Heni Erceg
-
14. 3. 2014 | Mladina 11 | Hrvaška
»Kaj, mar se je predsednik vlade izselil?« se v grozi sprašujejo državljani, kajti Zoran Milanović je nenadoma za štirinajst dni odpotoval v Avstralijo. In potem še na Novo Zelandijo. Kot strela z jasnega in brez kakega posebnega razloga. Na urniku pač nima nobenega državniškega srečanja, podatkov o naravi njegovega obiska v teh daljnih otoških državah ni najti, zato se zdi najverjetneje, da je človek v trenutku, ko ga je obšel skrajen gnus zaradi razmer v državi, pripravil kovčke, prijel pod roko soprogo, podrejenim naročil, naj mu priskrbijo letalske vozovnice, rezervirajo hotele in opravijo še vse drugo potrebno za eksotično ekskurzijo z negotovim izidom, in odšel. Verjetno ni pričakoval, da ga bo obrambni minister po telefonu z jokajočim glasom rotil, naj vzame s sabo še njega, potem pa je isto napravil še šef njegovega kabineta, češ da sta tudi onadva do grla sita te države, tudi onadva bi se odpravila v Avstralijo, kjer vlada red, hm, morda bi tam celo dobila azil. V glavnem, ta hip je Hrvaška nevarno obglavljena, toda doslej je bil zaman ves trud, da bi izvedeli, kakšni so pravi razlogi za premierov odhod, saj Hrvaška z Avstralijo nima nerešenih vprašanj, ne sodelujeta pri skupnih projektih ali vlaganjih.
-
Ko je pred časom župan nekega manjšega mesta prodal službeni avtomobil in denar od prodaje namenil za obnovo otroškega vrtca, so se ministri hrvaške vlade s prezirom odzvali na to potezo in jo označili za demagoško in populistično. V resnici pa je šlo za redek primer gospodarnega in spodobnega ravnanja in seveda ni nobeno naključje, da je ta župan nestrankarski človek, ki ga očitno še ni zastrupil popolnoma sprevrženi strankarski sistem vrednot.
-
Gledamo posnetke in si mislimo: ne vendar že spet, ne v tej ubogi, izmozgani Bosni, kajti tokratni veliki ljudski upor zbuja upravičen strah, da si bodo to, kar ima zdaj vse značilnosti resnega družbenega, razrednega nezadovoljstva, prisvojili tisti najhujši, nacionalisti. Prvi, drugi in tretji, tisti, ki zavračajo vsakršno možnost, da bi ta država kdaj postala država državljanov, enotna država. Z večno agendo etnično razdeljene BiH so vsi politiki v regiji kot eden zakrakali, da ne gre za družbeni upor, za brezpravne delavce in lačne državljane v Tuzli, Sarajevu, Zenici ... za generacijo mladih brezposelnih ljudi brez prihodnosti, ampak naj bi bili ustanove, v katerih prestoluje kasta postavljačev in bogatunov, v resnici zažigali vandali in huligani iz vedno sumljive muslimanske skupnosti.
-
Koliko demokracije je potrebne, da je država v resnici demokratična? Veliko, malo? Kdo izigrava javno sprejeta merila? V državah, kakršna je Hrvaška, se o ustrezni količini demokracije – ali fašizma – pogajajo in o njej presojajo v glavnem politične elite, ki pa spravljajo v obtok natančno toliko demokracije, kolikor jim dopušča avtoritarnost znotraj lastnih strank, to pa je skrb zbujajoče malo. Togost znotrajstrankarskega življenja torej zelo očitno vpliva na demokracijo v širšem smislu, neposredno jo ogroža, hromi potek vseh demokratičnih procesov v državi. Nagnjenje k uporabi trde roke najpogosteje opazimo pri vladajočih socialdemokratih, saj iz stranke izključijo vse, ki se drznejo kaj kritičnega pripomniti o načinu vladanja državi ali partiji. No, nič manj krvava pod kožo ni niti njihova liberalna koalicijska partnerka Hrvaška narodna stranka – njeno ravnanje je te dni povzročilo precejšen pretres na političnem prizorišču, iz strankarskih vrst je namreč nepričakovano odstranila svojega ustanovitelja in bivšega predsednika, nekdanjega ministra Radomirja Čačića.
