dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Novi turizem

    Turizem doživlja drugo leto zapored izjemne razmere, pandemija je povzročila tej dejavnosti največ globalne škode. Posledice so dramatične in dolgoročne. Pandemijska kriza je drugačna od ekonomske, bolj prizadene ljudi kot kapital. Zapiranje meja držav ter prepoved potovanj in delovanja turističnih organizacij sta povzročila izjemno krizo. Turizem je na vseh ravneh postal najbolj prizadeta gospodarska panoga. Varno oživljanje turizma bo odvisno od uspešnega cepljenja in kulture varovanja. Zaupanje je tudi tukaj ključno politično in poslovno vprašanje. Šele potem stopajo v ospredje drugačni načini turističnega delovanja, novi poslovni modeli. Pandemija bolj spreminja vedenje turistov, zato mora biti drugačna tudi turistična ponudba. Več bo vračanja k domačemu gostu, pomembna bo individualizacija izbire, drugačne povezljivosti in participativnosti. Turizem mora postati bolj trajnosten, v ospredju so varnost, avtentičnost in butičnost. Slovenski turizem je že sedaj del teh novih trendov. Država je bila s svojimi omilitvenimi ukrepi naklonjena turizmu, toda premalo diferencirano. Slovenija tudi v postpandemijskem obdobju ohranja turistični potencial, žal pa izgublja političnega.

  • Nova monetarna strategija ECB

    ECB je v začetku julija 2021 objavila dolgo pričakovano spremembo svoje strategije; zadnjič je to storila leta 2003. To pove marsikaj. Najprej, da monetarno politiko že dolgo poganjajo problematične konvencionalne modrosti in precej neodgovorni ukrepi. Kaže na asimetrijo inflacijskih in drugih gospodarskih ciljev, na težavno koordinacijo monetarnih in fiskalnih politik. Centralno bančništvo pretresajo identitetna kriza, politična oktroiranost in tehnokratski slog odločanja. EU je ECB postavila v nenormalne institucionalne okvire in ji naložila neizvedljive naloge. Evro je denar brez jasne suverenosti, monetarna unija brez bančne ne more preživeti. Monetarna politika brez fiskalne nima prave moči, fiskalne unije pa ni brez politične. In tu se evropska zgodba konča. Nobena nova strategija ECB ne more rešiti teh institucionalnih zadreg in nagovoriti ključnih problemov. Nova strategija prinaša nekaj potrebne fleksibilnosti, toda ne odgovarja na svoja ključna tveganja in dosedanje izzive. Pričakovali smo več, kot smo dobili.

  • Velikanski razkorak

    Kulturni sektor je v pandemijski krizi 2020–2021 utrpel eno največjih ekonomskih in družbenih škod. Hkrati pa EU že pet let kulturni sektor povzdiguje kot ogelni kamen nove evropske identitete. Evropska komisija pod vodstvom von der Leynove je novo dizajniranje evropske družbe celo povezala s stoletnico Bauhausa. Vplivno mednarodno umetniško gibanje je v dvajsetih letih 20. stoletja tlakovalo pot socialnoekonomski tranziciji evropske industrijske družbe. Novi evropski Bauhaus naj bi podobno simboliziral prehod v novo družbo 21. stoletja, z drugačnimi ekološkimi in socialnimi rešitvami. V družbi omejenih virov ne moremo živeti v iluzijah brezmejne rasti in blaginje enih na račun drugih. Prihodnost planeta ni zgolj ekonomski in okoljski projekt, veliki evropski zeleni dogovor zahteva novo družbeno pogodbo. Ne gre zgolj za premik razvojnih paradigem, temveč tudi družbene estetike. Trajnost mora postati lepa, da bi bila ljudem dopadljiva. Preprosto, kultura in ekonomija sta cement našega razvoja, umetnost je gonilno kolo njunih sprememb.

