Gregor Kocijančič
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Ko govorimo o Kanyeju Westu, se težko osredotočimo le na njegovo glasbo. Poleg zasebnega življenja s klanom Kardashian so tu še njegove blodnje, sporne izjave in javno bruhanje brezglavih mnenj, ki jim verjetno še sam zares ne verjame. Nedavno je denimo dejal, da je bilo suženjstvo izbira temnopoltih. Malo pred tem je na Twitterju izkazal naklonjenost Donaldu Trumpu in zapisal, da imata oba »zmajevsko energijo«. Gre zgolj za kaplji v oceanu spornih nebuloz, zaradi katerih se z Westom ukvarja svetovna medijska krajina.
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Naslovnica tretje plošče škotskega pop tria CHVRCHES celostno zaobjame vtis njegove zvočne podobe: je generična, kičasta in barvita. Čeprav se Love is Dead – tako kot prejšnji dve plošči, ki zvenita skoraj identično – na neki ravni zateka k synthpop nostalgiji, jo zaznamujeta predvsem sodobna, dizajnersko izpiljena produkcija in nasičena pompoznost, ki pogosto meji na EDM. Zasedbi brez dvoma ne gre zanikati nadčloveške nadarjenosti za skladanje spevnih refrenov – takšnih, ki v glavi vztrajno odmevajo, tudi če nad njimi nismo pretirano navdušeni. Plošča je torej nabita s potencialnimi uspešnicami, ki zvenijo precej enolično, a so obrtniško dobro izdelane.
-
25. 5. 2018 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Simian Mobile Disco: Murmurations
Britanski dvojec Simian Mobile Disco je svoje ime na zemljevid postavil pred dobrim desetletjem, ko se je pridružil novemu valu francoskega elektra. Od vulgarno distorzirane klubske glasbe sta se avtorja oddaljila zelo hitro in z vsako izdajo popolnoma spremenila slog. Rdeča nit eklektičnih izdaj, ki se raztezajo od vokalnega popa do eksperimentalnega tehna, je predvsem v ritmih 4 x 4 in priseganju na rabo analogne mašinerije. To velja tudi za novo ploščo, a avtorja sta tokrat za vodilno glasbilo izbrala ženski pevski zbor Deep Throat Choir. Združitev tehna in cerkveno zvenečih vokalnih harmonij se ne zdi najbolj posrečena: ne glede na vrhunskost njune produkcije ali božanskost izurjenih glasov »sakralna« tehno glasba zveni nekoliko osladno.
-
18. 5. 2018 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Jon Hopkins je avtor eksperimentalne, a dostopne elektronske glasbe. Poznavanje klasičnega skladanja domiselno združuje z napredno produkcijo. Je eden najbolj čislanih IDM-producentov; z novim izdelkom, ki naj bi bil zvočna prispodoba za psihedelično izkušnjo, ta status odločno zacementira. Ko številne plasti synthov, podložene s hipnotičnimi, a intenzivnimi techno in house beati postanejo prenaporne, nas pomiri z ambientalnimi zvočnimi pokrajinami v maniri znanstvenofantastičnih spektaklov. Ko se teatralne abstrakcije sestavijo v oprijemljivo celoto, glasba postane plesna, a ne tako sveža, kot menijo avtorjevi zvesti sledilci: pravzaprav zveni podobno kakor vrhunci neo-trance produkcije iz prejšnjega desetletja.
-
18. 5. 2018 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Victoria Legrand in Alex Scally iz baltimorskega dvojca Beach House sta se po šestih konsistentno zasanjanih ploščah nedvomno uveljavila kot zastavonoši sodobnega dream popa. Zdi se, da imata po štirinajstletnem delovanju več idej kot kadarkoli prej. Z novo ploščo dokazujeta, da sta na vrhuncu plodne kariere. Glede na to, da je njun dosedanji opus v celoti na zavidanja vredni ravni in brez zdrsa, smo od dueta veliko pričakovali in z njegovo sedmo izdajo, preprosto poimenovano 7, smo želeno tudi dobili. Poslušanje nove plošče nujno postaja intimna izkušnja, glasba je izrazito prefinjena, zamegljena in skoraj eterična, elementi igrivosti pa so domala odstranjeni.
