Sigmund Freud: Spisi o seksualnosti

Po zaslugi Društva za teoretsko psihoanalizo, ki je v slast zapakiralo pričujočo multireferenčno knjižno publikacijo, smo tudi v fobičnem, prisilno konservativnem podalpskem okolju zgledno seznanjeni z likom in delom Sigmunda Freuda, vseeno pa nikjer, niti v mednarodni poljudno znanstveni trivii (ki denimo pogosto navaja, da Freud sam nikoli ni bil psihoanaliziran, da nikoli ni prevaral žene in da je cigara lahko zgolj cigara, brez nezavednega presežka), doslej še nisem zasledil konkretnega podatka, ali si je tako imenovani oče psihoanalize kdaj ogledal kakšen pornografski film.

Freud je imel 39 let, ko sta brata Lumiere leta 1895 organizirala prvo javno projekcijo, že leto pozneje (uradno filmsko zgodovinopisje tega sicer ne obeša na veliki zvon) pa se je izkazalo, da prihajanje vlaka na postajo ni bilo edino prihajanje, ki bi zanimalo njun pogled skozi kamero.

Freudova najbolj razvpita dela - Spisi o seksualnosti, ki se berejo na dušek, pa še toliko bolj - namreč dajejo vtis, da je njihov avtor videl in sublimiral vse pornografske filme, vključno s tistimi, ki še niso bili posneti, medtem ko že bežen presek pornografske produkcije po revolucionarnem Globokem grlu (1972) kaže redukcijo žanra na eno samo Freudovo teorijo: tisto, ki sta ji oporekala že Masters in Johnsonova, uči pa, da odrasle ženske prenesejo občutljivost s klitorisa na vagino in so zmožne doživljati orgazem le s penetracijo.

V tem kontekstu sklepni trije spisi, Nekatere psihične posledice anatomske razlike med spoloma, O libidinalnih tipih ter predvsem O ženski seksualnosti, prinašajo izborno in razburljivo branje, tretji Prispevek k psihologiji ljubezenskega življenja z naslovom Tabu devištva pa med drugim ponuja tudi indirektni analitično lucidni uvid v genezo katoliške pravljice o brezmadežnosti matere božje: "Zahteva, da dekle v zakon z moškim ne sme prinesti spomina na spolni odnos z drugim moškim, ni pravzaprav nič drugega kot dosledno nadaljevanje pravice izključnega lastništva nad žensko, ki tvori bistvo monogamije, in razširitev tega monopola v ženskino preteklost," ugotavlja Freud in se v uvodnem spisu O seksualnem razsvetljevanju otrok (1907) posveti tudi zagovornikom tradicionalnih vrednot z desnega pola volilnega telesa, ki paranojo pred anatomskimi posnetki spolnega akta na obcestnih panojih običajno opravičujejo z moralno dobrobitjo svojih otrok: "Prav je, da otroško fantazijo ohranjamo čisto, vendar nevednost ne obvaruje čistosti," svari. "Po mojem mnenju najpomembnejši korak v vzgoji otrok je storila francoska država s tem, ko je namesto katekizma uvedla osnovno čitanko, ki otroka seznanja z njegovim statusom državljana in etičnimi dolžnostmi, ki ga bodo nekoč zavezovale. Toda ta osnovni pouk bo ostal hudo nepopoln, dokler ne bo zajel tudi področja seksualnega življenja." Skratka, mala knjiga velikih spoznanj ter jasnih odgovorov na večna vprašanja.

+ + + + +