Srečko Kosovel: Ikarjev sen: dokumenti, rokopisi, pričevanja

Knjiga (izšla je ob stoletnici pesnikovega rojstva), ki na novo odkriva "po/znanega" nam kraškega poeta.

Dejstvo je,. da je slovenska literarna zgodovina imela nenehne težave s Kosovelom oziroma z o/vrednotenjem njegove obsežne pesniške zapuščine: in sicer vse od njegove smrti (komaj dvaindvajsetleten je umrl zaradi meningitisa konec maja 1926. leta) pa vse do danes. No, na "spopad" z omenjeno težavo je, v pripisu k prvi posmrtni izdaji njegovih Pesmi (1927) - mimogrede, Kosovelu za časa življenja ni izšla nobena pesniška zbirka, v različnih revijah pa je priobčil komaj nekaj več kot štirideset pesmi - napovedal njen urednik Alfonz Gspan: "S pričujočo zbirko njegova zapuščina ni izčrpana. Usoda ostalega gradiva zavisi od slovenskih kulturnih razmer ..."

In res, Kosovel je od takrat "prehodil" obdobja impresionizma, ekspresionizma in konstruktivizma; se iz ponotranjenega kraškega poeta "spreobrnil" v socialista, oklican je bil za pesnika revolucije etc. In potem, kot bi doživljali Poevo Pismo, so 1967. leta "udarili" Integrali; - v sedemdesetih letih pa je bila v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev dokončno zaključena predstavitev njegovega celotnega opusa. Res "dokončno" in "celotnega"? Dva ducata v pričujoči knjigi (uredila sta jo Aleš Berger in Ludwig Hartinger) prvič objavljenih besedil pač pripoveduje, da ...

V vseh ozirih knjiga presežkov. In kot taka poklon in oddolžitev pesniku, ki je že pred osemdesetimi leti pravzaprav dosegel mejo še možnega izpovednega v slovenski poeziji.