dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Čas za Marxa

    Dvestota obletnica Marxovega rojstva maja 2018 je primerna prigoda za svojevrstno »vrnitev k Marxu«, ki velja za večno popotnico marksizma. Obletnicam lani in letos ni videti konca. Leta 2017 je minilo 150 let od prve izdaje Kapitala, februarja 2018 smo zaznamovali 170. obletnico izida Komunističnega manifesta, leta 2017 je bila stoletnica ruskih revolucij, 50 let nas loči od prevratniškega leta 1968, slabih 30 od zloma evropskega socializma. Vse je zaznamovala Marxova teoretična in politična dediščina. Toda osrednja dilema ni, ali smo za Marxa ali proti njemu, temveč zakaj lahko shajamo brez njega. Kapitalizem tiči v sistemski krizi, neenakost je osrednji družbeni problem, prekariat se zdi novi proletariat, potrebujemo celovit in angažiran način obvladovanja družbenih sprememb. Marxa ta vprašanja ne morejo obiti. Več

  • Postaja nevarno

    Spomladansko srečanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) v Washingtonu deset let po izbruhu krize seje dobre novice, pa tudi resna opozorila. Desetletna učna ura je prinesla nekaj usodnih spoznanj. Velika kriza 2009–2013 je sistemska in zahteva globalne rešitve. Rast v razvitih državah je danes dobra, toda zadolženost držav je največja po drugi svetovni vojni. EU se je zadnja tri leta postopno izvila iz ekonomske krize, toda ta se je prelevila v politično, ki udarja nazaj. Nižja gospodarska rast, večja socialna neenakost in anksioznost sistemskih rešitev tlakujejo pot avtokratičnim, nacionalističnim in desnim političnim rešitvam. Vse je ekonomsko drugače, le politično pa diši po starem. Več

  • Če želite mir, se pripravljajte na vojno

    Trgovinske vojne, gospodarske sankcije in napad na Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) so postale del Trumpove predvolilne retorike in ameriške realne politike. Ekonomski spopad z EU bo ostal v povojih, trgovinska vojna s Kitajsko ima geostrateški politični pomen, gospodarske sankcije proti Rusiji želijo zlomiti njeno vojaško moč. ZDA so danes največja grožnja globalni ekonomski ureditvi in svetovni miroljubni koeksistenci. EU tukaj skoraj nima več izhoda. Če želi mir, se mora pripraviti na globalno vojno. Kredibilna obrambna unija in razpustitev zveze Nato postajata realna politična alternativa. Več

  • Orbán, naš najboljši sosed

    Migracije in begunci krojijo volilni politični zemljevid Evrope, Orbánova zmagovita avtokratska populistična formula v osrčju EU deluje kot neodložljiv fašistični napoj. Ustavite migracije in begunce, ubranite državo, povežite domovino v imenu krščanske civilizacije in vrednot EU. Varnost je več kot blaginja, neodvisnost je pomembnejša od skupnosti, sovraštvo in strah sta temeljni družbeni cement. Toda migracije so realnost, zaradi demografskih zagat in potreb trga dela. Begunci so razdelili EU bolj kot finančna kriza, lažje bo rešiti problem evra kot migracij. Migracije širijo EU demografsko in ne teritorialno, ti ljudje, otroci, mladi in starejši, so ne glede na način integracije pravi virtualni državljani EU. Več

  • Na bojišču

    EU v letu 2018 išče srednjeročne rešitve na monetarnem in fiskalnem področju, v letu dni se bodo zamenjala vodstva evropske komisije in Evropske centralne banke. Katere ekonomske spremembe so politično sprejemljive, kdo bo na čelu dveh najpomembnejših in usodnih evropskih institucij? Za preživetje EU bo naslednjih nekaj let ključnih. Evroobmočje sicer ekonomsko oživlja, toda EU nima dobrih institucionalnih rešitev, preveč je pravil, premalo tržne logike. Proračun je preskromen za nove varnostne, razvojne in politične cilje, monetarni in bančni sistem se izgubljata v političnih preigravanjih. Voditelji in EU korak za korakom izgubljajo potrebno politično legitimnost, EU ekonomsko razpada, ne da bi to opazili. Več

