Boris Kuhar, Jože Mlinarič: Samostanska kuhinja

Prehrana kartuzijanov in jedilniki žički menihov v prvi polovici 18. stoletja.

Zakaj bi nas sploh zanimalo, kaj so nekoč jedli samostanski bratje? Ne živimo v celicah niti se ne postimo. Pa vendar, sodobne vrednote stikajo za ekstravaganco, originalnostjo in gastronomskim snobovstvom.

Knjiga seveda najprej naredi uvid v kartuzijanski red, v kraj modrosti, ki pa je že pred tisočletjem poskušal vzgojiti svinjo s 3 nogami. -??? Takrat je postava ob postu prepovedovala prehranjevanje z živalmi na štirih nogah.

Ko seže h konkretnostim, ponudi seznam jedilnikov iz samostana Žiče, ki se je ohranil za leta 1737/38. Sladokusec, ki bi si hotel pričarati velikonočno pojedino, bo ostal le pri domišljiji: bober v omaki, pašteta s svežimi somi, ščuka ..., ne dosti bolje ne bo končal pri božični večerji, za katero mu umanjkajo želve in beluge.

Kajpak vsi recepti niso iz sveta nepredstavljivega, mnogi so povsem dostopne kombinacije, kot denimo viljamovka s kostanjevim pirejem, ali pa jagode in kruh namočeni v vinu. Največja moč je samostanska iznajdljivost, ko nimaš v rokah praktično nič. Pač, koprivo, kakšno bučno seme in muškatni orešek, iz katerih lahko napraviš koprivno juho, ki jo uživaš s praženimi semenkami.

Skratka, knjiga o samostanskih prepovedih in pojedinah, pospremljena s sto starimi recepti prirejenimi za današnjo rabo.