Dva leva / Kolumna
Dva leva
Vlado Miheljak: Luka Luka Koper
Hja, medtem ko desnica mašuje in glorificira spomin na slovensko domobranstvo, je pogled politične levice usmerjen naprej. Očitno v njej razumejo napotilo velikega učitelja Stalina, da je treba gledati naprej in ne nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki. To, kar se je pred dnevi zgodilo v Rovtah, se ne bi smelo. A tudi to, kar se je zgodilo v Luki Koper, prav tako ne.
Dva leva
Vlado Miheljak: Prvi državni udar brez njega
Poznate kultni film Spika Leeja Do the Right Thing (1989)? Družboslovno bi ga lahko okvalificiral kot filmskoteoretski uvod v vsesplošne nemire in upor, ki se je zgodil tri leta kasneje v Los Angelesu, ko so policaji brutalno premikastili črnega motorista Rodneyja Kinga. Problem, ki ga »študijsko« obdela v svojem nadvse duhovitem filmu s tragičnim zaključkom, je razmerje med povodom in vzroki.
Dva leva
Vlado Miheljak: Čudež v letu zombijev
Kakšen prav hud patrotizem me ne daje. To nekako ni v moji naravi. Sem preveč ciničen, da bi se pretirano istovetil s predmodernimi pojmi. Domovinska čustva se mi zdijo nekaj, kar spada bolj v patetični okvir čitalniškega narodnobuditeljstva konec devetnajstega, kot pa v začetek enaindvajsetega stoletja. Enako velja za lokalpatriotska čustva. Istovetenje brez refleksije, brez kritične distance je težko prebavljivo. Ni nekaj dobro že zato, ker je tvoje; del tvoje domovine, tvojega kraja.
Dva leva
Vlado Miheljak: Izberite svojo katastrofo
Za politično realnost Združenih držav velja, da ni najhuje, da nimajo resne alternative v politični izbiri, ampak da so ljudje v veliki večini ponotranjili to spoznanje. Se z njim sprijaznili. Morda je to bolje kot vse družboslovne študije ponazorila prva epizoda osme sezone kultne animirane serije Simpsonovi.
Dva leva
Vlado Miheljak: Zaton svobodne Evrope
Ne vem, ali naj bom ob zlomu evropske avtonomije v primeru Snowden vesel ali žalosten. Vesel, pravzaprav bolj privoščljiv, ker nam prvič ni treba osramočeno ugotavljati, da se drugače od avtonomne Evrope nekritično in poslušno udinjamo diktatu Združenih držav. Evropska unija je bila v času šibke, od pomoči odvisne Rusije dolga leta edina realna sila, ki se je v svojih stališčih in praksi kolikor toliko upirala histeričnim ameriškim imperativom po zavezništvu.
Dva leva
Vlado Miheljak: Gospodarjev odposlanec odhaja
Morda veste kdo je Werner Burkat? Kdo je Pierre-François Mourier? Kdo je Andrew Page? Zelo verjetno ne. Prvi je veleposlanik ZR Nemčije v Sloveniji, drugi veleposlanik Republike Francije, tretji veleposlanik Združenega kraljestva. Torej veleposlaniki pomembnih evropskih držav in partneric Slovenije. Ne poznate jih, ker daleč od medijev in cirkuških predstav profesionalno opravljajo diplomatsko misijo v deželi gostiteljici.
Dva leva
Vlado Miheljak: Politična levica
Starejši bralci Mladine in vsi, ki so konec osemdesetih že intenzivno spremljali politično dogajanje, se gotovo spomnijo t. i. Mladininega parlamenta. Namreč, ko je bilo medijsko prezentiranje javnomnenjskih anket še v povojih, smo (leta 1988) naredili prvo preferenčno simulacijo takrat še zadnje tabuizirane teme – večstrankarskega sistema. Zaradi banalnega dejstva, da je zelo velik del volilnega telesa imel zgolj stacionarni telefon, je bila anketa izvedena na solidnem terenskem vzorcu v t. i. face to face intervjujski situaciji. Ker je bil to čas morda celo večje sproščenosti kot dandanašnji, so bili rezultati ob predpostavki reprezentativnosti vzorca vsekakor relevantni.
Dva leva
Vlado Miheljak: Kaj je počela Mladina pred 25 leti?
»Na začetku so bile Murgle,« bi lahko s svetopisemsko pompoznostjo oslikali stalnico paranoidnega iskanja najprej razrednega in federalnega, kasneje notranjega, protiosamosvojitvenega sovražnika. Kako banalno. Takrat, pred 25 leti in več, ko se je predvsem in skoraj izključno skozi Mladino teden za tednom vil vihar provokacij, so iz vojaških in unitarističnih krogov nenehno prihajali namigi, da za vsem stoji slovenska secesionistična partija, ki jo pooseblja Kučan.
