»Mali bogovi se igrajo z našimi življenji«

Dino Pešut (1990) sodi med najvidnejše hrvaške literarne ustvarjalce mlajše generacije. Dramatik, pisatelj in pesnik se je marca mudil na rezidenčnem bivanju v Ljubljani, med drugim je na festivalu Fabula predstavljal svoj drugi roman Očetov sinko, v Mini teatru pa so uprizorili njegovo dramo Granatiranje, vojno ljubezensko zgodbo, ki je ta hip zaradi svetovnega dogajanja še posebej aktualna. Pešut ni le nadarjen, duhovit, prodoren pisec literarnih del, v katerih se izkušnja milenijskega življenja spaja z izkušnjo življenja znotraj LGBTQ-skupnosti, temveč prav tako luciden mislec in opazovalec, ki zelo dobro razume zgodovinski trenutek, v katerem smo, svež uvid pa ponuja tudi v razumevanje svoje generacije.

Golob: »Vsi si želimo vrnitve v stanje normale, ko nismo imeli vse te navlake«

Robert Golob je novi obraz, zelo verjetno bo tudi novi premier, ampak še večje vprašanje je, ali se bo znal tudi lepo postarati. Je njegovo gibanje to, na kar mnogi čakajo že leta, bo njegova stranka v slovensko politiko dejansko prinesla dolgoročno normalnost in stabilnost, ki si je mnogi želijo? Za zdaj Gibanju Svoboda dobro kaže. Njegovi največji politični nasprotniki kot da ne najdejo pravega odgovora. Janez Janša, ki ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, in SDS, ki jo tožilci preiskujejo zaradi pranja denarja, Robertu Golobu težko kot največji greh očitata visoko plačo. Ampak slovenskih liberalcev seveda Janez Janša nikoli ni ogrožal tako kot kritična javnost. In tudi na tem področju Gibanje Svoboda za zdaj lepo napreduje. Na Mladini smo bili recimo kritični do njihovih izhodišč zdravstvene reforme. Ki pa so jih medtem že spremenili in popravili. Na papirju sicer, ampak vseeno pohvalno.

»Javna sredstva bomo močno okrepili z zasebnimi vlaganji«

Zagotovo gre za pomembni vprašanji, ki ju je treba obravnavati z največjo skrbnostjo. Rudolfovo ni prejelo in porabilo še niti enega evra proračunskega denarja, zato ne moremo govoriti niti o porabi, kaj šele o netransparentni porabi. Ker je to javni raziskovalni zavod, je zavezan istim pravilom poslovanja, kot veljajo za Institut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, pravzaprav za vseh 16 ostalih javnih raziskovalnih zavodov, pa tudi za vse tri javne univerze. Ko bo denar pridobljen, bo porabljen vsaj tako transparentno kot v drugih zavodih. Če doslej, ko imamo 16 javnih raziskovalnih zavodov, od katerih jih je 15 v Ljubljani, eden pa v Kopru, hkrati pa ni niti enega v celotni vzhodni kohezijski regiji, ni šlo za drobljenje, potem tudi Rudolfovo ne more biti deležno teh očitkov. Pri Rudolfovem gre za nadgradnjo raziskovalnega prostora in krepitev področij, ki so ključna za razvoj Slovenije in še niso dovolj pokrita z drugimi inštituti, kot so ključne omogočitvene tehnologije industrije 4.0, digitalizacije in digitalne preobrazbe, krožnega gospodarstva in pa prenosa tehnologij in intelektualne lastnine. Če se bo v prihodnosti odprla razprava o združevanju znanstvenih zmogljivosti, bi bilo vsekakor smotrno razmisliti, o tem smo se pripravljeni tudi pogovarjati, da bi se kateri od drugih manjših javnih raziskovalnih zavodov priključil Rudolfovemu. Ne nazadnje bo šlo že v začetku za šesti največji javni raziskovalni zavod, ki bo še rastel, ob tem pa je ta v industrijskem in izvoznem središču Slovenije.