-
Saj veste, da se stari ljudje zelo dobro spominjajo dogodkov iz otroštva, iz davne preteklosti, nikakor pa se ne spomnijo, kaj so včeraj kosili. No, tako nekako je tudi s politično elito na Hrvaškem, v državi, izčrpani od večmesečnih razprav o človeku, ki je davno, še v časih Jugoslavije, menda ukazal ubiti ideološkega nasprotnika v Nemčiji in se zato znašel na tiralici tamkajšnjih oblasti. Hrvaška vlada ga seveda ni hotela izročiti, ni in ni se dala, trdila je, da nobena država ne izroča svojih vohunov. Toda zakaj vendar ne, če se je človek s to ugledno dejavnostjo ukvarjal v neki drugi državi, torej Jugoslaviji, katere dediščini, posebej tisti najboljši, se je Hrvaška tako ali tako v celoti odrekla?
-
Leto so končali s sporočilom, da vedo, da so na najboljši poti, in zato smeri ne bodo spreminjali; resda se s hitrostjo izvajanja reform ne morejo pohvaliti, toda brez dvoma bo kmalu bolje ... S približno takšnimi nebuloznimi ugotovitvami je hrvaški premier sklenil še eno grozljivo leto – kot kak muhast avtist je prepričan, da so kakršnikoli strokovnjaki v njegovem svetu nepotrebni, zato zavrača celo najblažjo rekonstrukcijo vlade, čeprav bi bila ta resnično nujna – in potem zadovoljno odjahal na zaslužene počitnice. Spodaj, na terenu, pa so ostale vsakodnevne muke, brezposelnih je zdaj že več kot 360 tisoč in najnovejši podatki Eurostata kažejo, da ima poleg Grčije prav Hrvaška najmanjši odstotek delovno aktivnega prebivalstva, torej največ brezposelnih mladih, izobraženih ljudi.
-
13. 12. 2013 | Mladina 50 | Hrvaška
Državljan Robert Allen Zimmerman bi moral v kratkem stopiti pred kazensko sodišče v Parizu, točneje pred njegov 17. oddelek, pristojen za kazniva dejanja klevetanja, spodbujanja rasnega sovraštva in ogrožanja medijske svobode. Gospod Zimmerman naj bi sodnikom pojasnil, zakaj in s kakšno pravico ter na podlagi česa je klevetal malo, demokratično Hrvaško, in če mu to ne bi uspelo, bi ga lahko doletela kazen leto dni zapora in plačilo 45 tisoč evrov.
-
29. 11. 2013 | Mladina 48 | Hrvaška
Po tekmi med Hrvaško in Islandijo je nogometni zvezdnik Josip Šimunić od nekod privlekel večji megafon in vanj zarjovel: »Za dom!« Stadion, torej 30 tisoč ljudi, mu je evforično odgovoril: »Spremni!« Ta fašistični pozdrav, ki je na Hrvaškem sicer prepovedan, ker ga je mogoče povezati z zločini nekdanje ustaške države, v resnici odlično odslikava razmere v državi, kjer nacionalistična desnica, branitelji, duhovniki in opozicija že nekaj mesecev vztrajno marširajo po ulicah, stadionih, v televizijskih oddajah in prepričujejo javnost, kako bogoskrunske so istospolne skupnosti in kakšno grožnjo pomeni cirilica za obstoj naroda.
-
15. 11. 2013 | Mladina 46 | Hrvaška
Če bi se mestna oblast v Splitu odločila na primer prodati, dati v najem ali podariti Dioklecijanovo palačo, torej srce mesta, bi se meščani, ali vsaj večji del Splitčanov, temu uprli. Uveljavili bi pravico do neposrednega demokratičnega odločanja, organizirali bi se, zbrali podpise in šli na referendum ... Tam pa bi ostali praznih rok! Tako kot so, kljub vztrajnim prizadevanjem, da bi del mesta rešili pred kasto objestnežev, ostali Dubrovčani. Zdaj tik nad Dubrovnikom gradijo ogromne hotele s kilometri in kilometri igrišč za golf. Ali tako, kot bodo zelo verjetno na predvidenem referendumu Puljčani ostali brez najprivlačnejšega dela mesta, velikih gozdnih površin in poslopij, ki so kulturna dediščina. Mestna oblast se je pač odločila tako, da bi ugodila nekemu bogatemu domišljavcu.
