Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Komentar

Evropa brez meja. Do kdaj še?

Seveda tudi današnje generacije meje občutijo zelo različno. Milenijska generacija jih ne pozna in ji ni bilo nikoli treba imeti potnih listov, razen za poti zunaj Evrope. Ljudje moje generacije še zelo dobro vedo, kaj je meja. Vsak ima številne spomine nanjo, na prehode, izkušnje s cariniki. Vznemirjenje, doživetje, pogosto tudi strah in ponižanje. Moja prva otroška izkušnja sega v sredino šestdesetih let, ko smo šli kupit pralni stroj v Trbiž (Tarvisio). Nekaj, kar danes narediš v najbližjem marketu, je bil takrat družinski podvig desetletja. Potem sva se z očetom enkrat ali dvakrat z mopedom zapeljala tudi v Avstrijo, po kratke irhaste hlače, ki smo jih tedaj po jodlarskem nemško-avstrijskem vzoru gulili na Gorenjskem. Nekaj poletij sem kot otrok preživel pri teti v Ladri pri Kobaridu. Teta je z maloobmejno prepustnico vsak teden hodila v Italijo prodajat jajca, maslo, kure in podobne zadeve, vračala se je s stvarmi, ki se pri nas niso dobile ali so bile teže dostopne. To je bil pomemben zaslužek za vsakdanje preživetje. Zelo dobro se spomnim prvega prehoda v vzhodnoevropski svet. Iz Zrenjanina sem se v študentskih letih z lokalnim avtobusom peljal v Temišvar v Romuniji. Stisnjen med jugoslovanske prodajalke vegete in drugih jugoproizvodov, ki so vse imele maloobmejne prepustnice. Bil sem edini s potnim listom in jugoslovanski cariniki so me takoj osumili, da imam kaj za bregom. Slekli so me dobesedno do golega, zasliševali debelo uro, medtem ko so domačini radovedno gledali skozi šipo carinarnice, kaj se dogaja. Pri Romunih je šlo gladko, šofer jim je po utečeni proceduri izročil steklenico vinjaka in nekaj najlonk, seveda pa so nas kljub temu pustili čakati kakšni dve uri, morda še več, čeprav je šlo za redno progo. Da se ve, kdo so miličniki in cariniki in kaj je oblast! To je bil sicer utečen ritual na vseh vzhodnoevropskih mejah, ki smo ga hitro posvojili.

Kako vzgojiti feministična sinova

Vsa darila za pod novoletno jelko že imam. Če se sprašujete, kateri norec je že novembra nabavljal darila – to sem bila jaz. Trgovine so se s trendovskimi igračami napolnile med prvonovembrskimi počitnicami in potem so najbolj zaželene igrače hitro izginjale s polic. Letos mi je končno uspelo pravočasno izpeljati akcijo pisanja pisma Dedku Mrazu in dobiti seznam želja obeh sinov. K temu je pripomoglo tudi, da sta že v drugem razredu in končno znata sama napisati, kaj bi rada. Na srečo še ne bereta dovolj dobro, da bi brala ta članek in izvedela, da daril ne prinaša Dedek Mraz, ampak mama. Eden je napisal: »Dragi Dedek Mraz, prinesi mi nekaj od tega.« Drugi pa: »Prosim, prinesi mi vse to.« Nekaj dešifriranja je bilo potrebnega, da sem razvozlala fonetični zapis korejsko-angleških imen za vrtavke, ampak z malo poglabljanja v trenutno priljubljene risanke je šlo.

Bližnja srečanja tretje vrste

Ko v nočni temi nad Misisipijem skozi gozd drsim proti New Orleansu, v zastarel avtoradio skoraj 30-letnega volva 240 komaj verjetno doštukani iPhone predvaja Lore, podcast mojstra teme in suspenza Aarona Mahnkeja. Priložnosti (tema, avto, mistika) primerno se izbrana epizoda imenuje Izlet. So zgodbe, Mahnke sporoča poslušalcem, ki v tkanino pripovedovanega sveta zarežejo tako globoko, da za večno spremenijo ne samo njeno podobje, temveč tudi samo sestavo. Ena izmed njih je zgodba o Barneyju in Betty Hill, po kateri so skoraj vse popkulturne upodobitve vesoljcev od šestdesetih let z Dosjeji X na čelu podedovale motiv zunajzemeljske ugrabitve. Betty in Barney Hill sta tako rekoč lastnoročno izumila žanr malih mož, ki se v letečih krožnikih spuščajo nad Zemljo, si izposojajo ljudi za medicinske raziskave in jih nato malo rabljene in za večno zaznamovane vrnejo na Zemljo.