»Ženske lahko državo drugače vodijo tudi zaradi bolj pomirjujoče komunikacije, znajo pridobiti zaupanje ljudi in so empatične«

Če se tik pred zdajci na političnem prizorišču ne bi pojavilo gibanje Roberta Goloba, bi bila Tanja Fajon najresnejša pretendentka za premierski položaj. Tako so vsaj kazale javnomnenjske raziskave še pred nekaj meseci. Njena razlaga, zakaj Socialni demokrati niso več najmočnejša opozicijska stranka, je umestna: kadar stranke na levici izgubijo zaupanje svojih kritičnih podpornikov, je pot nazaj zelo težka, trnova in počasna. Zdi se, da slovenski volivci tudi na prihajajočih volitvah grehov ne bodo odpustili, Fajonova pa trdi, da bi bilo prav to ključno za normalizacijo političnega prostora.

Luka Mesec: »Svojega Orbána moramo premagati doma, v Sloveniji«

V slovenski politiki obstaja globok rez, na eni strani so politiki, ki si prisvajajo državo, na drugi strani ljudje, ki politiko razumejo kot način upravljanja družbe. Prve vodi slast po moči, drugi se zavedajo, da je politična moč nevarna. Luka Mesec je v politiko vstopil leta 2014, ko je njegova stranka nepričakovano prišla v parlament. Leta 2018 so v Levici volilni izid še izboljšali. A, kot pravi, so prihajajoče aprilske volitve nekaj povsem drugega; če bo tokrat na volitvah zmagal Janez Janša, naj bi se Slovenija spremenila v Madžarsko. In tam demokracija pravzaprav ne obstaja.

»Največje žrtve vojne so državljani Ukrajine, naslednje bodo državljani Rusije. In mi vsi skupaj z njimi.«

Miroslav Gregorič je bil dolga leta vodja slovenske uprave za jedrsko varnost, še prej, v času rajnke Jugoslavije, je sodeloval pri neuspešnem načrtovanju nikoli postavljene druge slovensko-hrvaške jedrske elektrarne, ki naj bi bila v Prevlaki. Ko se je zgodil Černobil, je delal na Institutu Jožef Stefan. Gregorič je verjetno najbolj znan po svoji funkciji izpred dvajsetih let, bil je direktor bagdadskega centra mednarodnih inšpektorjev Združenih narodov, ki so v Iraku iskali orožje za množično uničevanje, a ga nikoli niso našli. Kasneje je delal tudi pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju. Napad na Rusijo je spremenil dojemanje sveta. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je denimo dejal, da je jedrski spopad zaradi vojne v Ukrajini znova »v okviru možnosti«, ni torej nepredstavljiv. Strah, ki se širi naokoli, je logičen. Putin je povečal pripravljenost svojih jedrskih enot, spopadi v Ukrajini potekajo v neposredni bližini jedrskih elektrarn, Rusi pa Ukrajino obtožujejo, da pripravlja napad s kemičnim ali biološkim orožjem. Pa so grožnje s stopnjevanjem nasilja res upravičene? Lahko Nato nad Ukrajino razglasi »območje prepovedi preletov«? Je ruska vojska res želela porušiti jedrsko elektrarno? Kako smo se znašli tu, kjer smo?

»Zdaj imajo številni v Rusiji le še patriotizem ob praznih hladilnikih, kar je eksplozivno stanje«

V politiki ima umetnost vlogo lakmusovega papirja. Ko začne oblast širiti svoj vpliv na prepovedana področja, navadno sprva trči ob kritične in provokativne umetnike. Mihail Kalužski je bil tako eden prvih, ki je zaznal metamorfozo Rusije iz mlade demokracije v avtoritarno državo. Kalužski je ruski dramatik in novinar. Rodil se je v Novosibirsku, danes pa živi in dela v Berlinu, kamor je pred leti prispel kot politični emigrant. Ko se je od Rusije poslavljal, to je bilo med letoma 2012 in 2014, je tam delal kot kustos gledališkega programa v moskovskem Centru Andreja Saharova, ustanovljenega leta 1996 z namenom zaščite človekovih pravic, posvečenega ruskemu Nobelovemu nagrajencu in disidentu Andreju Saharovu. Rusija je leta 2014 center, ki so ga pred tem številne skrajno desne organizacije tudi fizično napadale, razglasila za »tujega agenta« in delo v njem je postalo težko, če ne nemogoče. Kalužski se danes v Berlinu ukvarja z dokumentarnim gledališčem in temami, kot so spomin, konflikti, množični mediji. Njegove drame, naslovljene Kriza, Moskovski procesi, Stalinov pogreb ali Vstaja, so bile uprizorjene in odigrane po vsej Evropi.

