Heni Erceg
-
Tolikšen kretenizem je pretiran celo za hrvaško katoliško cerkev. Ihta in bes, s katerima se zadnje mesece ekipa z zagrebškega Kaptola zaganja v levoliberalno vladajočo koalicijo, bi bila kakopak čisto dobrodošla, če bi šlo v resnici za vprašanja, bistvena za državo, ki je globoko v krizi, saj oblast tako ali tako nima nikakršne resne opozicije. Toda ne, črni kmeri vztrajajo pri svojem križarskem pohodu zoper oblast izključno zaradi uvedbe spolne vzgoje v šole, v histerijo jih spravlja predvsem poglavje o pravicah istospolno usmerjenih, zdaj so se odločili celo za skrajne ukrepe – svoje ovčice so odkrito pozvali k nasilnemu rušenju demokratičnih institucij. Vse skupaj se je nevarno stopnjevalo do divje primerjave vladajoče koalicije z nacističnim režimom, ki je prav tako prišel na oblast z demokratičnimi metodami.
-
Tik pred božičem so v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti uprizorili veliko žurko; resda se nanjo niso pripeljali s tanki, ampak so prišli samo v uniformah, vojaških in policijskih, potem pa na 20-metrskem platnu prikazali svoj »film«. Tam, kjer so sicer predvidene projekcije izbrane umetniške vsebine, je imela zbrana politična in vojaška elita ekskluzivno priložnost videti militantni izdelek Register hrvaških branilcev. Dopolnilo ga je priložnostno pojasnilo vladnega uradnika, da objava tega neskončnega seznama, na katerem je kar pol milijona ljudi, pomeni tudi dokončno razkritje 150 tisoč lažnih branilcev in vojnih dobičkarjev.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Hrvaška
Velikim svetovnim gospodarjem se lahko dobrikaš do onemoglosti, ne glede na vse te bodo, če se jim bo zazdelo, da jim bo to prineslo kako korist, zavrgli kot smet. Tako je bila Hrvaška tudi uradno razglašena za državo smet, in sicer po mnenju ene od tistih vsemogočnih agencij za ocenjevanje kreditne sposobnosti. Kajti kapitalistični fašizem je ustrojen tako, da kar čez noč lahko postaneš najslabši učenec v razredu s prav malo možnosti za nadaljevanje šolanja. Če se bo hrvaška vlada še naprej upirala reformam po nalogu teh vladarjev sveta, ki zahtevajo, da se nemudoma odpusti 30 tisoč ljudi, da se delovna zakonodaja prilagodi svinčenim zahtevam prostega trga, da se zareže v že tako ali tako bedne pokojnine, socialne pravice itd., Hrvaška lahko pričakuje, da jo bo doletela neprijazna usoda Grčije, Španije, Portugalske ... teh še do včeraj bogatih držav, ki so danes kolektivno brezpravne prav zaradi surovih zakonitosti neoliberalnega kapitalizma.
-
14. 12. 2012 | Mladina 50 | Hrvaška
Na Hrvaškem se seštevajo rezultati dela levoliberalne koalicije po prvem letu vladanja, rezultati, ki jih pravzaprav ni, niti notranjepolitičnih, še manj zunanjepolitičnih. Iz veličastno napovedovanega Načrta 21 vlada Zorana Milanovića ni uresničila prav nič, odpovedala se je vsem velikim državnim naložbam, s katerimi naj bi zmanjšala neizmerno brezposelnost, ki je pred kratkim dosegla res nevarno številko – 350 tisoč ljudi.
-
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Hrvaška
V Splitu je preživel štiri leta, z zlato generacijo košarkarjev Jugoplastike je trikrat osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, pa tudi naslov pokalnega zmagovalca, temu je dvakrat dodal še ugledni naslov klubskega prvaka Evrope, leta 1989 v Münchnu in leta 1990 v Zaragozi. Potem je tega leta legendarni trener Božo Maljković zapustil Split, odšel je v Španijo, nato v Francijo za trenerja Limogesa in pozneje prevzel atenski Panathinaikos. Oba kluba sta postala prvaka Evrope, Maljković pa trener z največ naslovi v zgodovini evropske klubske košarke.