  • KPK, 100 let

    Stota obletnica ustanovitve kitajske komunistične partije (KPK) ni običajen dogodek. Komunisti nominalno niso na oblasti v nobeni pomembnejši državi sveta, Kitajska pa kot pax sinica stavi na njegov globalni vrh. Ena država dveh sistemov, politični kapitalizem z najučinkovitejšim gospodarskim razvojem. KPK zagovarja interese delavcev in kmetov, pa tudi nosilcev kapitala. Toda najbolj skrbi za politično in ideološko prevlado ožje partijske elite. KPK je najvplivnejša politična stranka na svetu, zajema vse pore kitajske družbe. To ji daje potrebno legitimnost in stabilnost, hkrati pa razvojno moč. Kitajska je v petnajstih letih nadoknadila petdeset evropskih razvojnih let. Kitajski ekonomski čudež je del političnega inženiringa partije. KPK je od leta 1949 ohranila sebe, ker je spremenila kitajsko družbo. Tega druge stranke ne znajo in zmorejo.

  • Prihaja CBDD

    Digitalna in zelena preobrazba sveta naj bi hkrati spremenili razvojno paradigmo in rešili planet. Digitalni denar je postal simbol novega zasuka in resetiranja stare političnoekonomske ureditve. Finančna in pandemijska kriza sta povsem obrnili sosledje ekonomskih politik in ukrepov. Digitalni evro, dolar ali kitajski juan so dejansko pred vrati, digitalizacije družbe in gospodarstva ni mogoče doseči s tradicionalnimi denarnimi sistemi. Centralnobančni digitalni denar (CBDD) je zgolj drugačna, nova oblika javnega denarja. Centralna banka lahko z njim bolje uravnava likvidnost ter neposredno monetarizira podjetja in potrošnike. Transmisijski mehanizem CBDD omogoča izpeljavo tudi bolj vratolomnih finančnih idej, kot sta »helikopterski denar« ali pa »univerzalni temeljni dohodek«. Centralna banka ne potrebuje več denarnih posrednikov, monetarna in fiskalna politika z uporabo CBDD postaneta eno. Digitalna revolucija tržne ekonomije tiči dejansko v denarju in ne v produkciji in na trgu.

  • Tridesetletnica

    Tridesetletnica slovenske državnosti očitno prihaja v nepravem trenutku. Namesto splošne vznesenosti in zadovoljstva nad prehojeno potjo prinaša zaskrbljenost ljudi in stopnjuje njihovo nezaupanje v državne institucije in politike. Država je nastala v enkratnih zgodovinskih okoliščinah razpada socialistične države. Njeno tranzicijo je bolje prestala ekonomsko kot politično. Politično je bila prva, ki je stopila v EU in hkrati ekonomsko prevzela evro. Nova država je želela postati nekakšna postsocialistična druga Švica, toda razvojno so nas dohiteli in tudi že prehiteli drugi. Ekonomska integracija ji po petnajstih letih ni prinesla odrešujoče razvojne konvergence, Slovenija že deset let tiho caplja na mestu. Politične krize se zato stopnjujejo, odgovornosti za razvojni preboj ne zmore prevzeti nihče. Zato je tridesetletnica bolj zagledana v politično preteklost kot usmerjena v ekonomsko prihodnost.

  • Bizarni fokstrot

    Sedeminštirideseto srečanje G-7 junija 2021 v keltskem Cornwallu, na skrajnem jugozahodu Anglije, je postalo neobičajno pomembno. Spada v trikotnik treh letošnjih vrhunskih srečanj, skupaj z oktobrskim G-20 v Rimu in COP-26, globalnim vrhom o podnebnih spremembah v Glasgowu. Vsa tri srečanja imajo skupno sporočilo, ZDA se z Bidnom vračajo na svetovno prizorišče. Utrjujejo svoj položaj nasproti Kitajski in Rusiji, vse je podrejeno notranjim spremembam v ZDA. V letoviškem Carbis Bayu je bila v ospredju pandemijska kriza, ekonomski zastavek globalnega obdavčenja dobičkov in podnebne spremembe. Vse troje preveva varnostna grožnja, vojaški primat ZDA je edino, kar še šteje, zato je Biden združil G-7 z vrhom oživljanja Nata. V ozadju je seveda politični spopad za imperialni primat zahodnega sveta nad vzhodnim, domala že izgubljena politično-ekonomska bitka 21. stoletja.