»Demokracije se Putin zagotovo bolj boji od Nata«

Rudi Rizman je po svoji akademski usmeritvi sociolog z doktoratom z ameriškega Harvarda, trenutno profesor na Univerzi v Bologni, a bi ga bilo primerneje označiti za angažiranega intelektualca svetovnega formata, kot jih je porajala revolucija leta 1968. To je bil čas vrenja mladih po konfliktih, ki so jih politiki zakuhali v Vietnamu, in kubanski krizi. Tudi zato se je Rizman ukvarjal z vprašanji, kot sta nacionalizem in liberalizem, zato je preučeval delitev interesnih sfer po drugi svetovni vojni, raziskoval je zločine ameriške in sovjetske vojske v Afganistanu. In tudi zato je postal generalni sekretar znamenitega Russllovega razsodišča, ki je v 60. letih bistveno vplivalo na mednarodno javno mnenje v zvezi z vojno v Vietnamu, človekovimi pravicami, kolonializmom, rasizmom. To je bila civilnodružbena organizacija, v kateri so sodelovali največji angažirani umi tistega časa, kot so bili Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir, Noam Chomsky ali jugoslovanski Vladimir Dedijer, ki ga je Rizman zelo dobro poznal. Z rusko vojno v Ukrajini smo danes morda prav tam, v tistem času, pred letom 1968.

»Dovolj imamo sovražne, ustrahovalne retorike«

Rodila se je leta 1988. Z režiserjem Žigo Divjakom sta eden najprodornejših, najbolj družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov v slovenskem gledališču – svet in družbo kljub mladosti razumeta kot le malokdo. Žiga Divjak režira, Katarina Morano, ki je pred leti precej pozornosti pritegnila že s študentskimi kratkimi filmi (na AGRFT je študirala filmsko režijo), skrbi za dramska besedila in dramaturgijo. Skupaj sta denimo ustvarila pretresljivo in izjemno uspešno predstavo Gejm o beguncih, ki se igrajo nevarno igro, gejm: premagati skušajo zadnji del poti od Bosne do slovenske meje, da bi na območju Evropske unije zaprosili za azil. Podpisala sta tudi predstavi, ki dajeta nov zagon besedilom literarnih velikanov Cankarja in Kosovela, pa avtorski projekt Sedem dni, intimen prerez časa nenehne naglice, v katerem živimo.

»Današnja populistična desnica svojega glavnega sovražnika spet vidi v komunistih«

Marko Zajc je znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino. Nekoč je skupaj z Janezom Polajnarjem (danes kustosom v Mestnem muzeju Ljubljana) na Radiu Študent pripravljal oddajo Kocine zgodovine, nekakšen humorni pogled na minule čase, danes pa na inštitutu vodi raziskovalni program Politična zgodovina. Predava na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije v Kopru. Pred leti je sodeloval v posebni vladni strokovni komisiji, ki je v času arbitražnega procesa preučevala zgodovino obmejnih območij, v zadnjem obdobju pa je fokus raziskovanja s poznega obdobja habsburške monarhije prenesel na pozno obdobje socialistične Jugoslavije. Študijsko se je izpopolnjeval na Dunaju, v Berlinu in Jeni.

»Slovenija je dober dokaz, kako hitro se lahko stvari spremenijo, kako hitro lahko postanemo Madžarska«

Metka Mencin je bila nekoč dejavna v politiki, v času osamosvojitve je bila delegatka v družbenopolitičnem zboru, en sklic tudi poslanka, sodila je v »prvo generacijo pravih politikov«, vodila je skupščinsko komisijo za žensko politiko. Zgodovina slovenskega parlamentarizma se je najbolj spomni po neuspešnem zakonskem dopolnilu, ki bi bolj nedvoumno določilo pravico ljudi s stalnim bivališčem, kar bi preprečilo sramoto, ki jo danes poznamo pod imenom »izbrisani«. Metka Mencin je bila hkrati ena od tistih, ki so si v času nastajanja slovenske ustave prizadevale, da je zdaj v njej zapisan 55. člen, ki pravi, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, to pomeni, da je pri nas ustavno zagotovljena pravica do umetne prekinitve nosečnosti.