-
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Hrvaška
Zoran Milanović posveča svojemu telesu precejšnjo skrb. Zato se pogosto rekreira, še posebej rad kolesari. No, na položaju hrvaškega premiera pa se mu nenehno mudi, pravkar je namreč v državi razglasil izredne razmere. »Ni katastrofa, toda razmere so izredne,« je dejal in se s kolesom pognal po eni izmed zagrebških enosmernih ulic. V napačni, nedovoljeni smeri! Za njim pa, seveda, telesni stražarji v tistem ogromnem policijskem vozilu, s čimer bi zlahka povzročili prometno nezgodo. V njej bi kakopak kratko potegnili tisti, ki spoštujejo prometne znake, kajti premier na kolesu bi se že kako znašel. Recimo z elegantnim skokom na pločnik ali na bližnje drevo. Kakorkoli že, Milanović je izjemno očitno prikazal zanimivo strategijo svoje oblasti, ki se glasi: pripnite se, odpeljali vas bomo v napačno smer!
-
2. 11. 2012 | Mladina 44 | Hrvaška
Hrvaški mediji so najnovejše dogajanje v Srbiji razglasili za »škandal«, potem pa se z nemajhnim zgražanjem spravili nad to, kar je storil drugi človek srbskega kulturnega ministrstva. Pod naslovom Prva srbska kulturna vstaja je objavil članek z daljšim seznamom nezaželenih igralcev, književnikov, režiserjev ... in vse navedene ožigosal kot nosilce pogubne protisrbske kulturne politike. Posebej grozna sta se hrvaškim medijem zdela institucionalni napad na pisca Miroslava Krležo in hrvaškega režiserja Oliverja Frljića zaradi njunih »mastno honoriranih srbomrzniških izbljuvkov« in poziv srbskega podministra za kulturo k prevrednotenju »dobrih Hrvatov«, kakršna sta bila pisatelj in pesnik Antun Gustav Matoš in pesnik Tin Ujević. Njuno vrednost je določil na podlagi tega, da sta nekaj časa živela v Beogradu in nekatera svoja dela objavila v cirilici.
-
19. 10. 2012 | Mladina 42 | Hrvaška
Rodil se je pred 120 leti v Bosni, staršem Hrvatom, živel je v Višegradu, Zagrebu, Gradcu, Berlinu, Beogradu ... opredeljeval se je za Jugoslovana, integralista, po poklicu je bil pisec, diplomat, pesnik, pisal je v ijekavščini in ekavščini. Te dni je spletni brskalnik Google na srbski, hrvaški in bosanski domeni objavil sliko višegrajskega mostu Mehmeda paše Sokolovića, ključnega simbola iz romana Most na Drini, za katerega je Ivo Andrić prejel Nobelovo nagrado. S tem je Google zaznamoval obletnico rojstva pisca, ki je s svojim književnim delovanjem daleč presegel drobnjakarske ideje malih narodov, in ga pravilno, drugače kot počnejo balkanske kulturne elite, razglasil za »last« vseh treh tukajšnjih narodov.
-
5. 10. 2012 | Mladina 40 | Hrvaška
Veliko vprašanje je, ali bo gospod Robert Allen Zimmerman sploh preživel ta udarec. Resda ga je dobil od daleč, celo z druge celine, pa vendar ... Ameriški pesnik, pevec, kultna osebnost generacije šestdesetih, upornik proti družbenim in političnim dogmam, javnosti bolj znan pod imenom Bob Dylan, je te dni doživel prepoved na Radiu Split, radijski postaji Hrvaške radiotelevizije.
-
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Hrvaška
Vicdan Özerdem se je gotovo veselila kratkih počitnic na Hrvaškem s soprogom in svojim malim sinom. Niti slutila ni, da se bo njeno dopustovanje sprevrglo v dolgotrajno moro, a zgodilo se je prav to, saj so jo takoj po prihodu iz Nemčije, kjer sicer živi, aretirali in odpeljali v pripor v Dubrovniku. Vzrok za takšno ravnanje je bila tajna tiralica turškega Interpola, s katero Turčija zahteva izročitev te novinarke in levičarke, obtožene terorizma, čeprav gre v resnici za to, da se je več let neustrašno borila za politične, medijske in človekove pravice.