  • Stroga kalkulacija

    Presenetljiv odstop Cerarjeve vlade dobre tri mesece pred običajnimi volitvami je eno njegovih redkih jasnih političnih sporočil. V Sloveniji imamo spet politično gledališče, od dvanajstih vlad doslej sta svoj mandat končali zgolj dve, Cerar je tretji predsednik, ki odstopa. To razkriva permanentno politično nestabilnost te države. Vladni odstop ne bo imel makroekonomskih učinkov, tudi političnih kart ne bo premešal. Slovenija je s Cerarjem sicer dobila političnega strpneža, toda šibkega ekonomskega reformatorja, njegove voditeljske kompetence so ostale pod pričakovanji. Glede na izide prejšnjih volitev bo obveljal za osrednjega poraženca novih. Častivredna slovenska državna kokoš se tako znova spreminja v obskurni politični kokošnjak. Več

  • Kakršna država, takšna strategija

    Strategija razvoja Slovenije 2030 je nov krovni dokument, ki ga je vlada sprejela decembra 2017, po izgubljenem desetletju razvoja, pol leta pred volitvami. Ponavljajo se stare napake našega strateškega načrtovanja. Ne odgovarja na dejanska razvojna vprašanja države, deluje kot seznam želja in ciljev, ostaja brez potrebne politične legitimnosti. Strategijo bo uresničevalo več vlad, vrsto problemov bomo reševali več let zapored. Zato morajo biti strategije odprte in zadevajoče, pokrivati morajo dolgoročne in najpomembnejše projekte razvoja, tudi stabilnosti in varnosti države. Strategija razvoja Slovenije 2030 je ogledalo naše strokovne nesposobnosti, legalizacija sistema neodločanja, način razvoja, da se nič ne spremeni. Kakršna država, takšna strategija. Več

  • Fantastov ne manjka

    Z izjemno visoko gospodarsko rastjo, veliko nižjo brezposelnostjo, majhno inflacijo in lani prvič preseženo predkrizno ravnijo BDP se Slovenija uvršča na sam vrh v evroskupini. Država je trdno v sedlu gospodarskega okrevanja. Cerarjeva vlada prvič po letu 2008 normalno končuje politični mandat. Politična stabilizacija je nesporen dosežek te koalicije. Slovensko gospodarstvo je v petem letu rasti, v zgornjem in hkrati zadnjem delu cikličnega vzpona. Toda kdo bo v volilnem letu pobral politične koristi te makroekonomske dinamike? Kako naj si deležniki, zlasti srednji sloj, pravočasno in pravično razdelijo koristi gospodarskega razvoja? Kaj lahko naslednja vlada stori ob zasuku ekonomskega cikla, novem finančnem poku, ki sledi? Več

  • Balkanizacija EU

    Churchill je nekoč cinično pripomnil, da Balkan proizvaja več zgodovine, kot so je sposobni na Zahodu potrošiti. Zgodovina se očitno ponavlja. EU je februarja 2018 predstavila novo strategijo za Zahodni Balkan, predsednik evropske komisije Juncker jo osebno predstavlja na enotedenski balkanski turneji. Balkan je že dolgo mehak trebuh Evrope, območje vojn in geostrateških iger, političnih sprenevedanj in ekonomskih porazov. Desetletje in pol je veljal za pozabljen del širjenja EU, zato silovit politični obrat vzbuja več nejevere kot upanja. EU lahko uspe, če bo ponudila nove priključitvene recepte, ločena pristopna pogajanja so tod nesmisel. Zahodni Balkan je mogoče reševati kot celoto. Žal smo za zdaj bližje balkanizaciji EU kot evropeizaciji Balkana. Več

  • Brezno globalne vojne

    Münchenska varnostna konferenca vzbuja skrb in strah. Število vojnih žarišč narašča, spopadi velikih sil so si vse bližji, oboroževalna tekma in grožnje se stopnjujejo. Svet visi nad breznom globalne vojne, ki je vse bližja in jasnejša. Velike političnoekonomske krize se vedno iztečejo v vojaških spopadih, dolgi ekonomski cikli so žal samo druga stran vojnih. Za ZDA je varnost globalno blago, zato višajo ceno svoje hegemonije. Nato se večno zapleta z Rusi, Kitajci manipulirajo v Aziji, EU deluje zmedeno. Britanci se umikajo, Francozi in Nemci stavijo na nov zametek evropske vojske (PESCO), nacionalne armade pa niso usposobljene za obrambo lastnih držav. Več

