Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Dva leva

V petek, 13.

(Danes so še dovoljene vstajniške sanje, jutri bodo dobili stranko)

»Vsak protest je legitimen, nasilje pa ne. Napadalca ne bom ovadil, ga pa pozivam na kavo, da mi pojasni, kaj mi očita.«
— Župan Janković je vlogo žrtve napada modro kapitaliziral.

»Vzrok za napad vidim predvsem v tem, da je večer prej namestnik predsednika KPK pozival in hujskal k linču župana MOL.«
— Župan Janković je moralni kapital žrtve v istem trenutku spet zapravil.

Ko se je gospod Keuner, mislec, v dvorani pred mnogimi ljudmi izrekel proti nasilju, je opazil, da so se ljudje začeli umikati in odhajati: ozrl se je in videl, da za njim stoji – nasilje.
»Kaj si rekel?« ga je vprašalo nasilje.
»Izrekel sem se za nasilje,« je odgovoril gospod Keuner.
— B. Brecht: Zgodbe gospoda Keunerja

Vstajniška gmajna, ki je od prvih sporadičnih začetkov v Mariboru doživela mnoge turbulence, je prešla v novo fazo. Namreč, v teh dneh sta se zgodila (oziroma se bosta) dva precedensa. Najprej ta, da so se prejšnji teden med demonstracijo v podporo KPK v Ljubljani fizično lotili visokega politika. Konkretno, Zorana Jankovića, ki je bil v času miklavževanja na županskem obhodu, je neki zakriti protestnik pri Tromostovju posprejal s solzivcem ali čim podobnim.

To je velik premik v koncipiranju politične javnosti in urejanju javnih zadev, pa tudi v koncipiranju metod razreševanja političnih in vrednotnih razhajanj in konfliktov. Seveda je najbolj enostavno reči, da je to pač izpad nekega posameznika. Še lažje je špekulirati, da je bil nasilnež kakšen provokator iz protivstajniškega tabora, kot so se pojavljali na zimskih protestih in bili kljub evidentni nezainteresiranosti policije celo prepoznani. Prvo zelo verjetno drži, a tudi drugo ni povsem izključeno. A to ne zmanjša problema. Namreč, pomemben je odziv na protestniško nasilje. Vstajniške skupine so se sicer v glavnem odzvale z načelno obsodbo incidenta, a med vstajniki je bilo mnogo privoščljivosti, celo odobravanja akta nasilja, kar se je ekspanzivno širilo po medmrežju. Takšna dvojna stališča, ena etika v uradnih stališčih, druga v »internih« korespondencah, so predvsem orožje, ki strelja naprej in nazaj. Vstajništvo ni gojilo svoje moči v številčnosti, čeprav presunljivo množične udeležbe na nekaterih zborovanjih ne gre podcenjevati, ampak na dejstvu, da je zrevoltirana ulica imela vso zimo in pomlad veliko podporo večinske, sicer pasivne javnosti. Po incidentu v Ljubljani bo težko še prepričati javnost, da so zamaskirani mladci s solzivcem, petardami, morda celo molotovkami glasniki bolj pravičnega in demokratičnega sveta. Zamaskiranci pač ne prinašajo pravičnejšega sveta. Zato medel odziv vstajniške večine zbuja začudenje. Še bolj pa odziv etablirane politike, ki sicer je obsodila incident, a medlo in obvezno; pač toliko, kolikor je bilo minimalno potrebno. Prejšnji četrtek se je zgodil precedens, ki pa lahko kaj hitro preide v prakso in rutino. Kar pomeni, da se tisti, ki se ukvarja s politiko, ne bo mogel več svobodno gibati, ne bo mogel niti iz parlamenta do Maximarketa na kavo, ne da bi tvegal napad; fizično nasilje. In ne nazadnje, si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi se enako zgodilo »vodji opozicije«? Organizirali bi avtobuse v podporo in protest, obveščali črno internacionalo, svetovno javnost in medije, da je demokracija v Sloveniji umrla. Državo bi vrglo s tečajev. Sicer pa se ta indiferentnost in relativiziranje že vračata kot bumerang. Neki mariborski vstajnik je menda že žugal, da v sredo ne bodo dopustili načrtovanega Janševega obiska Maribora. »A bomo res dovolili, da se prosto prošeta po Mariboru? A smo Maribor ali nismo?« V trenutku (v sredo zvečer), ko oddajam tekst, še ni jasno, ali je Janša »prošetao« in ali torej so ali niso Maribor.

In ne nazadnje je to dilema javnosti. Si res želimo državo, v kateri bo jeza, naj je še tako razumljiva, utemeljena, formirala in legitimirala hitra ulična sodišča, ki bodo zamenjala rigidne pravosodne mline? Država in družba, kjer ne velja ničelna toleranca do nasilja pri soočanju mnenj, uveljavljanju pravic in interesov, nista niti demokratični niti svobodni. Sicer pa, če že ne zaradi česa drugega, bi iz čisto sebičnih razlogov morala tako civilna družba kot politika zagovarjati ničelno toleranco.

Jutri, v soboto, se bo zgodil še en prelomni dogodek. Iz pomembnega dela vstajniškega potenciala se bo oblikovala stranka, ki bo participirala v parlamentarni kompeticiji. Pomenljivo je, da se je več vstajniškim formacijam uspelo dogovoriti o skupnem nastopu. Kar je resnično velik dosežek. A skupna strankarska formacija tako heterogenih skupin, ki oblikujejo novo stranko Solidarnost, je obenem tudi tempirana bomba. Izkušnje iz devetdesetih let, ko so se tako v Demosu kot zlasti v stranki Zelenih zgostili izrazito nekompatibilni posamezniki in skupine, kažejo na to, da bo nova stranka »preživela samo sebe« le, če bo postavila kar najvišja, neizprosna merila doslednosti. Za nobeno novo stranko dveh etik (ene za javnost, druge za notranjo komunikacijo) ni več prostora.

V petek, 13. decembra, bo tako po dobrem letu konec neke faze civilnodružbenega procesa. To bo hkrati konec romantičnega obdobja. Konec apriorne nedolžnosti. Novo vstajniško stranko (in vse druge, ki bodo še morebiti nastale) se bo opazovalo tako kot vsako drugo. Brez popustov in tolerance do napak. Malo patetično bi lahko zapisali, da so danes še dovoljene vstajniške sanje, jutri bodo imeli stranko s polno odgovornostjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.