Dva leva / Kolumna
Dva leva
Vlado Miheljak: Angeli in demoni
Dosežek je, če na volitvah nagovoriš veliko več volivcev, kot si realno, glede na standardno razporeditev političnih preferenc, lahko obetaš. A še večji dosežek je, če jih nagovoriš veliko manj, kot je tvoj realni domet. Pač domet glede na razmerje med vrednotami, ki jih prodajaš zapakirane v prepoznavno blagovno znamko, in volivci, ki so zanje dojemljivi. Tako je verjetno največji dosežek v skoraj četrtstoletni zgodovini slovenske večstrankarske parlamentarne kompeticije hiranje na obroke in celo izpad krščanskih demokratov iz državnega zbora.
Dva leva
Vlado Miheljak: Prisluhi in prisluškovanja
Pred leti je predstavnik nemškega urada za varstvo ustave (Bundesamt für Verfassungsschutz – BfV) pred poslanci bundestaga cinično ugotavljal: »Mnogi državljani takoj, ko jim kaj škriplje v telefonski napeljavi, pomislijo, da jim prisluškujemo. Zagotavljam vam: ko vam prisluškujemo, ne opazite nobenih motenj v napeljavi.« Če vam torej škrta v telefonu, še ne pomeni, da vam prisluškujejo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Slovenija kot velikonočni zajček
»Slovenija ni poskusni zajček,« nam je zagrozil boter evrskega klana.
No, ne ravno boter, prej consigliere evrskega klana, Jeroen Dijsselbloem je prostodušno iskren. Poskusni zajček je bil denimo Ciper, pa Grčija in sploh sredozemske evrske države, minus Francija plus Irska. Eksperiment je v celoti uspel, saj je razvil metodo prisilnega postavljanja dežel v odvisno razmerje.
Dva leva
Vlado Miheljak: Levica in Zver
Kaj delajo naši vrli evroposlanci? Najbolj odgovorni ali naivni, kakor vam je ljubše, v glavnem rutinsko in vestno delajo stvari, za katere so poslani v Bruselj. Tisti bolj zmerno odgovorni in manj naivni pa predvsem razkošno trošijo davkoplačevalski denar. Tako za bivšega evroposlanca s slovenske politične levice pravijo, da je raje kot dolgočasne parlamentarne seje obiskoval fitnes in lepotilne studie. A kakorkoli. S takimi sicer so stroški, ni pa težav. Težave so s poslanci s politične desnice, ki nenehno delujejo proti interesu države, jo blatijo, denuncirajo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Vstajo kradejo, mar ne?
Vojne na Balkanu so spet pokazale, da se da vse ukrasti, odtujiti. No, skoraj vse. Česar ne moreš odnesti, vzeti, pa lahko vsaj uničiš, požgeš, razstreliš. Denimo hiše, ki jih je težje odvleči. Ljudje kradejo žlebove, strešnike, avtomobilske gume, celo pokrove za kanalizacijske jaške. Tudi umetniška dela in inštalacije.
Dva leva
Vlado Miheljak: Ugani, kdo ne pride na večerjo
V Sloveniji se vse deli po ideološkem rezu. Tudi Slovenska cesta. Pa ne zato, ker je v spominu marsikaterega Ljubljančana ali obiskovalca še vedno Titova. Pred dnevi je mesto radikalno reduciralo promet med Šubičevo in Figovcem. Pač v predelu, kjer je bila ob največji koncentraciji po polžje premikajočega se motornega prometa največja koncentracija peščev. Jasno, takšne radikalne spremembe povsod in tako tudi pri nas povzročajo razhajanje v oceni, ali je to dobro ali slabo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Združeni v smeteh
Volitve v Nemčiji so ne le pomembne, ampak tudi poučne za nas. Najprej zato, ker se lepo pokaže, da noben volilni sistem ne naredi ovinka čez zagate volilnih izidov. In tudi nemški t. i. personalizirani proporcionalni volilni sistem, ki je gotovo najbližje tako idealu reprezentativnosti (preslikava zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament) kot koncentracije (optimalnega števila strank za efektivno zmožnost parlamenta) in participacije (personalizirana izbira), se ne izogne možnim povolilnim zagatam.
Dva leva
Vlado Miheljak: Minaret brez džamije
Super, kajne? Cerkev podpira in odobrava gradnjo verskega objekta druge največje verske skupnosti v državi. (Muslimanov je malo več, kot je pravoslavnih, in trikrat več, kot je protestantov.) A mar je res bilo vedno tako ali pa je čas razorožil cerkev? Leta 2004, ko so bili »verski boji«, povezani z vprašanjem džamije, najhujši, slovenska RKC ni kazala nobene solidarnosti ali vsaj razumevanja za tegobe marginalizirane islamske skupnosti.
