Blaž Ogorevc: Poezije

Zbirka zabavljivih pesmi.

Npr. poema št. 38: "Po cesti se sprehaja množica. Med ljudmi tava krava. V daljavi tovarniški dimniki. Krava se spogleda z lisico, ki visi okrog vratu neke gospe."

Poezije Blaža Ogorevca ne pojejo o vzvišenih pojmih, njihova značilnost je konkretnost. Za svoj siže jemljejo banalnosti, ki so često pisane v elementarnih stavkih, skratka v formi, ki ni vredna poezije. Toda na koncu vsake pesmi nas pričaka obrat, ki celo najbolj preprostim danostim vdihne digniteto. Ko te postvarele samoumevnosti zaživijo, stvari naenkrat niso več take kot prej, ampak na novo ironizirajo in postavijo pod vprašaj celo načine človeškega bivanja. Aktualistično: pesniški Kaurismaeki.

Ker z Blažem že leta drugujeva, sem v kritiški zadregi, kako nepristrano presojati njegovo najnovejšo zbirko poezij. Rešitev se ponuja sama v obliki separatne priloge Okrutnih pesmi, ki so prvič izšle še v sedemdestih kot zloženka v tedanji "Tribuni". Umetnina torej, ki sem jo poznal še pred njenim avtorjem.

Ciklus sedmih pesmi posvečenih Mileni. Sedem ljubosumij, sedem orodij in sedem pogub. Pištola, sekira, nož, škarje, britvica, steklenica in igla. Sedem kratkih tekstov postavljenih v vizualni okvir teh sedmih pogubonosnih predmetov.

Konkretna poezija, ki seže daleč prek peščice konzumentov te lepe umetnosti. V času Lenina bi veljala za revolucionarno literaturo, ki pesmi iz salonov buržuazije prestavi v svet proletarcev. Vsakdo, tudi tisti brez visoke omike, jo lahko prebira in se ob njej duhovno bogati. Preprosto - pesnjenje za množice.

Njena udarna moč je lepota učinkovitosti. Pesniški zgled, kako na najkrajši možni način izpovedati vso globino človekovih čustev. Kjer celo zlo zaživi kot duhovita misel.