-
4. 5. 2018 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Bristolski trio Beak> je eden od stranskih projektov Geoffa Barrowa, idejnega vodje kultne zasedbe Portishead. Od vseh zasedb, ki še nadaljujejo tradicijo krautrocka, je najočitnejši in najneposrednejši. Njegove skladbe zvenijo kot »homage« očakom tega žanra, denimo skupinama Can in Neu!, kar lahko resnično cenimo, saj je krautrock, čeprav je v zgodovini glasbe pustil vidno sled, v sodobni produkciji razmeroma zapostavljen. L. A. Playback je zbirka raznih B-strani, raritet in neizdanih demoposnetkov, ki povzema desetletje delovanja skupine. Temu primerno se glasba skozi raziskovanje minimalizma, monotonosti in atonalnosti vztrajno sestavlja v motorik – poravnan groove, značilen za krautrock.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Princess Nokia: A Girl Cried Red
Newyorška reperka Princess Nokia nam že na naslovnici novega mikstejpa kaže sredinca, tokrat ne zaradi jeze, usmerjene v rasiste in šoviniste, temveč zaradi strtega srca. Čeprav si je avtorica s preteklimi eklektičnimi izdajami že pripravila teren za pričakovano žanrsko eksperimentiranje, je občinstvo tokrat suvereno šokirala: ustvarila je zbirko emo pop žalostink in jih aktualizirala z generičnimi trap beati. Njen glas v tem kontekstu zveni, kot bi naključna (pevsko nenadarjena) najstnica z zamašenim nosom v svoji sobi snemala akustične priredbe nekega pozabljenega emo benda. Držimo pesti, da gre za parodijo.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Blaž Gracar, včasih znan kot Dpek, danes preprosto kot Blaž, je obalni producent razigrane futuristične elektronike, ki je v zadnjih letih nase opozoril z malo ploščo b, albumom Don’t Listen to This, kompilacijo vrhuncev svojega opusa The b Of in albumom remiksov BMX. Njegov slog bi zaradi brezbrižnega eksperimentiranja z zvokom, eklektične zmesi neštetih navdihov in naprednih produkcijskih tehnik še najbolj celostno zaobjela nerodna oznaka IDM (intelligent dance music), vendar večino del zaznamuje tudi zvesta in očitna naklonjenost hip-hopu.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Mr. Fingers: Cerebral Hemispheres
Mr. Fingers je veteran, inovator in ikona chicaškega housa. S pestro diskografijo se je v dobrih tridesetih letih dokazal kot izjemno raznolik avtor, ki ima poleg nadarjenosti za skladanje brezčasnih house himn v malem prstu tudi acid bangerje in soulful izice ter pravzaprav vse, kar je vmes. Na novi plošči, prvi dolgometražni po petindvajsetih letih, predstavlja predvsem svojo nežno plat, a tokrat ta deluje neposrečeno. Zaradi osladnih saksofonskih vložkov in solzavih klavirskih solaž večina albuma zveni kot cenena lounge kompilacija. To razpoloženje k sreči preseka s kratkim poglavjem iz minimalističnega housa in melanholičnega acida, a se mu s tem ne uspe povsem odkupiti za izumetničenost in razvlečenost prevladujočih delov albuma.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
The Weeknd: My Dear Melancholy
Velikan alternativnega R & B-ja, The Weeknd, je zveste oboževalce presenetil z nenapovedano izdajo kratkega albuma. Avtor že z naslovom pojasni, da tokratno ploščo posveča otožnosti, ki ga preganja zaradi bolečega razdrtja zveze. Gre za brezčasno temo, s katero se bo zlahka poistovetila temeljna ciljna skupina te plošče: mladež v težkih letih odraščanja, ki bo z avtorjem sočustvovala v stanju neizmerne melanholije. Zasluge za prepričljivo (predvsem instrumentalno) plat te zbirke jeremijad gre pripisati premišljenemu naboru producentov: soavtor uvodne epopeje je Nicholas Jaar, osrednjo two-step žalostinko je sproduciral Skrillex, najprepričljivejši podlagi pa podpisujeta Francoz Gesaffelstein in njegov rojak Homem-Christo iz legendarnega dua Daft Punk.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Družba
