Bernard Nežmah

22. 1. 2005  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Knjiga

Jacques Prevert: Jacques Prevert

Mladinska knjiga, Ljubljana 2004, 5.225 SIT

Dvojezična izdaja poeta, ki je bival in pisal med leti 1900 in 1977.

V času, ko nas rime tolčejo iz reklamnih sloganov, je prav blagohotno prebrati kakšno pesem mojstra lirike. Prevert, ki je pesnil kot nadrealist in levičar, kajpak ne bo melanholični trubadur nežne ljubezni. Je jezni poet, ki psuje in parodira. Naj si bo meščanski ideal z obljubo zvesto prikovane ljubezni, ali pa vdana vera, ki jo določa Očenaš.

Vendar se ne postavi kot nihilist ne kot cinik. Buržuja, ki zasipa svojo ljubljeno z darili in bogastvom, spodnese s par besedami prvinske ljubezni, ko brez težav iz nič ustvari paradiž: na prtu iz črnega peska se je posodje sonca iskrilo. Njegovi junaki so ti, ki jih urejeni svet niti ne pogleda: Od najbolj rosnih let gnijemo v zaporih. Kletka je naš svet. A piše o njih tako, da pervertira splošno perspektivo: kako bi pisali o lisjaku, ki se je ujel v past, če ne z bridkostjo? - Pri Prevertu tudi okrnjeno telo živi še naprej zmagovito v čudesih svobode: na treh tacah beži, in med zobmi drži na pol živega zajca. Stvari so pri njem postavljene na glavo, ko ne meče kristjane levom, ampak: levinja moja mala, nisem maral, da me praskaš, pa sem te vrgel med kristjane, ne bodi huda name ... Predvsem pa ne troši besed po nemarnem, zakaj celotno zgodbo pove v dveh prostih stavkih: Imel sem svetilko in ti svetlobo. Kdo je prodal stenj?