  • Nevarna igra

    Trumponomika po letu dni doživlja prve težke trenutke. Procesni zapleti s sprejemanjem zveznega vladnega proračuna za obdobje 2018/2019 so že drugič po novem letu zatresli ZDA, nekaj zaradi ekonomskih zablod, pa tudi ostrih političnih trkov. Koktajl zrelega ekonomskega cikla, povečanja proračuna in zadolženosti, zasuka monetarne politike, pa novega ameriškega protekcionizma in oživljanja ameriške hegemonije je v rokah neizkušene administracije in nepredvidljivega Trumpa. Trumponomika je protisloven, toda velik političnoekonomski eksperiment. ZDA z njo igrajo nevarno igro, ekonomsko, politično in geostrateško. Toda Trump ni vzrok teh težav, temveč njihova posledica. Več

  • Srečanje na Brdu

    Mednarodna konferenca o poglabljanju monetarne unije na Brdu, v organizaciji EFUL, je del polletne vseevropske razprave. Izbira gostov in usmeritev sta bili bolj nemški kot francoski. Slovensko sporočilo je bilo pomembno. Ekonomska kriza in tudi sedanje rešitve imajo na evropski periferiji drugačen pomen in učinke kot v centru. In to je primarno politično in ne ekonomsko vprašanje. EU se zdi deset let po izbruhu krize ekonomsko trdna, toda politično je votla in razcepljena bolj kot prej. Nova bančna unija bo očitno edina evropska reforma Junckerjeve administracije. Toda golo poglabljanje EMU ponavlja stare napake, širi ekonomsko asimetrijo, povečuje politične delitve. Slovenija ekonomsko lahko postane jedrna članica, politično pa bo vedno ostala periferna. Premalo artikuliran odnos do ekonomskih reform EU je zgolj druga stran naše politične izgubljenosti. Novo odkritje Beneluksa, kajpada zaradi arbitraže, to samo potrjuje. Zato ostaja Brdo dober strel v prazno. Več

  • Luka Koper, farsa

    Luka Koper je spet v središču korporativnih, poslovnih in medčloveških zdrah, politizaciji družbe in deležnikov ni videti konca. Njena lanska šestdesetletnica je zgolj spomin, prednovoletna osma menjava uprave po letu 2005 pa vnovičen opomin nove polomije korporativnega upravljanja v državnih podjetjih. Zadnji protesti delavcev so pričakovani, sindikalne kravje kupčije končane. Problemi z IPS in lanska tragična nesreča njihovega delavca so razgalili vse deležnike, notranje in zunanje. Pokvarjenost in svetohlinstvo v Ljubljani in Kopru, mešanje interesov in mešetarjenje s prihodnostjo pristanišča so že zdavnaj porušili zaupanje deležnikov. To pa je cement korporativnega upravljanja, temelj strateškega razvoja družbe. Politična norost nenehnih menjav vodstev podjetij je očitna, poslovne in ekonomske posledice očitno manj. Toda Luka, Koper in Slovenija bodo te usodne improvizacije Cerarjeve administracije s pristaniščem, drugim tirom in slovensko logistiko občutili šele v prihodnosti. Več

  • Izgubljena legitimnost

    Letošnji januarski Svetovni gospodarski forum (WEF) v švicarskem Davosu izpostavlja skupno prihodnost v vedno bolj razdrobljenem svetu. Gre za iskanje rešitev v vedno bolj razdeljenem in nevarnem svetu, za sistematično iskanje izgubljene globalne liberalne političnoekonomske ureditve in mednarodnega sodelovanja. Politična demokracija pospešeno hira, ekonomija globalnega sodelovanja ne deluje, geostrateški konflikti ZDA in Kitajske so vse večji. Svet ni več povezan, temveč razdrobljen, vsaka od velikih držav želi biti »prva«. Trump ni rešitev, temveč simptom. Liberalni zahodni svet izgublja legitimnost, ker je izgubil socialni kompas. Ekonomski napredek zahteva socialno kohezijo, oboje zagotavlja mir. Paradoks davoškega kapitalizma je, da ta usodni trikotnik postaja del novega populizma davoške plutokracije. Zato WEF kljub intelektualni potenci postaja vedno bolj politično ekonomsko impotenten. Več

  • Kriptosvet

    Svet pretresa zlata mrzlica kriptovalut, digitalni denar je postal lani ena najbolj vznemirljivih poslovnih podjemov. Kriptovalute so za mnoge ključ revolucioniranja biznisa in bančništva, za druge še ena od tehnološko finančnih prevar. Funkcionalno niso pravi denar, čeprav povzročajo klasične denarne iluzije. Njihova vloga je tržno precenjena, hkrati pa imajo pomemben tehnološki potencial. Pri nas je lani »kriptovaluta« druga najbolj uporabljena besedna zveza, za »evropskimi prvaki«. Slovenija je eno najbolj dejavnih središč evropskega kriptosveta, lahko postane celo mala kripto Silicijeva dolina. Toda kaj nam ta digitalni čudež dejansko prinaša? Več

  • Višje plače?