  • Razvojni retrogardizem

    Politična kriza v Sloveniji je vsak dan globlja, institucije politične demokracije so zgolj še fasada avtokratskega vodenja države. Postajamo del evropsko prepoznavnega desnega populizma z vsemi nastavki porajajočega se evropskega fašizma. Ekonomska podoba države je navidezno boljša, Slovenija okreva hitreje od evropskega povprečja. Toda razvojne spremembe ostajajo za Janševo vlado nerešljiva uganka. V tem desetletju bo svet, od ZDA do EU in Kitajske, postavil nove okvire razvoja. Političnoekonomske karte se delijo na novo in so podprte z izdatnimi finančnimi viri. Preboj v digitalno, zeleno, pametno krožno gospodarstvo se bo zgodil v tem desetletju, v energetiki in industriji, urbanizaciji in načinu življenja. Socialna država in tržno gospodarstvo se bosta morala radikalno redefinirati. Toda v Sloveniji to ni tema, sedanje politične elite nas vodijo v razvojno temo.

  • Izhod ni enostaven

    Zadrege z varčevanjem in investiranjem so danes del kriznih neravnotežij, skupni imenovalec nekonvencionalnih ekonomskih politik in želenega razvojnega preboja. Agregatne in sektorske varčevalno investicijske vrzeli sovpadajo z obdobjem rekordno nizkih, celo negativnih obrestnih mer. Razvojni projekti države se financirajo z evropskimi sredstvi in zadolževanjem države, aktivizacija zasebnega varčevanja pa stagnira. Zasuk ekonomskih in razvojnih politik zahteva drugačne pristope tudi na področju financiranja. Uporaba zasebnega varčevanja v novem investicijskem ciklu postpandemijske razvojne ekonomike je pozabljen ključ rešitve. Zahteva pa usklajeno delovanje različnih deležnikov, od bank in države do varčevalcev in razvojnih projektov. Cement sprememb sta zaupanje in skupno ukrepanje. Tu pa se z Janševo vlado naša zgodba tudi konča.

  • Fenomen inflacije

    Inflacija postaja vse pomembnejša ekonomska strokovna tema in hkrati pomembni del javnega diskurza sedanje pandemijske krize. Pred slabega pol stoletja je veljala za osrednji ekonomski problem, zadnja desetletja za obrobnega. Dejansko smo predolgo časa imeli prenizko inflacijo in to je večja grožnja od njenega morebitnega obujanja. Inflacija v obdobju velikih vojn in pandemij ni posebnost, bolj velja za pravilo. Zato je njena vrnitev mogoča, ni pa nujna. Živimo na prehodu še vedno neizživetih velikih globalnih kriz, negotovost je velika, poti nove normalizacije tvegane. Na možni inflacijski obrat bo tokrat bolj vplivala fiskalna kot monetarna politika, bolj neenakost in podnebne spremembe kot klasični ekonomski vzvodi. Zato je inflacija danes bolj politični kot ekonomski problem.

  • Vrh Brdo-Brioni?

    Regionalni politični vrh Brdo-Brioni je ob desetletnici klavrna politična slika razmer na Zahodnem Balkanu. Skupna izjava o pospešitvi pridružitvenega procesa in skupni obravnavi vseh kandidatk je prazna. Očitno je balkanizacija EU prehitela možno evropeizacijo Zahodnega Balkana. Pričakovanja do EU so vedno nižja, zaveze lastne odgovornosti za razvoj pa trhle. EU očitno ne zmore nove širitve, regija pa ne pravih reform. Zahodni Balkan se sesuva vase, kot celota in vsak del posebej. Spektakularni in tragičen razpad tedanje komunistične Jugoslavije po tridesetih letih nima niti prave niti dobre rešitve. Tudi Slovenija tu ni nobena izjema. In naš lokalni janšizem s svojimi politično-ekonomskimi bedarijami je bolj posledica kot vzrok tega. Slovenija se očitno balkanizira hitreje od samega Balkana.