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Hrvaška
Če bi te dni kak malček v osnovni šoli na Hrvaškem postavil vprašanje, ki se vsakemu otroku zdi nadvse tehtno, torej »Kako sem prišel na svet?«, bi dobil dva diametralno nasprotna odgovora. Pri uri verouka bi mu nuna – kajti te večinoma poučujejo ta predmet – blago odvrnila: »Otrok, na svet si prišel po božji volji.«
-
24. 8. 2012 | Mladina 34 | Hrvaška
Nekoč je na Hrvaškem živel neki tip, ki mu je bilo ime Robert Ježić. Nekega dne se je prikazal bogvedi od kod, tako kot še številni drugi klateži, ki so se predstavljali kot uspešni poslovneži, in prav kmalu postal lastnik Diokija, velikega in uspešnega podjetja za proizvodnjo plastike, ter kemijskih obratov na otoku Krku. Potem je zaradi posebne naklonjenosti političnih struktur dobil v dar še reški Novi list, ugleden dnevnik, ki ga je neuspešno poskušal pacificirati, nato pa ga kmalu preprodal. Še prej ga je seveda skoraj uničil. Ta nekdanji skiper na italijanskih jadrnicah, do vratu vpleten v kriminalne posle bivšega hrvaškega premiera, je bil v preteklem desetletju zelo radodaren do obeh političnih opcij, desne in kvazileve, precejšen znesek pa je doniral tudi za predvolilno kampanjo sedanjega predsednika države. Ko je tednik Novosti opozoril na to nedopustno donacijo, je predsednik države javno odgovoril, da bo, če se izkaže, da je Ježić res vpleten v kriminalne dejavnosti, znesek vrnil. Seveda umazanega denarja ni nikoli vrnil, čeprav so medtem na sodišču potrdili mafijsko vlogo predsednikovega donatorja pri številnih nelegalnih poslih nekdanje hrvaške vlade. Novosti pa je predsednik vendarle za vse večne čase uvrstil med svoje sovražnike.
-
10. 8. 2012 | Mladina 32 | Hrvaška
Hrvaški predsednik naj bi bil glede na svoja ustavna pooblastila nekaj takšnega kot fikus, v demokratični okras državi; tu in tam naj bi se sprehodil po svetu in nevsiljivo deloval v prid državnim interesom, doma pa, saj je »prvi med državljani«, še posebej pazil na občutljive in krhke odnose med večinskim hrvaškim prebivalstvom in srbsko manjšino. Toda Ivo Josipović je brezupno nečimrn in maščevalen človek, ki se zaradi nepomembnega obračuna s kritičnim medijem ne bo sramoval pokazati zobe, pa četudi bo s tem povzročil razdor v srbski skupnosti.
-
27. 7. 2012 | Mladina 30 | Hrvaška
Vsakršen fašizem deluje ob pomoči različnih domišljijskih perverzij, seveda, posebno slabost pa povzroča neverjetna količina morbidnosti, ki jo nenehno izkazujejo fašisti v glavnem mestu severne Hrvaške, v Osijeku. Pa ne kakšne marginalne, ulične skupine, temveč institucionalna politična stranka, ki vlada temu delu Hrvaške. To je stranka vojnega zločinca Branimirja Glavaša, veliko njenih retardiranih nacionalistov pa je hkrati tudi spoštovanih poslancev in lahko bi rekli, da zanje nujno veljajo zakoni Republike Hrvaške. Vendar ni tako. Vedejo se kot odpadniki, za katere ne veljajo osnovna družbena pravila, kaj šele veljavni zakoni.
-
13. 7. 2012 | Mladina 28 | Hrvaška
Gospod Mijo G. iz Bosne in Hercegovine je sklenil, da bo z družino letoval na Hrvaškem, na Makarski rivieri. Ta je tudi sicer priljubljen počitniški cilj državljanov BiH, posebej še Hercegovcev, ki se zaradi bližine in kratke vožnje pogosto odpeljejo v Makarsko tudi samo na enodnevni izlet. Zaradi tega tamkajšnji gostinski delavci bentijo nad njimi, češ da prihajajo samo na kopanje, zasvinjajo obalo in nič ne zapravijo.
