Ta veči bukvice od holivudarskih zguncarij

Norčije iz filmskih šablon.

V filmih ne gre nihče na stranišče, da bi opravil naravno potrebo; tam se drogirajo, delajo samomore, seksajo ali pa vsaj pobegnejo skozi straniščno okno. Če v filmu povedo, da bi problem lahko rešil en sam človek na svetu, je ta zagotovo že upokojen ali degradiran. Kadar se hudobnež loti junaka z ostrim nožem in se ta zabode v steno, se bo kasneje sam nasadil nanj. V vsakem prizoru, v katerem pozitivec ponoči vlamlja v pisarno, bo nastopil nesposobni nočni čuvaj. In še in še pogruntavščin.

Toda bolj ko gre knjiga h koncu, bolj se spreminja v samovšečni ples avtorja, ki ga kar razganja od domislic, kaj vse da je opazil, in kako bistroumno jih je poimenoval v geslih.

Če pa avtorju ne sledimo vdano in se ozremo po lastnem filmskem spominu, mu lahko hitro naštejemo serijo protiprimerov. In seveda pripomnimo, kakšnega poroga bi bil šele deležen film, v katerem bi junaki brez posebne poante hodili na OO na golo fiziološko potrebo.

Factum je kajpak, da filmi uporabljajo šablone. Toda, to je v sami definiciji umetnosti. Že Aristotel v svoji poetiki našteje le omejeno število zapletov, ki so uporabni za dramo. In zgodovina teatra in za njim filma teče po tej shemi ponavljanja istega, vsakič na malo drugačen način. Zabavljaška knjižica, ki se postavlja, da je pisana s stališča zdrave pameti, kar pa je popolni nonsens, zakaj h'woodski film je fikcija in kot tak pač ne bo snemal verodostojne vsakdanjosti.