George Orwell: 1984

Večni klasik.

Po prevodih iz 1967, kajpak 1984 nekoliko popravljena inačica dela, ki vseskozi ostaja intrigantno. Če se je ob času nastanka (1948) zdelo, da delo meri na nacizem, fašizem in komunizem, aktualno branja še naprej najdeva njegovo aktualnost. Tako v dihotomiji dobri slabi svet kot v prefinjenih načinih pranja možganov, ki jih lahko uzremo v mašinerijah množičnih medijev. Čeprav le za radikalno branje, zakaj razlike so zdaj preveč krucialne, saj ni več absolutnih sistemov ene same resnice.

Knjiga je natančno seciranje totalitarnega sistema, ki pa ne deluje le z zunanjim terorjem, marveč s subtilnimi prijemi. Vzemimo jezik, takoimenovani Novorek, ki ga jezikoslovna policija vseskozi izboljšuje, a to tako, da je vsaka naslednja izdaja besednjaka tanjša; iz njega namreč sistematično izločajo besede dvoma, upora, nasprotovanja in s tem ožijo razpon svobode misli.

Ali pa zgodovino kot največjo sovražnico oblasti Velikega brata. Če je ta danes v vojni z Evrazijo, medtem ko je bil pred leti njen zaveznik z Eastazijo, skupine na ministrstvu popravljajo stare izdaje časnikov in knjig, ki zdaj že v prvotni izdaji beležijo večni spopad z Evrazijo. Z enostavno idejo, da je resnica večno enaka, da se iz zgodovine ni kaj naučiti, saj se ne razlikuje od današnjosti. Torej tudi ni potrebe po iskanju vednosti, ki je vendar nespremenljiva.

Na posameznih mestih je knjiga o mračnih časih grozljivo aktualistična. Recimo pasusi o ljudskem navdušenju nad loterijo, ki postaja edina realnost, ki pritegne družbeno pozornost raje. Ko torej množice obsesivno čakajo in živijo za igre na srečo. Skratka, podatki o milijonskih nagradah in zgodbe o anonimnežih, ki so postali izbranci fortune. Pri Orwellu seveda s ciničnim pridihom, da so velike nagrade in imena srečnih dobitnikov vsa po vrsti izmišljena.

Ena redkih knjig, ki jo velja od časa do časa na novo prebrati.