Umberto Eco: Baudolino

Roman o sanjah 12. stoletja.

Kdaj se sme bralec vprašati: kako je mogoče, da sem prebral skoraj 500 strani, da sem bil posvetil prebiranju ene in iste knjige ure in dneve? In to temam o času, o katerem ve bore malo.

Kje je Ecov gradal, ki v bralcu vžge iskrico iskanja, katera ga potem vodi skozi pol stoletno pripoved?

Baudolino je zgodovinski roman, zakaj njegov osrednji junak je posinovljenec in potem osebni svetovalec cesarja Friderika Barbarosse. Toda prav ta žanr zna biti hudo neprebavljiv, če le pomislimo na variante življenja Aleksandra Velikega. Tam, kjer pisatelj realijam napihne še konkrentno zgodbo, v katerih spiše še dialoge in zariše medčloveške odnose, je ponavadi polom. Za roman je prešibko, za zgodovino preveč osladno.

Eco se problema loti drugače. Zgodba ne pojasnjuje ravno bivanja Friderika Rdečebradega, ampak govori o vseh drugih, ki so, ali pa bi lahko takrat živeli. Njeni akterji so intelektualci, ki pa ne sedijo ob svečah in polemizirajo po univerzitetnih hlevih. Žene jih želja najti skrivnosti, o katerih so poprej brali in slišali. Njihov svet je pot, njihov okvir so vojne. Vojne v vsej predstavljivi krutosti, a vseeno s pridihom šarma. V šarmantnost prevar namreč, naj si bodo goljufije na račun duha časa, ki je hlepel po svetopisemskih relikvijah, kot je glava Janeza Krstnika, kocina z brade Križanega, spužva, namočena v žolču in kisu, ki so jo ponesli k ustnicam umirajočega Gospoda ..., naj si bodo spletke, s katerimi so cesarski in severnoitalijanska mesta hoteli preslepiti drug drugega, ali pa detektivski um, ki je razkrival motive glavnih junakov.

Če sodobnik uživa v turizmu kot sistemu, ki ga ponese v markantne kraje iz reklamnih katalogov, je Ecov bralec preplačan, zakaj stari medievalist ga vodi po mestih, ki še niso bila vrisana na zemlejvidih, med ljudstvi, ki so bila poprej omenjena kvečjemu v fusnoti bizantinskega učenjaka.

Pustolovski, zgodovinski, psihološki, arheološki, navsezadnje celo propagandi roman v enem. Ki mu uspe v čitalcu zanetiti zavist do Baudolina, do izkušnje bivanja v stoletju, o katerem je pripovedoval.