene fantastike, imenovane steampunk, bodo navdušeni nad računalniško tipkovnico, ki na mize prihaja jeseni in združuje videz klasičnega pisalnega stroja s funkcionalnostjo računalniške tipkovnice. Brezžično tipkovnico, imenovano penna, je ameriška firma Elretron razvijala tri leta, namenjena pa je predvsem uporabi v tandemu s tabličnim računalnikom ali pametnim telefonom, dasiravno jo je s pomočjo tehnologije bluetooth mogoče sočasno povezati s kar petimi različnimi napravami. Za delovanje potrebuje dve bateriji. Na voljo je v črni, beli, pastelno roza, olivno zeleni barvi ali v videzu lesa, s tremi različnimi »podvozji« tipk, ki so lahko glasnejše ali tišje, ter dvema videzoma tipk; kromiranimi in zaobljenimi za ultra retro videz ali tako imenovanimi diamantnimi, s premišljeno izbrušenimi robovi, da so izjemno odzivne, ne glede na to, s katere strani pritisnemo nanje. Ročica, ki je pri pisalnem stroju poskrbela za prehod v novo vrstico, pri penni deluje kot pripomoček, s katerim zajamemo ter nato ob ponovni uporabi prikličemo funkcijo ali besedo, ki jo na primer najpogosteje uporabljamo.

  • Saša Eržen

    25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Hudo

    Zlate perutničke

    Čeprav ni posebej okusno, si je zlato utrlo pot na krožnike vladarjev že v starem Egiptu. V zadnjih letih pa je ta dekadentnost vse bolj priljubljena tudi med plebsom, tako da si je bilo mogoče na različnih koncih sveta privoščiti z zlatom oplemeniten hamburger, suši, taco in celo ameriški krof z luknjo, katerega ceno so zavoljo plemenite glazure zasolili na sto ameriških dolarjev. Enako kot krof tudi piščanec ni ravno prva stvar, ki pride na misel ob vabilu na fensi kosilo, a njujorška veriga lokalov The Ainsworth v dveh svojih izpostavah v becirkih Chelsea in East Village trenutno ponuja prav piščančje perutnice, prevlečene s 24-karatnim zlatom, v porcijah po 10, 20 ali 50 kosov. Zamisel o zlatih piščančjih krilih je zrasla na zeljniku Jonathana Chebana, ki je najboljši prijatelj Kim Kardashian, pod vzdevkom foodgod ali prehranski bog pa ima na omrežju Instagram poltretji milijon občestva. Afnanje in obeleževanje afnanja na družbenih omrežjih sta sicer dostopni tudi navadnim smrtnikom, saj je treba za deset perutničk, ki jim je priložena omaka iz stopljenega plesnivega sira, odšteti 45 dolarjev.

  • Saša Eržen

    18. 5. 2018  |  Mladina 20  |  Kultura

    Enajsta šola na odru

    Puberteta je drama. Zato je škoda, da tako redko najde prostor v gledališču. »Poglejte nas!« vpijejo najstniki v predstavi Vihar v glavi, ki jo je na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavil režiser Primož Ekart. Kot izhodišče in v navdih je soustvarjalcem ponudil dramsko besedilo za mlade Brainstorm, ki sta ga v sodelovanju z nevroznanstveniki napisala Ned Glasier in Emily Lim. V slovenski verziji predstave, ki nagovarja pubertetnike in njihove starše in je premiero doživela konec letošnjega aprila, mladostniki prepričljivo odigrajo sami sebe. Najmlajši ima 14 let, najstarejša 19.

  • Saša Eržen

    18. 5. 2018  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Hudo

    Napflix

    Počasna televizija je fenomen oziroma žanr, pri katerem gre za prenos nekega dolgega dogodka v celoti. Njegov praoče je Andy Warhol s filmom Spanje iz leta 1963, ki več kot pet ur prikazuje spečega človeka. Nekaj let kasneje so na ameriških televizijah ob božiču začeli tradicijo predvajanja večurnega posnetka gorečega polena. Pred desetletjem so žanr obudili in popularizirali na Norveškem, z neposrednim televizijskim prenosom sedemurne vožnje vlaka skozi subjektivni pogled strojevodje. Napflix, katerega ime aludira na Netflix, pa je spletna platforma za dolgočasne videoposnetke, ki naj bi pomagali nespečnežem. Med številnimi vsebinami seveda ne manjka posnetek ognja v kaminu ali ovc na pašniku, lahko vas uspava tudi Matthew McConaughey, ki eno uro gleda dež in srka kavo. Poseben časomer omogoča, da se krajši posnetki v zanki vrtijo neprenehoma in s tem ustvarjajo monotonijo. Tako vas lahko v spanec zaziba 10-, 20- ali 30-minutno vrtenje pečenih piščancev na ražnju, čeprav je izvirni posnetek dolg manj kot minuto. Na voljo je tudi »siesta« način, pri katerem sliko na zaslonu obrnete tako, da jo lahko bolj ležerno gledate leže.