Dva leva
Vlado Miheljak: Tanka rdeča črta
Obama ni prvi Nobelov nagrajenec, ki si je prestižno odlikovanje prislužil navkljub militantni politiki. Ali pa prav zaradi nje. Nobelovi nagrajenci za vojno? Lahko bi tako rekli. Denimo, leta 1973 je dobil Nobelovo nagrado Henry Kissinger, ki ni bil kakšen pacifist kot dalajlama, Martin Luther King ali mnogi drugi prejemniki najprestižnejše mirovne nagrade, ampak zelo vplivni predstavnik establišmenta, ki je med drugim neposredno zaslužen za širitev vietnamske vojne na območje Kambodže. Pač, dobil je zoprno nalogo, da »častno« zapre sramotno izgubljeno vojno v Vietnamu in za to so mu dali nagrado, poimenovano po izumitelju dinamita.
Dva leva
Vlado Miheljak: Luka Luka Koper
Hja, medtem ko desnica mašuje in glorificira spomin na slovensko domobranstvo, je pogled politične levice usmerjen naprej. Očitno v njej razumejo napotilo velikega učitelja Stalina, da je treba gledati naprej in ne nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki. To, kar se je pred dnevi zgodilo v Rovtah, se ne bi smelo. A tudi to, kar se je zgodilo v Luki Koper, prav tako ne.
Dva leva
Vlado Miheljak: Prvi državni udar brez njega
Poznate kultni film Spika Leeja Do the Right Thing (1989)? Družboslovno bi ga lahko okvalificiral kot filmskoteoretski uvod v vsesplošne nemire in upor, ki se je zgodil tri leta kasneje v Los Angelesu, ko so policaji brutalno premikastili črnega motorista Rodneyja Kinga. Problem, ki ga »študijsko« obdela v svojem nadvse duhovitem filmu s tragičnim zaključkom, je razmerje med povodom in vzroki.
Dva leva
Vlado Miheljak: Čudež v letu zombijev
Kakšen prav hud patrotizem me ne daje. To nekako ni v moji naravi. Sem preveč ciničen, da bi se pretirano istovetil s predmodernimi pojmi. Domovinska čustva se mi zdijo nekaj, kar spada bolj v patetični okvir čitalniškega narodnobuditeljstva konec devetnajstega, kot pa v začetek enaindvajsetega stoletja. Enako velja za lokalpatriotska čustva. Istovetenje brez refleksije, brez kritične distance je težko prebavljivo. Ni nekaj dobro že zato, ker je tvoje; del tvoje domovine, tvojega kraja.
Dva leva
Vlado Miheljak: Izberite svojo katastrofo
Za politično realnost Združenih držav velja, da ni najhuje, da nimajo resne alternative v politični izbiri, ampak da so ljudje v veliki večini ponotranjili to spoznanje. Se z njim sprijaznili. Morda je to bolje kot vse družboslovne študije ponazorila prva epizoda osme sezone kultne animirane serije Simpsonovi.
Dva leva
Vlado Miheljak: Zaton svobodne Evrope
Ne vem, ali naj bom ob zlomu evropske avtonomije v primeru Snowden vesel ali žalosten. Vesel, pravzaprav bolj privoščljiv, ker nam prvič ni treba osramočeno ugotavljati, da se drugače od avtonomne Evrope nekritično in poslušno udinjamo diktatu Združenih držav. Evropska unija je bila v času šibke, od pomoči odvisne Rusije dolga leta edina realna sila, ki se je v svojih stališčih in praksi kolikor toliko upirala histeričnim ameriškim imperativom po zavezništvu.
Dva leva
Vlado Miheljak: Gospodarjev odposlanec odhaja
Morda veste kdo je Werner Burkat? Kdo je Pierre-François Mourier? Kdo je Andrew Page? Zelo verjetno ne. Prvi je veleposlanik ZR Nemčije v Sloveniji, drugi veleposlanik Republike Francije, tretji veleposlanik Združenega kraljestva. Torej veleposlaniki pomembnih evropskih držav in partneric Slovenije. Ne poznate jih, ker daleč od medijev in cirkuških predstav profesionalno opravljajo diplomatsko misijo v deželi gostiteljici.
Dva leva
Vlado Miheljak: Politična levica
Starejši bralci Mladine in vsi, ki so konec osemdesetih že intenzivno spremljali politično dogajanje, se gotovo spomnijo t. i. Mladininega parlamenta. Namreč, ko je bilo medijsko prezentiranje javnomnenjskih anket še v povojih, smo (leta 1988) naredili prvo preferenčno simulacijo takrat še zadnje tabuizirane teme – večstrankarskega sistema. Zaradi banalnega dejstva, da je zelo velik del volilnega telesa imel zgolj stacionarni telefon, je bila anketa izvedena na solidnem terenskem vzorcu v t. i. face to face intervjujski situaciji. Ker je bil to čas morda celo večje sproščenosti kot dandanašnji, so bili rezultati ob predpostavki reprezentativnosti vzorca vsekakor relevantni.
