Bernard Nežmah

5. 10. 2005  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Knjiga

Ernest Drake: Zmajeslovje

Kres, Ljubljana 2005, 9.124 SIT

Podnaslov pravi, da je popoln vodnik po svetu zmajev.

Reč je bizarna, zakaj knjiga je faksimile dela, ki naj bi izšlo v sto izvodih že leta 1896. Sam spoznavni objekt je običajno tema pravljic in legend, torej mitološko bitje, tokrat pa nastopa kot seciranec v anatomskem atlasu: organe za proizvajanje ognja tvorijo strupni mešiček, strupnik in netilni mešiček.

Bukvica je danes izvzemši bibliofile predvsem vaba za mladež, a ne le po vsebini, marveč tudi skozi obliko zavihkov, dvojnih listov, žepkov, všitkov, podvihkov, pisem in vsajenega steklenega očesa.

Zmajeslovje kot ponovitev del o dinozavrih? Nikakor, zakaj pisano ni v enciklopedičnem slogu, ki bi stran za stranjo prodiral v skrivnosti bivanja zmajev. Pisec ne ponuja knjige toliko v branje kot v zapeljevanje - iz bralca bi rad naredil zmajeslovca!

Tako ga uči urokov, ki človeka naredijo nevidnega. Kako? Odžebraš pravo formulo in že te ni??? Nak, premalo, poprej moraš vreči še 10 dekagramov zmajevega prahu.

Drugod mu pripoveduje o terenskem delu, razkriva izdajalska znamenja zmajeve bližine, daje napotke, kako se neopazno približati zmaju et cetera.

Test na bralcu. Malčka knjiga premami, jo bo listal, gledal, v njej užival, vendar je za močnejši učinek bolje, da mu jo podtaknete, da jo sam odkrije. Šele takrat dobi možnost, da seže prek domiselne knjižice, ki jo dan ali dva ogleduje, potem pa pozabi nanjo.

Sama izdaja Zmajeslovja napeljuje na drugačen tip brskanja po knjigah, ko jih ne izbiramo po katalogih ali reklamah, saj nam namigne, da velja stopiti v antikvariat, kjer listamo po policah, prebiramo naslove, oplazimo kazala, na slepo odpremo kakšno stran in jo poskusimo brati, ko se skratka predamo tavanju za knjigami, v katerem vnaprej ne vemo, kaj iščemo in ko naposled nekaj najdemo, je to zadovoljstvo v bizarnih posebnostih, za katere drugi ne vedo.