V zadnjih letih je vzniknil nov spletni in psihološki fenomen, ki ga imenujejo avtonomni senzorični odziv meridianov ali ASMR. Gre za to, da lahko nekateri (predvsem zvočni) dražljaji v nekaterih posameznikih sprožijo prijetne občutke, ki jih morda še najnazorneje opiše izraz možgansko mravljinčenje. Nemara ste tudi sami že kdaj ob kakem šepetu z nežnim glasom začutili občutek telesnega ugodja, ki je bežno spominjal na kurjo polt. Pot je verjetno začel v lobanji ali vratu in spolzel po hrbtenici ter vas morda prevzel po vsem telesu. Neverjetno vas je pomiril in vam ugajal – kot bi vam kdo nežno zmasiral možgane. Ne zgolj prijetni, šepetajoči glasovi, tudi drugi zvoki in dražljaji pri nekaterih ljudeh sprožajo sproščujoče ščemenje. Denimo zvok česanja in striženja las, listanja knjig, nežnega tapkanja s prsti, drgnjenja dlani po različnih tkaninah ali polzenja prstov skozi ščetine krtače … S prijetnim mravljinčenjem ob takšnih dražljajih se lahko poistoveti marsikdo in splet je omogočil, da so se ti ljudje povezali v skupnost. Nastala je ASMR-kultura in se v nekaj letih razrasla v enega najbizarnejših kotičkov interneta.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Glasbeniki včasih veliki preboj doživijo šele po desetletju delovanja in Damonu McMahonu, ki ustvarja pod imenom Amen Dunes, je uspelo prav to: prelomna mojstrovina Freedom, ki bo v glasbeni zgodovini nedvomno pustila globoko sled, je že njegova peta plošča. Tudi prejšnji albumi so izvrstni, a v preteklih raziskovanjih čudaške folk glasbe je učinek spevnosti malce zbledel zaradi odsotnosti pop občutljivosti. Zdaj pa je avtor svoje genialne – a v preteklosti rahlo begajoče – zamisli izčistil in jih postavil v aranžmaje, za katere se zdi, da so jih navdihnili najboljši trenutki alt-rocka devetdesetih let, poleg tega pa je ohranil kantavtorsko intimnost, ki celoten izdelek naredi še toliko bolj ganljiv.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Po več kot dvajsetih letih izjemne uspešnosti, po sedmih priljubljenih dolgometražnih albumih in kar dveh kompilacijah največjih uspešnic ima zasedba Big Foot Mama toliko zvestih oboževalcev, da je že povsem vseeno, če njena novonastala dela niso ravno presežna. Pri vztrajnem izdajanju plošč je članom skupine verjetno pomembneje to, da v očeh sledilcev še naprej delujejo kot aktivna zasedba, ki stadiona v Stožicah ne napolni zgolj zaradi stare slave. A ob poslušanju nove plošče Plameni v raju se izkaže, da počnejo prav to: pesmi skladajo po preverjenih formulah, na katerih so zgradili veličastno ime. Pravzaprav bi se občinstvu morda celo izneverili, če bi stopili iz svojih čevljev in ustvarili kaj svežega oziroma vsaj kaj, kar ne bi zvenelo skoraj identično z dosedanjim opusom.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Mladi mariborski beatmaker YNGFirefly je nase opozoril konec lanskega leta, ko je sproduciral večino podlag na Mitovem albumu Bratstvo in estradstvo, ki ga je Mladina uvrstila med najboljše plošče leta. Tokrat ponovno dokazuje obetavne producentske veščine, naklonjenost melanholični melodiki in brezsramno semplanje akustičnih žalostink, ki po pretirani čustvenosti mejijo na emo estetiko, a v kombinaciji s hip-hop beati zvenijo kot alternativni R’n’B. S surovo produkcijo spretno krmari med trapom, popom in lo-fi hip-hopom. K sodelovanju je povabil vojsko glasbenikov z vseh koncev Slovenije; številni prepričajo, za nekatere pa se zdi, da je to, da so dobili prostor za okorne verze, predvsem prijateljska usluga.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Jack White: Boarding House Reach
