Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Dva leva

Kartel bebcev

(v političnem prostoru)

»Da sva bila s kolegom prej na hišni preiskavi, na domu od ministra Jakiča, je botrovalo žal zgolj naključje, pač kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada so zamujali. Sicer bi pa pač midva prišla pač kasneje. To je bilo pač zgolj, bi rekla eno naključje«
— Damjana Žist z Večera je dokaz, da je pravi preiskovalni novinar na mestu dogodka, preden se ta zgodi.

Ob tem se je dotaknil tudi novih strank, ki nastajajo. Ocenil je, da bodo pred volitvami »zagotovo skočile v neko koalicijo z naslovom Zares verjamem v solidarnost in bodo verjetno zbrale kaj več kot za sladkorni trs glasov«. Pri tem je dodal, da je tovrstnemu »veseljačenju po političnem prostoru« treba narediti konec, saj je Slovenija prišla do stopnje, »ko potrebuje tudi strankarsko podporo«.
— Predsednik SD Igor Lukšič je nastopil proti razbijanju kartela bebcev v političnem prostoru

Da ne bo nesporazuma: da je Jakič (oz. v njegovem imenu njegov odvetnik) vložil ovadbo zaradi odtekanja informacij, ker je ugotovil, da sta se novinarka in fotograf Večera pojavila pred njegovim domom, še preden so prišli preiskovalci NPU, je nesmiselno. Pametneje bi bilo, če bi energijo usmerila v prepričljivo zavrnitev sumov, ki so kriminaliste pripeljali v hišo. Še bolj nesmiseln, pravzaprav nesprejemljiv pa bi bil pritisk na novinarko, da naj izda svoj vir. A tudi iz izjav novinarkinega zagovornika (»Vse skupaj je trajalo dve minuti. Korektno.«) lahko sklepamo, da je bil na specializiranem tožilstvu opravljen zgolj rutinski, kratek pogovor. Policija se mora o odtekanju informacij pogovoriti predvsem sama s seboj. Ne samo v tem primeru, ampak nasploh. Namreč, nenehno odtekanje informacij je pričevalo o strokovni indolentnosti preiskovalcev in institucije. Odtekanje informacij lahko resno otežuje kakovostno strokovno delo.

Dobro, do sem je vse jasno in enoznačno. Drugo pa je vprašanje, kaj banalni dogodek dejansko pomeni. Kar nekam preveč šablonsko vzneseno so se novinarji, publicisti in komunikologi lotili ocenjevanja zadeve. Ni sicer kaj moralizirati, ker bi najbrž vsak novinar pograbil tovrstno informacijo. A primerjati razkrito namero hišne premetačine pri ministru Jakiču z afero Watergate je banalno in smešno. Večerova novinarka ni ne Woodward, ne Bernstein. Kot tudi Večer ni Washington Post. A tudi tisti, ki je razkril načrt hišne preiskave pri ministru Jakiču, ni ne globoko grlo, ne žvižgač – če je prvo oznaka za pred kratkim samorazkritega Felta, drugo pa za Snowdna. Sprega med novinarko in virom na policiji (ali – manj verjetno – na tožilstvu ali sodišču) pač ne more biti izraz preiskovalnega novinarstva. Vse prej kot to. In vir ne more biti noben junak, saj ni v interesu javnosti tvegal in razkril podatkov, ki bi sicer ostali zakriti, pritajeni. To, da neka novinarka pride na prizorišče dogodka, še preden se je zgodil, pa tudi ni ravno referenca za novinarjevo kakovost in neodvisnost. A če še lahko razumemo novinarkino željo po ekskluzivnosti, pa si je motiv vira težko predstavljati, saj v zadnjih mesecih preiskovalci NPU sproti uradno obveščajo javnost o tem, koga so obiskovali na domu ali v službi, komu zasegli računalnik … Delno zaradi interesa javnosti, delno pa tudi zaradi samopromocije. Kar pa tudi ni nič narobe.

No, zdi se, da je zaplet zgolj epizodna zgodba v slovenski folklori. Folklora je temeljno obeležje politike, publicistike, žurnalizma. Celo zgodovinopisja! Sedaj zgodovino pišejo tisti, ki so kurze iz zgodovinske metode jemali – kot je zgroženo vzkliknila neka kolegica, zgodovinarka – kar v zaporu. Ampak vse to bomo že preživeli. Če bomo preživeli etablirano politiko. Medije lahko ignoriramo, »zgodovinsko« literaturo lahko preskočimo, politika pa nas ima v pasti. Tudi če jo zavračamo, smo njeni ujetniki. In manj ko se mi ukvarjamo z njo, bolj prostodušno in svobodno se lahko ona ukvarja z nami.

Kdor je pred dnevi ujel nekakšen notranjepolitični pregled leta na tretjem programu TVS, je verjetno dobil občutek, da je državni zbor poln bebcev, klovnov in burkačev. Že morda, a tudi taki morajo biti zastopani v državnem zboru. Marsikdo bo oporekal, da tolikšnega deleža vseh mogočih eksotov v splošni populaciji pač ni; da so v državnem zboru nadreprezentirani. Morda res, a sestavo državnega zbora definirajo zgolj tisti, ki pridejo na volitve. Mar niso volivci na neposrednih volitvah s prepričljivo večino (ne pa tudi večina volivcev!) izvolili političnega klovna na najvišjo državno funkcijo?

V tem kontekstu tudi dobrohotno razumem intervencijo Igorja Lukšiča, ki kategorično ne želi pripustiti novih akterjev in širjenja ponudbe v politični prostor, ki ga sedaj zaseda kartel političnih bebcev, klovnov in burkačev. To bi bilo resnično veseljačenje, kot pravi predsednik SD. Kajti v kraljestvu bebcev je čudak tisti, ki ni bebec.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.