Saša Eržen

18. 5. 2018  |  Mladina 20  |  Kultura

Enajsta šola na odru

Predstava Vihar v glavi, v kateri najstniki igrajo sami sebe, je nepozabna izkušnja za ustvarjalce, pa tudi za občinstvo

Predstava je tako pristna in duhovita, da se vsakič konča s stoječimi ovacijami.

Predstava je tako pristna in duhovita, da se vsakič konča s stoječimi ovacijami.
© Matej Povše/LGL

Puberteta je drama. Zato je škoda, da tako redko najde prostor v gledališču. »Poglejte nas!« vpijejo najstniki v predstavi Vihar v glavi, ki jo je na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavil režiser Primož Ekart. Kot izhodišče in v navdih je soustvarjalcem ponudil dramsko besedilo za mlade Brainstorm, ki sta ga v sodelovanju z nevroznanstveniki napisala Ned Glasier in Emily Lim. V slovenski verziji predstave, ki nagovarja pubertetnike in njihove starše in je premiero doživela konec letošnjega aprila, mladostniki prepričljivo odigrajo sami sebe. Najmlajši ima 14 let, najstarejša 19.

Na avdicijo se jih je odzvalo približno sto. Ker je bilo med njimi ogromno nadarjenih, so jih s težavo izbrali le 21, od katerih jih je nazadnje ostalo 17. Ti v desetih prizorih pripovedujejo o sodobnih nevroloških spoznanjih o delovanju najstniških možganov, to pa dopolnjujejo z osebnimi izpovedmi; kaj sami doživljajo, kaj razmišljajo, kakšen je njihov odnos do staršev, učiteljev, sorojencev ... Kot pravi Ekart, protagonisti prihajajo »iz različnih svetov«, saj je želel, da priložnost za delovanje v gledališču dobijo še tisti iz deprivilegiranih okolij. Ustvarjanje predstave je tako združilo vrstnike iz Ljubljane, Celja, Škofje Loke in z Jesenic. Sam se je znašel v dvojni vlogi, mladostnike je skušal razumeti, biti njihov zaveznik, hkrati pa, ker je oče najstnikov, razume in zastopa tudi starše.

V vlogi režiserja je skrbel predvsem za to, da so nastopajoči ostali pristni, organski, da se niso prenarejali ali zatavali v klišejskost. Pohvali njihovo motiviranost in neverjetno odzivnost, nastajanje predstave pa opisuje z besedami »običajna družinska dinamika«. Proces, ki je trajal pol leta, je vključeval oboje, vpitje in objemanje, pa tudi v zraku visečo režiserjevo grožnjo, da bo vsem zaplenil telefone. Njegovi ključni sodelavci so bili poleg mladostnikov še dramaturginja Ana Duša, koreograf Sebastjan Starič ter asistentki režije Ana Kozina in Helena Šukljan. Gledališki inkubator LGL, v katerem je predstava nastala, je ponujal varen, odprt prostor, kjer so skozi igre, vaje, improvizacijo in pogovore zorele zamisli ter dozorele v izvirno stvaritev, saj je od dramske predloge nazadnje ostala le struktura.

Včasih je veljalo prepričanje, da so najstniški možgani le bolj neumna, nerazvita verzija odraslih možganov, a je sodobna nevroznanost to ovrgla. Predvsem gre za možgane, ki so drugačni z razlogom. Prefrontalni korteks, ki skrbi za racionalno odločanje, pri najstnikih še ni povsem dozorel, »nahajpani« limbični predel, ki bdi nad čustvi, pa jih sili k neustrašnemu doživljanju in s tem k tveganju. Doslej so za glavne krivce tipičnega adolescenčnega vedenja veljali hormoni, predstava pa s prstom pokaže na pestro dogajanje v možganih.

Najstniške sobe, prostor, ki je zanje zatočišče, zapik, postanejo metafora njihovih možganov. »Moji možgani so taki kot moja soba. Štala. Totalna štala.« Nič čudnega, da zapirajo vrata in nočejo, da starši hodijo vanje – v sobe in v misli. Konflikt pa ne preveva le odnosov z bližnjimi, ampak tudi dogajanje v lastni notranjosti. Razpeti so med otroškostjo in odraslostjo. Starše imajo radi, a jim gredo totalno na živce. Na koncu predstave z njimi spregovorijo prek napisov. Tako v prizoru, ki je še posebej ganljiv, izrazijo vse, česar na glas ne morejo ali nočejo.

»Čist’ isto! Čist’ isto!« je bilo med uprizoritvijo slišati odzive iz ust najstnikov in njihovih staršev. Predstava, ki postavlja most čez medgeneracijski prepad, je uteha za ene in druge. Spodbuja spremembo pogleda na puberteto; gre za aktivno obdobje, ne le fazo, ki jo je treba prestati in pretrpeti. Bogastvo najstniškega doživljanja, drznost, iznajdljivost, ustvarjalnosti in občutek, da je vse mogoče, lahko navdihujejo in oplajajo tudi odrasle, namesto da jih le spravljajo ob živce.

Povezanost nastopajočih na odru je organska, delujejo kot nekakšno najstniško pleme, ves čas se podpirajo in spodbujajo drug drugega, čeprav se seveda tudi mladostniško izzivajo. V igrici Nikoli, res nikoli vstopijo v interaktivni odnos s celotnim občinstvom, pri katerem spodbudijo reminiscenco na lastno (pre)drznost, a na koncu izziva dokažejo, da kolektivno premorejo več drznosti kot posamezno kdorkoli v dvorani.

Družinski ogled Viharja v glavi omogoča dragocen uvid, samorefleksijo in seveda spoznanje, da v tem, kar doživljamo, nismo izjema, da gre za podobno dinamiko v vseh sodobnih najstniško-starševskih odnosih. Ne preseneča, da se predstava, ki je, kot njeni protagonisti, pristna, divja, nepredvidljiva, duhovita in očarljiva, vsakokrat konča s stoječimi ovacijami.

Gledališka predstava:
Vihar v glavi
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: 7., 8. in 9. junija ob 19. uri

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.