»Madžarska izkorišča manjše in finančno šibkejše države«

Lucija Balikić je hrvaška zgodovinarka, ki živi in dela v Budimpešti. Tam na Srednjeevropski univerzi (CEU) končuje doktorski študij, pri katerem se posveča zgodovini političnih idej v času pred razpadom Avstro-Ogrske in v medvojni Jugoslaviji, do maja pa je kot gostujoča raziskovalka pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) na obisku v Sloveniji. Tukaj bo aprila tudi predstavila svojo knjigo o vplivu britanskih in francoskih intelektualcev na nastanek Jugoslavije. Predmet njenega preučevanja, Avstro-Ogrska, je zadnja leta postal nadvse aktualen. Seveda predvsem zaradi Orbánovega režima, ki obuja idejo velike Ogrske.

»Aktualna prodaja Savinih turističnih zmogljivosti na najboljših lokacijah se mi zdi napaka«

Mojmir Mrak (1954) je doktor ekonomije ter raziskovalec in redni profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava na podiplomskem študiju financ na Wirtschaftsuniversität na Dunaju in na Burgundy School of Business v francoskem Dijonu. V zadnjih dveh desetletjih je bil član številnih vladnih strokovnih skupin, med drugim je v letih 2000–2002 sodeloval pri pogajanjih ob pridruževanju EU in je soavtor slovenske pristopne strategije. Večkrat so ga prepričevali, naj prevzame funkcijo finančnega ministra, a ga niso nikoli prepričali.

»Če na koga v družbi stavim, so to mladi!«

Dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je eden tistih, ki so od začetka pandemije prispevali največ premislekov o novem položaju, v katerem se je znašlo šolstvo. S kritičnim očesom je spremljal izvajanje pouka na daljavo, pandemično izvedbo mature, prilagoditev ocenjevanja, ukrepe ministrstva in tudi to, kako se je šolsko okolje v splošnem odzivalo na pandemijo, postopoma digitaliziralo in privajalo na »novo normalnost«. V intervjuju je tokrat med drugim spregovoril o tem, kaj smo se v teh dveh letih naučili in kakšne bodo naloge šolstva v naslednji etapi pandemije.

»To je abolicija za ljudi s političnega vrha«

Vladni poslanci so pretekli teden v odboru za pravosodje potrdili predlog zakona, ki tako skrajšuje zastaralne roke v kazenskih postopkih, da onemogoča kazenski pregon gospodarskega kriminala, korupcije, zlorab položaja in drugih zapletenih oblik kriminala. Še več, s trenutkom uveljavitve zakona bi se ustavila velika večina odprtih kazenskih postopkov, tudi postopek zoper premiera Janeza Janšo v zadevi Trenta. O razlogih, namenih in učinkih nove zakonodaje smo se pogovarjali z Boštjanom Valenčičem, tožilcem specializiranega državnega tožilstva in predsednikom Društva državnih tožilcev Slovenije.

»Od direktorja sem dobila cvek, tako da verjetno ne ustrezam več standardom. Skrajni čas, da grem.«

Zdenka Badovinac je ena od mednarodno najvplivnejših osebnosti, kar jih premore slovenska kultura. Ne bi pretiravali, če bi zapisali, da je najvplivnejša. Vse ključne ljudi iz sveta sodobne umetnosti pozna osebno, govorijo isti jezik, z leti so postali prijatelji. Moderno galerijo, našo osrednjo institucijo za sodobno umetnost, je vodila skoraj tri desetletja – vse do decembra 2020, ko jo je minister Vasko Simoniti po dolgotrajnih kolobocijah, ki so vključevale tudi pravno zelo vprašljiva sredstva, zrušil s položaja. Direktor Moderne galerije je danes ministrov izbranec Aleš Vaupotič. Zdenka Badovinac je ostala v hiši in zadnje leto opravljala delo kustosinje, a pred nekaj dnevi je bila imenovana za direktorico primerljive institucije v sosednji državi. V Zagrebu bo vodila Muzej sodobne umetnosti.

»Podražila se nista ne voda ne sonce, tudi strošek dela ni zrasel, ne gorivo za jedrsko elektrarno. To pomeni, da ni razloga, da cene elektrike ne bi diktirali doma.«

Dr. Peter Novak (1937) je po študiju v Ljubljani leta 1975 v Beogradu doktoriral iz strojništva in je eden največjih strokovnjakov za energetiko, priznan tudi mednarodno. Kot redni profesor in dekan ljubljanske strojne fakultete je bil mentor 20 doktorandom in več kot 300 inženirjem strojništva. Danes predava na Fakulteti za strojništvo v Novem mestu, katere ustanovitelj je.