  • Saša Eržen

    11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Hudo

    Star wart

    Pravijo, da je posnemanje oblika laskanja. Kadar govorimo o kopijah izdelkov, gre predvsem za kovanje dobička na račun neukih ali le varčnih kupcev, ki za ponaredke običajno odštejejo precej manj kot za izvirni izdelek. Danski proizvajalec kock Lego ima že desetletja številne posnemovalce, med katerimi prevladujejo kitajski, ki poleg kock skušajo bolj ali manj uspešno posnemati celo logotip. Pred napadom klonov je Lego precej nemočen. Tožbe so praviloma neuspešne, saj je zaščita Legovih patentov potekla leta 1989, mednarodna zaščita blagovnih znamk pa je bolj kočljiva. Posebej predrzni ponarejevalci z enim ponaredkom ofrnažijo kar dve blagovni znamki. Tako je možno pod imenom Star wart že nekaj let kupiti minifigurice in komplete kock, ki upodabljajo junake ter prizore iz priljubljenih filmov Vojna zvezd, v izvirniku Star wars. Tisti, ki je botroval imenu ponaredka, se očitno ni zavedal, da beseda wart v angleškem jeziku označuje bradavico, in je tako s spremembo ene same črke iz Vojne zvezd ustvaril Zvezdno bradavico.

  • Saša Eržen

    4. 5. 2018  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Hudo

    Sobni panji

    Urbano čebelarstvo je vsako leto bolj prepoznavno in priljubljeno, zato je napočil čas, da čebele v mestih pripeljemo ne le na strehe in terase, v parke in vrtove, ampak jim odpremo vrata oziroma okna ter jih povabimo v svoj dom. To nam omogočajo panji beecosystem – ime je skovanka iz besed čebela in ekosistem –, ki jih namestimo na steno svojega bivališča. Še bolj revolucionarno kot to, da panj obesimo na zunanjo steno oziroma fasado, je to, da si lahko čebelnjak omislimo kar na steni dnevne sobe in potem namesto televizije gledamo življenje čebel v panju. Ta je z zunanjostjo povezan s posebno cevjo, skozi katero čebele zapuščajo sobni čebelnjak in se vanj vračajo. Šestkotni panji so modularni, kar pomeni, da lahko začnemo z enim in nato dodajamo vedno nove. Posamezen panj brez satovja in čebel tehta okoli pet kilogramov, ko je naseljen in napolnjen s satjem, pa se teža povzpne na kakih trinajst kilogramov. Ker se čebele ravnajo po svetlobi, je treba panj ponoči prekriti s posebnim pokrovom iz obarvanega pleksistekla, da jih ne bi zmotila sobna razsvetljava, mi pa lahko svojo čebeljo kolonijo opazujemo ves čas.

  • Saša Eržen

    26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Hudo

    Zvezdniške balaklave

    Smučarska podkapa, ki prekriva ves obraz in ga ščiti pred mrazom, je eden bizarnejših letošnjih modnih trendov, sploh če si balaklavo, kot se kapa z odprtino za oči in usta imenuje, nadeneš v puščavi pri več kot trideset stopinjah Celzija. S prstom kažemo nate, Rihanna. Pevka je pred dobrim tednom na glasbenem festivalu Coachella v Kaliforniji kot obiskovalka podnevi in ponoči paradirala v balaklavi modne znamke Gucci, ki ima našite dramatične uhane. Prvi naj bi balaklave sicer nosili britanski vojaki v krimski vojni, uporabljajo jih tudi smučarji in motoristi, policijskim specialcem, hudodelcem in anarhističnim upornikom služi kot maska za prikrivanje identitete, zadnja leta pa po njih radi posežejo zvezdniki. Ko si je Chanelovo črno balaklavo nadel Justin Bieber, si je očitno pregrel možgane in je na družbenem omrežju ime znamke napisal z dvema n-jema. Črno balaklavo znamke Louis Vuitton je v videu in prostem času nosila tudi Beyonce, za koncerte pa si je raje nadela mrežasto različico. Zdaj so črne balaklave zamenjale pisane ali barvite. V svoji spletni trgovini jih prodajajo celo ruske aktivistke Pussy Riot, a brez odprtin; te morajo kupci izrezati sami.