-
30. 10. 2013 | Mladina 44 | Hrvaška
Če bi Nikola Tesla po kakem naključju še živel, in to na Hrvaškem, bi, ubogi siromaček, gotovo brskal po smetnjakih, kajti čemú sploh znanost, domišljija in podobne ničevosti v državi, kjer so znanje, delo in delavci samo prezira vredne, zgubarske kategorije, donosen in obetaven je en sam posel. To je poklicna ljubezen do domovine. Resda so tisti, ki delajo v tem poklicu, praviloma nesposobni, neizobraženi bedaki vseh vrst, toda njihova odlika je prav silovitost ljubezni, s katero že 20 let oblegajo ljubljeno domovino kot kakšno Aladinovo votlino, hodijo okoli nje, se prerivajo in cedijo sline nad vsemi tistimi zlatniki in srebrnino, nazadnje pa se izkaže, da so Hrvaški s svojimi tesnimi objemi preprosto zlomili hrbtenico. Vsi ti silni možaki, ti ulični postopači, ki so se prelevili v tako imenovano elito, svojo ljubljeno leta in leta z eno roko objemajo okoli vratu, z drugo pa ji praznijo žepe, javno jo obožujejo, sami pri sebi pa prezirajo kot radodarno trapo, ki se ji še sanja ne, kako jo varajo.
-
18. 10. 2013 | Mladina 42 | Hrvaška
Ker je turizem na Hrvaškem še edina panoga, ki prinaša kaj denarja, je logično, da se skuša sezona podaljšati in hkrati vpeljati nova turistična ponudba, h kateri naj bi – drugače od dolgočasnega poležavanja in pijuckanja na kaki plaži – sodila tudi vznemirljiva telesna aktivnost. Od nedavnega je zato v modi intenzivno obiskovanje vasi in mest, od tako imenovanih pasivnih, nerazvitih krajev pa vse do turistične meke, Dubrovnika. S seboj je priporočljivo jemati primerno orodje, to sta izvijač in kladivo, lahko celo kaka sekira, kakor se zdi komu priročneje. Vnaprej mora človek tudi vedeti, da je treba na prava doživetja počakati do noči, dan pa je namenjen vztrajnemu iskanju posebnih znamenj na pročeljih državnih ustanov. Ta je treba v zavetju noči odstraniti s priročnim izvijačem, kladivom ali, še bolje, sekiro.
-
4. 10. 2013 | Mladina 40 | Hrvaška
Težko bi se našlo še kaj, kar bi presenetilo Hrvate, tu se je zgodilo že prav vse, kar je napačnega in slabega, in večina ekipe je zapadla v klinično depresijo, saj je popolnoma izgubila vero v tako imenovani boljši jutri. Toda nikoli ne reci nikoli. Tistega večera je bilo dovolj pogledati srečni in nasmejani obraz voditelja osrednjega dnevnika Hrvaške televizije, pa so se narodovi dvomi, nesreče in težave nemudoma prelevili v svoje nasprotje. Medtem ko smo se vsi sijoči gnetli na kavču pred televizorjem, so nam po glavi rojila vprašanja: mar so ustavili neobvladljivo rast brezposelnosti, ki je že dosegla številko 320 tisoč?
-
20. 9. 2013 | Mladina 38 | Hrvaška
Strašansko privlačen je, ima moč, zbuja vtis, da je zelo pomemben, odgovoren do skupnosti, omogoča prijetno brezdelje, življenje na svežem zraku ... In če bi potekalo kako tekmovanje v tej disciplini, torej v kretenizmu, bi bili Hrvatje brez dvoma nepremagljivi svetovni prvaki. Poglejte jih samo, kako se zbirajo na cestah in trgih po vsej ljubi jim domovini, oboroženi s transparenti in časom, ki ga imajo očitno na pretek, kako že tedne kričijo v nasprotovanju čisto navadni pisavi, osovraženi cirilici, v kateri hoče izdajalska leva vlada zapisati imena na tistih nekaj državnih ustanovah v Vukovarju na vzhodu države.