Jack White je sodobna ikona rock’n’rolla. Ustvaril je nekatere od najspevnejših kitarskih rifov, ki jih soglasno pojejo celo polne tribune navijačev, tudi takšnih, ki še nikoli niso slišali za The White Stripes. Od razpada te skupine, dvojca z bobnarko Meg White, s katero je začel graditi veličasten opus in nedvomno doživel tudi ustvarjalni vrhunec, je bil dejaven v številnih zasedbah, od The Raconteurs do The Dead Weather, zadnja leta pa se posveča predvsem solistični karieri. Ta je obrodila dve izjemni plošči, zato ni čudno, da smo od tretje, ki je izšla te dni, pričakovali veliko. Navsezadnje je Jack White kitarski genij in izjemen skladatelj, ki v sodobno (indie) rock produkcijo že dvajset let domiselno vpeljuje zvrsti, kot so blues, gospel in country.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Kantavtoric, ki ustvarjajo zasanjane lo-fi pesmi in snemajo kar v svojih spalnicah, na indie sceni mrgoli, a Soccer Mommy krepko odstopa od povprečja. Morda zaradi besedil, ki poslušalca neizbežno popeljejo skozi frustracije najstniških let, morda pa zaradi brezsramne pop senzibilnosti, ki jasno odraža njeno naklonjenost »upornicam« z MTV, kot je Avril Lavigne. Verjetno pa je najprepričljivejša zaradi dovršenega songwritinga. Ta je precej prefinjen in hkrati tako speven in nežen, da bi se dobro obnesel kot spremljava na maturantskih plesih v ameriških najstniških filmih. Album Clean pri poslušalcu ne povzroči le kurje polti, ampak v njem zbudi nenadno željo po ogledu kakšne dolgočasne indie dramedije o odraščanju.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Lil Yachy je eden on neštetih trap izvajalcev, ki so si pred ime dodali besedo »lil« (majhen), poustvarjajo klišeje svojega žanra in z digitalnim izpopolnjevanjem pevskih sposobnosti (auto tune) ohranjajo zapuščino pevke Cher. Pozitivna pričakovanja pred njegovo novo ploščo so bila prisotna samo zato, ker jo je »mali čolniček« naslovil kot drugi del prepričljivega prvenca. A ta se mu je, kot kaže, zgolj posrečil. Z vmesnimi izdajami mu je spodletelo, moral se je celo javno opravičiti, saj je v enem od verzov s ponesrečeno seksualno prispodobo vabil k igranju svojega čela, ker je mislil, da gre za pihalo. Po tem fiasku je obljubljal vrnitev h koreninam, dostavil pa zgolj obilico nerodnega bahanja z zavidanja vrednim premoženjem.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Kanadski veščaki avantgardnega post punka SUUNS so s prvencem navdušili. Z naslednjima ploščama so se odločno ohranili na zemljevidu in eksperimentirali, se iskali in se ponovno našli, visokih meril, ki so jih postavili s prvencem, pa jim vendarle ni uspelo doseči, kaj šele preseči. Vse do zdaj: s ploščo Felt, ki najbolj prepriča v trenutkih sodobne interpretacije krautrocka, ponovno dokazujejo, da so eni največjih mojstrov svoje domene. Impresija intergalaktičnega popotovanja, h kateri pripomorejo predvsem znanstvenofantastični synthi, se pogosto prizemlji s spokojnimi vokali in psihedeličnimi kitarskimi rifi. Edinstvena zvočna izkušnja, ki zaradi kompleksnosti vztrajno vabi k ponovnemu poslušanju.
-
Ameriško-kanadska glasbenica U. S. Girls je kot solistka, ki je ustvarjala v izolaciji, ljubitelje obskurnega indieja zalagala s hrupnim direndajem, ki je pod površjem šumenja že od nekdaj skrival spevno hrbtenico z resničnim pop potencialom. Pri sodelovanju z vojsko soavtorjev in producentov v studiu je ta potencial dobro izkoristila. Projekt, ki se je začel kot lo-fi noise pop, postaja vedno bolj izčiščen. Ko avtorica opusti lo-fi, ostane pač pop; izjemno dodelan, premišljeno aranžiran in presenetljivo plesen. Nasprotje radostnim harmonijam na plošči so protestna besedila o zlorabah, maščevanju in ameriški politiki. Te teme avtorica očitno čuti iskreno in goreče, saj pusti vtis, da je s svojim edinstvenim glasom v vsakem komadu izlila srce.