    Slovenija stopa v novo dvojno volilno leto s težko primerljivim stavkovnim valom, začenja ga javni sektor, v obdobju konjunkture in ne krize. Gospodarska rast je očitno spodbudila verižne zahteve po višjih plačah. Političnoekonomski cikel poganja oportunistično vedenje vlade in drugih deležnikov pred političnimi volitvami. Vlada se je ujela v lastno past. Spregledala je političnoekonomski naboj javnega sektorja, zgrešila pri razvojni povezanosti plač, konkurenčnosti in rasti. Dejansko pa je plačna politika postala ključna avtonomna razvojna politika te države. Več

  • Pasje leto

    Prihajajoče leto 2018 ponuja nekaj novih ekonomskih upanj in hkrati stare politične negotovosti. Četrta industrijska revolucija in robustna globalna gospodarska rast ne prinašata pravih sistemskih sprememb. Obdobje miru in blaginje, integracij in odprtosti zamenjuje svet fragmentarnosti in naraščajočih konfliktov. Vodenje razdrobljenega sveta je vse bolj v rokah avtokratskih režimov in nepredvidljivih voditeljev v ZDA, na Kitajskem, Rusiji ... Svetovni red nezadržno razpada in leto 2018 nas poskuša prepričati, da je to vzdržna nova normala. Politične krize bodo letos krojile usodo morebitnega novega finančnega loma. Tveganja so večja, kot mislimo in si želimo. Več

  • Za boljšo kakovost življenja

    Evropa je po mnenju mnogih najbolj želeni prostor za življenje in delo ljudi. Toda sreča in zadovoljstvo nista sorazmerna z bogastvom in razvitostjo, pomembna je njuna objektivna porazdelitev, pa tudi subjektivna občutja. Ali dobre pol milijarde Evropejcev med 28 članicami dejansko misli in občuti, da živi v globalnem zemeljskem raju? Zakaj potem velik del prebivalstva motijo neenakost in izključenost, negotovost in ogroženost, čemu vzpon populizma, iskanje novih odrešujočih evropskih alternativ? Očitno razprave o blaginji in sreči bolj želijo graditi percepcijo realnosti kot pa jo spremeniti. Lažne dileme torej, za kvazi odločanje. Več

  • Mojstrovo izročilo

    Leto 2017 se izteka z vrsto nenavadnih obletnic. Zaznamuje ga desetletnica kultnega iPada, stota obletnica oktobrske revolucije v Rusiji, pa tudi Marijinih prikazovanj v Fatimi. Bolj prozaična sta 150. obletnica izdaje prve knjige Marxovega Kapitala in 200. obletnica Ricardovih Principov politične ekonomije in obdavčenja. Marx velja za idejnega nosilca socializma, Ricardo ob Smithu za najvplivnejšega očeta globalnega kapitalizma. Ricardo je danes zagotovo daleč najvplivnejši in najbolj citirani klasični ekonomist. Ostal je samosvoja figura. Še danes velja za ekonomsko najbolj pronicljivega britanskega poslovneža in parlamentarca, uglednega ekonomista brez akademskega položaja, najbogatejšega ekonomskega teoretika vseh časov. Dovolj, da si zasluži našo pozornost in poklon. Več

  • Zametek nove EU?

    Socialni vrh EU v Göteborgu želi po dvajsetih letih ponovno ustoličiti socialno unijo (ESU). Socialna Evropa naj bi postala novo politično lepilo, dokaz, da je EU več kot enoten trg in evro. Politične elite so očitno obtičale v kaosu nepredvidljivih in neobvladljivih volilnih sprememb. Boj za politično preživetje naplavlja želje, kako vrniti zaupanje v EU kot socialni projekt. Etika in produktivnost, enakost in rast, solidarnost in vključenost tržne družbe je nova retorika za izgubljeno desetletje razvoja in protikriznih zablod. Socialne unije ni brez transferne in fiskalne, oboje je zgolj druga stran monetarne in bančne, oboje zapira tesnejša politična unija. Socialna unija postaja nov zametek politične, bolj demokratične EU. Več