-
29. 6. 2012 | Mladina 26 | Hrvaška
Niti pri najboljši volji ni mogoče reči, da vedo, kaj delajo. Po vseh kazalcih resne krize se Hrvaška uvršča v prav nič ugledno družbo držav z visokim tveganjem možnosti za bankrot, pa vendar je videti, kakor da njeni voditelji hibernirajo v precepu med socialnimi načeli, ki jih razglašajo, in neizprosnimi neoliberalnimi zahtevami Evropske unije. Socialdemokrati se tako preprosto ne znajdejo, zato vladajo v glavnem z agresivnimi odloki in nedopustnim prezirom do delavstva, sindikatov in srednjega sloja prebivalstva. Do vseh tistih torej, ki naj bi – po možnosti brez ugovarjanja – prevzeli najtežje breme krize. In tako se, kot se pogosto dogaja, lastna nesposobnost prikriva z grobo bahavostjo, neprestanim kadrovanjem, izjemno strogo partijsko disciplino in s kaznovanjem vsakega, ki bi hotel, četudi le za malenkost, popraviti smer tega sopihajočega vlaka. Čeprav je vlada izključno politična in brez pravih strokovnjakov, vendarle praviloma zavrača ali zmanjšuje pomen kakršnegakoli strokovnega nasveta, saj ga doživlja izključno kot grožnjo svoji popolnoma nepredvidljivi strategiji izhoda iz krize. Pri tem so premierovi najpomembnejši sodelavci napadalno in že kar neokusno napovedali vojno delavcem in sindikatom, ne izbirajo pa niti sredstev za obračun s sodelavci v sami vladi, s tistimi redkimi, ki svojega dela niso vzeli zgolj kot vsebinsko izpraznjeno politično funkcijo.
-
15. 6. 2012 | Mladina 24 | Hrvaška
Nedvomno je zanimiv vidik delovanja hrvaške vlade histerično jadikovanje, češ da v državi ni naložb, in to samo zaradi počasnosti birokracije, ki otežuje izdajanje potrebnih papirjev, ali, kar je še huje, nasprotovanja strokovnjakov, seveda samih bedakov, ki pa si vendarle upajo tu in tam črhniti o škodljivosti posamezne naložbe. A te dni ima vlada gotovo razlog za zadovoljstvo, ker je že skoraj izpeljana naložba, zaradi katere bo delo dobilo nemalo ljudi. Kar 50! Ta veličastni projekt, tako pomemben za zavoženi domači trg, dobiva dokončne obrise v mestu Korčuli, poleg Dubrovnika najpomembnejši hrvaški kulturni dobrini. Zaradi tega bi pričakovali, da bo mamutsko trgovsko središče, o tem namreč govorimo, stalo kje na obrobju, da ne bo kazilo ene najlepših vedut, ki jih ponujajo naša mesta, vedute, ki jo sicer uokvirjajo le kamniti zvoniki, mestno obzidje in razkošne renesančne stavbe.
-
1. 6. 2012 | Mladina 22 | Hrvaška
Hrvaški državni vrh je proslavil dan oboroženih sil, v glavnem sam s sabo in v družbi množice uniform, po zraku sta paradirali tisti dve ali morda tri letala, spodaj nekaj bojnih vozil Patria; nakup teh se tudi tukaj preiskuje zaradi sumov korupcije in podkupovanja. Prebivalci otokov Vis in Lastovo pa so bili deležni posebne časti, saj so gostili predsednika republike. Trenutek je bil res nadvse primeren za veličastne besede in pomp, kajti oborožene sile pravkar pretresa hud škandal, ker je prišlo na dan, da so številni častniki, več kot 30 naj bi jih bilo, že leta 1999 menda postali nesposobni za delo, vendar so, glej si ga no, to nepomembno podrobnost pozabili sporočiti firmi, pri kateri so zaposleni, torej obrambnemu ministrstvu. Tako ti ljubitelji domovine, različni generali, polkovniki ... že 12 let poleg visoke plače prejemajo tudi astronomska nadomestila, približno tisoč evrov na mesec, zaradi domnevne invalidnosti. Eden od njih, očitno zdrav kot dren, je bil celo vodja misije v Afganistanu, tam, kamor naj bi Hrvaška, skupaj s svojo najljubšo politično mentorico, Ameriko, prinesla mir in demokracijo domorodnemu prebivalstvu.