»Če zase praviš, da nisi ideološka stranka, to pomeni, da nimaš ne idej in ne vrednot«

Dr. Samo Uhan na ljubljanski Fakulteti za družbene vede poučuje sociološke teme. Hkrati že leta sodeluje s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, ki pripravlja raziskavo Slovensko javno mnenje. In če kdo ve, kaj se dogaja s Slovenijo, z njenimi prebivalci, kako se spreminjajo vrednote ljudi in zakaj je tako, so to ljudje, ki se ukvarjajo s to družboslovno raziskavo.

»Janševa tretja vlada je pokazala vse največje probleme naše družbe in države«

Je umirjena, redkokaj jo spravi s tira, zdi se, da ji provokacije in udarci pod pasom ne pridejo do živega. Poskuša ostati pri dejstvih in razumnem prepričevanju, ne stavi na udarne slogane in popularne puhlice. Lidija Jerkič izstopa, pa ne le zato, ker je prva sindikalistka v državi, predsednica največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) in Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), ampak zato, ker se pri njenih nastopih zdi, da jo usoda te države ali skupnosti skrbi bolj iskreno od drugih akterjev. Kar je sicer tudi razumljivo. Sindikati so državotvorne organizacije. Bogati in močni namreč države ne potrebujejo tako zelo, kot jo potrebujejo ravno šibki.

»Žal mi je, da ne morem Sloveniji pomagati, hkrati pa sem vesel, da s to oblastjo nimam nič«

Aleksander Čeferin je slovenski državljan, ki v mednarodni skupnosti zaseda najvišji položaj. Od leta 2016 je predsednik Uefe, Združenja evropskih nogometnih zvez, kar pomeni, da je vodja najbolj priljubljenega evropskega športa. Pri tem ne gre le za formalno vlogo, saj je Čeferin na tem položaju tudi zelo uspešen. Ni športnega komentatorja, ki mu ne bi priznaval velikih zaslug za rešitev nogometne zveze iz blata korupcijskih škandalov, ki so jo pretresali pred njegovo izvolitvijo. Lani pa je predvsem zaradi svojega angažiranja ob začetku epidemije postal tudi najpopularnejši potencialni politik v Sloveniji. Čeferin, ki je napovedal, da se bo leta 2023 potegoval za nov štiriletni mandat na čelu Uefe, se sicer v domačo politiko tako kmalu ne bo vrnil. Je pa v tem intervjuju napovedal, da tokrat ne bo ostal politično nevtralen.

»Pri nas je integriteta nadstandard«

Protikorupcijska komisija je minuli teden proti predsedniku vlade Janezu Janši uvedla preiskavo, v kateri bodo ugotavljali, ali je Janša letos poleti pri imenovanju svojega odvetnika Francija Matoza na čelo predsednika uprave slabe banke (DUTB) kršil protikorupcijsko zakonodajo. Natančneje, določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki urejajo nasprotje interesov. Je to le vrh ledene gore? Odgovarja dr. Robert Šumi, ki komisijo vodi od aprila lani. Pred tem je bil od leta 2007 zaposlen na generalni policijski upravi, kjer je v nekem drugem obdobju Slovenije vodil tudi delovno skupino za krepitev integritete policistov.

»Zagotovo luči ne bo prinesel noben princ teme«

Kadar se primeri, da norci zavzamejo sanatorij, je zdrava pamet odvisna od posameznic in posameznikov, ki norosti ne sprejmejo za novo normalnost. Ena takšnih posameznic je pravnica Nataša Pirc Musar, znana po neizprosnem zagovarjanju pravne države pod vsakokratno oblastjo. Pod sedanjo vlado ji snovi za kritiko še zdaleč ni zmanjkalo, pri čemer je bila ta kritika vedno izrečena trezno, predvsem pa brezhibno strokovno utemeljena – kar je v postfaktični dobi za populistično oblast največji greh. Toda Nataša Pirc Musar, nekdanja novinarka, informacijska pooblaščenka in predsednica Rdečega križa Slovenije, danes pa železna lady slovenskega prava, ne bi mogla biti bolj napačna tarča za grožnje in žalitve spletnih trolov in provladnih medijskih blatometalcev. Je namreč ženska, ki si ne pusti ukazovati in ki ne zmore molčati, kadar kdo gazi po njenih temeljnih načelih. »Eni pravijo, da se tu vidi, da sem po horoskopu bik.« Ženska, ki neprimerno bolj ljubi hitre motorje kot peko piškotov – in ki se ne bo nehala boriti za enakopravnost svojega spola.