  • Postaja želja na tramvaju poželenja

    Socialni vrh v Portu je pomenljiv uvod v konferenco o prihodnosti EU. Pandemijska kriza odpira poti socialnega mehčanja evropskega neoliberalizma, socialni stebri postajajo dejanska strateška agenda EU. Socialna Evropa postaja edina prava primerjalna prednost stare celine, EU se vrača na svoja izhodišča. Socialna država je medvojni ameriški izum, tudi tokratna revitalizacija poteka na obeh straneh Atlantika. Tudi zdaj je to izhod v sili in ne zveličavni cilj. Kriza politične legitimnosti načenja države in skupnost. Veliki makroekonomski dialog je šele na začetku, nova diferenciacija namesto stare konvergence. Precep je dvojen. EU ne more po stari poti in ne zmore nove. Ekonomska obnova zahteva več federalizacije, politična prenova več decentralizacije. Evropeizacija civilne družbe in socialne pravice so prava pot, toda EU je brez svojega »demosa« obsojena na večna razpotja. Zato je Porto še ena postaja želja na evropskem tramvaju večnega poželenja.

  • Velika in stara zabloda

    Vladne projekcije proračunskih dokumentov za obdobje 2021– 2023 razkrivajo preprosto dejstvo. Javnofinančni položaj Slovenije se dramatično poslabšuje, vlada očitno ne obvladuje ekonomske in razvojne politike. Evropska paradigma ekonomskih pristopov se je spremenila in Janševa administracija tega ne razume. Vlada je pomešala koronske ukrepe s sistemskimi, začasna opustitev fiskalnih pravil še ne pomeni njihove ukinitve. Drugo leto zapored se povečujeta proračunski primanjkljaj in zadolževanje države. Vlada znižuje davke in povečuje izdatke, davčna reforma je napačna, struktura izdatkov pa problematična. Hkrati vladi ni uspelo povezati domačih in evropskih virov, njihovih kohezijskih in pandemijskih sredstev. Vladne proračunske projekcije so zato napačne, viri zavajajoči, spet imamo napačen ekonomski odgovor na krizo. Ekonomske posledice teh zablod bo država nosila, ko Janševe vlade politično že dolgo ne bo več. In v tem je težava njenih političnih pogrebcev.

  • Bidnov paket

    Marca so v ZDA sprejeli Bidnov načrt za obnovo, po obsegu in namenu je podoben evropskemu nekaj mesecev pred tem. ZDA se z njim vračajo na domače in globalno prizorišče z novim ekonomskim zagonom in političnimi ambicijami. Toda v ozadju največjih fiskalnih reševalnih paketov v ekonomski zgodovini stoji nova fiskalna kriza držav. Dolžniška ekonomija se povsod nevarno poglablja, politične in poslovne elite ponujajo tvegane razvojne in poslovne rešitve, brez pravih fiskalnih in finančnih omejitev. ZDA in EU so dober primer te lahkotnosti sprememb pandemijske ekonomike. Dobra stran reševanja krize sta novi socialna in razvojna vizija, slaba pa neučinkovitost upravljanja in višji dolgovi. Restrukturiranje je bolj restavriranje sistema kot njegovo dejansko spreminjanje.

  • Položaj žensk

    Mednarodni praznik žena letos, po dobrih stotih letih, zahteva tehten premislek in drugačno ravnanje. Ta pandemijska globalna kriza je ženske prizadela bolj kot moške, desni populizem je vse bolj mačističen, politični feminizem upravičeno zahteva alternativo. V stotih letih se žensko vprašanje vrača na izhodišče svoje družbene emancipacije. Položaja žensk očitno ni mogoče rešiti brez večje ekonomske enakosti in drugačne politične agende. Tega neoliberalni ekonomski svet in izkrivljena podoba politične demokracije ne moreta rešiti. EU ponuja novo strategijo enakosti spolov. Toda enakost in enakopravnost žensk nista niti samoumevni niti nepovratni. Še vedno smo družba stereotipov, nasilja in diskriminacije. Ustvarjanje boljšega sveta za ženske in deklice je hkrati pot do boljše družbe za vse. Zato so ženske pravice najbolj univerzalno torišče človekovih pravic, kjerkoli in kadarkoli.

