-
Vinko Möderndorfer: Vsakdanja spominjanja
Tretja Möderndorferjeva prozna knjiga z lansko letnico - ob pesniški zbirki, dveh po lastnih scenarijih posnetih filmih, romanu Opoldne nekega dne in zbirki Kino Dom - je izbor kratkih zgodb, ki so nastale pretežno v zadnjem času. Vendar ne vse, podnaslov nas obvešča, da gre za skoraj petnajstleten izbor, od leta 1993, ko je izšel Tarok za Marijo.
-
Vladimir Vertlib: Vmesne postaje
Vmesne postaje so roman o migrantih, o večnem tavanju skozi državne ureditve; poba se z družino v sedemdesetih letih izseli iz Leningrada, SZ, na Dunaj, naskakujejo Zahod prek Izraela, Amsterdama, Rima, ZDA, starši intelektualci opravljajo pomožna in podplačana dela. Ko se poba udomači, postane Dunajčan in obvlada novi jezik z naglasom vred, se preseli v Salzburg, v provinco, pred katero ga vsi svarijo.
-
Predrag Matvejević: Mediteranski brevir
Prostor vpliva na miselne koncepte - in obratno, to je izhodišče Brevirja, in potem se Matvejević, erudit in jezikoslovec, strasten polemik in zaljubljenec v podrobnosti, bizarnosti in zakotja, pri nas imamo prevedene Drugačne Benetke, popase po vsem razpoložljivem znanju. Njegovo pisanje je summa, izčrpno poskuša stisniti in zgostiti tisto, kar se je v Sredozemlju, ki je topos krat zgodovina, krajinarstvo krat...
-
Franjo Frančič: Tu živijo srečni ljudje
Za Frančičevo pisavo imamo včasih občutek, da je kot muzika iz tistega vica: dva neumorno brenkata, prvi ves čas en sam ton, drugi pa virtuozno, preigrava in sploh, pa reče prvi drugemu, da sliši, da se še išče, on da je pravo glasbo že našel. Vse od proze, ki je s svojim realizmom, pa tudi skrivnostno razboleno občutljivostjo in liričnostjo v osemdesetih odločno zasekala po do takrat še tabuizirani vojaščini v...
-
-
Dušan Dim: Rdeča mesečina
Pred več kot dvajsetimi leti je prišel mladi pravnik, glavni junak romana Bazen Igorja Karlovška, v industrijsko mesto in je bilo tam vse narobe. Povezane in preveč prepredene so bile stvari, ki ne bi smele biti, policija in vodstvo težkoindustrijskega giganta, partijski vrh in sindikat in sodnija, vse je bila ena sama v vse zažrta hobotnica.
-
Sebastijan Pregelj: Na terasi Babilonskega stolpa
Pregljeva proza je iz knjige v knjigo bolj fantastična in tokrat, v tretjem romanu, se ukvarja z legendami o preroku, ki bo prišel ob koncu časov, majhen in pokvečen, a velik, kar govori že njegovo ime, Akbar, in bo združil obe ljudstvi knjige, torej muslimane in kristjane. Potem imamo bolj kot novozavezno in apokaliptično linijo v romanu izpostavljeno islamsko, v pripovedi pa orientalsko cikličnost, sama pripoved...
-
Orlando Uršič: Tadejev dež
V domači prozi niso redki marginalizirani, kosmačevski originali, niti slabo prilagojeni odraščajniki s svojo lucidno nevednostjo; takšna je recimo Sosičeva naslovna Balerina pa zaradi možganske okvare afazična junakinja Flisarjevega romana Mogoče nikoli. Nova ni niti pripovedna optika, ki skozi oči mladostnika ali otroka spregovarja o čudnih in s stališča nepokvarjenega pogleda čudaških in nedoumljivih delitvah v...
-
Bibhuti Bhushan Banerji: Pesem ceste je Pather pančali
Čeprav govori pretežno o odraščanju brata in sestre na revnem bengalskem podeželju, je to tudi zgodba o bralni iniciaciji; podobno, kot so v predtelevizijskih časih zahodnjaki odraščali ob branju Karla Maya ali Julesa Verna, je Opu, nadarjen in radoveden poba iz revne brah-manske družine, posrkan v vse tisto, kar prinašata očitno bogato indijsko pravljičarstvo in hinduistična mitologija z močno razvejenim in...