-
6. 9. 2013 | Mladina 36 | Hrvaška
Dramolet, ki je zdaj na sporedu že dva meseca, je resnično zanimiv, saj v njem merita moči hrvaška in bruseljska birokracija, nastopajo pa tudi stranke vladajoče koalicije. Predstava se je začela, ko je Hrvaška kot kak mali prevarant skušala izigrati dogovor o uveljavitvi evropskega naloga za aretacijo brez časovnih omejitev in je le dan pred vstopom v Evropsko unijo sprejela zakon, po katerem naj bi imeli tudi zločini, nič drugače od živilskih izdelkov, rok trajanja. To naj bi pomenilo, da političnih ubojev, zagrešenih pred letom 2002, ne bo preganjala, kar je pravzaprav prozoren poskus, da bi preprečila izročitev Josipa Perkovića, nekdanjega šefa Službe državne varnosti, zloglasne Udbe, Nemčiji, kjer je bil obtožen zaradi sodelovanja pri uboju nekega hrvaškega disidenta.
-
23. 8. 2013 | Mladina 34 | Hrvaška
Njegov naslov je: Hotel Bristol, Beograd, Srbija. Na ta naslov prejema pošto, pisma, morebiti tu in tam razglednico. Toda ne gre za kakega tujca, ki se je med potjo ustavil v Beogradu, niti za pesnika, ki bi si hotel izbral, da bi tam v miru in samoti ustvarjal, pravzaprav sam sploh ni izbiral, Hotel Bristol je izbral njega. Bilo je takrat, ko je pred dobrimi dvajsetimi leti prispel v Beograd iz Hrvaške in so mu v mestu pojasnili, da ni več človek in tudi ne državljan, ampak izdajalec »naše nacionalne stvari«, zato lahko izbira med življenjem v zabojniku ali pač v Hotelu Bristol. Od tedaj živi v tej hotelski podrtiji, ki je nekoč davno, pred kakim milijonom let, doživela tudi boljše čase, sameva v sobici, veliki deset kvadratnih metrov, in piše ...
-
9. 8. 2013 | Mladina 32 | Hrvaška
Dva dogodka z enako vsebino sta v javnosti spodbudila povsem nasprotujoče si odzive, splošno javno zgražanje in popoln molk, kar dokazuje, da je hrvaška zgodovina nenehen vir nesporazumov, razlog za globok razkol v družbi.
-
26. 7. 2013 | Mladina 30 | Hrvaška
V nekih zamolklih časih niso molčali, v obdobju, ko je večina intelektualcev trdno držala jezik za zobmi, so govorili o zlu, se upirali tedanji hrvaški politiki, vojnohujskaški propagandi in ustanovitvi bizarne politične tvorbe Herceg-Bosne kot poskusa Franja Tuđmana, da bi del Bosne in Hercegovine priključil Hrvaški. To so frančiškani province Bosne Srebrene, skupina pogumnih duhovnikov, ki se je leta 1992 odkrito in ob tveganju precejšnjih neprijetnosti uprla nori ideji priključitve dela Bosne in Hercegovine Hrvaški in se tako znašla v konfliktu ne samo z uradno hrvaško etnicistično politiko, temveč tudi s svojimi brati v veri, tj. frančiškani province Hercegovine. S tistimi, na katerih območju je hrvaška vojska nemoteno izvajala etnično čiščenje bošnjaškega prebivalstva, odpirala taborišča, storila težke zločine.
-
12. 7. 2013 | Mladina 28 | Hrvaška
Ve se, koliko je bilo komunistom do njihovih počitniških hiš, zato je imela nekdanja Jugoslavija cel kup privlačnih vil, razporejenih vzdolž jadranske obale od Slovenije do Črne gore, na dalmatinskih otokih, ob vznožju Alp ... V njih je jugoslovanska nomenklatura počivala po napornih in pomembnih državniških poslih, te počitniške hiše so bile izjemno udobne in praviloma skrite pred pogledi radovednega ljudstva. Ko so se naveličali poletne vročine in žaganja škržatov, pa so se ešaloni vojaške in politične elite preselili k slovenskim jezerom; tam so bile noči hladnejše, pogled na jezero pa nič manj privlačen od tistega na morje. Res je, takratna oblast je skrbela tudi za delavski razred in proletarci so imeli prav tako pravico letovati v tako imenovanih delavskih počitniških domovih, kjer pa je bilo udobje, se razume, občutno manjše od tistega v vilah zaščitene komunistične velike divjadi.
