Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Dva leva

Tanka rdeča črta

(penzije kot kemično orožje)

»Vem, da ste utrujeni od vojn.«
— Nobelov nagrajenec za mir Obama se vnaprej opravičuje sodržavljanom

»Kot je za Baracka Obamo rdeča črta uporaba kemičnega orožja, je za DeSUS ukinitev regresa upokojencem.«
— Erjavec vidi vzporednice med seboj in Obamo ter Bratuškovo in Al Asadom

Obama ni prvi Nobelov nagrajenec, ki si je prestižno odlikovanje prislužil navkljub militantni politiki. Ali pa prav zaradi nje. Nobelovi nagrajenci za vojno? Lahko bi tako rekli. Denimo, leta 1973 je dobil Nobelovo nagrado Henry Kissinger, ki ni bil kakšen pacifist kot dalajlama, Martin Luther King ali mnogi drugi prejemniki najprestižnejše mirovne nagrade, ampak zelo vplivni predstavnik establišmenta, ki je med drugim neposredno zaslužen za širitev vietnamske vojne na območje Kambodže. Pač, dobil je zoprno nalogo, da »častno« zapre sramotno izgubljeno vojno v Vietnamu in za to so mu dali nagrado, poimenovano po izumitelju dinamita. Leta 1978 je dobil Nobelovo nagrado izraelski voditelj Menahem Begin, ki je z Egipčanom Al Sadatom pod prisililo resda podpisal t. i. campdavidski mirovni sporazum, a njegovo politično kariero zaznamuje predvsem izrazito militantna politika. Zaslužen je za začetek gradnje izraelskih naselij v Gazi in na Zahodnem bregu, kar je resnično dosego miru na Bližnjem vzhodu premaknilo iz prihodnosti nekam v nejasno bodočnost. Še več, njegovi prstni odtisi so najdeni tudi na orožju libanonskih krščanskih milic, ko so masakrirale begunska taborišča Sabra in Šatila. Obama je pravzaprav manj problematičen dobitnik nagrade kot omenjena. On jo nagrado dobil, preden je kaj storil. Zgolj zato, ker je ameriški predsednik. Sam je ob podelitvi priznal, da ni še nič storil, da bi si jo zaslužil. No, to je hitro popravil, saj je odložil, morda celo opustil namero, da razpusti sramotno koncentracijsko taborišče v Guantanamu, poglobil je vojno v Afganistanu, dovolil napade na abstraktno definirane teroristične tarče z brezpilotnimi letali, v katerih so žrtve predvsem civilisti, in sedaj hoče še čisto svojo, pravcato osebno vojno v Siriji. Vojno, ki jo bo sam začel, a malo verjetno, da tudi sam končal. S tem je Obama spet dokazal, da si želi vsak ameriški predsednik v svojem CV-ju vojno. Le redki, če sploh kateri, po drugi svetovni vojni je niso imeli. Nekateri, kot denimo, Clinton, so pošiljali rakete na civilne cilje zgolj zato, ker so jih zalotili s spuščenimi hlačami.

No, da ne bo nesporazuma. V Siriji se resnično dogajajo grozljive stvari. In v veliki, morda celo pretežni meri jih generira sedanji Asadov režim. A legitimiteta reševanja se ne da pridobiti s pritiskom na zaveznike, da dajo zeleno luč za napad, ne da bi razkrili in poznali resnično ozadje.

Nič novega. Slovenija je doživela svoje največje zunanjepolitično ponižanje v času večnega zunanjega ministra Rupla. Gotovo se spomnite razvpite vilenske izjave? Takrat je skupina banana republik z meridianov, kjer banane ne rastejo (Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija), podpisala tako imenovano vilensko izjavo, v kateri vnaprej ugotavljajo, da so jih dokazi, ki jih je šele dva dni kasneje v Varnostnem svetu Združenih narodov predstavil Colin Powel, prepričali. Še več, t. i. vilenska izjava ni bila napisana v Litvi, ampak na »pravi strani« Atlantika, in predvsem je bila napisana, še preden je Colin Powel lagal, manipuliral in zavajal Varnostni svet in svetovno javnost. In sicer s peresom umazanega ameriškega diplomata, Brucea Jacksona. Vilenska izjava je najnižja točka slovenske zunanje politike. Dimitrij Rupel bi si zato na pročelju Mladike zaslužil spominsko ploščo kot človek, ki je najbolj ponižal in zlorabil mednarodno podobo Slovenije.

A če je bil problem »Ruplove Slovenije«, da ni vodila avtonomne zunanje politike, je problem »Erjavčeve Slovenije«, da zunanje politike sploh ne vodi. Zunanjepolitično smo popolnoma nedejavni, neprisotni, indolentni. Zunanji minister se ukvarja z vprašanji pokojnin. Imamo predsednico vlade, ki se v zunanji politiki ne znajde. In imamo zunanjega ministra, ki ga zunanja politika ne zanima. Kar pa je morda celo bolje, kot če bi ga. Kajti s klovnovskimi dovtipi ne pridobivaš točk v zunanji politiki.

»Janševa Slovenija« je imela napačne prijatelje v Evropi in svetu. Kar je ugonabljalo deželo. A »Slovenija Alenke Bratušek« trenutno nima nobenih prijateljev. In zdi se, da je to ta trenutek večji problem kot sama neučinkovitost pri reševanju globoke ekonomske in finančne krize, ki jo je, resnici na ljubo, ta vlada podedovala. Namreč, usoda dežele bo v naslednjih tednih in mesecih v rokah evropskih škodljivcev, ki grozijo s trojko. Hja, očitno imamo s trojkami težave tako na Eurobasketu kot v Evropski uniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.