  • Ekonomski populizem

    Pandemijska globalna kriza in iskanje izhodov iz nje kažeta čudno podobo. Globalizacija se lomi, zadolženost držav narašča, ekološka podoba planeta se dramatično spreminja. Pod krinko zaščite zdravja in življenj se stopnjuje desni politični populizem, kakovost demokracije je najbolj ogrožena v osrčju zahodnega sveta. Politična polarizacija je tu druga stran ekonomske neenakosti, ekonomska depresija se tod meša s politično represijo. Zato ekonomske politike potrebujejo zasuk, pa tudi potrebno legitimnost. EU s svojimi načrti za okrevanje zahteva novo povezovanje fiskalne, monetarne in razvojne politike. Prav ekonomski populizem slovenskega načrta za okrevanje ponuja dober primer njihovega trka, nevarne politične igre z javnimi financami. Toda koga danes sploh še zanima fiskalna usoda države čez pet let ali več?

  • Usodne polomije

    Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NNOO) postaja v dneh osrednje polje vsebinskega merjenja politične moči med vlado in opozicijo. Gre za državni načrt porabe evropskih sredstev iz protipandemijskih skladov in večletnega proračuna. Deloval naj bi anticiklično in razvojno, strukturno in ciljano. Evropski finančni viri so največji doslej, EK želi celovit razvojni preboj, zahteva sistemske spremembe in vključenost deležnikov. Slovenska država je tu v težavah. Proračunsko načrtovanje je njena hiba, strateškega razvoja ne obvlada, sistemskim spremembam ni kos. Janševa vlada prve zastavke nacionalnega načrta prikriva kot zaupni dokument, daleč od strokovne in politične javnosti. Prvi bruseljski odmevi niso spodbudni, doma se poslabšuje stanje javnih financ. Očitno Janša tudi v tretje ni sposoben doseči razvojnega in političnega konsenza te države. Njegove politične polomije postajajo za Slovenijo vse bolj tragične in usodne.

  • Zametek drugačnega sveta

    V sedanji pandemiji sta razpolaganje s cepivom in uspešno cepljenje prebivalstva postali povsod po svetu osrednje politično vprašanje. Namesto pričakovane zdravstvene rešitve smo v letu 2021 očitno dobili nov družbeni problem. EU je pri tem očitno spodrsnilo, razkrile so se stare institucionalne pomanjkljivosti in operativna nesposobnost bruseljske birokracije. Lani so bile zadrege s fragmentarnimi rešitvami, sedaj so problemi s centralizacijo nabave cepiva in koordinacijo cepljenja. Cepivo je postalo prvovrstno politično blago. Zadeva ekonomske odnose korporacij in države, trga in planiranja, postalo je novo torišče globalne neenakosti in cepilnega nacionalizma. Cepljenje postaja organizacijski projekt brez primere. Cepilni nacionalizem in oportunizem sta tu nevarni alternativi solidarnosti in transparentnosti teh poslov. Cepivo za ljudi in ne za dobičke pomeni zametek drugačnega sveta, kot ga imamo.

  • Agenda prihodnosti

    Podoba enainpetdesetega Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu je povsem drugačna od dosedanjih. Prvič poteka prek spleta, brez običajnega glamurja »crème de la crème« političnega, ekonomskega in poslovnega sveta. Pandemija ga je preprosto prizemljila, izenačila s profanostjo drugih virtualnih dogodkov. Davos se je moral sam resetirati, da bi lahko reševal temo o velikem brisanju sveta po pandemiji. Lani so v Davosu zgolj napovedovali družbene spremembe, letos jih ta najbolje organizirana globalna civilna institucija že doživlja. Tehnološki napredek in globalizacija nista dovolj, tudi poudarjanje družbene odgovornosti za trajnostni razvoj in vključujočo družbo so premalo. Svet potrebuje celovito družbeno resetiranje, ekonomsko in družbeno, tehnološko in okoljsko, poslovno in osebno. Toda predvsem s kom in za koga?

  • Shizofrena Grumova Goga

    Napoved konstruktivne nezaupnice Janševi vladi na začetku leta 2021 napoveduje burno politično leto. Vanj stopa sedanja vlada formalno kot manjšinska vlada, toda s potrebno in zadostno politično podporo drugih strank. Na drugi strani je opozicija KUL v politični aritmetiki na slabšem. Njen politični kapital je dejansko večji od formalnih možnosti zmage, opozicija ni pripravljena dovolj tvegati za normalizacijo družbenih razmer. Država se je tako znašla v slepi ulici. Sedanja vlada ni kos ne epidemiji in ne ekonomskim izzivom, država dobiva vse bolj fašistoidno obliko. Na drugi strani je dolgoletna učna ura vladnih menjav za opozicijo španska vas. V Sloveniji smo v tridesetih letih preigrali vse, kar ti nesrečniki danes izumljajo na novo. Država se s tiho privolitvijo večine spreminja v avtokratsko drugo republiko. Epilog takšnega samodrštva smo videli v spodletelem pouličnem prevratu v Washingtonu. Ekonomske posledice sedanje politične zmešnjave bodo večje in globlje od gole statistike. Slovenija je večino svojih razvojnih prednosti že zapravila, druge pa še bo.

