Mihael Bregant

25. 2. 2002  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Knjiga

Trodedinost praknjige, magična proza

Samozaložba, Jesenice 2002, 35 str., 35 izvodov

"Tisto tretje, Jungov tertius, odsotno, bo hodilo od ust do ust kot molk in želo pohvalo zaradi pomoči pri vzpostavljanju nove kamene dobe. Čeprav Cundriča že kar sinonimno povezujemo s sonetizmom, v tej knjigi ni nobenega soneta, celo starih verzov ni, ampak gre tu za lirsko prozo. Seveda je zbirka ekskluzivna. (Že 134. knjiga po vrsti!) Podobne knjige je avtor v celoti izdeloval že prej. Zdaj pa gre za izrazito pozo, ki sem ji včasih rekel: predanost pesmi. V rokah držim pravi Cundričev 'hande made' izdelek.

Podobne samizdate je pesnik izdajal že prej, le da se je tistim to takoj poznalo, zdaj se pa niti malo ne. Zadostuje že izvrsten računalnik in tiskalnik. Ter spomin na tarokov mond, pagat in škis, zakaj podobna trojica in razglabljanje o njej je ves čas tu, kot da bi prebirali kakega novega Nostradamusa, čeprav je tak pridevnik lahko problematičen. (Poglejte recimo samo Novi York.) Tu so Abraham, Laden in Busch. Da je malo bolj intrigantno! Potem se te tri podobe istega odnosa do sveta skozi celo knjigo spreminjajo in razmislek o tem je naša duševna telovadba. Samo toliko. - Ampak glede na število vseh izdanih knjig (134) je Cundrič skoraj gotovo svetovni fenomen in edini primerek svoje vrste.