»Naslednje volitve morajo biti podobne letošnjemu referendumu za čisto pitno vodo«

Zoran Janković se je že zapisal v zgodovino Ljubljane. Z letošnjim letom je postal župan mesta z najdaljšim stažem. Pred njim je imel ta rekord – 14 let županovanja – Ivan Hribar, ki je mesto vodil med letoma 1896 in 1910. Janković v intervjuju pojasnjuje, zakaj se je začasno umaknil iz javnosti in zakaj je mesto začelo vse glasneje nasprotovati vladnim ukrepom proti epidemiji.

»Z zunanjepolitičnega vidika si take vlade še naslednja štiri leta res ne moremo več privoščiti«

Dr. Zlatko Šabič je dolgoletni profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede. Dejansko je danes eden od stebrov te vede v Sloveniji. Oktobra, ob vrhuncu našega predsedovanja EU, je katedra praznovala 60-letnico tega študija. Praznovanje vrhunca znanstvene discipline pa je sovpadlo z eno najnižjih točk, kamor je padel mednarodni ugled naše države. V praksi se bolj zdi, da je Slovenija država z eno najslabših zunanjih politik. Kaj je pri tem prenosu znanja v prakso šlo narobe in kaj moramo narediti, da se nam kaj takšnega nikoli več ne bo ponovilo?

Tekmovanje, kdo bo pobil več ljudi

Julia Ebner, rojena leta 1991, je višja raziskovalka na britanskem inštitutu Institute for Strategic Dialogue, specializirana za islamski in skrajno desni ekstremizem, nasilje in terorizem. Že leta preučuje organiziranost in dejavnosti skrajnih organizacij tako, da se infiltrira v njihove zaprte skupine na družbenih omrežjih, ki omogočajo kriptirano komuniciranje. Tako je v roke dobila navodila privržencev Islamske države za vdiranje v računalnike, se pogovarjala s protifeministkami in sledilci QAnona o njihovih mnenjih in pogledih na svet in odkrivala podtalno delovanje militantnih neonacističnih skupin iz ZDA in Evrope, ki zagovarjajo nasilje in posameznike spodbujajo k terorističnim napadom. Poleg tega se je tudi osebno sestala s skrajnimi desničarji, vedno pod krinko in z lažno identiteto, in poskušala dognati, kaj motivira njihovo sovraštvo. O vsem skupaj je napisala že drugo knjigo, ki je v slovenskem prevodu V temi: skrivno družbeno življenje ekstremistov pravkar izšla pri založbi Modrijan. Knjiga je mednarodna uspešnica in bi morala biti tudi pri nas nujno čtivo za vse, ki želijo poznati in razumeti delovanje skrajno desnih skupin, da bi se učinkoviteje postavili po robu njihovemu sovraštvu.

»Na zelo nespodoben način vodstvo lastne kolege in kolegice obtožuje, da ne želimo sprememb«

Precej žalostno je gledati, kaj se dogaja na TV Slovenija, predvsem z njenim informativnim programom. Ta je v času Janševe vlade nenehno tarča napadov in žalitev, a namesto da bi napadi povzročili oster odziv, zahteve po neodvisnosti in avtonomnosti javnega medija, se je televizijska hiša začela sesedati. Spomladi je metlo odrešitve v roke prijel Andrej Grah Whatmough, najprej je na skrajno ciničen način odstavil nekaj ljudi, nato pa s svojimi zavezniki pripravil programsko-produkcijski načrt za leto 2022, ki ga je zavrnila strokovna javnost, še bolj pa novinarski kolektiv uredništva informativnega programa. Kar 134 od 143 novinarjev se je opredelilo proti.