-
1. 7. 2013 | Družba Za naročnike
Oliver Frljić je zanimiva gledališka osebnost, avtor številnih, večinoma izzivalnih in pogosto nagrajevanih gledaliških predstav, kot so Dantonova smrt, Bakhantke, Oče na službeni poti, Strahopetnost, Pisma iz leta 1920, Strah v Ulici lip, Umor Zorana Đinđića ... Njegova politično angažirana sporočila praviloma dosežejo namen, gledalci so bodisi navdušeni ali pa protestno zapuščajo gledališke dvorane. Frljića zanimajo družbena stvarnost, družbeni in družinski odnosi, še posebej pa se posveča preučevanju odnosov kolektiva ali posameznika do turbulentnih dogodkov v preteklosti in iskanju odgovorov na zanimivo vprašanje kolektivne odgovornosti. Pogosto pripravlja tudi predstave za otroke, več let je imel punk-noise bend in gledališko skupino Le Cheval. Je nekonvencionalen režiser, pripravljen javno polemizirati, gledališče pa spremeniti v svojevrstno sodno dvorano, kjer igralci, čeprav brez možnosti izrekanja kazni, prepoznavajo krivce za zločine iz bližnje preteklosti. Deluje na odrih v vseh mestih nekdanje skupne države in je že dolgo regionalna gledališka zvezda. Precej režira tudi po evropskih mestih, tako da si je za pogovor vzel čas enkrat vmes med delom v Nemčiji in na Poljskem.
Frljića dobro pozna tudi slovenska gledališka publika. Leta 2010 je v Slovenskem mladinskem gledališču postavil predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, v kateri je »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. S to predstavo je gostoval v mnogih evropskih gledališčih, junija letos tudi v Mladem gledališču v Omsku (Rusija), kjer je okrcal omskega župana, ker je dopustil onesnaženje rek Irtiš in Ob. Med Frljićevimi predstavami v Sloveniji je treba omeniti še Božič pri Ivanovih ruskega absurdista Vvedenskega v Drami in predstavi v kranjskem Prešernovem gledališču: Čehove Tri sestre in Izbrisani 25.671. V Izbrisanih je podučil slovensko občinstvo o razsežnostih kršenja človekovih pravic z izbrisom, ki se je zgodil ljudem iz drugih republik v začetku devetdesetih let. -
28. 6. 2013 | Mladina 26 | Hrvaška
Lepo, da so nesporazumi odpravljeni in so se Hrvatje in Slovenci – kot dobri sosedje – znašli v skupni evropski družini, tik pred slovesnim sprejetjem Hrvaške v EU pa je dogovorjeno tudi vse v zvezi s prodajo slovenskega Mercatorja hrvaškemu velikanu Agrokorju. Vsakršne kritike ali sume o vpletenosti politike v to transakcijo vladajoči eliti obeh držav užaljeno zavračata in se sklicujeta izključno na prosti trg in dobre liberalne običaje. Po trditvah obeh naj se torej politični pragmatizem z ničimer ne bi bil vmešal v to, da se je Slovenija odrekla svoji veliki trgovski verigi, niti v to, da je v zameno dobila pomembno možnost vstopa na propulzivni hrvaški trg z električno energijo.
-
14. 6. 2013 | Mladina 24 | Hrvaška
Vse skupaj je bilo zelo ganljivo, človeku je šlo kar na jok ob vsej tej neizmerni količini čustev, nežnih spominov, analiz in izrazov spoštovanja, s katerimi so nekatera hrvaška občila zaznamovala 20. obletnico ustanovitve nekega tednika, ki je v popolni tišini – kot kak nezaželen otrok – preminil pred petimi leti. Med temi občili je bil celo eden od dnevnikov, dolgoletna udarna pest nacionalistične oblasti in zgled vsakršnih novinarskih spodrsljajev. Za kar preveč profesionalno pa bi seveda lahko šteli objavo novice, da je nekdanji ustanovitelj tega tednika pred kratkim dobil še eno tujo nagrado »za brezkompromisne analize ...«.