-
18. 5. 2012 | Mladina 20 | Hrvaška
Prvi človek bizarne in unikatno hrvaške ustanove, ministrstva za branitelje, je te dni prišel na dan z izjemno zanimivo zamislijo. Predlagal je, da naj bi udeležence gejevske parade, ki naj bi potekala v Splitu, varovali branitelji, ker »ljudstvo nikomur ne zaupa bolj kot braniteljem«. Takoj nato je dodal, da ti nikakor »ne sodijo v to družbo«, vendar jim je pač »veliko do demokracije«. Ne vemo, zakaj je omenjeni minister tako prepričan, da v množici, ki šteje kar pol milijona braniteljev, ni tudi takšnih s homoseksualnimi nagnjenji, toda zamisel je vsekakor poučna na ravni razkrivanja nezdravih družbenih razmer, če govorimo o ljudeh, ki se po čemerkoli razlikujejo od kolektivne danosti. Vsi ti ljudje so latentno ogroženi, zato je misel, da bi prav branitelji, večinoma tudi sami zagrizeni nasprotniki vsakršne drugačnosti, jamčili, da udeležencev gejevske parade v Splitu ne bodo ponovno kamenjali, precej izzivalna, kolikorkoli že je imbecilna.
-
26. 4. 2012 | Mladina 17 | Hrvaška
Koliko fašizma? – te dni se na Hrvaškem evocira pred leti objavljena analiza Rastka Močnika, s katero je hotel dokazati, da se fašizem lahko uspešno ohranja tudi v domnevno antifašističnih družbah. Toda izkoreniniti ga vsekakor ni mogoče zgolj z golimi prepovedmi njegovih manifestacij, kot je hrvaška vlada napravila z nedavnim zborovanjem evropskih neonacistov v Zagrebu. Prepovedati je sicer najlaže, seveda pa tudi najbolj neumno, prepoved je vedno dokaz nemoči, posebej v državi z dvema obrazoma, enim antifašističnim za zunanjo, evropsko uporabo in drugim, domačim, zamazanim, ki že desetletja zrcali trdovratni fašizem.
-
13. 4. 2012 | Mladina 15 | Hrvaška
V Pulju so pred časom zaprli knjigarno Castropola, še zadnjo od preostalih (dveh) neodvisnih knjigarn na Hrvaškem. Njena ustanovitev pred 21 leti je bila plod prizadevanj in zanesenjaštva ene izmed puljskih družin, postala pa je središče, kultni prostor ljubiteljev knjige in književnosti, in to ne le tistih iz Istre. Lastnica je poleg knjigarne pred leti zasnovala tudi uspešen knjižni sejem. Obiskovali so ga vsi, ki se jim je zdelo pomembno, da jih ljudje ne poznajo le po njihovi politični ali menedžerski dejavnosti, ampak tudi kot kulturne državljane, ki se črk lotevajo z nič manjšim veseljem kakor številk. Castropola ni vzdržala, saj niti ni mogla, kot pač nič neodvisnega, samostojnega, zunaj mogočnih denarnih tokov ne more obstati na tako imenovanem liberalnem trgu. Te puljske knjigarne, enako kot številnih drugih v Zagrebu, Splitu, na Reki ..., torej ni uničila nesposobnost lastnikov, ampak zelo zanimiv model knjigotrštva na Hrvaškem.
-
30. 3. 2012 | Mladina 13 | Hrvaška
»Slabost me obhaja ob bolečini, občutkih nemoči in krivde, ki jih doživljam vsakič, ko slišim očitke, da to počnem prepozno ali zaradi nekakšnih osebnih interesov. Bolečino in breme sem potlačil, strah, s katerim so tako brezobzirno manipulirali z mano, pa je bil tolikšen, da me je obvladoval vse do zdaj. Kdo mi bo verjel, kdo mi bo prisluhnil, je komu sploh dovolj mar?«
-
16. 3. 2012 | Mladina 11 | Hrvaška
Najprej je bil pravnik, profesor na fakulteti, in svojčas je na zahtevo tedaj vladajočih nacionalistov v imenu Hrvaške vložil tožbo proti Srbiji zaradi genocida. Seveda je to državi mastno zaračunal. Nekoliko pozneje, po zamenjavi oblasti, se je zavzel, naj se tožba umakne, češ da škoduje odnosom med Hrvaško in Srbijo, predvsem pa naj bi s tem ustregli nergavim evropskim birokratom.