Dva leva
Vlado Miheljak: Sodba izrečena …
Hja, Marx je imel še kako prav, ko je Heglovo konstatacijo, da se zgodovina ponavlja, dopolnil, da nastopa prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Če je kdo dvomil o Marxovem ciničnem dopolnilu, ima v teh dneh krasno priložnost, da ga preveri na domačih prilikah. Proces proti Janši in pajdašem je res farsa. Ne zaradi sodnega postopka, ampak zaradi spremnih pojavov v obrambni strategiji.
Dva leva
Vlado Miheljak: Reševanja stotnika Janeza
Ko je oktobra 2011 bila potrjena sicer nekaj tednov trajajoča špekulacija, da bo Janković nastopil na volitvah, sem zapisal, da bo nastop Jankovićeve PS morda rešitev za prihajajoče volitve, ne pa tudi za levico. Ne zato, ker bi onkraj PS bila v tistem času neka boljša, bolj avtentična levica, ampak ker je od vsega začetka bilo jasno, da bo ta stranka “iz vseh vetrov”; v veliki meri sestavljena iz ljudi z dobrim občutkom, kdaj je treba skočiti z vlaka, ki drvi v prepad in skočiti na drugega, bolj perspektivnega. Tako so se na skupni listi znašli kandidati in kandidatke prebegli iz SD, Zares, LDS, celo iz ultranacionalistične desnice. In predvsem je bilo hitro jasno, da bo to stranka brez koncepta, zato brez doslednosti. Kar se je hitro po odličnem volilnem izidu tudi potrdilo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Alenka v zlati kletki
Ne rečem, da je Bratuškovi in sploh koaliciji enostavno. Po eni strani sta pod velikim pritiskom “mednarodne skupnosti”, torej tiste dominantne evropske in svetovne politično-finančne falange, ki hoče disciplinirati dežele, ki preveč solirajo in kljubujejo. Sloveniji ponujajo kvečjemu vlogo, kot predlaga ameriški veleposlanik Mussomeli, balkanskega Singapurja. Če je to idealna perspektiva Slovenije kot članice EU, potem se je treba takoj začeti pripravljati na neizogibno dejstvo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Požigalci Evrope
Po svoje je bilo pretresljivo, ko so prihajale iz Velike Britanije podobe praznovanja, nalivanja šampanjca ob smrti legendarne premierke Margaret Thatcher. Ne spomnim se, da bi kdaj v kakšni razviti, formalno demokratično ustrojeni državi prihajale na plano takšne podobe. Morda ob smrti kakšnega samodržca nedemokratičnega sveta, pa še tam je prvi odziv običajno histerični jok in obup; veselje pride običajno kasneje. Po drugi strani pa je bil takšen odziv popolnoma razumljiv, saj je praznovanje delovalo kot katarza po gnevu, ki ga je v svoji eri povzročila malemu človeku, sleherniku na Otoku. Brezdušno, brez milosti, brez sramu, agresivno je ljudi odirala kot zajce. Železna lady pač.
Dva leva
Vlado Miheljak: Kakšne volitve hočemo?
V začetku tedna smo se pustili pogostiti s še eno katastrofično oslikavo Slovenije. Namreč, Slovenija naj bi bila mednarodni prvak, pravi težkokategornik v korupciji. Takšen sklep sledi raziskavi revizijske hiše Ernst & Young. Raziskava, ki ni postregla s prav veliko podatki o metodi, trdi, da je reprezentativno zajela 3500 menedžerjev. Kar je najbrž točno, a to ne pomeni, da je dobila primerjalno relevantne odgovore.
Dva leva
Vlado Miheljak: Kako so nam ukradli socializem
Ne vem, ali je res ali gre zgolj za urbano legendo, a v drugi polovici osemdesetih se je na Poljskem in iz nje širila anekdota, da je nekdo izkoristil cenzorsko nepazljivost pri »osrednjem« režimskem glasilu Trybuna Ludu (Ljudska tribuna) in v malih oglasih objavil ponudbo s približno tako vsebino: »Zamenjam enosobno stanovanje v Varšavi za spalno vrečo na pločniku New Yorka.«
Dva leva
Vlado Miheljak: Socialdemokrati imajo težave
Socialdemokrati imajo težave. Slej ko prej sami s seboj. Z lastno identiteto; z moteno samopodobo in realitetno kontrolo. Dolgoletni predsednik se pogovarja z zlato ribico. Aktualni predsednik pa se prepira sam s seboj. SD pa medtem vztrajno ponavlja neumnosti. Zato je pretežni del svojega parlamentarnega obdobja životarila. Imela je en dober trenutek, ki pa ni bil posledica dobrega dela in dobre politike, ampak slabega trenutka konkurence na levici; namreč samodestrukcije in posledičnega razpada stare liberalne demokracije.
