ur. Mitja Pucer: Hrvaško-slovenski in slovensko-hrvaški žepni slovar

Naposled; 11 let zatem, ko je izšel Brodnjakov "Razlikovni riječnik srpskog i hrvatskog jezika" (ŠN, Zagreb, 1992).

Tema, ki je bolj kot za hrvatske in srbske govorce travmatična za slovenske. - ? Ja, Slovenec, ki se je pred letom 1990 naučil srbohrvaščine, danes razen okvira tisuća/hiljada, oprosti/izvini in še kakšne prepoznavne pasti ne ve, kateri jezik govori, ko govori to, kar se je nekoč naučil pod pojmom srbohrvaščina.

S tega stališča je slovar kot nalašč, tudi oblika in obseg, ki zlezeta v žep, sta za popotnika prav priročna. Bolj kot mali slovarji CZ, ki so vsebinsko veliko močnejši in obsežnejši, a za prenašanje povsem neprimerni; cf. 10. izdaja Gradovega francosko-slovenskega sl. et vice versa na skoraj 881 straneh.

Slabost, ki v Pucerju bije v oči, je odsotnost naglasov, ki so kratko sistemsko pojasnjeni v uvodu, ne pa pri vsakem konkretnem geslu. Tujega jezika se pač ne da učiti, ne da bi vedel, kako moraš besedo naglasiti.

Druga šibkost je nesistematičnost navajanja besednih zvez. Medtem ko pri pojmu rupčić, navede vsebinsko povezano frazo papirni rupčić, se pri predlogu na odloči za abecedni princip: na primjer, na taj način, na žalost, kar je skregano s pravili in smiselnostjo slovaropisja.

Parcialna kritika bo pogrešala besedno družino ljut/ljutiti se, ki johrvaški del besednjaka izpusti, medtem ko slovenski glagol jeziti se lepo prevede s hrvaškim ljutiti se.

V celoti je novo nastali slovar daleč pod nivojem Jurančičevih srbohrvaško-slovenskih et vice versa slovarjev CZ, izdanih tudi v žepnem formatu.

Ob zdaj trdnem funkcioniranju nacionalnih držav in ob dejstvu, da tudi srbski kot hrvaški govorec težko decidirano postavita srbski in hrvaški jezik vsaksebi, se nakazuje vprašanje, ali ne bi bilo smiselno srbski in hrvaški jezik nazaj povezati v srbohrvaškega pač po zgledu angleščine, ki obstaja tudi v ameriški, avstralski in še kakšni različici.