  • Finančna elita brez nadzora

    Zapletom z Banko Slovenije (BS) in njenim guvernerjem, suverenostjo države in samostojnostjo evropskih bančnih institucij ni videti konca. Spor glede sanacije bank se zaostruje, z novo zakonodajo o BS in sodnem varstvu izbrisanih imetnikov, pa tudi z vključevanjem najvišjih sodnih in evropskih institucij. Politični manevri BS in guvernerja, tudi Evropske centralne banke (ECB) in Draghija tičijo med prevzetnostjo bančnih elit in pristranostjo nove bančne unije (EBU). Zato imajo slovita Jazbečeva pisma Draghiju tako izjemen političnoekonomski pomen. Razkrivajo krizo vodenja v BS, dokazujejo ponoven pritisk evropske komisij (EK) in ECB na Slovenijo, kot zgled in opomin drugim. Trubarjev »stati in obstati« leži na tej točki. Jazbec je žal politično mrtev, toda BS, vlada in tudi ustavno sodišče morajo bitko državne suverenosti dobiti na evropskem parketu. Več

  • Nujna politična reforma

    Politična kriza v Nemčiji zaradi razpada koalicijskih pogajanj pomeni začetek konca politične kariere Merklove. Alternativnih rešitev ni veliko, vse pa so razmeroma kritične in ogrožajo politično-ekonomsko stabilnost države in z njo tudi EU. Institucionalna reforma EU ostaja v povolilnih kleščah Nemčije in Francije. Nemčija je skupaj z ECB naklonjena tesnejši bančni uniji, Francija z Junckerjevo administracijo bolj stavi na fiskalno. Obe alternativi potrebujeta politični konsenz, močne voditelje, trdne centralne institucije, torej več politične unije. Federalizacija EU pa je danes nevarna utopija. Očitno je politična rešitev ekonomskega preživetja EU obtičala v podobni zagati kot pred tem socializem s komunisti na čelu. Politična reforma je pogoj za ekonomske spremembe. Toda to je v političnem močvirju EU anatema, ki poglablja razkole in vodi v nove zgodovinske poraze. Merklova je postala del te zgodbe. Več

  • Čeprav je vse drugače

    Na prvi pogled petstoletnica protestantizma v Nemčiji in stota obletnica oktobrske revolucije v Rusiji nimata veliko skupnega. Prva pomeni radikalen prelom v zahodnem krščanstvu, druga ponuja propadlo socialistično alternativo, obe pa sta usodno zaznamovali politično kulturo in krajino Evrope. Toda EU kot njen sodobni dedič lahko na presečišču obeh preživi, če bo doumela raztresena sporočila obeh obletnic. Ključ evropskih integracij ni finančni, temveč identitetni kapital, a zunaj avtoritarnih projektov. Trgi imajo tu usodno družbeno vlogo. Protestantizem je po letu 1517 šokiral trg religioznih verovanj, komunisti so konec leta 1917 tržno družbo brutalno ukinili. Obakrat je bila ekonomija v osrčju družbenih sprememb, politika pa v klinču ideoloških spon in interesov, ne pa moralnih občutij in legitimnosti. Več

  • Ni legitimno, še manj moralno

    Davčne oaze so temelj kapitalizma, že dolgo del fiskalne in finančne krize držav, sestavni del prevladujoče politične kulture in krize demokracije. V zadnjih letih se razkritja žvižgačev stopnjujejo, tudi zadnji »rajski dokumenti« ponavljajo staro zgodbo davčnih utaj, slamnatih podjetij in finančnih nepreglednosti. Spet so v ospredju slavna imena, družine in družbe, vedno znova se razkriva, kako globoko se je zakoreninil kriminal v globalnem finančnem in poslovnem svetu. Nekateri menijo, da ga v kapitalizmu ni mogoče izkoreniniti, drugi govore, da bližje njegovemu obvladovanju še nismo bili. Razkritje prikritega bogastva narodov je edina možnost, da ozdravimo Ahilovo peto digitalnega kapitalizma, neznosnost družbene neenakosti. Več

  • Mercator in NLB

    Cerarjeva vlada v teh mesecih rešuje dve veliki poslovni sagi slovenske tranzicije, Mercator in NLB. Zgodbi sta povezani in prepleteni že vrsto let, poslovno in politično, zdaj tudi mednarodno. Primera sta različna, imata pa skupno politično usodo. Vse skupaj spominja na film o reševanju vojaka Ryana, kako v peklu poslovnih vojn, ujeti med ekonomskim patriotizmom in politično odgovornostjo, najti pogum in dostojanstvo za dobre rešitve. Politika je tako kot vojna posel, ki ga morate obvladati. Kako torej voditi projekt njunega reševanja? Več

  • Koliko časa bo trajala rast?