»Odprla so se mi vsa vrata, za katera sem si to želel«

Ko je sedel za klavir in po uvodnem orkestralnem delu zaigral prvih nekaj taktov Chopinovega Koncerta v F-molu, smo vsi, ki smo pred nekaj tedni prek spleta spremljali njegov nastop v finalu Chopinovega tekmovanja v Varšavi (blagor tistim, ki so bili dejansko v dvorani!), obnemeli. Mladi pianist Aleksander Gadžijev (1994) igra s tolikšno senzibilnostjo in občutkom, da ni čudno, da mu je to nazadnje prineslo drugo mesto na tem tekmovanju. Na ugledno prireditev na Poljskem, ki poteka vsakih pet let in ima skoraj stoletno tradicijo, se vsakič prijavi približno 500 mladih pianistov z vsega sveta. Gadžijev je prvi slovenski pianist, ki se mu je uspelo prebiti v finale in na prve tri stopničke tekmovanja, s katerimi si najboljši zagotovijo vstopnico na največje koncertne odre na svetu. Prislužil si je tudi posebno nagrado za najboljšo izvedbo sonate. Letos je sicer že zmagal na prav tako pomembnem pianističnem tekmovanju v Sydneyju in se počasi prebija med najbolj iskane mlade pianiste na svetu. Gadžijev, po rodu iz Gorice, mesta na slovensko-italijanski meji, izhaja iz glasbene družine: starši – mama Ingrid Silič je slovenskih, oče Sijavuš Gadžijev pa azerbajdžanskih korenin – so izvrstni pianisti in klavirski pedagogi.

»Okoli 85 odstotkov ljudi, ki jih sedaj zdravimo na našem intenzivnem oddelku, je necepljenih«

Dobila sva se na krasno nedeljo, sonce je sijalo, kakor da na vsem svetu ni nobene tegobe. Preden se je srečala z menoj, se je uro in pol sprehajala po bližnjem travniku z bolnišničnim psihologom. Vsake toliko časa potrebuje takšen pogovor, da se ne zlomi. Da vedno znova ozavesti spoznanje, da ni kriva za trpljenje in smrti, s katerimi se vsak dan znova srečuje na oddelku za intenzivno terapijo v Kliničnem centru Maribor, kjer s svojo ekipo z nadčloveškimi napori zdravi bolnike z najhujšim potekom koronavirusne bolezni. Izgoreli ne bodo, že zdavnaj so prešli to točko – ne izgoreli, temveč zogleneli od stresa, stiske, skrbi in napora. Kljub temu Alenka Strdin Košir deluje trdna in vedra, celo nasmejana. A kot skorajda v zadregi pojasni že na začetku pogovora – fasada, obrambni mehanizem. »Zvenim, kakor da je v redu. Pa ni,« se skorajda opravičuje. Brez potrebe, saj je obema jasno. V trenutku najinega pogovora so imeli na intenzivnem oddelku 52 bolnikov s covidom, mnogo preveč glede na kadrovske zmožnosti – kako bi v naslednjih lahko sprejeli še koga, si tedaj že ni mogla predstavljati. In vendar so ga. Pa ne enega. S psihologom sta se dogovorila, da bo nudil pomoč njeni celotni ekipi. »Naslednji tedni bodo za nas peklenski,« stvarno pove.

»Delta se je pojavila pred cepivom«

Dr. Tatjana Avšič - Županc je vodja laboratorija za diagnostiko zoonoz in laboratorija Svetovne zdravstvene organizacije na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter profesorica na ljubljanski Medicinski fakulteti. Pod njenim vodstvom zaposleni testirajo vzorce bolnikov, za katere obstaja sum okužbe z novim koronavirusom. Z virusom se tako gleda iz oči v oči vsak dan, pozna vse njegove pojavne oblike – še posebej dobro različico delta, ki še vedno polni bolnišnične postelje in spet narekuje sedanji val porasta okužb.

»To, kar se dogaja zdaj, je totalni prevzem«

V ponedeljek je Igor Samobor sporočil, da po osmih letih vodenja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana nepreklicno odstopa s položaja. V pismu, ki ga je delil z javnostjo, je zelo odkrito in natančno pojasnil, kako je sedanja oblast z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem na čelu zablokirala nujno potrebno obnovo osrednjega slovenskega gledališča, ki deluje v 110 let stari, zelo dotrajani palači, in da sumi, da je do tega prišlo zato, ker se je minister pravzaprav želel s položaja znebiti njega. Odzivi na odstop so si enotni – tako tisti, ki so Samoborja vseskozi podpirali, kot tisti, ki so bili do njegovih repertoarjev ali iskanj poti do novega občinstva kdaj tudi kritični, se strinjajo, da gre za veliko škodo, za še eno veliko sramoto ministra Simonitija. Odhaja profesionalec, ki se je do zadnjega boril za prepotrebno prenovo in jo je tudi pripeljal skoraj do začetka.