Dva leva
Vlado Miheljak: Kaj je počela Mladina pred 25 leti?
»Na začetku so bile Murgle,« bi lahko s svetopisemsko pompoznostjo oslikali stalnico paranoidnega iskanja najprej razrednega in federalnega, kasneje notranjega, protiosamosvojitvenega sovražnika. Kako banalno. Takrat, pred 25 leti in več, ko se je predvsem in skoraj izključno skozi Mladino teden za tednom vil vihar provokacij, so iz vojaških in unitarističnih krogov nenehno prihajali namigi, da za vsem stoji slovenska secesionistična partija, ki jo pooseblja Kučan.
Dva leva
Vlado Miheljak: Sodba izrečena …
Hja, Marx je imel še kako prav, ko je Heglovo konstatacijo, da se zgodovina ponavlja, dopolnil, da nastopa prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Če je kdo dvomil o Marxovem ciničnem dopolnilu, ima v teh dneh krasno priložnost, da ga preveri na domačih prilikah. Proces proti Janši in pajdašem je res farsa. Ne zaradi sodnega postopka, ampak zaradi spremnih pojavov v obrambni strategiji.
Dva leva
Vlado Miheljak: Reševanja stotnika Janeza
Ko je oktobra 2011 bila potrjena sicer nekaj tednov trajajoča špekulacija, da bo Janković nastopil na volitvah, sem zapisal, da bo nastop Jankovićeve PS morda rešitev za prihajajoče volitve, ne pa tudi za levico. Ne zato, ker bi onkraj PS bila v tistem času neka boljša, bolj avtentična levica, ampak ker je od vsega začetka bilo jasno, da bo ta stranka “iz vseh vetrov”; v veliki meri sestavljena iz ljudi z dobrim občutkom, kdaj je treba skočiti z vlaka, ki drvi v prepad in skočiti na drugega, bolj perspektivnega. Tako so se na skupni listi znašli kandidati in kandidatke prebegli iz SD, Zares, LDS, celo iz ultranacionalistične desnice. In predvsem je bilo hitro jasno, da bo to stranka brez koncepta, zato brez doslednosti. Kar se je hitro po odličnem volilnem izidu tudi potrdilo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Alenka v zlati kletki
Ne rečem, da je Bratuškovi in sploh koaliciji enostavno. Po eni strani sta pod velikim pritiskom “mednarodne skupnosti”, torej tiste dominantne evropske in svetovne politično-finančne falange, ki hoče disciplinirati dežele, ki preveč solirajo in kljubujejo. Sloveniji ponujajo kvečjemu vlogo, kot predlaga ameriški veleposlanik Mussomeli, balkanskega Singapurja. Če je to idealna perspektiva Slovenije kot članice EU, potem se je treba takoj začeti pripravljati na neizogibno dejstvo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Požigalci Evrope
Po svoje je bilo pretresljivo, ko so prihajale iz Velike Britanije podobe praznovanja, nalivanja šampanjca ob smrti legendarne premierke Margaret Thatcher. Ne spomnim se, da bi kdaj v kakšni razviti, formalno demokratično ustrojeni državi prihajale na plano takšne podobe. Morda ob smrti kakšnega samodržca nedemokratičnega sveta, pa še tam je prvi odziv običajno histerični jok in obup; veselje pride običajno kasneje. Po drugi strani pa je bil takšen odziv popolnoma razumljiv, saj je praznovanje delovalo kot katarza po gnevu, ki ga je v svoji eri povzročila malemu človeku, sleherniku na Otoku. Brezdušno, brez milosti, brez sramu, agresivno je ljudi odirala kot zajce. Železna lady pač.
Dva leva
Vlado Miheljak: Kakšne volitve hočemo?
V začetku tedna smo se pustili pogostiti s še eno katastrofično oslikavo Slovenije. Namreč, Slovenija naj bi bila mednarodni prvak, pravi težkokategornik v korupciji. Takšen sklep sledi raziskavi revizijske hiše Ernst & Young. Raziskava, ki ni postregla s prav veliko podatki o metodi, trdi, da je reprezentativno zajela 3500 menedžerjev. Kar je najbrž točno, a to ne pomeni, da je dobila primerjalno relevantne odgovore.
Dva leva
Vlado Miheljak: Kako so nam ukradli socializem
Ne vem, ali je res ali gre zgolj za urbano legendo, a v drugi polovici osemdesetih se je na Poljskem in iz nje širila anekdota, da je nekdo izkoristil cenzorsko nepazljivost pri »osrednjem« režimskem glasilu Trybuna Ludu (Ljudska tribuna) in v malih oglasih objavil ponudbo s približno tako vsebino: »Zamenjam enosobno stanovanje v Varšavi za spalno vrečo na pločniku New Yorka.«