  • Le kdo še bere Tolstoja?

    Saga o brexitu se je na božični dan znamenitega leta 2020 iztekla, skupno dete pa je bolj kilavo kot božansko. Dogovor o novih odnosih med EU in Združenim kraljestvom (ZK) je bil sklenjen v sodobni politični maniri, kaotično, dramatično in v zadnjem trenutku. Obe strani sta razglasili politično zmago, dejansko pa za vse akterje pomeni ekonomski poraz. Novi sporazum je gostobeseden, prinaša pa malo novih vsebin. Večinoma ohranja trgovanje brez carin, slabše ureja pretoke kapitala in dela, delno omogoča sodelovanje drugod. Britanci so dobili dober primer multilateralnega sporazuma, EU izstopni vzorec za druge članice. Pot razveze naj bi bila prava in pravična, pa tudi uravnotežena in odgovorna, pravijo. Malo od tega drži. Brexit pomeni zgrešeno vrnitev v problematično prihodnost EU.

  • Le kje se je zalomilo?

    Slovenija ekonomsko leto 2020 zaključuje hkrati s trideseto obletnico političnega rojstva države. Za njo so izgubljeno desetletje ekonomskega razvoja, permanentna politična kriza z ideološko razklano državo … Leto 2020 je bilo čas pretvarjanja, oblasti in ljudstva, da je projekt samostojne države »zgodba o uspehu«. Pandemija je postala priročen izgovor za tretji Janšev politični inženiring in vnovičen ekonomski polom države. Ekonomska učinkovitost vladnih protikriznih ukrepov je slaba, napovedi zato niso spodbudne. V leto 2021 stopamo politično še bolj vihravo in nepredvidljivo, z manjšinsko nesposobno vlado in frustrirano jalovo opozicijo. Gospodarske možnosti bo še vedno krojila pandemija, odrešilno cepljenje bo zgolj postopen blažilec težav. Odboj gospodarske rasti bo nižji od pričakovanj, fiskalni prostor države se nevarno oži, zelenega evropskega obrata ni videti. Leto 2021 bo posvečeno zamenjavi vlade in ne ekonomskemu razvoju in krotitvi pandemije. Čudno leto za Slovenijo in EU, ki ji načelujemo v zadnji polovici leta. Prelomno leto brez prave luči na koncu predora.

  • Prava bitka šele prihaja

    Nekatera leta se ljudem vtisnejo v spomin, veljajo za prelomna, zgodovinska, epohalna. Običajno oznanjajo vojne ali mir, revolucionarne prevrate, usodne razvojne spremembe. Leta 2020 se zagotovo ne bomo spominjali po čudoviti skladnosti številk, temveč po dramatičnosti pandemije covid19. Za nami je leto, ki bi ga najraje pozabili, toda njegov prelomni odtis bomo občutili še desetletja. Pandemija je zamajala varljivo udobje sodobnega sveta. Zdravstvena kriza se je v hipu prevesila v socialno-ekonomsko, politična v moralno. Ta pandemija je stoletni dogodek, ki bo zaznamoval tudi leto 2021. To bo leto konstruktivne destrukcije, blaženja različnih kriz, dokončnega priznanja krhkosti zahodnih družb v primerjavi z vzhodnimi. Soodvisnost sveta se iz orodja spreminja v orožje, pandemijski stresni test je balkaniziral svetovno gospodarstvo in zbanaliziral politiko. Leto 2021 je bolj začetek desetletja nestabilnosti in kaotičnosti kot pa velikega odboja k normalnosti starega načina življenja. Za potrebne družbene spremembe in trajnejšo gospodarsko rast bi potrebovali več kot cepivo proti covid-19. Leto 2021 prinaša zgolj upanje, da so spremembe še mogoče in da bo naše ravnanje drugačno. Leta 2020 nas je povezal isti strah, morda bomo v letu 2021 doumeli, kako živeti skupaj v enem in edinem svetu.