-
Boris Pahor: Nekropola
»... svita se mi, da v odlomkih dojemam pomen, ki ga ima spomenik, pa čeprav samo nagrobni kamen, za nadaljevanje rajnikove pričujočnosti v svetu živih. Bolj kot pietetno dejanje je kos plošče ali kamna, ki ju postavimo na gomilo, poskus, da se zavarujemo pred človeško pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domišljije, pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti.
-
Andreï Makine: Glasba njegovega življenja
Makina poznamo po edinem prevedenem in v Franciji nekajkrat nagrajenem romanu, po Francoskem testamentu (napisanem leta 1996, prevedenem 2005). V njem je s posebno občutljivostjo popisal, nekoliko avtobiografsko, odraščanje v zabačeni provinci v časih realsocializma, sam je rojen v Krasnojarsku v Sibiriji, predvsem pa tisto rešilno in nad množice dvignjeno, kar sta mu dala francoska civilizacija in jezik, kakor ju...
-
Graham Swift: Povodje
Swift je pri nas, zagrizenih bralcih, vžgal že s prvim prevedenim romanom, s Poslednjo željo, kjer pivska klapa pelje raztrest na morsko obalo svojega kamerada mesarja, v žari, v nobel avtu, in imamo potem nekakšno londonsko predmestno in malomestno varianto mučnega pogrebnega potovanja, kakršno poznamo v izrazito kmetavzarski, rdečevrati verziji iz Faulknerjevega romana Ob smrtni uri; mimogrede, oboje je vrhunska...
-
Ken Saro-Wiwa: Soldatko
Soldatko je ena tistih zgodb, kakršne sestavljajo večino zadnje slovenske antologije afriške kratke zgodbe; tudi v Saro-Wiwovem romanu je vse polno nasilja, medetničnega, nerazumnega, požiganja, posiljevanja, bombardiranja, klanja, okrutnosti vseh vrst. Gre za izrazito protivojni roman o fantu, ki je vajenec šoferja kamiona in ki se mu zdi, ko se začnejo odrasli pogovarjati o bližajoči se vojni, blazno imenitno,...
-
Dušan Jelinčič: Kam gre veter, ko ne piha
»Ali se splača vložiti toliko toliko toliko truda za neko neznatno snežno ravnico na vrhu najvišje špice tu naokoli?« se sprašuje avtor, ko ga malo spusti evforija in mu začne v rit skakati kuzla utrujenost po osvojitvi vrha. Pod skoraj zenovsko neodgovorljivim naslovom se skriva tipičen gorniški potopis, kakršen ima pri nas zelo močno tradicijo, tudi zaradi razširjenosti pohodništva, plezalstva,...
-
Marc Levy: Prihodnjič
»Ravnokar si mi povedal dolgo ljubezensko zgodbo, ob kateri bi se zjokala moja stara mama in mogoče celo jaz, če bi le še malo nadaljeval,« komentira pred sladkobnim finalom, skoraj z našimi besedami, celoten ljubavni razplet poučeni in z vsem seznanjeni opazovalec in zvest prijatelj protagonista. Sama štorija res poskuša nagovarjati naše solzne mešičke in je verjetno pri bralkah s takšnim bralnim...
-
Irena Svetek: Sedmi val
Ob branju prvenca Svetkove, romana Od blizu, smo imeli ves čas občutek, da zna pripovedovati, vendar ne ve čisto natančno, o čem sploh bi, da pisavi manjka predvsem podkletenosti z izkušnjo in je zato nekoliko izpraznjena. Avtorica pošlje junakinjo v Romunijo - ki to ni, namreč ni ne posnetek neke recimo daljne, zabačene vzhodnoevropske dežele ne čista izmišljija, niti ni karikiran in s tem literarno učinkovit...
