Imre Kertesz: Brezusodnost

Madžarski nobelovec židovskega rodu o svoji izkušnji Auschwitza in Buchenwalda.

Knjiga, ki je prvič izšla 1975, skoraj pred tridesetimi leti. Ostajala je neopažena, kot tudi njen avtor, ki ga slavni Knaurov splošni leksikon še l. 1996 ni uvrstil med velike literate.

Zakaj je moral Kertesz tako dolgo čakati na svoj trenutek?

Prvo, kar začudi bralca, je junakova vdanost v usodo. Brez stoka, brez žalosti, brez klicanja Jahveja, brez sovraštva. Se tako piše o koncentracijskih taboriščih? - Toda, ali lahko to očitamo človeku, ki ga je izkusil in preživel na lastni koži???

Avtor seveda ni pisal o lagerju kot o počitnicah. Toda ko so njegovega junaka po vojni vprašali, če je podoben peklu, je dejal: "Pekel, tega ne poznam, poznam samo kacet."

Kaj pa je bil kacet? "Nikoli ne bi verjel, da se lahko tako hitro spremenim v usahlega starca. Za kaj takega so doma potrebovali leta, vsaj 50, 60 let, tu pa so zadostovali tudi trije meseci in telo mi je odpovedalo pokorščino ... Sedaj pa ta ista koža, vsa gubasta, ohlapno visela, rumena in izsušena, z raznoraznimi ognojki, rjavkastimi obročki, polna razcepov in razpokic ... Samo strmel sem v naglico, v kateri se je z vsakim dnem zmanjševala, izginjala, se raztapljala in nekam izginila z mojih kosti ta materija, ki jim je dajala prožnost - to meso. Svojega telesa niti pogledati nisem več mogel."

Kerteszu, ki vdano opisuje svojo telesno in duševno preobrazbo taboriščnika, uspe nemogoče, zakaj pri njem celo ironična situacija postane le otopela brezizhodnost. Ob mraku po vrnitvi iz ujetništva: "To je bila tista značilna ura, moja najljubša ura v taborišču, in polotil se me je oster, boleč in nesmiseln občutek: domotožje."

Roman, ki je celo formi sledil koncentracijskemu taborišču: teče počasi, linearno, tako kot se privajaš na lakoto, sprejemaš vednost o plinskih celicah, doživljaš kot danost skladovnice trupel sojetnikov, ko izgubiš voljo vplivati na svoje življenje, a prav zaradi te počasnosti sploh lahko preživiš. Če grozote razdeliš na sekunde enega, dveh ali dvanajstih let, se bol porazgubi, če bi vse gorje doživel na enkrat, bi ga ne prenesel.