-
31. 5. 2013 | Mladina 22 | Hrvaška
Hrvaški premier se je moral pred kratkim, med bivanjem v Veliki Britaniji, na vso moč braniti pred številnimi očitki tamkajšnjih novinarjev zaradi korupcije in izpadov skrajne desnice na Hrvaškem. Ni mu šlo ravno najbolje od rok in je pri tem celo sam zašel v dobro znano nacionalistično retoriko, saj je recimo zatrdil, da je leta 1995 srbsko prebivalstvo prostovoljno, ne pa pod prisilo oboroženih enot, množično zapuščalo Hrvaško. Sočasno »skrajni nacionalizem« Hrvaški očitajo tudi nemški mediji in izražajo vzvišeno zaskrbljenost, ker bo plemenita, ugledna Evropa k svoji mizi kmalu pripustila to barbarsko balkansko državico. Teza je seveda neumna, čeprav večidel utemeljena na dejstvih, o katerih pa premier Milanović rad pravi, da gre le za »percepcijo«. To naj bi pomenilo, da je razumevanje Hrvaške v popolnem nesoglasju z resničnostjo in da so ga seveda pomagali izoblikovati v delavnicah njenih sovražnikov.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Hrvaška
Vražji lisjak je tale hrvaški predsednik, kako bi mu sicer uspelo komaj omembe vredna predsedniška pooblastila pregnesti v neverjetno politično moč. Najprej je postal urednik v senci v največji medijski hiši Europapress Holding. Njene izdaje mu zvesto služijo pri obračunavanju z vlado Zorana Milanovića, pa tudi pri loščenju življenjepisa, v katerem ne manjka niti precej kompromitirajočih afer. O njih so se seveda drznili pisati le maloštevilni časopisi, s čimer je ta incestuozna politično-medijska zveza že davno prestopila meje celo najprimitivnejšega okusa. Seveda je predsednik hitro ugotovil, da v njegovem medijskem portfelju manjka najpomembnejše, Hrvaška televizija, zato je pred kratkim na položaj direktorja te javne ustanove ustoličil svojega varovanca Gorana Radmana in s tem je bila pot do retuširane Josipovićeve slike na malem zaslonu na široko odprta.
-
26. 4. 2013 | Mladina 17 | Hrvaška
V središču Zagreba so za kratek čas postavili veliko črno kocko s površino desetih kvadratnih metrov. Na tleh je bila zemlja, stene visoke, strop pa odprt, tako da se je iz nje ponujal samo pogled proti nebu. Dodani so bili skopi podatki o množičnem umiranju Srbov, Judov, komunistov ... v taborišču Jasenovac, tesnobna žalost, ki je prežemala obiskovalce te kocke, pa se je še okrepila ob branju podatka, da je bilo v tem strahovitem ustaškem taborišču pobitih kar 22 tisoč otrok. Instalacija je manjši del Hrvatov skušala subtilno spomniti na strahote fašizma v državi, ki se sicer nerada spominja svoje nacistične preteklosti. Nekako sočasno pa je tisti drugi, večji del dobil svojo heroino, zmagovalko na volitvah za poslance v evropskem parlamentu, predstavnico politične opcije, pri kateri tista kocka opomnik ni zbujala sploh nikakršnih občutij, kaj šele, da bi zbujala slabost, tesnobo ...
