
Heni Erceg
-
Več kot 800 tisoč državljanov je podpisalo peticijo za razpis referenduma o spremembah zakona o delu. V kratkem času so tako sicer tradicionalno krotki Hrvati, ki z eno samo krajšo prekinitvijo že dvajset let volijo isto oblast, pokazali, da se jim je ta oblast končno povzpela vrh glave, nasprotovanje novemu, omejevalnemu zakonu o delu pa se je dejansko sprevrglo v plebiscit proti vladajoči oligarhiji.
-
V času, ko je razširjala zgolj primitivno etnično sovraštvo in vulgarni nacionalizem, so jo imenovali Katedrala duha. Potem so ji rekli varuhinja nacionalnih vrednot, ona pa, ubožica, Hrvaška televizija, namreč, se ni nikoli izvila iz objema »vrednot« Tuđmanovih devetdesetih let, nikoli ni nehala biti v oporo oblasti. No, zgodba o tej medijski hiši, ki je te dni spet razširjala staro...
-
Kot je znano, je Hrvaška v hudi krizi. Denarja ni več od nikoder, penzionisti ne vedo, ali bodo dobili naslednjo pokojnino, delavci odštevajo poslednje dneve v svojih ladjedelnicah, tovarnah, na poljih..., zapori se nenadoma polnijo z obsojenci iz druge lige, premierka Kosorjeva pa je očitno popolnoma izgubila živce, kar pomeni samo, da se njenemu kraljestvu nereda in korupcije bliža konec.
-
Slovenci so se izkazali za pametnejše, kot so Hrvatje pričakovali in nacionalisti upali. Na referendumu o arbitražnem sporazumu s Hrvaško so resda za las zmagali zagovorniki sporazumnega reševanja mejnega spora med državama, vendar že to dokazuje, koliko so naši sosedje napredovali v razvoju demokratičnih standardov, med katerimi je prav referendum o nekem vprašanju najbolj tvegan.
-
Kadar se kak igralec na polovici snemanja filma odloči, da se bo posvetil bolje plačanemu ali zanimivejšemu projektu, je dolžan plačati odškodnino ali se odreči dobršnemu delu honorarja ali pa je lahko celo srečen, če ne konča pred sodiščem. Ali če kak menedžer v kakem podjetju dvigne sidro, češ da je dobil donosnejšo ponudbo..., se mora vsekakor odreči večjemu znesku iz svoje pogodbe ali pa ima opraviti s...
-
Tokrat pa je šel hrvaški predsednik Ivo Josipović res predaleč. Človek se je odpravil v Sarajevo in tam dejal, da mu je žal, ker je Hrvaška sodelovala v bojih v Bosni. A mu to še ni bilo dovolj, zato se je napotil v Ahmiće in se poklonil pred skupno grobnico 116 Amićanov, ubitih leta 1993. In nato še nekaj lamentiral o tem, da je bila hrvaška politika v devetdesetih letih odgovorna za umiranje Muslimanov v Bosni,...
-
Nekatere raziskave kažejo, da si je skrivnostni register braniteljev na spletu ogledalo kar nekaj milijonov ljudi, in to samo v dnevu ali dveh, vendar je najbrž prav toliko ljudi pritegnil tudi obroben turistični spot, ker je bila pomembna plat tega spota, tista zadnja, prepovedana. Obe grozni protidržavni raboti sta strahovito razbesneli hrvaško kanclerko, saj je objavo registra z imeni tistega pol milijona...
-
Mučna zgodba, ki govori o tem, kako se je hrvaška premierka že davno »zakonito« vselila v vojaško stanovanje, iz katerega so prej vrgli prave lastnike, je bila te dni deležna dodatne pozornosti občil, saj smo v udarni televizijski oddaji za celotno zaporedje dogodkov končno izvedeli iz prve roke, od edinega preživelega člana družine Drobac.
-
Motijo se tisti, ki trdijo, da se hrvaški politiki ne morejo dogovoriti prav o ničemer. Ravno te dni so skupaj obravnavali pomemben, strateški predlog, z uresničitvijo katerega bi se razmere v državi gotovo občutno izboljšale. Ah ne, ne gre za banalnosti, kakršna je scenarij izhoda iz krize, čeprav bodo Hrvatje vsak čas na kolenih in čeprav jim resno grozi, da bo število brezposelnih preseglo število zaposlenih,...
-
Ko sem bila pred nekaj meseci v Ljubljani, sem opazila, kako so tam skrbno, očitno pod budnim nadzorom konservatorjev in stroke, urejali mestno središče. Poleg obnove fasad je name največji vtis naredilo urejanje ozkih uličic, s katerih so odstranjevali granitne kocke in jih znova nameščali, da bi ohranili čar preteklosti na teh ulicah in trgih, zaradi katerih je Ljubljana videti kot urejeno srednje-evropsko mesto.
-
Končno! Čakali smo dvajset let, skoraj smo se že poslovili od sanj o pravni državi, takrat pa smo jo dočakali. Deluje v polnem pomenu besede. Ni variante, da bi se še kdo izmaknil budnemu očesu hrvaškega policajstva. Ki je ves čas na braniku pravne države Hrvaške. Posebej ponoči. Takrat, ko uzurpatorji mislijo, da lahko potihoma spodkopavajo krvavo priborjeno državno ureditev.
-
Dobil je glavno vlogo v dvodejanki o težkih časih. V prvem dejanju se je izkazal za odličnega igralca, v drugem je obveljal za takšnega, ki pozablja besedilo, občasno jeclja, se kar naprej moti... Ker si vsi seveda vedno bolje zapomnimo konec predstave, bo tako tudi s hrvaškim predsednikom Mesićem, ki se te dni po desetih letih poslavlja. Vendar ne bo odšel skromno, podobno kot prvi slovenski predsednik Milan...
-
Lahko bi rekli, da se na Hrvaškem zdaj, ko se je začelo novo leto, ne ve niti, kdo pije, niti, kdo plača. Precej vznemirljivo je, saj so politične razmere podobne ladji, ki je zadela ob čer, pijana posadka in obnemogli potniki pa, kot v kakšni risanki, niso prepričani, ali vidijo prikazni ali pa se pobegli bivši premier res pravkar vzpenja na ladjo, s katere je bil pred kratkim ušel, na njej pa se zdaj zibljeta...
-
Minilo je deset let od smrti Franja Tuđmana, ljubkovalno imenovanega Oče domovine, utemeljitelja sodobne Hrvaške... Te dni so njegovi oboževalci in politični dediči obiskovali njegov grob, se klanjali, se tiho solzili, pred kamerami pripovedovali anekdote, premierka pa si je privoščila celo trapasto izjavo, da je Franjo Tuđman »sanjal evropsko Hrvaško in zanjo tudi živel«.
-
V nedavnem intervjuju za Hrvaško televizijo je srbski režiser Emir Kusturica dejal, da ga vojni zločinec Radovan Karadžić niti slučajno ne fascinira zaradi zločinov, ki jih je zagrešil, saj on, Kusturica, tem zgodbam tako ali tako ne verjame, ampak bi posnel film o tem, kako premeteno je Karadžić izigraval preganjalce, film o dvojnem življenju tega zločinca...