  • Zgovorna vsebina

    Slovenija se je konec leta 2020 znašla na vrhu dveh pomenljivih svetovnih lestvic. Na prvem mestu smo po številu smrti zaradi covid-19 na število prebivalcev in najslabši smo med članicami EU glede podnebne politike. Metrika ni optimalna, toda vsebina je dovolj zgovorna. Oba osrednja problema, podnebne spremembe in pandemija, zahtevata sistemski pristop in dobro vodenje. Tega ne zmoremo in tudi ne znamo, zato imamo vedno večje težave z obvladovanjem dolgoročnih družbenih sprememb. Pandemija je svet ustavila, podnebne spremembe ga uničujejo. Pandemija je postregla z neverjetnim globalnim političnim inženiringom, pri ekološkem reševanju sveta pa so politiki povsem odpovedali. Ta pandemija je posledica in ne sopotnica okoljske krize, ki tiči v trilemi neučinkovitosti reševanja planeta. In to je morda najusodnejše spoznanje konec leta 2020.

  • Nevarna prihodnost

    Kitajski investitorji in Huawei so postali v okviru Janševe administracije nezaželeni in problematični. Slovenija je skupaj z EU potonila v Trumpovi trgovinski vojni s Kitajsko. Spodrsljaji politične in ekonomske diplomacije so polni amaterizma in omahovanj med vplivnimi centri moči. Večni ekonomski strahovi in politična zbeganost so posledica slabih strateških usmeritev in nejasnih interesov države. Zato smo tako nespretni pri velikih projektih z močnimi investitorji in zaletavi pri njihovih političnih prisklednikih. Tako smo pred leti vsevprek sprejemali države EU, omahovali s Kitajsko in Rusijo in se sedaj brezglavo poklonili Trumpovim jurišnikom. EU je glede Kitajske v dilemi, kriza odnosov z ZDA in lastna politična nemoč sta jo dodobra ohromile. Evropa je v sedanji geostrateški igri vse bolj obrobni igralec, iz svetovnega centra moči postaja globalna periferija. Za Slovenijo kot majhno in mlado državo, članico EU, so to negotovi in nevarni časi. Zato je sedanji Janšev trumpizem vsaj tako bedast kot tvegan. Na srečo je Janša kljub vsemu prehoden politični fenomen, neumnosti držav žal ne.

  • Štiri leta kasneje

    Ameriške volitve 2020 delujejo kot dober teater absurda. Na osrednjem prizorišču sta se spopadla junaka, ki sodita vsak po svoje v muzej politične zgodovine. Trump zaradi svojega katastrofalnega vodenja države, Biden zaradi svoje anemičnosti. Volilni izidi se za zdaj bolj nagibajo na Bidnovo stran, toda politična in pravna bitka za njihovo potrditev bo trajala še mesece. Trump ne bo nikoli priznal poraza, Biden bo moral opravičevati svojo morebitno zmago, oboje bo na ulice pognalo jezne politične poražence. Politična kriza je zato v ZDA neizbežna. Demokratom bo morda uspelo s strategijo normalizacije ZDA, republikanci bi svoje zmagoslavje spremenili v tragedijo te države. Oboje nevarno stopnjuje domačo in mednarodno kaotičnost. ZDA potrebujejo korenite politično-ekonomske reforme, toda zanje nimajo ne moči in ne pravih ljudi. Robustnost njene tržne ekonomije in politične demokracije ni več panaceja za pokritje dosedanjih razvojnih zablod. Obstaja upanje, da je Trump zgolj politična zabloda in ne nova groteskna normala ZDA.