-
Sredi tekme se je mlad nogometaš sesedel v travo in popolnoma zlomljen zajokal. A z vsako njegovo solzo je bilo divjaško dretje s tribun stadiona v Pulju še glasnejše, navijači Dinama, ki so prispeli iz proevropske hrvaške prestolnice, pa so vse bolj vneto in z vse odločnejšimi kretnjami oponašali opice. Šlo je za še enega v vrsti odvratnih rasističnih izpadov, s kakršnimi se nogometni navijači na stadionih širom po Hrvaški izživljajo nad mladim temnopoltim igralcem Istre, ki je v Pulj pred nekaj leti prišel iz Kameruna. Henry Belle je mislil, tako pravi, da je prispel v »normalno državo«, v kateri takšnega fašizma ni več, in se zdaj sprašuje, »mar je res mogoče, da so to navijači iz prestolnice države, ki naj bi kmalu postala članica Evropske unije«.
-
V Splitu je zaradi posledic zadušitve s plinom umrl 17-mesečni dojenček, mater in očeta so rešili zadnji hip. Tragedija se je zgodila, ker reševalno vozilo ni pravočasno prispelo do mestnega središča, le kilometer oddaljenega od splitske bolnišnice. Pravočasno pa ni prispelo zaradi desetcentimetrske ledene skorje, v katero so bile te dni vkovane vse javne površine in ulice v Splitu.
-
Ubogi Hrvati so bíli najrazličnejše bitke, večinoma nerazumne in brez upa zmage. Ni ga soseda, ki zadnja leta ne bi bil njihov smrtni sovražnik, od Slovencev zaradi tistih nekaj kapelj morja v Piranskem zalivu do Črnogorcev in Bosancev zaradi tistih dveh ali treh metrov kamenja. Da o Srbih niti ne govorimo ...
-
Če Srbi pobijejo 300 Hrvatov, to ni vojni zločin, ampak genocid. Če pa Hrvati likvidirajo kakih sto tisoč ljudi, to ne le da ni genocid, ampak ni niti vojni zločin. Še več, ustaško koncentracijsko taborišče Jasenovac, kjer je bilo ubitih prav toliko Srbov, Židov, Romov, komunistov ..., je v razlagah hrvaške cerkve še danes imenovano »bolnišnica« ali, kar je še odvratneje, »objekt za namestitev nasprotnikov režima«.
-
Začeli so z najlažjim ukrepom, uvedbo novih davkov. Nova hrvaška vlada se je brez odlašanja odločila za zvišanje davka na dodano vrednost, kar bo, to je jasno, nemudoma povzročilo tudi zvišanje vseh življenjskih stroškov. Poleg tega se je odločila še za davek na lastnino, torej na počitniške hišice, dividende itd. O varčevanju se govori samo formalno in v obrisih, zmanjšanje števila javnih uslužbencev, pravijo, ne pride v poštev. O proizvodnji niti besedice, se pa omenjajo stečaji, čeprav je tako rekoč vsa industrija že zdavnaj bankrotirala. Da tudi sprememba sloga vladanja ne pride v poštev, je postalo jasno takoj na prvi seji vlade, na katero se je večina ministrov pripeljala v zmogljivih limuzinah, iz njih pa so poskakali vozniki, da bi jim odprli vrata.
-
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Družba
Bil je zanimiv in nekonvencionalen. Pisec in disident Vaclav Havel je bil tiste mrzle zime leta 1996 v svoji pisarni videti bolj kot naključni mimoidoči, kakor gost, in veliko manj kot predsednik Češke. Ker sem prihajala iz razdejane države, ki ji je vladal vedno mrki diktator, sem bila presenečena že takoj ob prihodu v predsedniško palačo na Hradčanih, saj sem se ob vstopu vanjo počutila, kakor bi vstopala v kako starinsko gledališče in ne v pomembno državno ustanovo. Ob pogledu na osamljenega dremavega vratarja, ki je »varoval« Havla, sem se spomnila ceremonialne pavlihovske garde, vseh tistih uniform, ki so dan in noč stražile hrvaškega predsednika Tuđmana. Vaclav Havel se očitno ni bal svojega ljudstva in tudi vloge češkega predsednika ni razumel kot božanskega poslanstva.
