Matej Bogataj

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Knjiga

Jani Kovačič: Knjiga

Cankarjeva založba, Ljubljana 2009, 377 str., cene ni

Izbruh okretne igrivosti

Za Kovačiča težko rečemo, da je začetnik, po vseh teh letih songov in šansonov, in tudi Knjiga ni prvenec, spomnim se vsaj enega knjižnega izbora njegovih besedil, ki jih je uglasbil in seveda tudi odpel, solo ali v eni od številnih zasedb od Škofljice sem. Vendar ima Knjiga nekaj nezgrešljivih lastnosti prvenca, najprej iniciacijski in skoraj kozmogonični začetek, ki opozarja na začetke nasploh, zraven je skoraj pretenciozen naslov, to je tako rekoč tekmica Knjigi knjig, Bibliji. Kot je v slednji vse razvrščeno od samih začetkov do bridkih koncev in končne slave, tudi Kovačič začne s trenutkom, ko nastane iz ničesa nekaj, in to kar nekajkrat. Knjiga vznika iz lastnih brezen in raste iz nenehnega konca, na koncu, v Brevirju, požge in uniči vse nakopičeno, kot temni feniks se zvrne v prah in pepel.

Jani Kovačič

Jani Kovačič
© Borut Peterlin

Takrat se spomnimo, da je tudi filozof, prav nič epigonski, ugotovimo, in imamo vmes cel kup variacij na mitologijo in malo vse cikne na Artmannovo Sonce je bilo zeleno jajce, zbirko ponarejenih in duhovitih mitoloških falsifikatov. Potem se kar usuje; drobci o odnosih med bogovi in ljudmi, o škratih, veščah in škropnikih, seznami česarkoli in vsega na veliko, ponarejene ljudske pesmi, patinirane umetne, avtorske pesmi, slovarji in bestiariji, naseljeni s psihofantastičnimi obkoitalnimi in osramjejedimi zajedavci, psevdozoologija, botanika, katalogi in izštevanke, odštevanke in množenke, nizi postaranega besedišča, pregovori in psevdomodrosti, izdatno primešana hermetika, alkimija in ščep teologije, ven in ven in nazaj noter, vse jako okretno patinirano. Kovačič je generacijsko in po izhodišču ludist, sopotnik Fileta in Gradišnika, od prvega manj narcisističen in avtorsko izpostavljen, od drugega manj oborožen z naratologijo in pripovednimi strategijami, čeprav ta, da je pri Kovačiču tisto, kar imenujemo pripovedovalec, v resnici bralec, da nam sproti bere in se sproti izgublja in najdeva v Knjigi, kot kakšno bralno znamenje, ta že ni od muh. Knjiga ima tudi nekaj ohlapnosti, zdi se, da je občasno njen kohezivni element morda malo premalo lepljiv, ta konglomerat privzetih form in govoric, to naštevanje in katalogiziranje je do konca izpeljano, hoče biti skoraj summa. Ves svet, kot da je stisnjen v fragmente, ta niz stilizacij in popasenj je eruptiven in v izvedbi mojstrski, vendar se tudi drobi in razpada, bohoti in razrašča. Knjigo gre torej nedvomnemu talentu in redko brani suvereni jezikovni izbrušenosti navkljub brati na obroke in jo uporabljati kot blagajno s stežka ohranjenim besediščem, torej je zlata žila izginjajoče klene govorice, neologizmov in skoraj etnolingvistični bedeker, ki se v svoji estetizirani bravuroznosti enkrat divje spogleduje, spet drugič tesno nasloni in zliže z literarnim hermetizmom in je v slast in rabo predvsem zagrizenim bibliofilom in bibliofagom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.