    Fiskalni svet (FS) je te dni ocenil, da so vladni proračunski dokumenti za leti 2018 in 2019 le delno skladni s fiskalnimi pravili. Slovenija preprosto nima srednjeročno naravnanih javnofinančnih ukrepov, potrebovala bi tudi višji proračunski presežek. FS po zakonu ni strogi nadzornik, temveč bolj nekakšen usmerjevalec vlade. Zato je njegov prvi kritični pregled mil in diplomatski, ostaja v varnih in ozkih okvirih uresničevanja fiskalnega pravila. Manjka kritična presoja Slovenije znotraj prihodnje fiskalne unije nove EU. Dobili smo strokovno solidno, toda konvencionalno in ozko poročilo, brez večjih ekonomskih ambicij in politične prodornosti. Več

  • Prava podoba hrvaške države

    Hrvaški političnoekonomski triler z Agrokorjem je oktobra prinesel pomemben zasuk. Revizijsko poročilo je razkrilo desetletno razsežnost Todorićevih poslovnih malverzacij. Sabor je končno dobil preiskovalno komisijo o politični odgovornosti. Policija je zaradi gospodarskega kriminala zajela ducat odgovornih Agrokorjevih menedžerjev. Globina in obseg škandala sta za Hrvaško neprimerljiva, Todorić in Agrokor nista anomalija, temveč sistem, normala delovanja tranzicijskega kapitalizma. Slovenski Mercator je navidezna žrtev, dejansko pa ga krasijo podobne poslovne in politične zmote. Zato poti njegovega »reševanja« ostajajo v Ljubljani podobno zmedene kot v Zagrebu. Več

  • Uganka Thaler

    Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo je šla v roke ameriškega ekonomista Richarda Thalerja, uglednega, tudi popularnega predstavnika vedenjske ekonomije in kritičnega izpraševalca temeljev ekonomske vednosti. Thalerja ni bilo med letošnjimi favoriti, prihaja iz chicaške valilnice nobelovcev, ukvarja se z nepravilnim vedenjem ljudi v tržni družbi. Ekonomija temelji na predpostavki racionalnega obnašanja. Thaler je pokazal, da je sloviti »homo economicus« najprej človek in šele potem racionalni ekonomist. Zato je edina racionalnost ekonomije v priznanju njene iracionalnosti. In nagrada raziskovalcu nepravilnega ekonomskega vedenja ljudi je tokrat še posebej pravilna, čeprav zunaj nekaterih ustaljenih pravil. Več

  • Vsi mi smo svoji Katalonci

    Nedeljski katalonski referendum glede nacionalne suverenosti in odcepitve je odprl veliko kompleksnih vprašanj, ponudil pa vrsto enostranskih odgovorov. Zahteve Kataloncev so stare in politično legitimne, njihova legalnost pa je bolj zapletena, tako notranjepolitično kot tudi mednarodno. V obeh primerih mora politična ekonomija odcepitve ali večje avtonomije voditi do demokratičnih pogajanj in iskanja možnih kompromisov namesto nasilja in izključevanja. V nedeljo so na izpitu padle politične elite v Barceloni in Madridu, pa tudi v Bruslju. Neznosen jezik odcepitve bi morali že zdavnaj nadomestiti z metaforo pametne razveze. Španija se je znašla v usodni politični krizi, z njo pa znova tudi EU. Več

  • Odvisni od Nemčije

    Nemške volitve zadevajo vse, vsa EU je čakala na rešitev političnoekonomskega rebusa svoje središčne države. Zmaga Merklove je edina stalnica, vse drugo se je dramatično spremenilo. In cena je visoka. Največ sta izgubili vodilni stranki centra, CDU/CSU in SPD, največ je pridobila skrajno desna populistična stranka AfD. Nemški povojni političnoekonomski model razpada, politični prostor se diferencira, postaja vse bolj populističen, tudi fašistoiden. Nemčija po volitvah je politično manj stabilna, ekonomsko ranljivejša, evropsko manj predvidljiva, bolj bo zazrta vase kot navzven. Nemška političnoekonomska hegemonija po volitvah postaja še večji evropski problem. Več