-
Članici domačega producentskega dvojca Warrego Valles, Nina Hudej in Nina Kodrič, sta že stari znanki z ljubljanske klubske scene. Prav občudovanja vredno se zdi, da ob vsem didžejskem, organizatorskem in aktivističnem delovanju najdeta čas še za avtorsko produkcijo, ki je iz izdaje v izdajo bolj dovršena. To dokazuje tudi njun skupni dolgometražni prvenec Botox.
-
Laurie Anderson & Kronos Quartet: Landfall
Vsestranska umetnica Laurie Anderson si je v petdesetletni karieri upravičeno pridobila status kultne avtorice, ki je soodgovorna za popularizacijo obskurne in eksperimentalne elektronike osemdesetih let. Za letošnji album Landfall, ki je nevrotična zbirka komorne godalne glasbe, minimalistične elektronike in »spoken word« poezije, je združila moči z neoklasičnimi veterani iz Kronos Quarteta. Besedila delujejo kot branje dnevnika, ki ga je pisala, medtem ko je po vzhodni obali ZDA (in glasbeničinem stanovanju) divjal orkan Sandy. Njegovo opustošenje je torej temeljna téma te precej mučne plošče, ki še najbolj očara, ko v napsihiranih rafalih violin prepoznamo neskončno moč viharja.
-
Čeprav je dvojec MGMT pred desetletjem zaslovel z nekaj elektropop uspešnicami, gre pravzaprav že od nekdaj za napredno misleča in eksperimentalna glasbenika. Odpor do razmer v sodobnem popu sta izkazala z izrazito psihedeličnima albumoma, s katerima sta prepričala zgolj nekaj glasbenih sladokuscev: prodala sta le peščico izvodov in se zamerila večini oboževalcev. Z letošnjo mojstrovino Little Dark Age pa sta dokazala, da še vedno premoreta veliko pop senzibilnosti, nadarjenosti za pisanje spevnih refrenov, skladanje ganljivih melodij in oblikovanje bogatih aranžmajev. Album, ki z edinstvenim pristopom niha med psihedelijo šestdesetih let in synthpopom osemdesetih, je njuno najboljše delo doslej.
-
Buraz je balkanski, pri nas pa tudi slengovski izraz za brata. Buraza sta torej brata, prava, krvna brata in najboljša prijatelja. Do nedavna sta živela drug mimo drugega. Žiga Aljaž, starejši buraz (letnik 1983), se je uveljavil kot grafični oblikovalec, multimedijski umetnik in član (ulično) umetniškega kolektiva ZEK. Bil je tudi frontman postpunk skupine Loudspeaker Alliance, zadnjih nekaj let pa se razvija kot solo izvajalec, avdioproducent in kantavtor. Mlajši buraz Grega Jakhel Kolarević (letnik 1988) ima kljub razmeroma rosnim letom za seboj izjemno burno zgodovino: že v najstniških letih je zabredel na kriva pota in se nekaj časa boril z odvisnostjo. Do poškodbe je bil tudi vrhunski športnik – profesionalni košarkar, zdaj pa deluje kot osebni fitnes trener in spletni zabavljač. Kontrast med bratoma bi bil težko bolj izrazit, kar opaža tudi Jakhel Kolarević: »Moj buraz je alternativec, jaz sem težek čefur. Gre za nezdružljiva svetova, midva pa ju z najino glasbo združujeva. Na najine koncerte bojo prišli tako tisti, ki poslušajo Radio Študent, kot tisti, ki poslušajo Radio Salomon.«
-
Nesesari Kakalulu: Nesesari Kakalulu
Slovenska afrobeat zasedba Nesesari Kakalulu z Obale izjemne veščine dokazuje že s tem, da kljub številčnosti deluje neverjetno usklajeno. Če nas ne očara že skladnost devetih krovnih članov, se zasedbi na odru in plošči pridruži še osem vokalistov. Čeprav so vsi vrhunski glasbeniki, nihče ne pretirava s soliranjem, delujejo povsem harmonično in enakovredno. Prvenec nazorno odraža energičnost in tehnično dovršenost živih nastopov, a žal pri tem tudi ostane, saj deluje bolj kot zbirka izbranih koncertnih posnetkov. Plošča je sicer prežeta z žmohtom, soulom in groovom, toda manjka ji svežine in prave izvirnosti: bolj kot avtorsko delo namreč deluje kot poklon Feli Kutiju, očaku afrobeata in glavnemu navdihu zasedbe.