  • Bumerang

    Drugi val epidemije v EU dosega konec oktobra 2020 dramatične razsežnosti, številke so povsod rekordne, rast okužb, hospitalizacij in smrti strmo raste. Slovenija se je nenadoma znašla v tej statistiki gibanja epidemije med najbolj ogroženimi državami na svetu. Janševa vlada je pri menedžiranju osrednje zdravstvene krize po sedmih mesecih očitno doživela velik polom. Vladne politike so zavajajoče, polovičarske in protislovne, njeni ukrepi so očitno neučinkoviti. Političnoekonomske posledice bodo velike in daljnosežne. Odgovornosti za takšen pandemijski fiasko ne moremo prevaliti na neracionalno vedenje državljanov. Sedanja pandemijska kriza je zgolj druga stran demokratičnega primanjkljaja te vlade, od izhodiščnega zavračanja volitev do želenega predrugačenja države. Covid-19 je to jesen razgalil njeno nekompetentnost in avtoritarni populizem, zdravstvena kriza je postala akutna politična kriza. Poganja jo očitno politično nezaupanje med ljudmi in oblastjo.

  • Tiranija izbir

    Drama drugega evropskega vala pandemije covid-19 je na vrhuncu, Slovenija tiči tokrat v skupini držav na njegovem vrhu. Začarani krog političnega inženiringa v domala militarističnem spopadu z njo se zapira. Epidemiološki trojček karantene-maske-higiena je spet edino zdravilo, podaljševanje ekonomske recesije postaja dejstvo, globalizacija in liberalna demokracija sta na kolenih. Drugi val je v Sloveniji tokrat razgalil odgovornost in nesposobnost Janševe administracije, gostijo se tudi različne alternativne politično-ekonomske pobude. Epidemiološki ukrepi vlade imajo več pomenov, poleg zdravstvene zaščite so del oblastne politične hegemonije. Toda prava tiranija izbir nas šele čaka. Zdravniki bodo odločali, koga zdraviti ali ne, politiki o preživetju ali pokopu liberalne demokracije, ekonomi o staccatu selektivnih ukrepov pomoči. To pandemijo bomo do volitev ugnali, toda izgube liberalne demokracije in recesije bodo veliko večje. In prav ta izbira je najbolj prikrita in zato tako usodna.

  • O Nobelovi nagradi za ekonomijo

    Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta leta 2020 postala Paul Milgrom in Robert Wilson za teoretske prispevke in praktične rešitve na področju dražb. Prihajata s prestižnega Stanforda in sta raziskovalno, pedagoško in življenjsko tesno povezana že desetletja. Simpatična anekdota, kako starejši Wilson kot pravi mentor sredi noči sporoča veselo vest o nagradi na vratih sosednje Milgromove hiše, je obšla svet. Visoka znanost s človeškim obrazom je bila stara Nobelova ideja, družabna omrežja jo lahko danes celo utrdijo. Ekonomista sta nagrajena za teoretsko analizo trgov, dražbe veljajo za enega njihovih arhetipov. Zato se tu kreše vsa abstraktna teorija trgov in cen, zasebnih vrednosti in skupnih vrednot, koristi in tveganj. Letošnja nobelovca sta hkrati ponudila tudi nove formate delovanja dražb, trgi povsod potrebujejo pravila. Teoretska eleganca je pri Milgromu in Wilsonu tudi uporabna.

  • Habermas ima prav

    Združitev Nemčije pred tridesetimi leti, 3. oktobra 1990, velja še danes za prelomno povojno diplomatsko odločitev, politično-ekonomski eksperiment brez primere. Nemško vprašanje je določalo usodo 20. stoletja. Botrovalo je dvema svetovnima vojnama, vzponu evropskega socializma in komunističnih oblasti, razvoju evropskih integracij, širitvi EU in razvoju novih držav. Nemške politične frustracije so do polovice stoletja skoraj uničile Evropo, danes je steber njene politično-ekonomske stabilizacije. V devetdesetih letih je bila največji evropski bolnik, zadnja leta postaja ekonomski garant razvoja EU. Nemčija je bila vedno prevelika za Evropo in premajhna za globalnega hegemona. Nemška združitev je po štiridesetih letih ekonomsko uspela, politično pa ni izpolnila pričakovanj ljudi. Bolj je zadovoljila hotenja politično-ekonomskih elit in kapitala, manj je prispevala k večji enakosti in blaginji srednjega razreda. Slovenska razdružitev z Jugoslavijo sovpada s kaotičnim obdobjem. Usodi obeh držav sta povezani, slovenske osamosvojitve ne bi bilo brez nemške združitve.