Dva leva
Vlado Miheljak: Thomas Mayer proti Tomažu Majerju
Končno se je tudi pri nas dogodila spet ena spodobna, pravzaprav atraktivna lumparija. Namreč predrzni »rop« denarnega depoja neke varnostne agencije, ki ga je izpeljal – njen varnostnik. Spominja na zgodbe francoskih filmskih kriminalk iz zlate dobe novega vala, ko klasična pravila filmske fabule in njenega moralnega poduka niso več veljala. Poenostavljeno povedano, dobri ljudje so preprosto dobri in z njimi ni kaj početi. A tudi slabi so dejansko dobri ter kot taki šele zares zanimivi in privlačni. Podtaknejo nam jih kot objekt identifikacije. Gledalec podoživlja junakove dileme, z njim beži pred zakonom, se ujame v emocionalno zanko in navija, da bi se junak izmaknil pregonu in kazni. Fabule niso poenostavljeno črno-bele, ampak le v odtenkih črne.
Dva leva
Vlado Miheljak: Le PEN Slovène
Oh, groza! Iz slovenskega centra PEN so izključili največjega slovenskega literata. Borisa Pahorja? Nikakor. On je izstopil sam. Izključili so Janeza Janšo, ki je slovenskim hermetičnim literatom pred časom zabrusil, da je prodal več knjig kot vsi tisti, ki ga izključujejo, skupaj. Po kvantitativnih merilih je verjetno res največji. Navsezadnje nenehno poudarja, da črni fond, nepojasnjen vir njegovih gotovinskih sredstev in nakupov, izhaja iz prihrankov od ogromne prodaje Premikov in Okopov. Torej več kot orožja? To verjetno ne, čeprav njegovo vojaško-taktično prozo in poezijo kupujejo tudi tisti, ki knjig sicer ne berejo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Maherji
Po mojem se nesojeni minister Maher čudi in mu nič ni jasno. Naredil je skromno, a po merilih velike večine državljanov, ki živijo od svojega dela in denarja, sanjsko domovanje za svoj traktorček, kosilnico ali kar pač. Prostorno, svetlo, s krasnim razgledom na sečoveljske soline. Če traktorčku zmanjka energije, je v kotu ličen kamniti gril, da mu pripravi čevapčiče ali škarpeno na žaru. Resda je bila »klet« zgrajena brez gradbenega dovoljenja, a prejšnja vlada mu je s svojim pregovornim občutkom za malega človeka in male kmetijske stroje omogočila legalizacijo.
Dva leva
Vlado Miheljak: Prezgodnje praznovanje pomladi
Heinrich Böll je v romanu Skupinska slika z gospo skozi zgodbo subtilnega, a prepovedanega ljubezenskega razmerja v zadnjih dneh vojne vihre in totalnega kaosa, ko je stari režim že bolj kot ne razpadel, novega pa še ni bilo, posredoval sporočilo, da naj udeleženci uživajo v vojni, kajti ko pride mir, se bodo problemi šele zares začeli. Vojna je kruta, a mir je neizprosen. Tako nekako. In Slovenija marca 2013 je približno tako nedefinirana, kot je bila Nemčija aprila in maja 1945.
Dva leva
Vlado Miheljak: Po zombijih še mrhovinarji
Kdor hoče spoznati mentalno stanje skrajnega roba pravzaprav »podna« slovenskega novinarstva, se mora obvezno spopasti s fenomenom medijskega pokrivanja mariborske županske tekme. Namreč, za enega od favoriziranih kandidatov, ki pa očitno ni iz prave politične družine, so lansirali vest, da je – oh groza – svoj čas odrl, skuhal in pojedel mačko. Že res, da naj bi to delal (odiral in jedel) skupaj z mariborskim radijcem, ki je znan zafrkant, a novinarka je zgodbo zagrabila zares in iz mačke naredila (novinarsko) raco, ki so jo potem obračali na ognju – malo zaradi zmerne bistrosti, malo zaradi političnih motivov.
Dva leva
Vlado Miheljak: Paradoks zadnjega ljudožerca
Vsak revolveraš, časten ali nečasten, ve, da bo prej ali slej v spopadu kdo hitrejši, spretnejši. Skratka, da bo na koncu pokošen. A vsak si želi čim lepšo smrt. Tako epsko, da se bo o njej še dolgo govorilo. Janša, ki razmišlja o vsem skozi optiko velikih revolveraških spopadov, je verjetno hudo razočaran. Kot je slikovito opisal moj prijatelj, je verjetno računal, da bo v usodnem spopadu stal nasproti nekdo v rangu Doca Hollidaya, Wyatta Earpa, bratov Clanton, pa se mu je nasproti postavila neka mlajša, do zadnjih volitev širši javnosti neznana poslanka, ki so jo v krogu SDS še nekaj dni prej seksistično zaničevali.
Preberite tudi