-
Justin Timberlake: Man of the Woods
Justin Timberlake je na prelomu tisočletja iz vloge boyband marionete presedlal v vlogo inovatorja sodobnega MTV-popa. K temu je pripomoglo dejavno sodelovanje z vrhunskimi producenti, kot sta The Neptunes (Pharell Williams in Chad Hugo) in Timbaland, ki so pravzaprav odgovorni za največje MTV-uspešnice v prvem desetletju novega tisočletja in so z drznimi produkcijskimi postopki zaznamovali zvok blockbuster R’ n’ B-ja tega. Z albumi, kakršna sta Justified in FutureSex/LoveSounds, je Timberlake zacementiral svoj status vodilne pop superzvezde in ga pred petimi leti vsaj deloma upravičil z nekaterimi vrhunci z dvojne plošče The 20/20 Experience, ki je prav tako nastala v sodelovanju s Timbalandom.
-
Kalifornijski noise-pop duo ustvarja zgolj s kitaro, bobni in vokalom, a zaradi simfonije hrupnih tekstur nas ob poslušanju njune tokratne plošče spremlja občutek, da gre za veččlansko zasedbo zapohanih srednješolcev, ki špricajo pouk, v garaži preigravajo melanholične akorde in pišejo pesmi o odraščanju. No Age vseprisotno pop senzibiliteto vztrajno skriva pod debelo fasado kitarskega hrupa in zasanjane lo-fi produkcije. Rezultat je čudovit: konsistentna zbirka najstniških pop punk komadov, ki jih lahko tudi najbolj konzervativni indie geeki poslušajo brez občutka krivde, saj dvojec svojo infantilnost sproti upravičuje s prefinjenim sklicevanjem na klasični art rock 90. let, predvsem pa z izjemno dovršenim »songwritingom«.
-
Lekcija, ki smo se je naučili že pri prvih korakih v splet: ko ti piše neznanec in ti v zameno za pomoč ponuja ogromne količine denarja, gre za prevaro. Pošiljatelji takšnih sporočil se navadno predstavljajo kot nesramno bogati ljudje, ki so se znašli v težavah, recimo v zaporu, zato do premoženja trenutno nimajo dostopa, a če jim bomo pomagali z denarnim nakazilom, ki jih bo spravilo iz zagate, nas bodo kasneje nagradili z milijonskimi zneski. Kupčija je mikavna: vložili bomo nekaj tisočakov, dobili nekaj milijonov, pa še dobro delo bomo naredili.
-
Omega Sun: Opium For the Masses
Vodilni predstavniki obalne in širše domače stoner rock scene so se z izidom prvenca resnično izkazali. V zadnjih letih so občinstvu že s koncerti dokazali, da imajo težke, s hašiševim oljem podmazane kitarske rife v malem prstu, s prvo ploščo pa so to suvereno potrdili. V šestih težkokategornih epopejah so celostno zaobjeli udarnost svojih živih nastopov. Album se očitno sklicuje na vrhunce zapohanega metala devetdesetih let, hkrati pa so, predvsem pri vokalu, prisotne tudi reference na zapuščino klasičnega hard rocka sedemdesetih. Album se v sporočilnosti besedil občasno sicer spotika ob klišeje, vendar jih zasedba s počasnim, a ognjevitim žaganjem družno preglasi.
-
Errorsmith: Superlative Fatigue
Kadar se glasbeniki z novo ploščo na sceno vrnejo po desetletju ali več, bi bilo po navadi bolje, če bi karierni premor podaljšali v nedogled. Vrnitve veteranov so najpogosteje pač razočaranje. Zato je Superlative Fatigue, prvi dolgometražni album, ki ga je nemški producent Erik Wiegand, znan kot Errorsmith, izdal po trinajstletnem zatišju, še toliko večje in slajše presenečenje.
