Bernard Nežmah

27. 8. 2003  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Knjiga

Vinko Moederndorfer: Omejen rok trajanja

Cankarjeva založba, Ljubljana 2003

Roman, pisan kot komedija srednjih let.

On, ona in 17 let skupnega življenja. Še 8 let in bi praznovala idiličnost srebrne poroke. Toda: "Levo joško imam najraje in sicer zato, ker v postelji spim na levi strani in mi je Petrina leva joška vedno na okusu, samo usta odprem in že lahko miže zasesam od njene pazduhe do vrha mlečnega hriba. Slep bi našel pot! Napol mrtev!"

V tehniki bi bil to paradiž, pravi perpetum mobile: vse je na svojem mestu, vse deluje kot namazano, sistem teče že sam od sebe. A spet toda: "Bom še naprej gnal naveličanost, se zaletaval v majhnost, srečeval vedno iste ljudi, morda bom moral še naprej občevat z isto žensko, lizat iste ustnice, iste joške, še naprej sanjat jalove sanje ..."

Ovid bi dejal: variatio delectat. Moederndorfer je originalen, še posebej glede svojih romanov, saj je tokrat napisal novum, ki ne spominja na nobenega izmed predhodnih. Ki se odlično bere, pravzaprav golta tja do konca, ki je kot pri njem običajno - zanič. A nič zato, pri tako dobri zgodbi je navsezadnje povsem vseeno, kako se reč razplete, zakaj poanta ni v zaključni izpeljavi, marveč v minucioznem opisu razpadajočega odnosa med njim in njo.

Roman je literarni Ingmar Bergman, kjer paru dodate še 4 akterje: hčer, psičko, ljubico in starega prijatelja. Skratka še štiri dodatne odnose, v katerih so vloge zamenjane: hči postane prijatelj, psička ljubica, ljubica otrok in prijatelj prevarantski pes.

Navzlic komediji v podnaslovu knjiga ni komedijantska, njen stil je trpkost, povedana skozi samoironijo.

Izvrstno!