-
Gary Shteyngart: Absurdistan
Dva debeluha tacata po dveh prevodnih bralnih špehih, izdanih v zadnjem času; eden je Toolov vitez žalostne in razmahane postave iz Zarote bebcev, romana iz tridesetih let, ki se spogleduje z Rabelaisom in Don Kihotom obenem, čeprav se dogaja ob Misisipiju v tridesetih letih, drugi je sodobni ruski bogataš Miša iz romana Absurdistan. Miša je sin ruskega mafioza in potem skoraj proti lastni volji naturaliziran...
-
Drago Jančar: Drevo brez imena
Janez Lipnik iz novega Jančarjevega romana je pravi lipe, zraven pa ga muči še vrtoglavica zgodovine. Kot arhivar in kukec trdoglavec se je namreč zažrl v dokument o velikem svetovljanskem pofuklju, katerega življenjsko zgodbo potem rekonstruira, od upravitelja gradu Soteska do četniškega stotnika in spektakularnega pobega iz gorečega Turjaka, pa v emigracijo.
-
Amitav Ghosh: Lačna plima
Ghosh, v angleščini pišoči bengalski prozaist, se očitno napaja iz več virov; je do konca očaran nad regionalnim, nad rodno deželo plime, nad delto Gangesa, ki se razteza nekje od Kalkute navzdol in jo na nedoločeni meji z morjem sestavljajo številne struge, rokavi in mrtvice, pri morju se združi z Bramaputro in ustvari, pravi literarna oseba, največji svetovni veletok, če upoštevamo še podvodni del.
-
Osip Mandelštam: Potovanje v Armenijo
Osip Mandelštam je poleg svoje žene Nadežde in Ane Ahmatove eden od stebrov akmeizma, ruske različice pesniškega modernizma. Eden vidnejših pesnikov po oktobru je bil zaradi svoje poezije najprej v nemilosti pri sovjetski oblasti, potem pa izgnan v delovno taborišče in je tam tudi umrl. Mandelštamova pesniška občutljivost je opazna v njegovem potopisu v Armenijo, ki je izšel v dveh različicah, v prvi okrajšan in...
-
Viktor Fischl: Jeruzalemske zgodbe
»Tukaj, v tem čarobnem mestu, v katerem ni nič nemogoče, mi vedno znova prihajajo na misel stvari, ki še mene samega presenečajo,« je varianta enega najpogostejših stavkov v izboru iz dveh zbirk Fischlove kratke proze. Prva, Jeruzalemske zgodbe, opisuje dogajanje na stari ulici, ki vodi proti Jafskim vratom in ob kateri rastejo ciprese, z opisom te četrti se začne večina zgodb iz prvega dela tega...
-
Edwige Danticat: Krik? Krak!
Migracije so usoda Haitijcev, bi lahko rekli po prebrani zbirki kratkih zgodb Danticatove, rojene na Haitiju in živeče v Ameriki. Zbirka je dvodelna in napokana, prvi del govori o nasilju nasploh, v različnih obdobjih, o nasilju dominikanskih vojakov nad Haitijci in o kasnejšem haitijskem državnem udaru in nasilju falange, o metodah Papa Doca in Baby Doca Duvalierja in njunih milic, ki so ubijale in posiljevale,...
-
Umberto Saba: Ernesto
Umberto Saba, gre za psevdonim, ki je spomin na poitalijanjen priimek njegove slovenske dojilje, in hkrati poudarjanje judovskih korenin, je eden velikih Tržačanov, ob Scipiu Slataperju in Italu Svevu in, dodajmo, vsaj še Claudiu Magrisu, Fulviu Tomizzi in Borisu Pahorju, ki so stopili na literarno sceno kasneje, po drugi vojni. V na avtobiografski izkušnji podkletenem romanu govori o Trstu na prelomu v dvajseto...
-
Florin Lăzărescu: Naš posebni poročevalec
Roman Naš posebni poročevalec svoj razpršeni zgodbeni skelet ter pripovedne mrtvice in meandre črpa iz brezmejne in ničemur zavezane imaginacije, s katero potem še enkrat in z rahlimi odkloni, ali pa s komentarjem, preigrava in priklicuje mesta iz literarne tradicije, morda nekatera slovenskemu bralcu tudi ne ravno najbližja. Nabor je kar najširši, od Kristusove legende do izbranih poglavij iz pravoslavne...