-
12. 4. 2013 | Mladina 15 | Hrvaška
Ovir ni več, trdi oreh je strt, Slovenija je ratificirala hrvaški sporazum z Evropsko unijo, ta pa je – dobra učiteljica, kakršna je – Hrvaški priznala, da je maturo uspešno opravila. Resda je učiteljica pri nekaterih slabih ocenah zamižala na eno oko, a vendarle, še malo pa bomo tam, kamor »že od vekov sodimo«, daleč od Balkana, v srečni in cvetoči Evropi. Toda zakaj so potem Hrvatje tako obupani, zakaj ne verjamejo v med in mleko, ki se jim bosta cedila takoj po 1. juliju in veliki fešti, s katero bodo politične elite zaznamovale vstop države v EU? Danes se zdi, da bi večina na vprašanje, ali želi vstopiti v to skupnost, odgovorila, da ne želi vstopati nikamor več, še več, da želi čim prej izstopiti. In to najprej kar iz svoje kože.
-
29. 3. 2013 | Mladina 13 | Hrvaška
Ko je nekoč Lili Gruber, voditeljica na italijanski državni televiziji, goste v svoji oddaji, ki je potekala v živo, opomnila, naj nehajo kričati in žaliti drug drugega, ti pa so se delali, kot da je ne slišijo, je oddajo mirno prekinila in se poslovila od gledalcev. Ko je pred kratkim urednica Dnevnika Hrvaške televizije v oddaji gostila zloglasno fašistko, ta pa je minute, ki so ji bile na voljo, izkoristila za sporočilo, da so v državi vsi razen Hrvatov samo gostje – pri tem je imela seveda v mislih državljane srbske narodnosti – in da morajo zato paziti, kako se vedejo, za kolega v parlamentu pa je nato uporabila še izraza četnik in vojni zločinec, voditeljica ne le da oddaje ni prekinila, ampak ni niti poskušala poseči v ta odvratni izliv etničnega sovraštva.
-
15. 3. 2013 | Mladina 11 | Hrvaška
V malo več kot letu dni so hrvaško vlado zapustili štirje ministri, te dni pa je odšel še peti. Odhajali so, ker so si privoščili različno neprimerno ravnanje, prometno nesrečo, nasprotje interesov, zagotavljanje poslov prijateljem ali, tako kot zadnji, minister za turizem, špekulacijo z velikim zemljiščem v Istri; klasičen, donosen posel nakupa poceni kmetijskega zemljišča, nato spremembe njegove namembnosti v zazidljivo zemljišče in nazadnje preprodaje za nekajkrat višji znesek.
-
Nekaterim narodom, na primer Hrvatom, so nenavadno ljuba morišča in pokopališča, čeprav ne vsa. Samo izbrana, tista, kjer so umirali in so pokopani njihovi sonarodnjaki. Ljubijo svojo zgodovino, toda z njo se ne ukvarjajo zgodovinarji, ampak politiki. Obožujejo jame, ki pa jih ne raziskujejo speleologi, ampak poklicni politični iskalci posmrtnih ostankov »naših« junakov. Kosti drugih so kakopak vedno brez vrednosti, ker so kosti sovražnikov. Zaradi prenagljene selektivne izbire zgolj nekaterih »sijajnih« zgodovinskih toponimov so seveda celotne generacije mladih prikrajšane za pomembno pravico, da pogledajo preteklosti v oči, zelo uspešno pa se proizvaja patološka ljubezen do domovine, brezpogojna ljubezen, osvobojena vsakršnega razmišljanja o vlogi, ki so jo med vojno ali v času diktature odigrali nacija, država, naši lastni očetje.
-
S svojimi odcepitvenimi zahtevami so bili najglasnejši – v letih, ko je Jugoslavija začela razpadati. Oboji, Slovenci in Hrvati, so radi zatrjevali, da sta prav njihovi republiki najbolj ogroženi v skupni državi, ker njihove devize odtekajo v beograjsko centralno blagajno, od tam pa v nerazvite južne kraje, katerih prebivalci, kakopak, samo lenuharijo, medtem ko oni, severnjaki, marljivo delajo. Mar ni to nekako podobno sedanjim žalostinkam združene Evrope, v kateri iz istih razlogov bogati sever noče več pomagati menda razuzdanemu nesposobnemu jugu?
-
Hrvatje si le godrnjajo v brk, čeprav se kriza volilnega sistema najočitneje kaže prav na ravni lokalnih oblasti, tam, kjer so vsi modeli odločanja prepuščeni posameznikom, beri brezumnežem, kakršna sta župana Zagreba in Splita.
