Tone Ferenc: Dies irae

Četniki, vaški stražarji in njihova usoda 1943.

Obsežna (688 s.) faktografska knjiga, ki črpa iz partizanskih arhivov, spominov in dokumentov četniških in stražarskih poveljnikov, obstoječega zgodovinopisja NOB in protikomunistične strani, italijanskih okupacijskih materialov, memoarov jugoslovanskih četnikov, iz pisem in osebnih avtorjevih pogovorov z udeleženci spopadov.

Delo torej, ki ne vrednoti, katera stran je bolj pozitivna, ki ne uporablja pojmov izdajalci, zakaj vodi jo ideja prikazati, kako je takrat pač bilo. Za bralca, ki je rasel ob partijskem zgodovinopisju ter potem korigiral zgodovinski vtis z deli domobranskih in četniških pričevanj, je čtivo miselno prav blagodejno. V njem namesto obsodb in ocen spregovorijo evidence. Tako prebiramo poročila o spopadih med četniki in vaškimi stražarji, o konfrontaciji, ko Novakovi četniki poskušajo pridobiti stražarje, da prestopijo k njim, o italijanski "ofenzivi" zoper četniške enote, o različnih oblikah sodelovanja vaških straž in okupacijskih sil, o pogovorih med četniki in italijanskimi poveljniki, kajpak o vojaških spopadih, o predlaganih premirjih in paktih o nenapadanju, ki so jih stražarji in četniki ponujali partizanom. Tako poročilo štaba ZDO navaja: "To, da smo se mi že dvakrat srečali z njimi (sc.četniki) in da niso streljali ne oni ne mi, bo imelo med civilnim prebivalstvom zelo slabe posledice. Zato je nujno, da začnemo z načrtno gonjo zoper njih." Posebej natančno je opisan vojaški del spopadov na Grčaricah in na Turjaku, ki mu sledi usoda premagancev skozi likvidacije in ustrelitve na Kočevskem procesu.

A poleg vojaških potekov državljanske vojne Ferenc izpostavi manj obdelano temo, kot je komunikacija italijanskih okupacijskih sil tako s četniškimi, stražarskimi kot partizanskimi silami. Od pomladi, ko je bila kapitulacija Italije v zraku, je včerajšnji okupator začel spreminjati svojo politiko, iz taborišč je sistematično izpuščal internirane Slovence, planiral je oborožiti četnike, iz katerih bi naredil 10.000 glavo vojsko, s katero bi skupaj držal nemške enote, čakajoč za zavezniško izkrcanje. Kako je bil medvojni čas turbulenten, nakazuje podatek, da je imel italijanski general Gambera l. 1943 neposredno radijsko zvezo z britanskim poveljstvom v Kairu.

Avtorja pa vodi tudi pieteta do žrtev, saj objavi poimenski seznam pobitih stražarjev in četnikov in opiše primere odkrivanja množičnih grobišč že jeseni 1943 po nemški ofenzivi in umiku partizanov.

V sicer strogi faktografiji kdaj izstopajo citati iz zaslišanj ujetih stražarjev na Kočevskem procesu, ko ti npr. zatrjujejo, kako četniški poveljnik nima nobene zveze z narodno osvoboditvijo. Ujetniki, ki jim preti smrtna obsodba, so v svojih obsodbah svojih poveljnikov vse drugo kot kredibilni vir.

Knjiga, ki iz druge vojne na Slovenskem napravi zgodovino.