-
Feri Lainšček: Hit poletja
Za Lainščkove zgodnje romane je značilno, da so nastopali v dvojicah; tisto, kar je doseglo visoko artikulacijo in proizvedlo nedvomen umetniški presežek v enem, recimo motiv ljubezenskega rivalstva, se je potem z variacijo ponovilo v drugem, v bolj žanrski, všečni in kar populistični obliki. Hkrati je bil ves čas eden tistih, ki so zavohali okus množice in znali pisati filmu všečno.
-
Claire Keegan: Čez modra polja
Če je namen zbirke, v kateri je po ena zbirka zgodb ali roman iz vsake članice Evropske skupnosti, predstaviti pestrost Zveze in hkrati najti takšna dela, ki naj bi bila reprezentativna in obenem tipična, ki naj bi čim jasneje začrtala tisto, čemur se reče nacionalni značaj, kakorkoli, ji je pri Keeganovi to popolnoma uspelo. Zbirka sedmih zgodb je po občutju zelo blizu tistemu, kar poznamo iz sodobne in...
-
Cormac McCarthy: Cesta
Oče in sin hodita proti jugu Amerike, proti morju, po sivih mrtvih gozdovih, čez sive reke, po sivem snegu, na katerega padajo siv pepel in črne saje, po cesti, na kateri so vojske, oborožene s kiji iz cevi in z meči, skovanimi iz vzmeti tovornjakov, za njimi pa ujetniki, za hrano, hodita, brez spanca, sestradana, skrivajoč se pred vsemi, brskata po izropanih ostankih civilizacije, s krpo na obrazu, zaradi pepela,...
-
Fay Weldon: Dekameron v toplicah
Fay Weldon je ena najbolj cenjenih in priljubljenih sodobnih angleških pisateljic, piše na zavihku, in se potem ves čas sprašujemo, zakaj, pa zakaj je dobivala ugledne nagrade in kakšne, kar piše takoj zatem. Dekameron v toplicah je namreč tudi z nekoliko znižanimi kriteriji za nezahtevno počitniško branje problematičen, na več ravneh. Čeprav ne brez referenc in sklicevanja na klasiko; že v Boccaccievem Dekameronu...
-
Monigue Truong: Knjiga soli
Pozna dvajseta in trideseta, Gertrude Stein in Alice B. Toklas, Američanki v Parizu, zaposlita vietnamskega kuharja, ta pa se potem spominja svojega odraščanja, v kuhinji in mimo nje. Tako se v hipu pomeša in prepoji več ravni; na eni strani čudaški lezbični par, obe sta zaljubljeni v isto žensko, genialka je namreč tudi sama vase, njune odhaklane in nalašč nekonvencionalne navade, oblačenje psov, vožnje z avtom,...
-
Wilhelm Genazino: Ljubezenski preplah
Peter Handke ima v romančku izpred kakšnih dvajsetih let Trenutek pravega občutka - ali pa je mogoče pristnega, sem bral v enem od južnih jezikov - za glavnega tipčka, ki je čisto preveč občutljiv in se izgublja med množico, sam v sebi in v lastnem paranoidnem komp(l)otu, dokler ga ne prešine in se mu pregnoji; nekaj podobnega čakamo tudi pri Genazinovem Ljubezenskem preplahu - in dobimo.
-
Goran Vojnović: Čefurji raus!
Od Skubičevega romana Fužinski bluz je čefurščina legitimen jezikovni konglomerat, v literaturi je dobila domovinsko pravico. Saj ne, da prej niso pisali v čem podobnem, še največ Filipčič, ampak prej je šlo vedno za zajebancijo, jezik so oponašali ali pa se probali iz njega zajebavat modeli, ki so spizdili iz vojske po nekaj dneh, in prav zabavno je gledati kakšne stare frike, prepričane, da znajo nekakšno...
